Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
https://www.posavskiobzornik.si/images/imgKatalogIzdelek/min/400613.JPG
Jožef Žnidarič
Nekdanji podžupan sevniške občine in občinski svetnik Jožef Žnidarič je na čelu Pokrajinske zveze društev upokojencev Posavje že štiri mandate. V letošnji pomladi je prevzel še vodenje ZB za vrednote NOB Sevnica zaradi predčasnega odstopa dosedanje predsednice. V pogovoru je mogoče začutiti, da ga tako v javnem kot osebnem življenju vodijo načela solidarnosti, povezovanja, sodelovanja, spoštovanja in ustvarjalnosti – vrednote, ki jih zna preliti tako v delo z ljudmi kot v svoje verze.
Katera življenjska načela vas vodijo pri delu in v osebnem življenju?
Tako pri delu kot v osebnem življenju me vodijo poštenost, odgovornost in spoštovanje do ljudi, skupnosti, preteklosti in prihodnosti. Verjamem, da vsak uspeh temelji na sodelovanju in zaupanju, zato se trudim graditi ter ohranjati iskrene medosebne odnose in slediti svojim načelom tudi takrat, ko to ni najlažje. Vztrajnost mi pomaga premagovati ovire, ki jih na poti nikoli ne zmanjka. Rad si rečem: Delaj dobro in pusti sledi, ki bodo drugim v spodbudo.
Kakšna občutja v vas prebujajo spomini na domači kraj?
Predvsem je to nostalgija za časi, ki so me oblikovali v to, kar sem postal. Odraščal sem v Ljutomeru, v središču Prlekije, kjer sem obiskoval osnovno in srednjo šolo. Imam še tri mlajše brate, s katerimi smo se vedno dobro razumeli. Starša sta nas vzgojila v poštene in delovne ljudi, za kar smo jima zelo hvaležni. Kadar koli obiščem svoj domači kraj, se rad spominjam preteklih časov. Bilo je drugače, kot je danes, manj obilja, a več povezovanja, druženja, medsebojne pomoči. Moje odraščanje na kmetiji je pomenilo tudi pomoč pri delu. Spominjam se oranja njiv s konji, saj takrat še ni bilo traktorjev. Vsa obdelava zemlje je potekala ročno, zato je bilo dobro, če je bilo pri hiši veliko rok. Ob pogledu na zaorane brazde na njivi, ki so se svetile v večerni zarji, sem bil vedno srečen, utrujenosti sploh nisem občutil, a ko sem legel v posteljo, je bil spanec trden. Na njivi smo sadili krompir in posejali pšenico, da smo imeli za kruh. Živeli smo skromno, a bili smo povezani. Še vedno se rad vračam domov, v mojo Prlekijo, kjer so korenine moje mladosti. Kadar se danes vrnem na domačijo, začutim mir, toplino doma in vonj domačega kruha, ki ga je pekla mama. Stike sem ohranil tudi s sošolkami in sošolci iz osnovne šole; z njimi se srečam vsaki dve leti in v pogovorih oživijo leta, ki smo jih preživeli skupaj, a žal nas je vedno manj.
Kakšen je bil čas, ki ste ga preživeli v Rudniku rjavega premoga Velenje?
