“Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši. Kjerkoli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.” Jozue 1,9

T I G R

OZADJE

Spoštovani. Veliko je bilo narodov v človeški zgodovini in mnogo se jih je borilo za svojo obljubljeno deželo. Le nekateri od njih so uspeli. In le peščica od teh uspešnih je k svojemu cilju stremela na moralno neoporečen način. Zato je nadvse presenetljivo, da smo ravno Slovenci občutek za moralno čisti cilj svoje obljubljene dežele nosili v sebi že ob samih začetkih in ga pred svetom kot takega tudi izkazali. Že srednjeveški pisci, kasneje pa Jean Bodin, so tako npr. pisali o tem, da “ničesar pa ni, kar bi bilo mogoče primerjati z običajem, ki je bil v navadi v Karantaniji”. Obred pri knežjem kamnu je predstavljal idejo samovlade ljudi širom svoje dežele. Pomenil je, da oblast, ki je podeljena vladarju, in za katero se je ta moral na kamnu zahvaljevati ljudem, v resnici izvira od ljudi, ki so svobodni, in se mora zato v korist njihovega svobodnega življenja tudi izvrševati. Torej ravno obratno, kot je veljalo širom takratnega starega sveta – da oblast pač prihaja od vladarja, ki si v imenu svoje avtoritete podložnike upravičeno podredi in ki zato sami prisežejo zvestobo njemu. Da, ravno pri Karantancih pa je bilo obratno. Ali kot nas kasneje spomni Prešeren, tudi Črtomirjev boj ni bil prav nič drugega kot boj za to, da bi si sredi starega sveta, ki samovlade ni poznal, svobodni Karantanci le-to ohranili, da bi si sami še naprej lahko izvolili “svoje vere in svoje postave”. Čudovito je videti, da je ravno pri naših prednikih ta neoporečni moralni cilj obljubljene dežele kot izpolnitve človekove svobode in samovlade, sredi fevdalnega sveta, in skoraj po vzoru starogrških Aten, za vsaj nekaj časa sijal naprej in s tem kazal pot bodočemu razmahu svobode in demokracije, ki je kasneje sledil. Kot po nekakšnem čudežu torej, in za razliko od večine drugih narodov, Slovenci svojega boja za obljubljeno deželo nismo začeli na napačen način. Takšen, v svojem bistvu presenetljivo pristen in pravi, je bil vsaj naš daljni začetek.

Leta so tekla, desetletja, stoletja…Dokler ni bil naposled navidez daleč ta naš svetli začetek. Slovenci smo se bili prisiljeni priučiti življenja pod tujimi jarmi. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, je naposled veljalo. Po padcu avstrijske monarhije pa se okoli 300.000 Slovencev nato znašlo še izza rapalske meje, v fašistični Italiji. Po vsem hudem torej obsojeni še na najhujše – na kruti obraz totalitarizma. Preganjanja posameznikov samo zato, ker so bili ponosni Slovenci, obsodbe na večletne zaporne kazni, trpinčenja in usmrtitve ter vsesplošna raznarodovalna politika so bile značilnosti tistega totalitarnega časa. Šlo je za cilj uničenja tamkajšnjih Slovencev, za čas hude preizkušnje, šlo je za življenje ali smrt. V takšnih najtežjih življenjskih preizkušnjah se je rojeval upor klenih Primorcev. Praobčutek, ki je vsajen v slovenskega človeka, občutek o pomenu svobode in samovlade v lastni obljubljeni deželi, se je ob uporu zoper totalitarizem znova budil. Iz takšnih okoliščin, iz takšnega ozadja, se je rodil – TIGR.

PRIVILEGIJ STOLETNEGA POGLEDA

Spoštovani. Sto let je od tistih časov. Danes imamo velik privilegij stoletnega pogleda nazaj. Tega privilegija niso imeli naši predhodniki niti v tistih težkih časih, niti v desetletjih, ki so sledila. Prav zaradi tega privilegija lahko danes, na podlagi več kot stoletnih nadaljnjih izkušenj in razvoja, o takratnih ravnanjih sodimo bolje in bolj točno kot kadarkoli poprej. Kot pravnik, izučen na področju prava o državi, to je novodobnega ustavnega prava, gledam in ocenjujem dogajanje tistega časa z vidika najpomembnejšega vrednostnega temelja ustave – ideala svobodne demokratične družbe. Le skozi to moralno neoporečno merilo namreč lahko vrednostno točno ocenjujemo in vrednotimo dogajanja in ravnanja, tako današnja kot tudi za nazaj. To edino čisto merilo je neizprosen a obenem vrednostno neuklonljiv razsodnik. Osupljivo je, kaj nam prav to merilo pove o TIGRU in Tigrovcih.

