Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Sodelujoči v pogovoru z Anico Žugič
V nedeljo, 18. junija popoldne, je Društvo podeželskih žena Pod Gorjanci Kostanjevica na Krki z dogodkom Pa zapojmo eno po prekopško gostovalo na Prekopi. S sedmim tradicionalnim koncertom so tako zaokrožili gostovanja po vaseh kostanjeviške občine.
Prizorišče dogodka na Prekopi
Na začetku je v dvojni vlogi gostitelja dogodka in župana kostanjeviške občine dobrodošlico vsem zaželel Robert Zagorc. Ljudske pevke so zapele eno po prekopško za uvod v pogovor z vaščani Pepco Rabzelj, Rezko Kekič, Ivanko Jordan, Fani Zagorc, Ivanom Volčjakom in Francem Škodo, ki ga je usmerjala predsednica društva Anica Žugič.
Trojček ravninskih vasi med Kostanjevico na Krki in Šentjernejem je imel že od nekdaj, zaradi lege in pridnosti prebivalcev, pomembno vlogo v družbenem in gospodarskem življenju širšega okolja. Tako imajo na Prekopi že od leta 1922 svoje gasilsko društvo. Ivanu Volčjaku sicer spomin ne seže v začetke društva, ki ga je ustanovila dobravska graščakinja Vilma Globočnikova. Se pa kot blagajnik dobro spominja uspešnih gasilskih veselic, ki jih niso prirejali le na Prekopi, ampak tudi v kostanjeviškem gradu, na Vodenicah in še kje. S takrat najbolj znanimi ansambli, kot sta ansambel Lojzeta Slaka in Henčki, so privabili mlado in staro. Posebno dobro so zaslužili z veselico na Vodenicah, saj so si z izkupičkom kupili prvi rabljen kombi od Kovinarske iz Kostanjevice.
Pozdrav župana Roberta Zagorca
Še dlje v preteklost sežejo spomini Pepce Rabzelj, ki bo konec leta dopolnila že 100 let. Spominja se Globočnikove gospe iz Dobravskega gradu, kako se je po okoliških krajih vozila še v kočiji. Dobravska graščina, ki sta jo zadnja posestnika zakonca Globočnik, ker nista imela naslednikov, leta 1945 prodala bogatemu svetovljanu Pavlu Majcnu, je bila prvi dom Malenčanke Minke Jordan. Ko je gospod Majcen grad prodal je tam nastalo zadružno posestvo in dom mnogim družinam, ki so se na posestvu zaposlile. Gundetovi, njena družina, se je prva naselila na ekonomijo kot so jo imenovali domačini. Na posestvu so imeli v dobrih časih preko 100 krav molznic in bikov. Minka se spominja, kako je, kot osnovnošolka, pomagala pri molži. Preden je šla v šolo, je pomolzla tudi po 15 krav.
Povsod je veliko veselih spominov povezanih z gostilnami in tudi na Prekopi je bilo tako. Pepca Rabzelj se spominja, kako se je njena mama razjezila na brata, ker je šel na otvoritev gosposke Kirnove gostilne, z otvoritvene slovesnosti pa je prinesel dva imenitna krofa polnjena z marmelado. Ima pa zato več srečnih spominov na Kekičevo gostilno na Gornji Prekopi, kamor so radi zahajali tudi Ostrožani po nedeljskih litanijah v Šentjerneju. Birt Kekič je zelo rad zaigral na harmoniko, da se je plesalo v hiši in na dvorišču.
Ivanka Jordan je pripovedovala o bolj imenitni Kirnovi gostilni, kjer je njena mati pomagala pri različnih opravilih, da je tako odslužila delo, ki ga je s traktorjem na njihovi kmetiji opravil gostilničar Kiren. Gospa Kirnova je bila zelo dobra kuharica in ob nedeljah je bilo vedno polno gostov. Prihajali so tudi iz Novega mesta, pleterski menihi, bolj nobel ljudje. Tako si je tudi zapomnila, da so imeli pri jedi fini beštek in prtičke, kar v tistih časih ni bil običaj. Znameniti so bili tudi krofenbali pri Kirnu, kamor so vsako leto množično prišli tudi Kostanjevičani. Spomnila se je tudi odličnega harmonikarja Golteza, ki je pogosto igral v gostilni in se je pri njemu učil igranja na ta instrument sam Lojze Slak.
