Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

Znanj, veščin in delovnih izkušenj, ki jih pridobivamo skozi vsa življenjska obdobja, ni nikoli preveč. Kakšna je vloga družine in šole pri tem? V pogovoru s Saro Martinšek, profesorico angleščine in španščine, ki je že od otroštva aktivno vpeta v športno dogajanje v sevniški občini, teče beseda o pomenu telesne dejavnosti, o znanju tujega jezika in tudi o umetni inteligenci ter kariernih priložnostih.

Menite, da je vključenost otrok v različne oblike gibanja in pridobivanja športnega znanja dobra osnova tako za razvoj telesnih kot mentalnih sposobnosti in še marsičesa drugega?
Gibanje pri otrocih v zgodnjem otroštvu ustvarja sinapse, torej možganske povezave. Otroci potrebujejo gibanje s skoki, vrtenjem, postavljanjem na glavo, plezanje in tudi padce. S padci se učijo, do katere mere lahko gredo, preden se kaj zgodi. Naučijo se tudi, da je treba po vsakem padcu vstati in iti naprej. S športnim udejstvovanjem, še posebej v organizirani obliki, se naučijo res ogromno veščin, ki ne bazirajo zgolj na telesnih sposobnostih. Naučijo se delovati v skupini, se prilagajati, poslušati navodila, jih upoštevati. Naučijo se, da če sledijo navodilom trenerja (starejšega, modrejšega) pridejo do želenega cilja, napredujejo. Naučijo se slediti ciljem, sprejemati poraze, se veseliti zmage, nuditi pomoč drugim, delati v ekipi, v paru in še in še. Zaradi vsega tega menim, da je za otrokov tako telesni kot mentalni razvoj ključnega pomena, da se vključi v organizirano skupino in vadi vsaj enkrat tedensko. Starši smo otrokom zgled, zato je priporočljivo, da tudi sami vadimo, saj jim s tem dajemo življenjsko vodilo. Pomembno je tudi, da ne ’paničarimo’ pri vsakem padcu, kar se običajno prične že, ko se malčki pričnejo plaziti.

Kako je družina vplivala na vašo športno pot?
Družina je primarni vir vpliva na razvoj posameznika in pri meni ni bilo nič drugače. Moja družina je zelo vplivala na mojo pot. Verjetno še vedno čutim dolžnost do kluba, kraja in športa zaradi družinske zgodbe, da toliko svojega časa vložim v razvoj organiziranega športa v Sevnici. Mama in oče sta še vedno zelo aktivna v Športnem društvu Partizan Sevnica, stojita mi ob strani, mi pomagata in tudi delujeta kot nekakšen kompas. Veseli me, da to skrb za društvo prenašam tudi na svojega moža, ki mi pri tem zelo pomaga, in seveda na otroke.

Koliko truda in znanja je bilo vloženega, da ste postali licencirana trenerka gimnastike, aerobike in fitnesa?
Za licenco za gimnastiko sem se odločila zelo zgodaj, takoj ko je bilo to mogoče, torej pri mojih 19 letih. Za aerobiko in fitnes me je prepričala mama, saj mi sprva sama ideja ni bila všeč, ker nisem bila tako ’domača’ v tej obliki rekreacije. Deset let nazaj, ko sem iskala službo, sta mi ti dve licenci marsikaj omogočili. Pred desetimi leti je bilo namreč učiteljev preveč in vedela sem, da bom dolgo čakala na priložnost, da se zaposlim v šoli. S tremi licencami na športnem področju sem lahko ’normalno’ delala. Zaslužek na letni ravni je bil sicer blizu minimalne plače, vendar je bilo to za začetek čisto v redu – bolje, kot biti brez službe.

V šolskih klopeh z veseljem prenašate znanje angleškega jezika na mlajše generacije, zanje ustvarjate tudi različne igre, kot je na primer Escape room (Soba pobega).
Če se učenci nimajo ’fajn’ v učilnici, potem bodo z odporom prihajali k šolskim uram in od njih ne bodo odnesli ničesar. Poučevanje je treba narediti, če se le da, zabavno, v sam pouk pa je treba vplesti tudi gibanje. Pri mojih urah telovadimo, meditiramo, ustvarjamo, šivamo, kuhamo, računamo, delamo poskuse, sadimo zelenjavo, raziskujemo, spoznavamo računalniške programe, se pogovarjamo z učitelji ali vodiči iz tujine ali naravnimi govorci … Znanje moramo povezovati, le tako je lahko resnično uporabno. Escape room oziroma soba pobega je igra, pri kateri učenci preko namigov, ki so podani v angleščini, iščejo ključ učilnice, da bi lahko ’pobegnili’ iz nje. Z medsebojnim sodelovanjem, povezovanjem znanja in logičnim razmišljanjem jim vedno uspe najti ključ in odkleniti šolska vrata – pa še zabavno je.

