Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Življenje leta 1947 rojene Brede Drenek Sotošek je razgibano, kot je pokrajina njenega rojstnega in domačega kraja, v katerem je odraščala in po zaključenem šolanju ostala. Ob redni zaposlitvi jo je želja po pridobivanju dodatnega novega znanja vodila na mnoge različne izobraževalne poti. Vse to je bogatilo njen svet, v katerem je pokazala tudi izrazit čut za sočloveka.
Vaša življenjska zgodba je zanimiva, prepletena s številnimi dejavnostmi na različnih področjih, a večina jih je povezanih s skrbjo za sočloveka, od kod ta socialna nota, želja pomagati?
Zlato pravilo je, da stori vsakomur to, kar želiš, da bi drugi storili tebi. Življenje ni nekaj, ampak je priložnost za nekaj. Od nekdaj sem zelo radovedna, zanima me življenje živali, rastlin, a še posebej človeka. V svoji okolici sem videla osebe, ki so potrebovale pomoč in če sem le lahko, sem pomagala. Spodbudo sem imela tudi v svojih starših, moja mati je bila izredno požrtvovalna ženska in ni ji bilo težko skrbeti za očetovega očeta, mojega dedka Josipa. Ta se je vrnil s soške fronte v prvi svetovni vojni brez ene noge in ko je ostarel, sem mu pomagala tudi sama, ko sta bila starša v službi. V našo hišo so pogosto prihajali tudi ljudje s prošnjo po pomoči, predvsem zaradi šolanja otrok. Po drugi svetovni vojni so bili časi težki, a z medsosedsko pomočjo je šlo. Skrb za sočloveka me torej spremlja že od najzgodnejših otroških let.
Ste predsednica sevniškega Območnega združenja RKS, ki skuša poleg krvodajalskih akcij pomagati tudi ljudem v stiski s paketi pomoči in oblačili, kako ste zadovoljni z odzivom, so ljudje še dobrodelni, se število pomoči potrebnih povečuje?
Tistih, ki bi lahko finančno pomagali, ni ravno veliko. Največ sredstev naša humanitarna organizacija pridobi z dobrodelnimi prireditvami. Zelo veliko je ljudi, kljub nizki brezposelnosti, ki potrebujejo pomoč, a socialno najšibkejšim pripadajo paketi pomoči na vsake tri mesece in ne vsak mesec ali kadar bi jih kdo potreboval. Z oblačili je drugače, ta v našem skladišču v Sevnici lahko dobijo kadarkoli. Pohvalila bi delo prostovoljk in prostovoljcev, brez njihovega udejstvovanja bi tako velika organizacija težko delovala in veseli me, da smo uspeli pridobiti boljše prostore. Te potrebujemo tudi za izobraževanj, ki jih izvaja Rdeči križ, vendar na žalost še niso v naši lasti. Seveda smo ponosni na naše krvodajalke in krvodajalce, odziv je vedno zelo dober, nad slovenskim povprečjem, in naj tako ostane.
Pogumna odličitev je bila, ko ste pred 30 leti odprli vrata ene prvih zasebnih lekarn v Sloveniji in prvo v Posavju; se je morda v tem času na področju zasebnega lekarništva karkoli spremenilo?
Osnovni pogoji se niso spremenili, za odprtje zasebne lekarne je pogoj, da se odpre najmanj 400 metrov od obstoječega javnega lekarniškega zavoda. Lekarno sem želela odpreti v starem sevniškem trškem jedru, vendar prostor ni bil na razpolago, zato smo se lotili gradnje prizidka k družinski hiši v Drožanjski ulici s pogledom na Sveti Rok, iz starih časov znan romarski hrib s cerkvijo, kjer je zavetnik bolnih sv. Rok. Do te odločitve so me med drugim pripeljali spremenjeni zakoni o številu zaposlenih v javnem zavodu in zniževanje plač. Kot direktorica Lekarne Sevnica bi morala narediti seznam zaposlenih, ki bi ostali brez redne zaposlitve, a pri svojih 47 letih nisem bila sposobna postaviti na cesto ljudi, s katerimi sem delala že 20 let. Ko sem vprašala, če bi morda kdo želel odpreti zasebno lekarno, ni bilo odziva, ker je bil to takrat kar velik izziv. Javne in zasebne lekarne danes delamo pod istimi pogoji, razlika je le v lastnini.
