Tako v Zvezi Prijateljev Mladine Slovenije (ZPMS) kot pri neprofitni organizaciji Unicef v luči tragičnega dogodka v Gradcu poudarjajo, da je prav, da se odrasli z otroki doma in v šoli pogovorijo ter ob tem prepoznajo tudi morebitne stiske, ki jih otroci doživljajo.

Starši naj izberejo čas in kraj, ko lahko o tem z otrokom naravno spregovorijo in ko se bo otrok počutil kolikor je mogoče udobno, da bo prosto govoril (na primer med družinskim obrokom). Pogovoru o tej temi naj se starši medtem skušajo izogniti tik pred spanjem otroka.

Dobro izhodišče je ob tem, če starši otroka vprašajo o tem, kaj ve in kako se počuti.“Nekateri bodo imeli zapletena vprašanja, drugi bodo morda trpeli v tišini. Pri mlajših otrocih pa lahko pogovor načnete tudi z risanjem, zgodbami in drugimi dejavnostmi,” svetujejo. Preverijo pa naj tudi, kaj otrok vidi in sliši.

“To je priložnost, da otroke pomirimo in popravimo morebitne netočne informacije, na katere so morda naleteli na spletu, televiziji, v šoli ali od prijateljev,” dodajajo. Pri tem naj starši uporabljajo jezik, ki je primeren otrokovi starosti, opazujejo njegov odziv, pozorni pa naj bodo tudi na njihovo stopnjo zaskrbljenosti. Pomembno je namreč, da njegovih skrbi starši ne zmanjšujejo ali zavračajo.

Ob tem naj pazijo tudi na to, da priznajo otrokove občutke ter mu zagotovijo, da so njegova čustva naravna. Otroka pa naj ob tem spomnijo tudi, da se lahko z njimi ali z drugo zaupanja vredno odraslo osebo pogovorijo, kadar koli želijo.

“Otroci imajo pravico vedeti, kaj se dogaja v svetu, vendar so odrasli odgovorni tudi za to, da jih pred stisko varujejo,” poudarjajo pri Unicefu ter dodajajo, da je povsem normalno, če so zaradi dogajanja zaskrbljeni in žalostni tudi starši. “Ne pozabite pa, da otroci od odraslih sprejemajo čustvene signale, zato poskušajte z otrokom ne deliti preveč svojih strahov,” opozarjajo.

Zato naj starši pazijo, da z otrokom govorijo mirno in da so pozorni tudi na govorico telesa ter obrazno mimiko. Njihove skrbi naj pomirijo tudi z zagotovilom, da si veliko ljudi prizadeva za varnost otrok povsod, predvsem pa v šolah.

“V redu je tudi, če nimate odgovora na vsako vprašanje. Lahko rečete, da ga morate poiskati, ali pa ga izkoristite kot priložnost, da s starejšimi otroki skupaj poiščete odgovore. Ob tem uporabite spletne strani uglednih novičarskih organizacij ter otroka podučite tudi o tem, da je pomembno poiskati zanesljive vire,” so dodali.

Ob zaključku pogovora pa naj se starši prepričajo, da otroka ne puščajo v stiski: “Poskusite oceniti njegovo stopnjo tesnobe tako, da opazujete njegovo govorico telesa, upoštevate, ali uporablja običajen ton glasu, in opazujete njegovo dihanje. Spomnite ga, da vam ni vseeno in da ste mu na voljo za poslušanje in podporo, kadarkoli se počuti zaskrbljenega.”

Pomembno je tudi, da otroci vedo, da si ljudje med seboj pomagajo s pogumnimi in prijaznimi dejanji: “Poiščite pozitivne zgodbe, kot so prvi posredovalci, ki pomagajo ljudem, zagovorniki, ki si prizadevajo, da orožja ne bi bilo v šolah, in mladi, ki se zavzemajo za pravico vsakega otroka, da se uči in raste v varnem okolju.”

Starši naj preverijo tudi, ali njihov otrok želi sodelovati pri sprejemanju pozitivnih ukrepov. Lahko na primer nariše plakat ali napiše pesem o varnih šolah, lahko sodeluje pri lokalni zbiralni akciji ali podpiše peticijo. “Občutek, da nekaj naredimo, ne glede na to, kako majhen je ta občutek, lahko pogosto prinese veliko tolažbo,” poudarjajo.

Pomembno je tudi, da dajo odrasli otrokom vedeti, da je njihov glas pomemben: “Nihče drug ni primernejši, da se zavzame za varnost otrok, kot mladi sami. Vodnik za razpravo UNICEF UNITE ponuja predloge, kako deliti skrbi z lokalnimi uradniki in šolskimi upravitelji. Učenci lahko vodstvo šole povprašajo o varnostnih postopkih za obiskovalce šole, o ukrepih, ki jih je šola sprejela za preprečevanje streljanja na šolah, in o tem, kako učenci sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju varnostnih načrtov.”