Prvič, Tigrovci so se uprli totalitarizmu in ga zavrnili z vsemi svojimi močmi. Bili so celo prvi, ki so se z njim vojaško spopadli. Z vidika svobodne demokratične družbe je upor proti totalitarizmu, ki streže po človekovi svobodi, dostojanstvu, identiteti, življenju, edina moralno upravičena drža. Ko najbolj temeljnim človekovim vrednotam grozi uničenje, jih je človek dolžan braniti. Nesporno je, da so TIGR-ovci tu imeli prav. Tako kot so imeli prav tudi tisti, ki so se uprli kakemu drugemu izničevalskemu totalitarizmu, npr. nacionalsocializmu, ali pa tisti, ki so z ustanavljanjem obrambnih vaških straž svoja življenja branili pred morilskimi čiščenji terena s strani komunističnega totalitarnega načrta. Vsak upor proti totalitarizmu je plemenit in z vidika svobodne demokratične družbe predstavlja celo človekovo dolžnost. TIGR-ovci se ji niso izneverili in so v tem delu v harmoničnem sozvočju s vrednostnim ciljem domovine kot svobodne demokratične družbe.

Drugič, upor proti totalitarizmu sam zase, kakorkoli plemenit, pa z vidika merila svobodne demokratične družbe žal še ni dovolj. Če je namreč namen upora zoper totalitarizem ta, da bi uvedel svoj lastni totalitarizem, je takšen instrumentaliziran upor celo perverzen. Saj izkoristi izvorno moralno neoporečnost upora za to, da naposled uvede režim podobnega nasilja, le da tokrat za lastne koristi in na enako škodo tretjih kot prej. Če pri tem celo monopolizira upor, tako da s prisilo onemogoči vsakršen drug upor proti totalitarnemu zavojevalcu razen v okviru cilja uvedbe novega totalitarizma, je takšen “upor” še posebej, celo dvakratno zavržen. Vse to so bile z vidika današnjega merila svobodne demokratične družbe žal očitne in usodne napake revolucionarnega “narodnoosvobodilnega” boja na slovenskem. Zato ta del upora pred zgodovino nikoli ne bo moralno povsem pravilen. Je v neposrednem nasprotju prav z vrednostno neuklonljivim merilom svobodne demokratične družbe. Ravno teh usodnih napak pa ni mogoče očitati TIGR-ovcem. Prav zato, in zaradi njihovega prvenstva, so tudi sami vse bolj postajali predmet čiščenja komunističnega terorja. Ta ni prenašal nepodreditve totalitarnemu namenu, ki ga je imel pripravljenega za končni cilj slovenske “obljubljene dežele”. Zato je bilo čiščenje TIGR-ovcev z vidika takšnega novega totalitarizma logično, tako fizično čiščenje kot čiščenje njihovega jedrnega spomina. Ali pa kot daljni opazovalec na tej občutljivi točki morda ne govorim resnice? Spoštovani. Prisluhnimo enemu od njih samih – TIGR-ovcu, obsojenem na Tržaškem procesu na 10 let ječe, ki je preživel tudi kalvarijo kasnejšega komunističnega čiščenja, in tako o resnici priča sam. Citiram: “Naša slovenska preteklost je ena sama borba za obstoj in preživetje vseh nas. In to ne sme postati politična manipulacija ene same politične opcije. To vodi v nov teror. Naj se vse ve. S čisto vestjo bomo lahko eden drugemu zrli v obraz. Ne pa nalagali laž za lažjo na vse nas. Povej, kdo smo bili, kakšno vlogo smo imeli, kakšne razmere so bile tedaj, za katere vrednote smo se borili, katere preizkušnje smo mi Primorci prestali pod fašizmom za naš goli obstoj…Ko se je začela vojna, je večina od nas že prestala po več let zapornih kazni v Trstu, Rimu, Volterri…in po konfinacijah na italijanskih otokih sredi Tirenskega morja. Povej tisto, česar mi dolga leta po drugi svetovni vojni nismo mogli. Povej resnico in samo resnico. Zaslužimo si veliko višje mesto znotraj nacionalne preteklosti, kot so nam ga v svojem samoljubju in političnem egoizmu namenili komunisti.”[1]