Lekarne, ki so bile v času covida ves čas odprte, so pogosto nadomeščale zdravniške ambulante, ki so bile zaprte, in takšna praksa se je obdržala tudi po epidemiji. Kakšen vpliv ima to na delo farmacevtk in farmacevtov?
Farmacevti smo bili vedno dostopni pred, med in po epidemiji, medtem ko je z epidemijo poraslo število zdravniških obravnav na daljavo preko sodobnih komunikacijskih poti in še dandanes je tako. To ni nujno slabo, saj se tudi tako skrajšujejo čakalne vrste pred ordinacijami družinskih zdravnikov in tako imajo morda več časa za tiste, ki potrebujejo podrobnejšo obravnavo, vezano predvsem na diagnostiko. Ob tem je spremljanje poteka zdravljenja kroničnih bolezni še bolj prešlo na farmacevta, ki s poglobljenim svetovanjem in odgovarjanjem na vprašanja bolnika usmerja pri njegovi terapiji. Farmacevti smo postali most med zdravnikom in pacientom, kar seveda vpliva na naše delo v lekarni, a čas, ki si ga vzamemo za človeka, ni nikoli izgubljen čas, vsaj v naši lekarni ne.
Po končanem dodiplomskem študiju ste postali magistra farmacije, kasneje ste v okviru podiplomskega študija opravili specializacijo iz farmacevtske informatike in magisterij iz ekonomskih ved ter se izšolali za homeopatinjo; ali lahko to področje dopolnjuje ‘klasično’ farmacijo, glede na to, da deluje po vsem drugačnih principih?
Dobro ime lekarne se gradi leta in leta. Pri tem je treba veliko pozornosti nameniti strankam, ki se rade vračajo, če uspemo pridobiti njihovo zaupanje. Vedno sem bila zvedava in vedno sem iskala možnosti, kako bi še lahko pomagala sočloveku pri zdravstvenih težavah. V želji, da bi ponudila še nekaj več, sem po magisteriju iz ekonomije leta 1997 zaključila v avstrijskem Gradcu leta 2000 še šolanje iz homeopatije, da sem lahko nudila tudi svetovanje na tem področju. Homeopatija je del alternative in je lahko uspešna, vendar v sodelovanju s klasičnimi medicinskimi dognanji.
Kaj menite o drugih alternativnih oblikah zdravljenja in o rabi konoplje v zdravstvene namene ter njeni legalizaciji?
Alternativne oblike zdravljenja lahko zelo dobro delujejo na človeka, a treba se je zavarovati proti zlorabi. To ne velja le za konopljo, ampak tudi za druge že legalizirane snovi, ki jih najdemo v prehranskih dopolnilih ali dandanes tudi že kot dodatek v vsakdanji hrani. Znanstveno je dokazano, da imajo učinkovine iz konoplje kar nekaj koristnih učinkov, nekatere so res dobrodošle tudi kot podporna terapija v času boja z rakom, predvsem v smislu lajšanja slabosti ob kemoterapiji, nespečnosti, depresije in bolečin. Da bi se ti učinki dosegli, morajo biti izdelki v prvi vrsti varni in kakovostno izdelani, vsebovati morajo določeno koncentracijo učinkovine, ki zagotavlja dokazane učinke. Na ’črnem trgu’ se dobi marsikaj, zato v prvi vrsti od legalizacije pričakujem varne in kakovostne izdelke, ki bodo narejeni skladno z dobrimi proizvodnimi praksami in kontrolirani s strani pooblaščenih ustanov. Zdaj, na primer, ne vemo kakšnih in kako čistih topil se poslužuje ‘črni trg’ pri proizvodnji konopljine smole, kakšne so v njej koncentracije aktivnih učinkovin. Mislim, da upravičeno lahko dvomimo v varnost za uživanje.
Omenili ste prehranske dodatke in dopolnila, ki so danes so precej v modi; se dovolj zavedamo, da to niso ‘čudežna’ zdravila, da je ponudba pri tem velikokrat zavajajoča?
