Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Nima vsak privilegija, da se preseli v nek kraj in ga domačini hitro vzamejo za svojega, ker se izkaže na marsikaterem področju, predvsem pa kot človek. 42-letna Irena Černelč je ena takšnih. Sicer etnologinja po izobrazbi se je pred več kot 15 leti iz Velenja preselila v Bistrico ob Sotli, kjer je danes knjižničarka, mentorica študijskih krožkov, koordinatorka Univerze za tretje življenjsko obdobje in projekta socialne reaktivacije učečih se odraslih ter zagotovo še kaj.
Že od mlajših let ste bili zelo dejavni v kraju, soorganizirali prireditve in projekte, delovali v Mladinskem društvu Bistrica ob Sotli oz. Klubu Metulj. Kaj vam je dala ta aktivnost, tudi osebno? In kako gledate na sedanjo generacijo mladih?
Še preden sem prišla v Bistrico, sem se še kot mladostnica v rodnem Velenju udeleževala koncertov, a tam sem prišla samo na dogodek, se zabavat, nisem bila neposredno vpeta v pripravo in organizacijo. V Bistrici so bili tudi moj sedanji mož David in njegovi bratje del scene, ki je ustvarjala mladinske dogodke, in slednje te hitro potegne ter postaneš aktiven še sam. V takih manjših krajih so prostovoljci tisti, ki skrbijo za raznoliko dogajanje v kraju, za kvaliteto življenja pravzaprav. V mladinskem društvu sem bila že aktivna leta 2006, leto kasneje sva si z Davidom tukaj tudi spletla gnezdo. Ker sem že imela nekaj izkušenj z Erasmus izmenjavami v okviru društva, ki smo ga imele študentke etnologije, smo potem tudi v Bistrici naredili prvo mladinsko izmenjavo, kar je tudi pripomoglo k nadaljnjemu razvoju društva in temu, da je pridobilo status mladinskega centra ter s tem tudi sofinanciranje s strani ministrstva. Kot prostovoljec moraš veliko narediti sam in se znajti, hkrati pa je za dobro delo društva izjemno pomembno povezovanje in sodelovanje vseh. Vse skupaj me je izpopolnilo in sem pridobila dragocene izkušnje. Ukvarjati sem se morala tako z organizacijo, pridobivanjem sredstev, razporejanjem, razpisi, poročili itd. Vsega smo se tedaj morali naučiti sami. Za društvo je bilo super, da nas je bilo več z raznolikimi idejami, da smo lahko na eni strani organizirali pester klubski program, na drugi pa izvajali mednarodne projekte in pridobivali sredstva (Semena prihodnosti, Bistrica kot biser, iHeritage, Rock na Sotli, EUreka, Gozdni škratki, Pehar pogruntavščin, Omrežen_a.si). Tako smo si lahko v društvu privoščili (skromne) zaposlitve in posledično smo pridobili tudi prve ’uradne’ delovne izkušnje. Kot sodelavko v društvu moram izpostaviti predvsem Jasmino Glibe, skupaj sva pripravili veliko zanimivih dogodkov in se skupaj učili.
Ko sem potem enkrat dobila prvo službo v knjižnici, nisem bila več toliko vpeta v delovanje društva, seveda pa še zmeraj spremljam njihovo delo. Moram reči, da smo lahko veseli, da imamo na vasi eno tako društvo, ki omogoča mladim, da se preizkusijo in pokažejo svoj talent. Zaradi tega imamo kar nekaj prepoznavnih glasbenikov. Se mi pa zdi, da je težko primerjati naše delo takrat in delo današnje generacije v društvu, saj ima vsak malo drugačne poglede na svet okoli sebe in želi iti po svoji začrtani poti. Pomembno pa je, da se ljudje v kraju, raznolikosti navkljub, znajo med seboj povezati, se spoštovati. Povezovanje (tudi medgeneracijsko) je res pomembno, da ljudje znajo stopiti skupaj in narediti nekaj za dobrobit skupnosti. V nasprotnem primeru bomo postali razdeljeni in kaj hitro tudi osamljeni. K sreči je v našem kraju ras odlično društveno življenje in povezovanje. Konec koncev so pristna srečanja tista, ki nas osrečujejo. Občudujem sokrajane, ki so poleg redne službe aktivni tudi še kot prostovoljci v različnih društvih.
V kateri od številnih trenutnih dejavnosti se počutite najbolj domače, kaj vam je najbližje?