Kaj menite o začetku rednega poučevanja drugega tujega jezika na predmetni stopnji in začetku poučevanja tujega jezika v prvem razredu osnovne šole?
Za učenje tujega jezika v prvem razredu se absolutno strinjam, saj vse raziskave kažejo na to, da je za uspešno učenje tujega jezika najboljše obdobje med drugim in šestim letom starosti, kar pomeni, da v prvem razredu še za las ujamemo ta čas. Osebno sem mnenja, da bi morali bolj izkoristiti čas, kar zadeva učenja jezika, ko so otroci v podaljšanem bivanju, saj so to ure, ko potekajo ustvarjalne delavnice, igranje, gibalne aktivnosti ipd. bolj sproščeno. Zavedam pa se, da preprosto ni kadrovskih zmožnosti, da bi bilo to izvedljivo. O poučevanju drugega tujega jezika na predmetni stopnji, odkrito rečeno, nimam jasno izoblikovanega mnenja. Po eni strani je to krasna ideja, a niso vsi nadarjeni za jezike, nekateri se mučijo že z angleščino, nekateri se pošteno namučijo, da opravijo osnovnošolsko obvezo. Učenci bi potrebovali tudi računalniško opismenjevanje, znanje, kako biti v življenju srečen, znanje o samooskrbi ipd.

Učenje tujega jezika bogati materni jezik ali ga siromaši?
Menim, da učenje tujega jezika ne siromaši maternega jezika. V današnjem svetu brez angleščine pač res ne gre več. Res je, da mladi, in tudi malo manj mladi, vključujemo čedalje več tujih besed v naš vsakdanji jezik, a dokler beremo slovensko in se slovenščine tudi učimo, bomo poznali pravila in pravilno rabo ter jo v uradnih situacijah tudi zgledno uporabljali.

Ali uporaba omrežij, kjer je veliko angleščine, pripomore k boljšemu znanju tujega jezika tako v govornem kot pisnem sporazumevanju in sporočanju?
Absolutno, uporaba omrežij zelo pripomore k boljšemu znanju. O tem pričajo tudi rezultati o znanju angleščine v urbanem okolju v primerjavi z ruralnim okoljem. Otroci na podeželju veliko pomagajo doma na kmetiji in nimajo časa ’viseti’ na telefonu, pred računalnikom in televizijskim ekranom; otroci v mestnih središčih imajo več časa. Žal znanje, pridobljeno zgolj na omrežjih in skozi različne računalniške igrice, nima takšne širine – predvsem zaradi omejenega besedišča; drugače je, če otroci oziroma mladi gledajo risanke, filme, Youtube ali druge video vsebine, kjer je več govora o različnih vsebinah.

Med epidemijo ste posneli veliko videov za učenje na daljavo; kaj iz učenja preko tehnologije vam je všeč in kaj ne?
V tistem času smo učitelji postali vešči v marsičem. Prilagodili smo se vsak na svoj način in iskali smo tudi vse mogoče možnosti, igrali smo tudi ’klovne’, da bi le dobili pozornost učencev in jih morda vsaj za kratek čas razveselili. Mislim, da je bila z učenjem preko video vsebin pozornost učencev boljša kot preko pisnih navodil, če le video ni bil predolg. Učinek je bil kot poučevanje ’ena na ena’. Učenci so imeli video vedno na voljo in tudi učitelj je imel pregled, kolikokrat so si pogledali video. To je edina pozitivna stvar po mojem mnenju. Čustven odziv učencev, interakcija učenec – učitelj in med učenci samimi, fizična prisotnost, pogled, takojšna povratna informacija, igrivost in neskončnost idej pa so stvari, ki jih na daljavo preprosto ni mogoče doseči.