V velenjskem rudniku sem bil zaposlen kot vodja operative na področju reševanja v primeru rudarskih nesreč, ob katerih smo poleg velike žalosti začutili še večjo povezanost. Občudoval sem rudarje, ki so kopali rudo globoko pod zemljo ter s trudom in znojem gradili novo življenje in mesto Velenje. Področje mojega delovanja je bilo povezano tudi z obiskovanji drugih rudarskih krajev, tako sem spoznaval življenje in delo v rudarskem Aleksincu v Srbiji pa v trbovljskem premogovniku rjavega premoga. V senovskem rudniku sem kot strojnik po izobrazbi sodeloval pri razvoju nove tehnologije za prevoz rudarjev na delovišča in nazaj; vpeljali smo sistem posebnih rudarskih vozičkov za vožnjo rudarjev na delo in z dela. Marsikaj je bilo, marsikatero inovacijo smo iznašli za izboljšanje pogojev dela, med nami pa so se stkala tudi pristna prijateljstva. Seveda so bile tudi rudarske nesreče in ob njih nam je bilo izredno težko – zaradi rudarjev, ki so nemočni globoko pod zemljo čakali na pomoč, in zaradi njihovih svojcev, predvsem mater in žena. Te so stale pred vhodom v rudnik in molile za dobre novice, da je njihov sin, brat, mož, oče živ. Bile so solze sreče, ko so prišli rudarji živi iz rova, in bile so solze žalosti ob izgubi ljubljene osebe. V eni izmed rudarskih nesreč sem tudi sam izgubil dobrega prijatelja, ki je kot vodja delovišča uspel vse rudarje spraviti na svetlo, njemu pa žal ni uspelo. Še danes mi je zelo hudo. Naše vodilo ob vstopu in izstopu iz jame je bilo: Srečno! Za svoje vestno in požrtovalno delo sem bil nagrajen z državnim odlikovanjem reda dela s srebrnim vencem dr. Janeza Drnovška in na to sem ponosen.
V kakšnem spominu vam je ostal prihod v mesto ob Savi, v Sevnico?
V Sevnico, kjer sem spoznal svojo življenjsko sopotnico, sem pogosto prihajal, ker sem imel tukaj nekaj prijateljev. V mojih spominih ostaja kot kraj, obdan z griči in vinogradi, mimo pa teče reka Sava. Ob mojem prihodu je imelo območje okoli železniške postaje nekaj blokov in nekaj stanovanjskih hiš, ob katerih so bili še kozolci. Marsikatera cesta je bila še makadamaska in tudi kakšnega voznika s konjsko vprego je bilo mogoče videti na njej. Ljudje so bili prijazni in izredno delovni, gradili so nove domove za svoje družine. V tistem času je nastajalo novo naselje z družinskimi hišami pod Zajčjo goro, ki se danes imenuje Ribniki. Ne vem, od kot to ime, ker ni bilo v bližini nobenega ribnika. Z ženo Mileno sva se v tistem času odločala za nakup parcele na tem območju, a sva se potem odločila za drugo lokacijo pod Lisco. Te odločitve nisva nikoli obžalovala, ker živiva v naravi, s prekrasnim pogledom na dolino Save in dela Sevnice.
Kot nekdanji podžupan sevniške občine ste delovali predvsem na področju sociale in družbenih dejavnosti, s katerimi izzivi ste se soočali in kako ste jih reševali?
Vsakodnevno sem se srečeval z različnimi izzivi, od pomanjkanja finančnih sredstev do naraščajočih socialnih stisk posameznikov in družin, pa tudi z vprašanjem, kako povezati različne institucije, društva in prostovoljce, kako pomagati ljudem. Dobro in plodno sodelovanje z županom občine Sevnica ter centrom za socialno delo je omogočalo, da smo rešili veliko stisk ljudi. V največje zadovoljstvo mi je bilo, kadar smo uspeli ljudem povrniti občutek, da niso sami.
Kako ocenjujete razvoj občine na področju infrastrukture, zdravstva, kulture; je okolje dovolj spodbudno za mlade, zaposlene in starejšo generacijo?