Sodoben način življenja vodi k uživanju prehranskih dopolnil, a zelo pomembno je, kakšna je njihova vsebina, od kod prihajajo sestavine, ali so domače ali uvožene. Pomembno je, da so sestavine kakovostne, a še vedno je najbolj dobrodošel zdrav obrok, ki si ga pripravimo sami doma in si za njegovo zaužitje vzamemo čas.
Ena izmed vaših vrednot je znanje in pridobivali ste ga skozi mnoga različna izobraževanja, med drugim ste končali šolo za kozmetičarko, opravili strojepisni ter šiviljski tečaj, postali sommelierka in leta 2015 vinska dama v Evropskem redu vitezov vina. Kako vam je vse to uspevalo ob redni zaposlitvi in skrbi za družino?
Čas za pridobivanje znanja nudi vsak trenutek v našem življenju in sama sem videla priložnost za to tudi v kuhinji, na vrtu, hobijih – povsod. V raziskovanje in pridobivanje novih znanj me je usmerjal tudi moj poklic ter vprašanja strank o vplivu hrane in pijače na njihovo zdravje. Na primer, katera živila vsebujejo gluten, katera so bogata z določeno vrsto hranil, katerim živilom se je bolje izogibati ali jih vključevati v prehrano ob putiki, dermatitisih, karcinomih, težavah s ščitnico in tako dalje. Vse te informacije sem vključevala tudi v vodenje kulinaričnih večerov, kjer sem pripravila predavanja in kasneje napisala še članke o vinu in čokoladi ter o vinu in siru. Vse to mi je uspelo zaradi moje nenasitne radovednosti in ob močni podpori družine, ki je imela in še vedno ima zelo veliko razumevanja.
V zadnjih letih se veliko govori o t. i. kulturi pitja, vendar se zdi, da je vino še vedno pogosto pijača za poceni opijanje, se strinjate?
Tukaj je treba poudariti, da je vino hrana in prav je, da vemo, kaj vsebuje. V njem ni samo alkohol, ampak so prisotne tudi zdravilne snovi, v rdečem, na primer, resveratrol. Menim, da bi morali vinu namenjati večjo pozornost – ni vseeno, iz kakšnega kozarca ga pijemo, kako kozarec držimo, kdaj in kako servirano vino, ali je hladno ali toplo. Vino si zasluži tudi večje spoštovanje in zdi se, da se kultura pitja spreminja na bolje, zato so nujna izobraževanja, ki osveščajo. Mladi se zadnje čase opijanjajo predvsem z razno raznimi koktejli, ki vsebujejo žgane pijače.
Na vašo pobudo sta bila ustanovljena Društvo Trg Sevnica in Rotary klub Sevnica, Lekos galerija Ana pa je žal zaprla vrata, kakšni so vaši občutki ob tem?
V želji, da bi oživeli življenje v starem delu našega mesta, je prišla pobuda po ustanovitvi društva s strani pokojne Vide Cimperšek in tri leta po odprtju Lekos galerije Ana, kjer smo zbirali podpise podpore, smo prešli k dejanju. Društvo Trg Sevnica smo registrirali leta 2003 in z delovanjem so začele štiri sekcije – igralska skupina in literarni krožek z imenom Sev je začel delovati na pobudo Rudija Stoparja, fotosekcija je bila ustanovljena na pobudo Ljuba Motoreta, mažoretna skupina pa na mojo. Na ustanovitev sevniškega rotary kluba je vplivalo članstvo mojega moža v Rotary klubu Čatež, kjer so bili še do nedavnega lahko člani samo moški. Razmišljala sem, da bi imeli v Sevnici mešani klub, kjer bi bile članice tudi ženske. Zadovoljna sem, da je delovanje kluba lepo sprejeto in da smo že marsikomu pomagali. Lekos Galerija Ana je delovala krasnih deset let in v njej je bilo lepo število izjemnih razstav znanih in manj znanih slikarjev. Odprtje je potekalo vsak prvi četrtek v mesecu in obisk je bil vedno zelo dober, vendar je bilo s samo organizacijo veliko dela. Ko so se na gradu odprli novi razstavni prostori, smo sprejeli odločitev, da bomo vrata odprli samo še priložnostno. Ponosna sem na vse našteto in hvaležna za vse spodbudne misli, dobre želje. Lahko rečem, da je trud poplačan, ne v materialnem smislu, pač pa z zadovoljnimi ljudmi.