Kakšno vlogo ima oz. bo imela umetna inteligenca pri šolanju in učenju?
Skrivati umetno inteligenco mladim je nesmiselno. Učitelji se bomo morali soočiti s spreminjajočim se svetom. Naše poučevanje bo treba prilagoditi, a vsi se moramo zavedati, da si lahko s tehnologijo in umetno inteligenco pomagamo, si olajšamo delo, ne moremo pa se zanašati samo nanjo. Umetna inteligenca ne vrednoti znanja, pač pa podaja zgolj dejstva. Učitelji lahko damo otrokom, mladini, veliko več kot umetna inteligenca. Učitelj zgodovine, na primer, pri podajanju znanja o prvi in drugi svetovni vojni nudi učencem veliko več kot pa samo dejstva, ki jih lahko našteje vsak računalnik. Naše poučevanje bo treba prilagoditi tako, da si bodo otroci, mladi, pomagali s tehnologijo in umetno inteligenco, ne morejo pa se zanašati samo nanjo. Naj navedem še en primer: uspešen vodja velikega podjetja ne bi nikoli uspel zgolj z rabo umetne inteligence, saj mu ta ne more pomagati pri vodenju ljudi, pri njihovem usmerjanju, voditi pogovora v živo s poslovnimi partnerji, se pogajati ipd.

Kaj menite o učilnicah v naravi/naravnem okolju?
Učilnice, ki jih omenjate, so super ideja, a zahtevajo od učitelja ogromno spretnosti, predvsem pa, kako ohraniti učenčevo pozornost ob vseh zunanjih dražljajih. Učitelj, ki poučuje v slovenskem jeziku, si lahko privošči, da učenci nimajo ves čas očesnega stika z njim, saj lahko vseeno poslušajo, četudi se vmes mogoče igrajo s kamenčkom ali s čimerkoli. Učitelj tujega jezika potrebuje ves čas učencev pogled, saj le s kazanjem, pantomimo ipd. lahko vpliva na to, da razume, kaj mu želi povedati. Če bi želeli združiti učenje tujega jezika v naravnem okolju, bi moralo biti v skupini maksimalno število učencev, še posebej mlajših od 12 let, zgolj 16.

Učenje skozi igro in zabavo je bolj zanimivo in Angleški tabor, ki ga že nekaj let organizirate v času šolskih poletnih počitnic na Lisci, nudi prav to, kajne?
Z možem Gašperjem organizirava Angleške tabore že od leta 2013. Ponosna sva, da rastemo skupaj, saj se tudi sama marsikaj naučiva od otrok in mentorjev. Na tabor marsikdo prijavi svojega otroka, ker ima slabe ocene pri angleščini ali pa ga je strah tujega jezika. Naše aktivnosti potekajo na ’nešolski’ način, čeprav menim, da bi tako moralo biti tudi v šolah, vsaj deloma. Brez učbenikov, zvezkov, brez učenja pravil se pogovarjamo o naravi, ustvarjamo, delamo eksperimente, igramo različne družabne in športne igre, kuhamo … Skupaj živimo en teden v Jurkovi koči in Tončkovem domu, komunikacija poteka v angleščini. Po enem tednu seveda otroci ne postanejo magično najboljši v angleščini, a začnejo slišati jezik, besede, nevtralizirajo morebiten negativen odnos ali strah pred govorjenjem v angleščini, komunicirajo z naravnim govorcem ali s tujcem, ki ne zna slovensko, in pridobijo veliko novih prijateljev, saj imamo na angleškem jezikovnem taboru otroke iz vseh regij Slovenije. Vplivamo tudi na bodoče učitelje angleščine, saj so mentorji na taboru anglisti, ki želijo pridobiti tudi neformalna znanja iz poučevanja tujega jezika. Lepo nam je skupaj in veliko se naučimo ter marsikaj doživimo.