Ker se najmanj v svojem jedrnem delu TIGR torej ni zlil s totalitarnim vrednostnim ciljem komunističnega totalitarizma za slovensko prihodnost, je njegov upor ohranil ne le prvenstvo temveč celo tudi moralno neoporečnost. S tem je bodisi zavestno bodisi intuitivno sledil svobodni demokratični družbi, kot vrednostnemu antipodu vsakršnega totalitarizma in kot takemu edino mogočemu vrednostnem temelju naše resnične obljubljene dežele. In to ni majhna stvar. Takega neizpolnjenega moralno neoporečnega vrednostnega cilja sredi ponorele totalitarne dobe ni zlahka zaobjeti in še manj v njem vztrajati. A ravno ta cilj je pravi in točno tisti isti prastari, ki sega tisočletja nazaj v slovensko zgodovino, vse do naših najzgodnejših karantanskih začetkov, ko ga takratni preostali svet še ni poznal. Zato je prispevek TIGR-a v luči merila svobodne demokratične družbe še toliko bolj osupljiv in nenavaden, prav zares vreden svojega mesta v zgodovini slovenskega prizadevanja za ta danes že skupni vsečloveški cilj.

Tretjič, nekdo bi rekel, lahko je z današnje varne stoletne razdalje govoriti o tem, kaj je prav in kaj ne. Se strinjam. Bogve, kako bi kdo od nas, ki si danes upamo soditi, ravnal v tistih daljnih težkih časih. Težko je bilo takrat in človek je šibko bitje. Človeško šibkost, vsaj do neke mere, moramo razumeti in je ne presojati preveč neizprosno. Celo s tem soglašam. A ravno iz tega istega razloga moramo v isti sapi nadalje ugotoviti, da nas TIGR-ovci znova presenetijo tudi v tem oziru. Kajti kdo je tisti, ki je za upor zoper totalitarizem, posebej upor zgolj iz naslova moralno čistega cilja, ki je v sozvočju s svobodno demokratično družbo, pripravljen za seboj pustiti vse, kar ima? In v najbolj nevarnih časih. To so morali biti izjemni posamezniki, ki v upravičenost svoje dolžnosti niso dvomili. Najbrž so prav zato v sebi nosili nek skoraj nečloveški pogum. “Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši. Kjerkoli boš hodil, bom s teboj”. Ta citirani odlomek je iz Jozuetove knjige. Kajti Jozue, in ne Mojzes, je bil tisti, ki je bil nosilec Božjega zaupanja, da za svoje ljudstvo vojaško osvoji obljubljeno deželo. Tako zelo mogočno in varovano, da je pred tem celo sam veliki Mojzes podvomil, da bi Bog s svojo obljubo mislil resno. Zato je Mojzes Kanaan lahko videl le od daleč, z Moabske gore, nalogo zavzeti deželo pa je dobil njegov s pogumom poživljeni naslednik Jozue. Tudi TIGR-ovci so imeli v sebi nekaj te vrste brezkompromisnega poguma, in to mora ostati, oziroma vse bolj postati, del narodovega spoštovanja.

Spoštovani. Ob privilegiju varne stoletne razdalje in merilu svobodne demokratične družbe torej lahko sklenemo, da je TIGR-ovcem treba priznati najmanj to troje: (1) plemenitost in prvenstvo upora zoper totalitarizem, (2) moralno neoporečnost, ki ni imela namena, da bi takšen upor naposled zamenjal novi totalitarizem, ampak je bil v sozvočju s svobodno demokratično slovensko prihodnostjo in (3) neizmeren pogum, brez katerega napredek v smer svobodne demokratične družbe ni mogoč. Ravno to troje skupaj pa je obenem tisto, kar predstavlja neizbrisljiv prispevek k tisočletnemu stremljenju Slovencev in naših prednikov k cilju svobodne samovlade v lastni obljubljeni deželi.