Všeč mi je raznolikost dela, ker me sili k temu, da razmišljam in ne postane vse kar navada. Zelo mi je všeč delo s predšolskimi otroki, ko se enkrat mesečno oglasijo pri meni v knjižnici in zanje pripravim pravljico z ustvarjalnico. A se je treba znati prilagoditi starostnim skupinam, tako da se želim na tem področju še izpopolniti. Starejši imajo tudi svoje modrosti. Če jim prisluhneš in si vzameš čas zanje, je to največ vredno. V knjižnico namreč ne pridejo samo po knjige, ampak marsikdo, ki je sam, osamljen, tudi na pogovor. In mislim, da smo jim knjižničarji dolžni prisluhniti.
Kje je bolje biti knjižničarka – v splošni ali šolski knjižnici?
Težko odgovorim na to, ker ni prave primerjave. V splošni knjižnici si lahko bolj svoboden, je zelo fleksibilen delovnik, zaradi česar kdaj malo trpi tudi družina, zato poskušam v svoje delo vključevati tudi družinske člane. Imam izjemno srečo, da jim to ni odveč. Prav nasprotno, pri izvedbi prireditev v krajevni knjižnici me ne le podpirajo, temveč aktivno sodelujejo pri izvedbi prireditev. Ne le mož in otroci, ampak cela razširjena družina. Moje ideje pa so realizirane tudi zaradi posluha naše občine – kot sofinancerja dogodkov – in velike podpore vodstva Knjižnice Šmarje pri Jelšah. V šoli je bolj ’red’, kar se tega tiče, imam točno določen urnik. Na drugi strani pa je urnik dela v šolski knjižnici veliko bolj prijazen družinskemu življenju. Delo v šolski knjižnici mi je tudi zelo všeč, ne nazadnje sem tukaj lahko poglobila svoje bibliotekarsko znanje, v splošni knjižnici namreč delam le v izposoji in organiziram raznolike dogodke. Pohvaliti moram sodelavce v šoli, s katerimi zares dobro sodelujemo in so vedno odprti za nove ideje. S tem, ko sem začela delati v šoli, sem začela tudi veliko bolj spoštovati delo učiteljev, prej sem to videla samo skozi prizmo svojih otrok. To je odgovorno delo, predvsem pa si ves čas zgled, avtoriteta, kar je zame osebno kar težko, ker se ne počutim, kot da sem nekaj več, ampak sem z vsemi raje na isti valovni dolžini. V obeh knjižnicah se trudim navdušiti ljudi, mlade za branje, knjige, kritično sprejemanje vsakdana. Skratka, izjemno hvaležna sem, da me je življenje tukaj v Bistrici pripeljalo med knjižne police.
Kaj lahko rečete o bralni kulturi občank in občanov? Kaj opažate pri šolarjih?
Lahko rečem, da kar prihajajo v knjižnico in si izposojajo knjige. Velja omeniti, da je bila Knjižnica Šmarje pri Jelšah, pod katero spada tudi bistriška enota, v koronskem času prva, ki je omogočila brezstično izposojo knjig, prav tako se je naredil Youtube kanal, na katerem smo objavljali čisto vse dogodke, ki smo jih imeli prej v živo v knjižnici, na ta način smo ostali povezani z našimi uporabniki in obiskovalci. Sodelovali smo tudi z lokalnimi ustvarjalci in objavljali pogovore z njimi. Ugotovili smo, da če in ko se veliko dogaja v knjižnici, se povečuje tudi bralna kultura. Če nekaj narediš med knjižnimi policami, prebudiš radovednost in si ljudje tudi začnejo izposojati knjige. Če pa je knjižnica samo odprta in se skoraj nič ne dogaja, bodo ljudje težko kar prihajali. In ljudje so tudi hvaležni za to, da se dogaja. Lahko še povem, da se je v pokoronskem obdobju povečal vpis v knjižnico predvsem predšolskih otrok, kar je najbrž posledica dobrega sodelovanja z našim vrtcem. Otroci o dogajanju v knjižnici povedo doma in s sabo pripeljejo tudi starše.
Glede bralne kulture pri mladih pa vidim že pri svojih hčerkah, da odkar imata telefon, bereta veliko manj kot prej, ko sta brali zelo veliko in tudi že zahtevno literaturo. Problem je, da se na telefonu navadiš na kratka besedila in postaneš len za branje knjig. Bralna kultura pada tudi zato, ker nismo več ’natrenirani’, branje je namreč telovadba za možgane. Osebno se mi zdijo stripi zelo primerni za branje, ker se lahko iz njih ogromno naučimo, in to na zabaven način, kar je bližje tudi mladim.
Preko projektov se veliko ukvarjate in družite tudi s starejšimi – kateri so to, kakšen je njihov namen in kako so jih sprejeli?