Ali je naš šolski sistem naklonjen šolajoči se mladini, ali bi morda v njem kaj spremenili takoj, če bi lahko?
Veliko bi spremenila, a se zavedam, da ni enostavno. Všeč mi je skandinavski način povezovanja znanja, predvsem na izkustvenem učenju in raziskovanju. Zavedam se prednosti dela v manjših skupinah, všeč pa mi je tudi nemški pristop, ki že v 4. razredu otroke razporedi po njihovih zmožnostih, saj se kot učiteljica zavedam ogromnih razlik, ki nastajajo med učenci. Nekaterim tako zapiramo možnost hitrejšega napredovanja, ker gremo s snovjo prepočasi, nekatere pa ’vlečemo’ naprej in komaj usvajajo osnove, ki jih kmalu po ocenjevanju pozabijo. Predvsem pa bi zmanjšala število ocen. Kakršnekoli spremembe se bodo uveljavile, primarno bi morali na nacionalni ravni povrniti učiteljem ugled in spoštovanje, ki si ga zaslužimo. Nekateri politiki so si preveč privoščili z javnim blatenjem učiteljev in s tem so se ’okužili’ marsikateri starši. Če starši, vsaj vpričo otrok, ne gojijo spoštovanja do učiteljev, potem pademo kot družba na celi črti, saj ni upoštevanja in spoštovanja že od osnovnošolskih otrok, kaj šele kasneje pri mladih. Tako kot se ne vtikamo v delo frizerja, avtomehanika, zdravnika ali računovodje, ne dvomite v našo usposobljenost, saj smo za vzgojo in izobraževanje vaših otrok resnično dobro izobraženi in predvsem si želimo, da jih vzgojimo v dobre ljudi. Na tej poti nam lahko pomagate tako, da smo na ’isti strani’. Zavedati se moramo, da smo učitelji v šolah tisti, ki lahko pozitivno vplivamo na bodočo družbo, a le v primeru, da delujemo enotno s starši.

Kako vidite današnje osnovnošolce, srednješolce, študente, katere poti naj uberejo, ko se odločajo za samostojno pot, za razvijanje lastne kariere?
Kar zadeva razvijanje kariernih poti sem morda malo staromodna, saj sem mnenja, da delo, ki ni vsaj na nek način družbeno koristno, ni pravo delo, zato zelo nasprotujem trendom, ki vodijo mlade v izbiro novodobnih poklicev, kot so influencer, vloger in gamer. Zame to niso pravi poklici. Lahko si odličen aktivist, športnik, igralec, tudi prehranski svetovalec, trener, zdravnik, učitelj in ob tem tudi influencer, da vplivaš na odločitve ljudi. Mladi imajo veliko možnosti za delo in ker je govora tudi o sreči, naj si izberejo nekaj, v čemer bodo uživali, saj bodo to delo opravljali več ur dnevno. Dandanes tudi ne velja več, da 40 let delaš, za kar si se šolal. Karierne poti si lahko zamenjamo, izobraževanj je veliko in možnosti neskončno. Prepričana sem tudi, da so poklici, pri katerih delamo za ljudi, tisti, ki nas tudi notranje izpopolnjujejo.

Vama z možem Gašperjem idej nikoli ne zmanjka, v letošnjem letu sta izdala knjigo v angleškem jeziku Winning Presentation (Zmagovalna predstavitev), komu je namenjena, o čem govori?
Knjiga je namenjena komurkoli, ki ga naslov nagovori. Zgodba je zapisana, da te na koncu pusti polnega navdiha za nove začetke. Vanjo je vključenih tudi veliko drobnih nasvetov za zmagovalno predstavitev v kakršnikoli situaciji. Na voljo je v tiskani obliki ali Kindle (na Amazonu ali preko spletne strani bookwinningpresentation.com). Zapisana je v angleškem jeziku, vendar je jezik preprost in, kot pravijo najini bralci, zelo lahko berljiv tudi za ’nenaravne’ govorce.

Posavje je vaš dom, odraščali ste v Sevnici, z družino živite v radeški občini. Kje vidite potencial Posavja in tukajšnjih ljudi, kje so podjetniške priložnosti?
Na svoj nekdanji domači kraj sem vezana predvsem zaradi Športnega društva Partizan Sevnica. Nama z možem, ki prihaja iz radeške občine, kjer sva si ustvarila skupen dom, je življenje v Posavju všeč, ker je mirno in varno, a tudi zaradi poznavanja ljudi, društev in organizacij je sodelovanje ter izvedba česarkoli izjemno olajšana – z nekaj klici lahko organizirava karkoli. Potencial za podjetništvo v pokrajini vsekakor predstavljajo reka Sava in predeli ob njej – tudi z ureditvijo sprehajalnih poti in kolesarskih povezav. Tukaj so predvsem priložnosti v turizmu, a zanj je treba urediti privlačno infrastrukturo, kar pa je seveda povezano s financami. Naša regija je zelena in takšna naj ostane, razvija pa na naj se tudi v smeri organiziranega športa z urejenimi športnimi površinami, na katerih bi lahko potekala ne samo občinska, temveč tudi regijska in državna tekmovanja.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen na tematskih straneh Znanje v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 17. 8. 2023.

#povezujemoposavje

 

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.