Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Boris Jevšnik z ženo Mojco in otrokoma že 37 let živi v Kostanjevici na Krki, a njegovo srce še vedno močno bije za rodno Senovo, predvsem pa za tamkajšnjo rudarsko oz. premogovniško dediščino, saj je bil rojen v rudarski družini. Pred dobrim desetletjem je začel zbirati vse, kar je povezano z rudarjenjem, in danes ima impresivno zbirko več kot 600 predmetov, ki še vedno raste, z veseljem pa jo tudi razkaže zainteresiranim.
V nekdanjem senovskem rudniku oz. premogovniku je delal že Borisov stari oče, njegov oče je bil v njem ‘štajger’ oz. nadzornik, medtem ko je mama ob popoldnevih čistila pisarne, zvečer pa delila malico oz. večerjo rudarjem, ki so prišli iz jame. Kot otrok je popoldneve pogosto preživljal z mamo v službi, ob nedeljah, ko rudnik ni delal, pa ga je oče vzel s sabo na obhod po rudniških rovih, tako da je tako rekoč odraščal v rudniku. Kot srednješolec je bil tudi štipendist rudnika, a zanj kot za izučenega avtomehanika takrat ni bilo dela, zato se je zaposlil drugje. Tudi življenje ga je, zaradi ženine zaposlitve, odpeljalo drugam oz. v Kostanjevici na Krki, a otroška doživetja in spomini v njem niso nikoli zamrla in pred slabim poldrugim desetletjem je začel načrtov zbirati vse, kar je povezano z rudarstvom.
Posebej bogata je njegova zbirka rudarskih svetilk …
Največ je svetilk, ima pa tudi ‘buliča’
»Začelo se je z nekaj predmeti, ki sem jih že imel, nato pa sem jih dobival predvsem od nekdanjih senovskih rudarjev in kasneje tudi od drugod. Tako imam zdaj predmete iz tako rekoč vseh slovenskih rudnikov, poleg senovskega še iz Velenja in zasavskih rudnikov, nekaj pa tudi iz držav nekdanje Jugoslavije,« pove o svojih zbirateljskih začetkih. Do danes se je v njegovi zbirki na »Trgu rudarjev 1a« (to hišno številko je seveda dobil na Senovem), če ne šteje fotografskega gradiva, nabralo 634 predmetov, od tega je okoli 200 svetilk, katerih večina še vedno dela, in nekaj čez 70 čelad (na Senovem so bele nosili rudarji, modre vzdrževalci, rumene reševalci ter rdeče nadzorniki). Ostalo predstavlja razno orodje, inštrumenti, obleke, ‘markice’ (kovinske ploščice, ki so jih rudarji ob odhodu v jamo obesili na tablo, ob vrnitvi pa spet vzeli), samoreševalni kompleti ipd., pa tudi 500-kilogramski ‘bulič’ oz. rudniški voziček in ‘cicka’ oz. voziček za prevoz raznega materiala v in iz rudnika, ki ju je postavil na improvizirane rudniške železniške tire.
… največja predmeta v njej pa sta rudniški voziček oz. ‘bulič’ in ‘cicka’.
V zbirki je tudi nekaj še vedno delujočih rudarskih telefonov. Na vprašanje, ali mu je kateri predmet v zbirki posebej pri srcu, odgovori, da so zanj vsi enako vredni, kot najstarejši predmet pa izpostavi ‘ziherco’ oz. varnostno svetilko (za merjenje metana in ogljikovega dioksida) iz leta 1896. Čeprav mu zanjo že zmanjkuje prostora, se zbirka še vedno širi: »Ravno prejšnji teden mi je nekdanji ‘štajger’ prinesel še dve svoji čeladi in manometer (napravo za merjenje tlaka, op. p.).« Največ mu pomeni, če mu kdo prinese nekaj, kar je res uporabljal ali nosil, torej svojo osebno lastnino, do česar čuti posebno odgovornost. Predmete, ki jih dobi pogosto tudi v precej slabem stanju, v svoji mini delavnici skrbno očisti in restavrira, preden jim da mesto v zbirki.
