Eden najmočnejših potresov v zgodovini k sreči ni terjal smrtnih žrtev, niti ni povzročil katastrofalnega cunamija, ki so se ga mnogi bali. Zakaj tokrat ni bilo tako hudo, kot pred leti na Japonskem in v Indoneziji? Dejavnikov je več. Na višino cunamija vpliva oblika morskega dna v bližini obale in kopnega, kamor udari. Na valove vpliva tudi globina žarišča, njegova oddaljenost od kopnega, pa tudi na kakšen način sploh trčijo tektonske plošče.

Ti nenadni premiki premešajo vodo nad njimi, ki se lahko nato kot cunami premakne do obale. 

Globoko pod morjem lahko cunami potuje s hitrostjo več kot 800 kilometrov na uro, kar je približno toliko kot zmore potniško letalo. Tam je razdalja med valovi zelo velika in ti niso ravno visoki, le redko več kot meter.

Ko se cunami približa kopnemu in vstopi v bolj plitve predele, pa se njegova hitrost zmanjša, pogosto na kakih 30 do 50 kilometrov na uro. Tudi razdalja med valovi se zmanjša, ti pa se posledično povišajo in lahko v bližini obale ustvarijo uničujoč vodni zid.

Na Kamčatki so včeraj zabeležili do pet metrov visoke valove. Kar je občutno manj od 30 ali pa celo 40 metrov, kolikor sta jih dosegla cunamija v Indijskem oceanu decembra 2004 in na Japonskem marca 2011. Potresa, ki sta povzročila katastrofi, sta bila le za odtenek močnejša od včerajšnjega na vzhodu Rusije.

Potresa ob indonezijski Sumatri in japonskem Tohokuju sta na tretjem oziroma četrtem mestu najhujših tresenj v zgodovini merjenj. Magnituda obeh je znašala 9,1. Dan po božiču leta 2004 je zaradi cunamija v Indijskem oceanu umrlo več kot 230 tisoč ljudi v 14-ih državah. 11. marca 2011 pa je na Japonskem ugasnilo več kot 18 tisoč življenj. Potres in cunami sta povzročila tudi jedrsko nesrečo v elektrarni Fukušima.

Še en zelo pomemben dejavnik je, ki vpliva na posledice cunamijev. Danes v ogroženih državah poznajo sodobne sisteme za zgodnje opozarjanje prebivalcev, ki jih na začetku stoletja žal še ni bilo.