ODMEV V PRIHODNOST

Spoštovani. Ob tem, da je s pogledom za nazaj TIGR-u neizogibno treba priznati njegovo posebej svetlo mesto v narodovi zgodovini, pa ima TIGR po mojem mnenju tudi poseben pomen za slovensko prihodnost. Pravilna ravnanja predhodnikov štejejo in vplivajo. Kot svetle luči sevajo v narodovo prihodnost. Medtem je pred petintridesetimi leti Slovencem uspelo napraviti velike premike ravno v smer svobodne demokratične družbe. Ustanovitev lastne države in sprejem prve demokratične ustave, ki z močjo pravne zaveze svojim ljudem obljublja prav to – uresničitev svobodne demokratične družbe kot antipoda vsakršnega totalitarnega onemogočanja. To je v praksi danes še neuresničena obljuba, ki pa je zdaj prvič začrtana in zahtevana kot ustavna – torej pravna – zaveza. Obenem so tudi izkušnje in razvoj na mednarodni ravni utrdili spoznanje, da moderna država ne upravičuje svojega obstoja razen v okviru tega vrednostnega temelja. S tem hočeš nočeš tudi TIGR prav zares prihaja iz pregnanstva oziroma, kot bi posrečeno rekel varuh njegovega spomina gospod Vili, TIGR prihaja iz gozda, v katerega so ga vedno znova v svoji zmoti nazaj tiščali tisti, ki se jim na slovenskem cilj svobodne demokratične družbe ni zdel najbolj prepričljiv ali intimno simpatičen. Da, TIGR je tu. Zunaj. In od tu bo nadaljeval svoj vpliv na slovensko prihodnost.

Spoštovani. Prizadevanje za uresničitev v Ustavi začrtane obljube svobodne demokratične družbe bo hočeš nočeš potekalo po poti, ki jo je pomagal začrtati tudi TIGR. Boriti se bomo morali namreč zoper vsakršne oblike in ostanke totalitarizma, kar je prav bistvo koncepta svobodne demokratične družbe. Pri tem se bomo morali zelo truditi. Kajti raznovrstnih totalitarnih ostankov je v naši državi veliko in prizadevanja za nadaljnjo uresničitev tisočletne obljube bodo dolga in naporna. Že vse od zapisa v Ustavo in od ustanovitve slovenske države je svobodna demokratična družba v resnici predmet krčevitih odporov. Namesto uresničevanja svobodne demokratične družbe odpor brani svoje lastne monopole in privilegije iz prejšnjega časa, ki jih uporablja zoper tiste, ki si prizadevajo v smer dejanske uresničitve dane ustavne obljube. Zato tudi to naše prizadevanje zahteva pogum. Marsikdo je zato celo že obupal in mnogi še bodo. Nekateri pa se, čeprav razumejo njegov pomen in njegovo moralno superiornost, sploh niso upali spustiti v ta boj. Vsi ti v riziku zoperstavljanja monopolom čutijo preveliko nevarnost zase in za svoj vsakdan. Prav zato je na tem mestu še toliko bolj pomembno slišati in si prepustiti k srcu tudi daljni odmev TIGR-ovskega poguma. TIGR-ovci so v svojih nevarnih časih za ta naš isti skupni svetli cilj zastavili vse, kar so imeli. Zavedajmo se torej, da danes živimo v privilegiranem času, da ne tvegamo niti približno toliko kot so tvegali naši predhodniki. Zato na poti nadaljnjega uresničevanja naše slovenske svobodne in demokratične obljubljene dežele ne omahujmo. “Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši. Kjerkoli boš hodil, bom s teboj”. Jozue, slovenski Jože, vstani in ne plaši se. Bodi pokončen. Tvoj čas je tu.

Ribnica, 16. 5. 2026

Prof. Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA)

Sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije (marec 2017 – marec 2026)

[1] Preživeli 92 letni TIGR-ovec Anton Rutar, v knjigi “TIGR se vrača iz pregnanstva”, Milan Gregorčič, Nova obzorja 2024.