Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Na čelu novomeške enote Zavoda RS za varstvo narave je že od leta 2014 Posavka Barbara Kink, po izobrazbi univerzitetna diplomirana biologinja in profesorica biologije. Po rodu je iz Malega Podloga, zdaj pa s štirimi fanti (možem in tremi sinovi) živi v Trebežu pri Artičah. Z dušo in srcem je zavezana naravi, v kateri najraje preživlja tudi prosti čas.
Kdaj in kaj je v vas prebudilo zanimanje za naravoslovje oz. biologijo, izvira morda to še iz otroštva? Kdaj ste se dokončno odločili, da bo to vaša študijska in poklicna odločitev?
Skoraj 30 let sem živela na obrobju Krakovskega gozda in z očetom že od majhnih nog redno zahajala v gozd. Odraščala sem na podeželju, kjer je bilo življenje vsakodnevno povezano z naravo. Kot otroci smo se veliko igrali v gozdu, ob bližnjih potokih in na travnikih. V najstniških letih sem večino prostega časa preživela v naravi s taborniki. Tisto piko na i pa je dodala srednješolska profesorica biologije Mirna Malus, ki me je dokončno navdušila za študij biologije. Ker me je vedno zanimalo tudi delo z otroki, sem opravila še pedagoško smer.
Kljub relativni mladosti že skoraj desetletje vodite novomeško enoto ZRSVN, ki pokriva tudi dobro polovico Posavja (občine Brežice, Krško in Kostanjevica na Krki, medtem ko občine Sevnica, Radeče in Bistrica ob Sotli sodijo pod OE Celje). Lahko na kratko in razumljivo opišete pristojnosti in naloge vašega zavoda oz. območne enote?
Zavod RS za varstvo narave je državna strokovna institucija, ustanovljena na podlagi Zakona o ohranjanju narave. Posebno skrb namenjamo naravovarstveno najvrednejšim delom narave ter najbolj ogroženim območjem in vrstam. Sedem območnih enot zagotavlja pokritost celotne Slovenije. Zavod ima preko naravovarstvenih smernic pomemben vpliv na načrtovanje in urejanje prostora ter rabo naravnih dobrin. Največ smernic izdelamo za občinske in državne prostorske dokumente. Pripravljamo strokovne podlage s področja ohranjanja narave in strokovna mnenja o sprejemljivosti posegov v naravo. Sodelujemo pri upravljanju zavarovanih območij. Spremljamo stanje ohranjenosti narave, skrbimo za varstvo vrst in njihovih habitatov ter naravnih vrednot. Skrbimo za izvajanje različnih mednarodnih konvencij ter evropskih direktiv, kot je Natura 2000 z Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih. Predstavljamo in izobražujemo o trajnostnem sobivanju narave in človeka. S participativno komunikacijo vključujemo strokovno, zainteresirano in splošno javnost. Pripravljamo interpretacijske vsebine in publikacije ter strokovno revijo Varstvo narave. Vključujemo se v izobraževalne programe na vseh starostnih stopnjah. Z naravovarstvenimi akcijami in intervencijami izvajamo aktivnosti za izboljšanje stanja v naravi. Pripravljamo in izvajamo projekte, s katerimi kandidiramo tako na domačih kot mednarodnih razpisih.
Zaščitni znak ZRSVN je pentlja, sestavljena je iz šestih zank, nanizanih v krogu – tri zanke simbolizirajo neživi del narave (voda – zemlja – zrak), tri pa živo naravo (rastlinstvo – živalstvo – človeka), prepletenost zank pa ponazarja celovitost in medsebojno povezanost žive in nežive narave. Se v sodobni družbi še zavedamo te povezanosti ali smo se iz nje nekako ‘izvzeli’?
Z razvojem in sodobnostjo družbe smo v preteklosti močno zmanjšali povezanost z živo in neživo naravo. Kar nas veseli, je to, da se v zadnjem obdobju ponovno bolj zavedamo te povezanosti in jo tudi iščemo. Ohranjeni naravi, naravno pridelani hrani, preživljanju prostega časa in vzgoji otrok v naravi pripisujemo večji pomen. Pri svojem delu opažamo zanimanje splošne javnosti za tematike, s katerimi se ukvarjamo. Ljudje se z zanimanjem udeležujejo organiziranih dogodkov, ki jih pripravimo, sporočajo o stanju v naravi, ne nazadnje bolj kritično sprejemajo tudi posege v naravo.
Če sva bolj konkretna: katero od področij, s katerimi se ukvarjate, je po vaši strokovni oceni v tem trenutku potrebno največje pozornosti oz. je najbolj problematično (voda, zemlja, zrak …) in zakaj?