Res je. Sem koordinatorka Erasmus+ dvoletnega strateškega partnerstva, ki se osredotoča na pomen legend in ljudskih pravljic pri socialni reaktivaciji učečih se odraslih in premagovanju posledic covida-19 – Zgodbe lepšajo življenje. Na začetku korone sem se na platformi Epale, ki je namenjena iskanju partnerjev za projekte za starejše, povezala z litvansko knjižnico Ignalina, s katero smo skupaj prijavili strateško partnerstvo, povezali smo se še s tretjim projektnim partnerjem, mestno knjižnico v Prachaticah na Češkem. Vsaka knjižnica je izbrala tri ljudske zgodbe s svojega območja in na podlagi tega tudi ilustracije. Med drugim je nastala tudi knjižica z vsemi zgodbami in ilustracijami, za njeno celostno podobo je poskrbela naša knjižnica. Aktivno vključeni udeleženci so ta projekt zelo dobro sprejeli. Sem pa že četrto leto tudi koordinatorka Univerze za tretje življenjsko obdobje Bistrica ob Sotli, ki je sofinancirana tudi s strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Že vse od leta 2016 se med knjižnimi policami odvija študijski krožek Kvačkarije. Med korono smo sicer kvačkali doma in se srečevali na daljavo, a vztrajali. Ta krožek je izjemen zaradi sproščenega medgeneracijskega sodelovanja, ustvarjanja in srečevanja med knjižnimi policami.
Kakšne posledice predvsem starejši nosijo zaradi dolgega covidnega obdobja? Je zdaj drugače kot pred letom 2020?
To obdobje nas je vse spremenilo, ne samo starejše. Nekatere je povezalo, nekatere pa žal oddaljilo. Žalostilo me je, ker je bilo preveč nestrpnosti. Bistriško knjižnico smo odprli ravno med prvim in drugim valom, takrat je bilo veliko ljudi na otvoritvi in so bili veseli nove knjižnice, kar se je poznalo tudi pri njenem obiskovanju, saj so tisti, ki radi berejo, še vedno prihajali in bili hvaležni, da so lahko nemoteno dostopali do knjig. Malo drugače je bilo pri delavnicah Univerze za tretje življenjsko obdobje, s katerimi sem začela tik pred nastopom korone, in me je bilo strah, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Letos se je število udeležencev končno spet popravilo in so še toliko bolj hvaležni za te delavnice.
Zakaj ste ostali v Bistrici ob Sotli in ste si tu ustvarili tudi nov dom?
Splet naključij, bi rekla. Ni bilo nekega načrtovanja. Mož je imel službo, jaz pa sem bila brezposelna, in ker nama vikendi niso bili dovolj, sva si pričela spletati gnezdo v Obsotelju. Če bi bila uspešna na razgovoru v Velenju, bi bilo pač vse drugače. Že moj prvi obisk Bistrice ob Sotli – prvič sem kar prištopala v te kraje – je bil izjemen. Tako kot je bilo izjemno prvo, skoraj adrenalinsko raziskovanje poti s Svetih gor. Bistrica ob Sotli me je že takoj zelo očarala. Čudovita narava in ljudje. Sicer pa, ko si zaljubljen, tako ali tako vse sprejemaš z metuljčki: vznemirjeno in navdušeno … Potem pa ostaneš in se trudiš, da ta čar ne popusti.
Ker je moževa družina izjemno vpeta v kulturno dogajanje našega kraja, sem najbrž zato tudi sama postala aktivna. S tem pa tudi v novem kraju spletla nove, prijateljske vezi. Socialna mreža je za kakovost bivanja izjemnega pomena. Se mi tudi zgodi, da me zgrabi domotožje, takrat najbolj pogrešam domač gozd, družino in moje drage prijatelje. Res sem imela srečo, da sem najstniška leta prebrodila z njimi.
Kaj so po vaše prednosti tako majhne občine, kot je bistriška? In kaj slabosti?
Prednost je zagotovo, da se lahko kraj veliko bolj razvije, če si to želi, ker ima za to tudi priložnost. Prav tako se določene stvari veliko lažje rešijo, kot se v kakšni drugi vasi, ki je del mestne občine, ne bi. Ljudje tukaj so že kar prisiljeni, da si zabavo naredijo sami, s tem se tudi razvija potencial, ki je v teh krajih. Ravno na takšnem območju se ljubiteljska kultura še posebej dobro razvija, kar je velika prednost manjših, odmaknjenih krajev. Kot slabost vidim predvsem odmaknjenost od središč, smilijo se mi predvsem srednješolci, ki se morajo vsak dan toliko prej vstati, da pridejo pravočasno k pouku, recimo v Celje.
Imajo turisti in drugi obiskovalci ob prihodu v občino kaj videti, doživeti? Kje so še priložnosti za izboljšave?