Nastop Pevk DPŽ Pod Gorjanci
Zgodbe in spomini se bodo obdržali, le če jih bomo pripovedovali naprej, in čudovit primer povezanosti generacij je Hostatova družina. Osnovnošolec Lojzi Hosta je vse navdušil z zaigrano vižo na harmoniki in nasmejal z zgodbico, ki mu jo je povedal dedek. Vrsto let so na kmetiji imeli plemenske merjasce in so k njim vozili na pripust svinje od blizu in daleč. Zgodilo se je, da je gospodar izgubil svinjo s prikolice že med potjo, kar pa sta z dedkom opazila šele po malo daljšem pogovoru in par kozarcih vina, ko ju je pričakal prazen kurnik. Svinja jo je na svojo ljubezensko avanturo ubrala kar po njivah sredi poti, kjer so jo končno našli.
Nekoč je bila na Prekopi tudi mizarska delavnica, se spomni Ivan Volčjak, ki je tam kot vajenec začel delati leta 1955. V stavbo, ki je bila sprva namenjena za zadružni dom, je mizarstvo pripeljal premožen domačin Cvelbar. V delavnici je našlo delo veliko domačinov in mizarjev iz širše okolice. Najprej so delali noge za stole za tovarno Stol iz Kamnika, kasneje pa stavbno in sobno pohištvo.
Tudi prekopška trgovina obstaja le še v spominih domačinov, veliko jih ima Fani Zagorc, ki je bila tam vajenka. Sprva je bil lastnik trgovine gospod Cvelbar, kasneje jo je prevzela Preskrba iz Krškega. Dolga leta je trgovino vodila Albina Bizjak iz Kostanjevice. To je bila prava vaška trgovina, kjer so prodajali vse, kar so jih potrebovali okoliški prebivalci – resnično od šivanke do podkev za konje. To so bili časi, ko ni bilo toliko embalaže, večino stvari so tako tehtali in točili. Kar neverjetno se sliši, da se je Fani morala v trgovsko šolo v Brežice vsak dan voziti s kolesom in to v času, ko je bila ta cesta še makadamska.
Na Gornji Prekopi že od nekdaj domuje tudi lončarstvo, ki se je pri Škodatovih ohranjalo iz roda v rod. Iz te družine izhaja tudi Kekičeva Rezka, ki se spomni, da je njen oče v delavnici delal noč in dan, saj je bilo potrebno preživeti družino desetih otrok. Lončarske izdelke so hodili prodajat na sejme in žegnanja vse do Novega mesta, Škocjana in Studenca. Že zelo zgodaj jo je mama začela jemati seboj na sejme in kmalu je postala uspešna prodajalka in dobra blagajničarka. Posodo pa so prodajali tudi po vaseh, kjer so jo menjali tudi za žito in druge kmetijske pridelke. Izbirali so predvsem tiste vasi, kjer tisto leto ni bilo toče in je bila boljša menjava.
Dogodek so popestrili mladi harmonikarji.
Franc Škoda je še edini lončar na Prekopi, ki se je pa tudi preusmeril v pečarstvo. Obrti se je naučil pri očetu. Včasih so delali vse ročno in zato je bila pot od izkopa gline do gotovega izdelka dolga in zahtevna. Delo je bilo lažje in hitrejše, ko je oče nabavil stroj za obdelavo gline. Z očetom sta veliko delala predvsem spominke za različna podjetja in gostince. Zlata doba za njihovo delavnico se je začela, ko sta začela delati za Pleterje, saj je tja ob sobotah včasih prišlo tudi po 40 avtobusov turistov, ki so pokupili ogromno glinenih spominkov in sta z očetom le težko sledila povpraševanju. Franc je povedal, da vsak lončar zelo dobro prepozna svoje izdelke. Ločijo se po drobnih posebnosti, ki pa jih prepoznajo le mojstri.
Vroče nedeljsko popoldne se je hitro obrnilo ob teh spominih in pesmi ljudskih pevk, ki so jim nemalokrat pritegnili tudi vsi navdušeni poslušalci. Da se bodo zgodbe in ljudska pesem ohranili tudi v prihodnosti, so dokazali osnovnošolci Primož Črtalič, Lojzi Hosta in Simon Kodrič, ki so dogodek poživili s svojimi harmonikami.
Popoldne, polno zgodb in pesmi, se je nadaljevalo ob druženju vaščanov in obiskovalcev. Ob kozarcu hladne pijače in dobrotah, ki so napolnile mize, so vsi ugotovili, da pogrešajo druženja, ki so jih včasih poznale vse vasi.
Alenka Žugič Jakovina, foto: Boštjan Colarič
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