Med vašimi spomini so tudi nepozabna doživetja s potovanj in srečanja s pomembnimi osebami. Ob obisku Kremlja ste se imeli priložnost srečati z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kakšen vtis je pustil?
Vabilo, da odpotujem kot predstavnica ZB za vrednote NOB Sevnica leta 2017 s slovensko državniško delegacijo v Rusijo, sem sprejela z navdušenjem. To je bila edinstvena priložnost, še posebej, ker še nikoli nisem bila v Rusiji, v gimnaziji pa sem se učila ruščino in iz nje sem celo prevedla Jeseninove pesmi. Sam sprejem v središču Kremlja, ki je potekal pod zelo strogimi varnostnimi ukrepi, je bil veličasten, v palači je bilo vse v zlatu, od zlatih vrat naprej. Za mizo se nismo veliko pogovarjali, saj je ob vsakem tujem državljanu sedel Rus, tako da smo bili ves čas pod nadzorom. Po zaključenem programu je Putin sprejel delegacijo iz Slovenije v posebni sobi ter se rokoval z vsakim izmed nas. Presenetilo me je, da je manjše postave, njegov pogled pa je bil zelo strog. Dobila sem še priložnost, da sem mu odrecitirala moj prevod Jeseninovo pesmi Šagane, ti moja Šagane, kar je pozorno poslušal. Ko se je rokoval z vsemi, je odbrzel in ga nismo več videli. Pred ogledom veličastne vojaške parade na dan zmage 9. maja smo pod nadzorom odšli do knjigarne, kjer smo si kupili spominke, na ulici pa smo videli ljudi, ki so v vrsti čakali na kos kruha pred prodajalnami. Nehote sem naredila primerjavo med bogato palačo v Kremlju in njimi in moram reči, da se nisem počutila najbolje. Sam obisk je bil enkratno doživetje, a zaradi stalnega nadzora sem se počutila utesnjeno, nesproščeno, tako da sem vesela, da živim v Sloveniji.
Mnogo let ste bili politično aktivni na lokalnem področju, bili ste tudi podžupanja. Kako vidite svoj domači kraj in občino, kje so še priložnosti za izboljšave?
Možnosti za izboljšave so vedno. V času mandata podžupanje sem se usmerila predvsem v socialni del, saj sem videla ljudi, ki so živeli sami in osamljeni v hribovitih predelih naše lepe občine. Nekateri celo brez elektrike in vode ter z neurejenimi cestami, pogosteje lačni kot siti, a kljub vsemu prijazni in polni optimizma. Takrat se je začelo z organizirano skrbjo zanje. Sama bi si želela več mostov čez reko Savo, ki bi vodili v občinsko središče; en sam glavni most je za tako veliko občino premalo. Nič ne bi bilo narobe, če bi imeli pet mostov, kajti mostovi povezujejo, omogočajo razvoj. Moja dolgoletna želje je kulturna dvorana, a zanjo vedno zmanjka denarja, čeprav je lokacija že dolgo izbrana. Veliko dobrega je že narejenega, a veliko idej še čaka na uresničitev. Seveda sem vesela prejema zlate plakete Občine Sevnica, ki je priznanje mojemu družbenopolitičnemu delovanju, ki je zdaj zaradi moje bolezni precej okrnjeno.
Kaj menite o krizi in stanju v vaši stranki SD, eni redkih, ki je na političnem prizorišču ves čas samostojne Slovenije? Menite, da bo Matjažu Hanu uspelo stranko ohraniti na slovenskem političnem zemljevidu?