Podatki kažejo, da so najbolj ogroženi vodni življenjski prostori ter ekstenzivne travniške površine in posledično vrste, ki so vezane na vodotoke in mokrišča ter kmetijsko krajino: dvoživke, ribe, raki, ptice kulturne krajine, kukavičevke itd. Vodotoki se segrevajo, mokrišča izginjajo, travnike preoravajo. Ne nazadnje je pa v naravi vse povezano, tako da se vsako problematično stanje v vodi, zemlji ali zraku odrazi širše.
Na tematskih straneh Posavski vodni krog se posebej posvečamo problematiki vode, ki ji je marca posvečen tudi svetovni dan. Gradnja HE je v zadnjih letih precej vplivala oz. spremenila stanje voda v naši regiji, kako bi ga ocenili v tem trenutku, kaj bi pri tem posebej izpostavili?
Gradnja velike hidroelektrarne ima velike vplive na naravo in okolje. Najbolj drastično se je spremenila sama reka Sava, ki je preoblikovana v akumulacijsko jezero. S tem so se seveda drastično spremenile tudi razmere za živalske vrste, predvsem za ribe, ki so vezane na hitro tekoče vode. Prav tako so se močno spremenile tudi okoliške površine. Širše območje se še kar vzpostavlja po sami gradnji. Nekatere zadeve še niso bile vzpostavljene, kakor je bilo načrtovano, zato se še naprej zavzemamo za izboljšave. Prav tako nadomestne ureditve terjajo vzdrževanje, da dosegajo svoj namen.
V Posavskem vodnem krogu smo pisali tudi o kemičnem onesnaženju rek in ugotavljali, da za biološko onesnaženje Save na primer so rešitve, za kemično pa še ne – to še drži? Kako se lotiti te težave in na primer mikroplastike v vodah? Kaj lahko naredimo na regionalni ravni in na ravni posameznika?
Zdrave vode imajo samočistilno sposobnost do neke mere, zato je ključno, da jih ohranjamo v dobri kondiciji oziroma da stanje izboljšujemo tam, kjer je bilo v preteklosti porušeno. Pomembna je zastopanost pestre obrežne zarasti, ohranjanje čim bolj naravnega stanja vodotokov ter omogočanje njihove dinamike, na pa da jih omejujemo s kamenjem in škarpami. V zadnjem času smo priča številnim raziskavam o prisotnosti mikroplastike v vodah in tudi drugih segmentih okolja. Brez težav jo vidimo tudi na bregovih rek in potokov po poplavah. Menim, da lahko največ naredimo z zmanjšanjem plastike na izvoru. Sicer pa je pomemben tudi segment čiščenja odpadnih voda. Vodotoki se segrevajo, v njih zaznajo vse več onesnažil, tudi težkih kovin in ostankov škropiv.
Na februarskem predavanju ob svetovnem dnevu mokrišč v Kostanjevici na Krki ste povedali, da so le-ta tudi pri nas (tako kot praktično povsod po svetu) ogrožena oz. izginjajo. Kakšne so konkretne posledice tega procesa za človeka? Ali in kako je to povezano s podtalnico, ki je vir naše pitne vode?
Zdrava mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, vir pitne vode in izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe. Izguba in degradacija mokrišč je eden poglavitnih vzrokov za suše, požare, poplave, pomanjkanje pitne vode. Mokrišča so naravni zbiralniki in zadrževalniki vode ter količinsko bogatijo podtalnico, ki zagotavlja skoraj celotno oskrbo s pitno vodo v Sloveniji. Obenem so naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvice pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo. Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav.
Ponavljajoča se težava v našem okolju je tudi kurjenje v naravi. Najbrž ne bi bilo odveč še enkrat ponoviti, kaj in kje je dovoljeno kuriti in česa ne oz. je striktno prepovedano …
Glede kurjenja red vzpostavlja več predpisov, ki niso direktno v naši pristojnosti. Če že kurimo, kurimo le zelen odrez in lesne ostanke pod nadzorom in v ustreznih časovnih in vremenskih razmerah. Bolje pa je, da ostanke kompostiramo in jih uporabimo na vrtu. Tudi kurjenje vpliva na izgubo živih organizmov, ki živijo v tleh in so pomembni za nastanek prsti. Če ogenj uide nadzoru, so vplivi razsežni, čemer smo bili priča v lanskem letu, ko so bile uničene velike površine gozda z rastlinami in manj mobilnimi živalmi vred in ogroženi prebivalci. Območje po požaru je nadvse izpostavljeno za invazivne tujerodne vrste.
Naravovarstvo pogosto prihaja v konflikt z drugimi sferami človekovega delovanja, od energetike, gradnje prometne in komunalne infrastrukture, kmetijstva … V javnosti pogosto prevlada ali mnenje, da so številni projekti zato ovirani ali ustavljeni. Kaj vi menite o teh ‘konfliktih interesov’ in tovrstnem dojemanju v javnosti?
