Povzročitelj

Mycoplasma pneumoniae je bakterija, ki najpogosteje prizadene dihala, redkeje druge organe. Najpogosteje povzroča vnetje žrela in sapnika, lahko pa tudi pljučnico. Za razliko od številnih drugih bakterij nima celične stene, kar vpliva na izbiro antibiotikov za zdravljenje.

Način prenosa

Bakterija se prenaša med ljudmi s kapljicami, ki se sproščajo ob kašljanju in kihanju. Za prenos so pomembni predvsem tesni in dalj časa trajajoči stiki z okuženo osebo. Okužba se zato pogosteje širi med družinskimi člani in v skupinah, kjer ljudje preživijo veliko časa skupaj, na primer v šolah, dijaških in študentskih domovih ter v delovnih kolektivih. Pri kratkotrajnem, bežnem stiku je verjetnost prenosa manjša.

Inkubacija in potek bolezni

Čas od okužbe do pojava bolezenskih znakov je običajno od enega do štirih tednov. Okužba lahko poteka brez simptomov, večinoma pa povzroči blago obolenje dihal. Težave se navadno razvijajo postopoma. Pojavijo se utrujenost, glavobol, bolečine v žrelu, povišana telesna temperatura in kašelj, ki se lahko stopnjuje ter vztraja več tednov. Pri mlajših otrocih so lahko prisotni tudi izcedek iz nosu, piskanje pri dihanju, bruhanje ali driska.

Pljučnica, ki jo je povzročila Mycoplasma pneumoniae, se razvije samo pri nekaterih okuženih osebah. Pljučnica poteka praviloma blažje, težji potek z zapleti je izjemno redek. zato večinoma bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Še bolj redko se pojavijo zapleti kot so izpuščaji  na koži in sluznicah, prizadetost živčevja ali slabokrvnost zaradi razpada rdečih krvničk (hemolitična anemija). Ob vztrajanju ali slabšanju težav je potreben posvet z zdravnikom, ob težkem dihanju pa takojšnja zdravniška pomoč .

Trajanje kužnosti ni natančno opredeljeno in se lahko med posamezniki razlikuje. Okužena oseba lahko bakterijo prenaša več tednov.

Dovzetnost za okužbo

Okužijo se lahko ljudje vseh starosti. Okužbe so najpogostejše pri otrocih, predvsem mlajših, pojavljajo pa se tudi pri mladih odraslih. Večje tveganje za težji potek imajo osebe z oslabljenim imunskim sistemom in osebe  s kroničnimi pljučnimi boleznimi, na primer astmo. Prebolela okužba ne zagotavlja trajne zaščite, zato so možne ponovne okužbe.

Laboratorijska diagnostika

Bakterijo Mycoplasma pneumoniae v kliničnih vzorcih dokazujemo z molekularno metodo PCR. Vrsta vzorca je odvisna od klinične slike. Preiskavo izvajata Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo (IMI) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Na IMI izvajajo tudi serološko določanje protiteles IgG in IgM, gojenje in osamitev bakterije ter molekularno določanje njene občutljivosti za makrolidne antibiotike.

Zdravljenje

Blage okužbe pogosto izzvenijo same. Težave lajšamo s počitkom, zadostnim uživanjem tekočine in po potrebi z zdravili za zniževanje povišane telesne temperature ter lajšanje bolečin.

Pljučnico, ki jo povzroča M. pneumoniae, praviloma zdravimo z antibiotiki. O potrebi po zdravljenju in izbiri antibiotika odloči zdravnik. Pogosto se uporabljajo makrolidni antibiotiki. Penicilini, na primer amoksicilin, in cefalosporini proti tej bakteriji niso učinkoviti, ker nima celične stene. Pri težjem poteku je lahko potrebno bolnišnično zdravljenje.

Preprečevanje okužb

Cepiva proti okužbi z bakterijo M. pneumoniae ni. Tveganje za prenos zmanjšujemo z rednim umivanjem rok ter pravilno higieno kašlja in kihanja: kašljamo in kihamo v papirnat robček, ki ga po uporabi zavržemo, ali v zgornji del rokava. Pomembna sta tudi redno prezračevanje prostorov in izogibanje tesnim stikom z drugimi, kadar smo bolni. Ob slabem počutju in povišani telesni temperaturi ostanemo doma.