V politiko sem se spustila, da bi izboljšala pogoje bivanja v moji Sevnici, v kateri sem rojena, v kateri sem odraščala, se po zaključenem študiju vrnila, se zaposlila, ustvarila dom in družinsko podjetje. Vedno sem želela le najboljše za moje sokrajanke in sokrajane, za mojo in našo Sevnico. Stranki, ki sem jo izbrala z razlogom, sem ves čas pripadna, nikoli nisem pomislila na menjavo, čeprav bi bilo morda kdaj priporočljivo, a s tem bi kršila lastna načela. V svojega strankarskega kolega, ki je tudi gospodarski minister, imam veliko zaupanje in ga zelo spoštujem. Tako kot v vsaki stranki bodo tudi v SD izstopi, a bodo tudi vstopi, kajti stranka ohranja zvestobo svojim načelom in programu v podpori delavstvu za socialne, ekonomske in politične pravice, v boju žensk za enakost in enakopravnost, v uporu slovenskega naroda zoper nacizem in fašizem ter v prizadevanjih za ohranjanje in razvoj človekovih pravic ter mednarodnega prava.
Kakšno vlogo, pomen, ima regionalni časopis Posavski obzornik, še posebej v času, ko je Posavje pred dobrim desetletjem izgubilo lokalni radijski postaji, na eni ste celo sami delali kot honorarna sodelavka?
Pisana beseda pomeni veliko več kot izrečena, zapisana ostane, izrečena gre v pozabo. Žal mi je, da nam takrat, ko smo glasovali v sevniškem občinskem svetu, ni uspelo ohraniti lokalne radijske postaje, Radia Sevnica, a časa ni mogoče zavrteti nazaj. Posavski obzornik redno prebiram in v času svoje bolezni, ko nisem prisotna na dogodkih, sem z branjem časopisnih novic seznanjena z dogajanjem v občini in v regiji. Lokalne in regionalne novice, o katerih nacionani mediji ne pišejo, prinašajo poleg informacij z različnih področij tudi spodbude po izboljšavah, opozarjajo na težave, če se kje pojavijo, da jih lahko odpravimo, s svojo pozitivno naravnanostjo pa delujejo predvsem v dobrobit skupnosti. Prava vrednost časopisne novice se bo morda videla šele čez nekaj desetletij, ko bodo naši zanamci iskali informacije o krajih, ljudeh, življenju v Posavju.
Ali še vedno velja, da je vaš najboljši prijatelj mož Franci, najboljša prijateljica knjiga, najljubši pesnik pa Jesenin?
Vse našteto še vedno velja, vendar bi dodala še, da so pomemben del moje življenjske zgodbe tudi moji hčerki, Lucija in Nataša, obe magistri farmacije, Nataša je tudi homeopatinja, Lucija kozmetičarka; sin Tomaž, univerzitetni diplomirani inženir živilske tehnologije, z ženo v okviru lastnega podjetja v Prekmurju razvija in izdeluje čokoladne izdelke pristnih lokalnih okusov. V veliko veselje sta mi tudi vnuka Ema in Aleks. Mož Franci, univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije, mi po 60 letih ljubezni in 53 letih zakona za obletnico poroke še vedno prinese moder cvet iris, za zlato poroko pa jih je bilo 50. To je ostalo iz časov, ko sva se se poročila kot študenta. Ob prvi obletnici poroke sem rekla, da ne potrebujem nobenih daril, a če želi, naj mi prinese en sam cvet iris in tako je ostalo do danes. Iris predstavlja lepoto, prijaznost. Kolikor mi dopuščajo moči, urejam domačo knjižnico, v kateri je več kot tisoč knjig tako s strokovnega področja kot tudi literarna dela, kuharice, nasveti za dom, ustvarjanje. Čas rada namenjam branju, sprostitev pa sem vedno našla tudi v kuhinji in na vrtu.
Če bi imeli možnost zavrteti čas nazaj, bi karkoli spremenili?
Ne verjamem, da bi karkoli spremenila. V življenju se vse zgodi z namenom, dobre in slabe stvari. Pot so mi prekrižali tisočeri ljudje, tudi takšni s slabimi nameni, a tudi v slabi stvari je treba najti nekaj dobrega in moč za nove izzive, veselje in lepe trenutke za ustvarjanje novih biserov na ogrlici življenja.
Smilja Radi
Pogovor v krajši obliki je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 23. maja 2024.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