Glede na analize naših izdelkov se da veliko posegov prilagoditi, usmeriti, uskladiti na način, da naravi bistveno ne škodujejo. Usklajevanje interesov pa terja svoj čas, energijo, sodelovanje, kar je v tem hitrem in individualiziranem času že lahko svojevrsten problem. Vendar nas veseli, da deležniki to vse bolj sprejemajo in se pridejo pozanimat že pred uradnimi postopki in resnim načrtovanjem investicije. Dejstvo pa je, da se v nekaterih primerih posega ne da omiliti. Ti posegi so tudi bolj izpostavljeni, večkrat posledica senzacionalizma, zato si jih javnost bolj zapomni.
V zadnjem času se pri umeščanju nekaterih objektov v prostor zelo angažira tudi civilna družba oz. nevladne organizacije, ki občasno uspejo tudi ustaviti kakšen projekt (primer HE Mokrice). Kakšne so vaše izkušnje s tovrstnimi organizacijami oz. kako ocenjujete njihov pomen?
Izkušnje kažejo, da so projekti bolj sprejeti in uspešni, če se pri načrtovanju in izvedbi vključuje civilno družbo. Civilna družba in tudi nevladne organizacije, katerih delo temelji na strokovnosti in vključevanju pomembnega dela splošne javnosti so iz tega vidika sigurno pomemben segment. Sicer pa so naše zakonske pristojnosti različne in nas v postopke vključuje pristojni upravni organ. Na primeru HE Mokrice je nevladna organizacija v postopkih opozarjala predvsem na procesne napake.
Eno od konfliktnih področjih je tudi (pretirana) uporaba gnojil in izlivanje fekalij po kmetijskih površinah, kar posledično (lahko) vpliva tudi na podtalnico in pitno vodo. Se srečujete oz. ukvarjate tudi s tem?
Srečujemo in ukvarjamo se s posledicami tega na naravo, sicer bolj podrobno v Beli krajini, kjer zaradi močno prepustnih tal voda hitro pronica v podzemlje in onesnažena ogroža jamsko favno s človeško ribico na čelu. Ogroža pa seveda tudi vire pitne vode. Zelo podobno voda hitro pronica na prodnem Krško-brežiškem polju. V kolikor je uporaba tako velika, da rastline na kmetijskih površinah teh snovi ne porabijo za rast, viški preidejo v podtalnico. Poleg pitne vode pretirano gnojenje ogroža tudi stoječe in tekoče vode ter vrste, ki tam živijo. Na območju Vrbine je tudi zaradi gnojenja ogrožen botanični biser suhih travnikov, bogatih z orhidejami.
Kljub številnim čistilnim in osveščevalnim akcijam v preteklih letih oz. desetletjih se tudi v našem okolju znova in znova srečujemo z odmetavanjem odpadkov v naravo in t. i. divjimi odlagališči. Zakaj se po vašem mnenju to še vedno dogaja oz. del prebivalstva ne dojame, da je takšno početje nesprejemljivo?
Tega pa res ne razumem, saj je dobro poskrbljeno za ločeno zbiranje odpadkov in reden odvoz, bolj redke odpadke lahko brezplačno odpeljemo v zbirne centre. Z odpadki se sicer naš zavod ne ukvarja neposredno, ampak če pristanejo v naravi, so zanjo in za žive organizme nevarni. Lahko onesnažijo neživi del narave, zasedejo prostor prostoživečim vrstam, zanje pa so lahko tudi nevarni – tako zaradi poškodb kot neprimerne hrane.
Imate tri sinove – kako pomembno se vam zdi in kako doseči prenašanje zavesti o pomenu ohranjanja narave na mlajše rodove?
Otroci danes veliko časa preživijo na popoldanskih dejavnostih in pred ekrani, zato jih je po mojem mnenju treba čim večkrat peljati v naravo in jim omogočiti stik z njo. Pri nas imamo srečo, da so šole in vrtci večinoma še dokaj blizu naravi, pa me včasih žalosti, da to premalo izkoristijo in zaradi vseh normativov in pravil, ki se jih morajo držati, v njej ne izpeljejo dela pouka. Pri svojem delu veliko sodelujem z vrtci in osnovnimi šolami, pa tudi srednjimi in redno se dogaja, da je za njih izkušnja, da lahko primejo in občutijo žival iz narave, zelo pomembna. Bolj kot jo poznajo naravo, bolj jo znajo ceniti in razmišljati o teh vprašanjih.
Bi ob tej priložnosti še kaj sporočili našim bralkam in bralcem?
V Sloveniji se z varstvom narave poklicno ukvarja premalo ljudi, da bi jo lahko vso ohranili za naše potomce. Za ohranjeno naravo smo odgovorni vsi. Če bomo stopili skupaj, bomo bolj uspešni.
Peter Pavlovič
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Foto: Barbara Kink
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