Ker se streljanja na šolah še naprej s srce parajočo rednostjo pojavljajo v poročilih, naj starši ne pozabijo preveriti, kako se otrok počuti, ali ima morda kakšna nova vprašanja ali stvari, o katerih bi se radi pogovorili z njimi. “Če se vam zdi, da je otrok zaskrbljen ali tesnoben zaradi dogajanja, bodite pozorni na morebitne spremembe v njegovem vedenju ali počutju, kot so bolečine v trebuhu, glavoboli, nočne more ali težave s spanjem,” svetujejo pri Unicefu.

Otroci se namreč na neželene dogodke odzivajo različno; nekateri znaki stiske morda niso tako očitni. Mlajši otroci lahko postanejo bolj zaprti kot običajno, najstniki pa lahko kažejo močno žalost ali jezo. Mnogi od teh odzivov trajajo le kratek čas in so normalni odzivi na stresne dogodke. Če ti odzivi trajajo dlje časa, bo otrok morda potreboval strokovno pomoč.

Otrokom lahko starši pomagajo zmanjšati stres tudi tako, da skupaj izvajajo dejavnosti, kot je na primer trebušno dihanje. Ob tem pa naj bodo pripravljeni na pogovor z otrokom, če bo ta kdaj sam odprl to temo. Če jo načne tik pred spanjem, naj pogovor zaključijo z nečim pozitivnim, kot je na primer branje najljubše zgodbe, ki mu bo pomagala zaspati. “Otroku povejte, da ga imate radi, da ste nanj ponosni in mu s prigovaranjem lepih lastnosti vzbudite prijetne občutke,” dodajajo.

Starši naj bodo pozorni tudi na to, koliko so njihovi otroci izpostavljeni novicam. Smiselno bi bilo namreč razmisliti, da bi v bližini mlajših otrok izklopili novice, pri starejših pa da bi slednje izkoristili kot priložnost za pogovor o tem, koliko časa porabijo za uživanje novic in katerim virom novic zaupajo.

“Razmislite tudi o tem, kako se o streljanju v šolah in nasilju z orožjem pogovarjate z drugimi odraslimi, če so vaši otroci na dosegu sluha,” poudarjajo. Ob tem pa naj se potrudijo ustvariti pozitivno vzdušje za otroke, na primer z igranjem iger ali s skupnimi sprehodi.

Pomembno pa je tudi, da znajo starši poskrbeti tudi zase, saj bodo lahko otroku pomagali le, če se bodo tudi sami dobro spopadali s težavami.“Otroci bodo zaznali vaš lasten odziv na novico, zato jim pomaga, če vedo, da ste umirjeni in da imate stvari pod nadzorom,” pojasnjujejo.

Starši naj bodo pozorni tudi na to, kako sprejemajo in spremljajo novice: “Poskusite določiti ključne trenutke med dnevom, da preverite, kaj se dogaja, namesto da ste nenehno na spletu. Kolikor lahko, si vzemite čas za stvari, ki vam pomagajo, da se sprostite in si opomorete.”

ZPMS ob tem opozarjajo, da je tragični dogodek v Gradcu ponoven opomin, da se mladi lahko znajdejo v stiski, iz katere sami ne najdejo izhoda. Zato je izjemnega pomena, da znajo tako odrasli kot tudi vrstniki prepoznati morebitne stiske ter nanje ustrezno in pravočasno odreagirati.

Vzroki stisk so lahko sicer zelo različni (od šolskega uspeha, nesrečne ljubezni, do medvrstniškega nasilja, odnosov v družini ipd.), skupno vsem pa je, da mlade potisnejo v stres. Za nekatere lahko stres postane premočan, razdiralen ali konflikten, kar negativno vpliva na njihovo duševno in fizično počutje. Visoka raven stresa lahko privede do tesnobe, do težav s spanjem in pomanjkanjem samozavesti.

“Če ni ustrezne podpore in razbremenitve, se lahko stres kopiči in vodi v občutek brezizhodnosti. V redkih, a tragičnih primerih, ko mladi ostanejo povsem sami s svojo stisko, lahko pride tudi do skrajnih odzivov, kot smo jim žal bili priča danes v Gradcu,” opozarjajo pri ZPMS.

Otroci in mladi naj zato v stiski ne ostanejo sami. Pomembno je, da jim odrasli nudijo podporo zagotovijo varno okolje, kjer lahko izražajo svoje težave in strahove ter jih podpirajo pri premagovanju izzivov. “Zelo pomembno je tudi, da pri mladih krepimo empatijo do sovrstnikov, jih naučimo prepoznavanja znakov nasilja in jih opremimo z informacijami, kam se obrniti po pomoč,” dodajajo.