Veselijo me spremembe, ki prinašajo napredek in boljšo kakovost življenja. V zadnjih letih opažam, da se občina uspešno razvija na več področjih. Potekajo obnove cestne mreže, vodovodnih in kanalizacijskih omrežij, gradijo se nove stanovanjske skupnosti, izboljšuje se prometna varnost. Zdravstvo ohranja dostopnost do storitev in zdravstvenega varstva, kar je danes velik izziv. Center za socialno delo uspešno izvaja storitev Pomoč družini na domu. Izboljšuje se šolska infrastruktura – obnavljajo se športne površine, gradijo nove šolske stavbe. Številna društva skrbijo za medgeneracijsko povezovanje, sevniška kulturna dvorana pa bo kmalu dostopna tudi gibalno oviranim, saj poteka gradnja dvigala. Napredek je viden tudi v krajevnih središčih, kjer se urejajo osrednja jedra in infrastruktura. Mislim, da ima naša občina še veliko razvojnega potenciala, a nič se ne zgodi z danes na jutri. Starejši smo zadovoljni s tem, kar imamo, mlajši pa potrebujejo možnost za redno zaposlitev, dostopno predšolsko vzgojo, urejene osnovnošolske in srednješolske prostore, možnost ureditve stanovanjske problematike ter prostor za razvoj idej tako v gospodarstvu kot v družbenem življenju. Željá in potreb je seveda še veliko, a nekaj pomenita tudi varnost in mir.
Katere vrednote zagovarja in za kaj si prizadeva Pokrajinska zveza društev upokojencev Posavje, ki jo vodite od leta 2011. Na kaj ste osebno najbolj ponosni?
V naši zvezi zagovarjamo solidarnost, sočutje, sodelovanje, medsebojno pomoč in dostojanstvo. Naše delovanje temelji na prepričanju, da mora biti vsak starejši človek spoštovan, slišan in vključen v življenje skupnosti. Želimo, da bi upokojenke in upokojenci živeli aktivno, kakovostno in predvsem povezano življenje – v druženju, prijateljstvu in razumevanju. Pomemben del našega poslanstva sta prostovoljstvo in medgeneracijsko sodelovanje. Naš program Starejši za starejše uspešno deluje že vrsto let in ob tej priložnosti bi se zahvalil številnim prostovoljkam in prostovoljcem, ki obiskujejo starejše na domu in jim po potrebi nudijo pomoč ali jo poiščejo, če sami ne zmorejo. Osebno sem ponosen, da smo v Pokrajinski zvezi društev upokojencev Posavje ustvarili trdno mrežo trinajstih dobro delujočih društev, ki ne skrbijo samo za svoje članice in člane, temveč sodelujejo med seboj, se podpirajo. S tem skrbimo za bolj povezano in sočutno družbo. Veseli me tudi, da smo okrepili glas upokojenk in upokojencev v družbi, ohranili številne kulturne in športne dogodke ter zgradili mostove sodelovanja z občinami, društvi, javnimi zavodi, delovnimi organizacijami in mladimi.
Kaj menite o načrtih pokojninske reforme, bo omogočala varno starost oz. staranje z dostojanstvom?
Pokojninska reforma je nujna, saj se življenjska doba podaljšuje, delovno aktivnih pa je vse manj. Njen cilj mora biti predvsem zagotoviti dostojno in varno starost. Pokojninska reforma bo uspešna le, če bo temeljila na solidarnosti in pravičnosti, a me skrbi, da bodo predlagane rešitve šle preveč v smer višanja starostne meje in celo zmanjšanje pravic. Upam, da bo pri sprejemu reforme več posluha, da bo upoštevan glas bodočih upokojencev in sindikatov, da ne bo samo ekonomski izračun. Verjamem, da si vsi želimo varne, aktivne in dostojanstvene starosti.
Kako pomembno se vam zdi, da družba prepozna in spoštuje vlogo starejših?
Zame je to izjemno pomembno. Starejši nismo breme družbe, temveč zaklad izkušenj, znanja in življenjskih modrosti, ki lahko bogatijo skupnost. S svojim pogledom na preteklost, z nasveti in pripravljenostjo deliti izkušnje prispevamo k povezovanju generacij ter prispevamo k razumevanju, kako graditi boljšo prihodnost. Spoštovanje starejših je tudi merilo zrele, odgovorne in solidarne družbe.
Zakaj je po vašem mnenju pomembno ohranjati spomin na čas druge svetovne vojne in vrednote, ki jih predstavlja Zveza združenj borcev za vrednote NOB Sevnica?