Rok Butkovič je z dedkom Branetom izdelal maketo nekdanje separacije.
Od kovača do 1400 zaposlenih
Zgodovina rudarjenja na Senovem ima korenine letu 1796, ko je kovač Andrej Grabner med pripravljanjem oglja našel premog v reštanjskem gozdu, ki je bil tedaj v lasti grofov Attems. Leta 1904 je premogovnik prevzela Trboveljska premogokopna družba, pospešeno pa se je začel razvijati po prvi svetovni vojni. Za ustanovitev Premogovnika Senovo označujemo leto 1947, leta 1981 je bil vključen v SOZD Revirski energetski kombinat Trbovlje, leta 1990 pa v delovno organizacijo Rudniki rjavega premoga Slovenije. Največ zaposlenih, kar 1.431, je imel rudnik leta 1950, dve leti pozneje so v njem izkopali rekordnih 286.000 ton premoga. V drugi polovici 80. let 20. stoletja je premogovnik na Senovem močno zmanjšal obseg pridobivanja premoga, leta 1995 pa je Vlada RS izdala uredbo o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju, d. o. o. Zadnje dejavnosti v okviru zapiralnih del premogovnika so bile opravljene leta 2010.
»Zdaj v bistvu živim za to,« Boris odgovori na vprašanje, koliko mu pomeni zbirateljstvo in doda tudi, da mu je veliko pomagalo oz. ga ‘držalo pokonci’ tudi v času bolezni, ki ga je prizadela pred leti in zaradi katere se je invalidsko upokojil. Podobnih zbirateljev, kot je on, je v Sloveniji le nekaj, zato se med sabo poznajo in sodelujejo. Veseli ga, da je med navdušenci za tovrstno zbirateljstvo tudi njegov sorodnik, 11-letni šestošolec OŠ XIV. divizije Senovo Rok Butkovič, ki je skupaj z dedkom Branetom, ki je njegov mentor in ‘uresničevalec idej’, izdelal krasno maketo nekdanje senovske separacije in jo podaril Borisu.
Težko se loči od nje
Svojo zbirko, rad pokaže zainteresiranim (za ogled se lahko ‘naročite’ na boris.jevsnik@gmail.com ali na 031 516 509) in kot pravi, si jo pridejo pogledat obiskovalci iz skoraj cele Slovenije, predvsem seveda iz krajev, povezanih z rudarstvom, in šolske skupine, denimo iz kostanjeviške, podboške in še nekaterih šol. Na pobudo Turističnega društva Senovo, ki skrbi za nekdanjo strojnico oz. ‘mašinhaus’ na Reštanju, v okviru projekta Mestnega muzeja Krško »Srečno, knapi!« sistematično dokumentirajo rudarsko dediščino v vseh možnih oblikah, zbirki predmetov na Reštanju naj bi podelili ‘uradni’ status, v naslednjem letu pa načrtujejo tudi posebno razstavo na to temo v Krškem. Boris je pripravljen s svojo zbirko sodelovati oz. jo vključiti v takšne projekte, a le pod pogojem, da je vključena kot celota, predstavljena pod njegovimi pogoji oz. v skladu z njegovo zamislijo in predvsem primerno varovana. Zbirko je pred leti sicer že predstavil na rodnem Senovem, malo kasneje pa še v Zagorju, a prizna, da se od nje težko loči oz. je nanjo osebno zelo navezan. »Kot pravijo na Senovem: Ljubezni so tri – prva je ‘familija’, druga je ‘knapovščina’ in tretja je ‘muzika’,« pove v smehu. Poleg zbirateljstva ima Boris namreč še en hobi – bobnanje in po večletnem premoru se je pred kratkim spet pridružil senovskemu pihalnemu orkestru, ki je leta 1928 seveda nastal kot rudarska godba. V kotu njegove delavnice je tako tudi bobnarski komplet, za katerega sede ‘za svojo dušo’.
Peter Pavlovič
Članek je objavljen v novi številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