Ko sem sama prišla prvič v Bistrico, sem imela kaj doživeti, tako da verjamem, da drugi mislijo podobno. Priporočljivo je, da se že prej pozanimajo, kaj si je vredno ogledati. Zdi se mi, da bi se dalo še več narediti in razvijati romarski turizem, na Svetih gorah se je še pred krščanstvom veliko dogajalo, tam so bila arheološka raziskovanja, pa danes skoraj nihče ne ve za to. V kraju imamo tudi še kar nekaj znamenitih ljudi, ki bi jih bilo treba še bolj izpostaviti, kot sta bila operni pevec Ado Darjan, ki je tudi avtor prvega učbenika šole petja v Sloveniji, in ustanovitelj sokolov v Bistrici Ferdo Valenčak. Imamo res veliko zanimivih zgodb posameznikov, ki bi se jih dalo še veliko bolj razviti. Da ne omenjam bogate naravne dediščine, pri čemer pa menim, da se v povezavi s tem v tako majhnem kraju ni priporočljivo iti nekega množičnega turizma, ampak naj ostane tako, kot je. Všeč mi je tudi, kako se zdaj razvija Gabronka, da imamo nastanitve in možnosti, ideje, kaj se lahko počne. ’Fajn’ so tudi vsakoletni sejmi, ki bi jim zraven lahko dodali še kakšna doživetja, npr. interpretacijske sprehode. Glede butičnega turizma, o katerem se danes veliko govori, pa menim, da naj bo tudi ta možnost, a je to prestiž, ki si ga marsikdo ne more privoščiti.
Kaj pa lahko rečete o večni bistriški razpetosti med Posavjem in Celjskim?
Osebno mislim, da je velika prednost v tem, da se lahko povezuješ na obeh straneh. Sodeluješ in ustvarjaš, si pomagaš. Slovenija je premajhna za toliko različnih razmejitev in ločevanj. Prednost Bistrice ob Sotli je navsezadnje tudi to, da je ob meji. S tem imamo veliko priložnosti za čezmejno sodelovanje, za povezovanja. Tako na medosebnih odnosih, društvenih povezavah kot tudi medobčinskih. So priložnosti za čezmejne razpise in s tem tudi razvoj.
Kako ste zadovoljni z infrastrukturo, dostopnostjo, zdravstveno oskrbo, varnostjo … v kraju?
Sama se v Bistrici ob Sotli še najbolj bojim bikov (ali krav), ki se prosto pasejo izven pastirjev (smeh). Pač nisem najbolj na ti z njimi. V Bistrici se sicer počutim izjemno varno. Želim si, da zdravstvena oskrba še naprej ostane tako dostopna in kakovostna. Pri infrastrukturi je še veliko možnosti za izboljšavo, seveda pa je to povezano s financami. O tem vem bistveno premalo, da bi lahko odgovorila. Se pa zelo veselim kolesarske povezave od Lastniča naprej čez Bistrico ob Sotli v Brežice …
Zdaj tudi že vaše tri hčerke izražajo mnoge talente in angažiranost. Kakšno življenjsko naravnanost/filozofijo jim predajate?
Želim jim, da bi našle svojo samostojno pot, po njej hodile srečne in naj se sliši še tako ’zlajnano’, da bi bile zdrave. V vseh pogledih. Talenti so dar, za katere morajo/mo biti hvaležni, a samo talenti niso dovolj. Treba jih je razvijati, se truditi, delati, sodelovati. Vesela sem, ker že tudi same postajajo aktivne v društvenem življenju, da ustvarjajo, raziskujejo. Mogoče jim za današnji čas predajam (predajava) veliko premalo (če sploh) podjetniškega razmišljanja. Velik izziv je najti pravo razmerje med delom, zaslužkom in ustvarjanjem, ki te izpolnjuje. Ta izziv bodo morale same razrešiti. A če imaš ob sebi prave ljudi, ki jim zaupaš, je življenje takoj boljše. Upam, da bom to izjemno težko nalogo uspela zadovoljivo opraviti.
Kaj želite svojim sokrajanom/soobčanom sporočiti pred prihajajočim občinskim praznikom (občina Bistrica ob Sotli praznuje ravno danes, 29. 6., op. p.)?
Zahvaljujem se jim za izjemno gostoljubje in priložnosti, ki sem jih dobila v kraju. Starejši ljudje se radi spominjajo praznovanj, ki so jih nekoč imeli na petrovo. Prazniki so čas za obujanje spominov in za ustvarjanje novih. Naj bo občinski praznik priložnost za sproščeno druženje, povezovanje. Pa tudi čas izmenjave idej, svežih pogledov za razvoj kraja v prihodnosti. Program prireditev ob občinskem prazniku je letos izjemno bogat, raznolik. Za tem se skriva veliko ur prostovoljnega dela in truda posameznikov. Njim se še posebej zahvaljujem.
Rok Retelj
Pogovor je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