Gre za ohranjanje spomina na čas, ko je bil slovenski narod podjarmljen, mnogi ljudje izseljeni, domovi požgani. Tudi moja mati je bila izseljena, dodeljena na prisilno delo v Avstriji. Oče je šel v partizane, bil zajet in poslan v taborišče, od koder je pobegnil s skupino soujetnikov, nato se je pridružil prekomorski brigadi, kjer je bil ranjen in končno dočakal želeno svobodo. Čas druge svetovne vojne je čas, ki nas uči, do katerih grozot naj ne pride več. Vojna je prinesla preveč žrtev, zato naša organizacija, ki je del Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, opozarja na nevarnosti fašizma, nacizma in totalitarnih ideologij. Želimo še naprej živeti v svobodi in ohranjati mir ob spominu na vse, ki so za svobodo žrtvovali lastna življenja. Dano nam je eno samo življenje in nihče ga nima pravice na silo prekiniti.
Kako vidite prihodnost organizacije v naslednjih letih, obstajajo načrti za nove projekte ali programe, ki bi povečali vključevanje novih članic in članov?
Prihodnost naše organizacije vidim kot nadaljevanje dosedanjega dela pri ohranjanju vrednot NOB. Še naprej si bomo prizadevali za vključevanje novih članic in članov, ki bodo s svežimi idejami prispevali k ohranitvi vrednot, kot so tovarištvo in solidarnost ter ljubezen do domovine. Tega slednjega morda manjka v naši sodobni družbi.
Svoja doživetja in razmišljanja z veseljem prelijete v verze, kaj vas pri tem najbolj navdihuje, so to spomini, občutja ali podobe narave?
Moje pesmi se rodijo spontano, so trenutni navdih. Navdihujejo me predvsem spomini na čas mojega odraščanja, na dom, ki mi je vedno nudil zavetje. Znova in znova me navdihujejo tudi podobe narave, spreminjajoče se v letnih časih, pa vse, kar se dotakne srca. Moje pesmi so odraz mojih razmišljanj, občutenj in čustev. Sem član literarne sekcije, ki deluje pri Kulturno-umetniškem društvu Budna vas pri Šentjanžu. Veliko sem tudi prepeval v različnih zborih, nepozabno je bilo z moško vokalno skupino Fantje z Razborja. Sem tudi prejemnik Gallusovega priznanja.
V prostem času radi tudi vrtnarite, kaj vam pomeni delo v vrtu in urejanje okolice hiše pod Lisco?
Vrtnarjenje mi veliko pomeni; prinaša mi sprostitev in zadovoljstvo, ko nekaj zasadim, zalivam, negujem in vidim, da trud obrodi sadove. Opazovati, kako iz semena zraste rastlina, je nekaj posebnega – prinaša občutek hvaležnosti in povezanosti z naravo. Poleg tega pa urejena okolica ustvarja prijetno domače vzdušje, ki me vedno znova napolni z energijo in mi daje občutek miru. Pomlad prinese novo upanje, poletje objem narave, jesen hvaležnost, zima pa počitek in mir.
Če bi imeli možnost, bi na svoji življenjski poti karkoli spremenili?
Ja, nekatere stvari bi spremenil, čeprav vem, da me je vsaka odločitev, naj je bila dobra ali slaba, nečesa naučila. Vesel sem tudi, da sem uspel uresničiti svoje mladostne sanje in sem postal športni pilot. Letenje je več kot hobi. Vsak let je poseben, ko si sam med oblaki in se sliši le zvok motorja. Vsakič, ko se dotaknem neba, se počutim svobodno kot ptica. Kaj naj še rečem? Vsaka pot, ki jo prehodimo, ima svoj namen. Brez izkušenj, ki sem jih pridobil, ne bi znal ceniti miru in hvaležnosti, ki ju občutim in prejemam od ljudi. Verjamem, da uspeh v življenju temelji na sodelovanju, zaupanju in srčnosti – vrednotah, ki me spremljajo na vsakem koraku. Najlepše stvari v življenju so preproste: delo, narava, pesem in ljudje.
Smilja Radi
Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 6. novembra 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
