Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
V vsakdanjiku upokojene modne kreatorke, 72-letne Nevenke Vahtar, časa za osamljenost ali dolgočasje ni. Oče jo je naučil opazovati naravo, raziskovati in ustvarjati na mnogih področjih ter uživati v miru; mati jo je navdušila za veslanje. Njena poklicna pot je povezana z nastajanjem kopalk. Je tudi ljubiteljica pisane besede, ki jo pogosto spremeni v verze. S fotografijami razkriva del preteklosti domačega kraja in ustvarja nove slikovne spomine. Aktivna je v mnogih društvih in je tudi predsednica DPM Radeče.
Sprehodiva se skozi čas vašega otroštva in mladosti do današnjih dni, kateri so najlepši spomini?
Začneva lahko z zelo velikim Trinkovim travnikom, ki je bil naše veliko in zanimivo otroške igrišče sredi Radeč. Otroci smo tekali po njem brez skrbi, se skrivali v grmovju ali plezali po sadnem drevju in se pozimi, ko je bilo še veliko snega, sankali. V parku ob levem bregu Sopote, ki ga danes ni več, so bile velike štirimetrske gugalnice in nihče se ni obremenjeval, da se bo kdo poškodoval. Otroci smo se prosto gibali, bili smo srečni in svobodni kot ptički na veji. Včasih je na travniku gostoval velik vrtiljak, ringlšpil, ki je imel čolničke za dve osebi in enkrat sem padla s tega vrtiljaka, a ni bilo hudega. Zanimivo je bilo tudi območje našega Jadrana, nekdanjega hotela, ki je imel ’parkirišče’ – prostor za kočije. Po takrat še makadamski cesti so jih pripeljali konji in otroci smo občudovali tako kočije kot te plemenite živali.
Že zgodaj v svojem otroštvu sem pokazala veselje do šivanja. Navdušila me je šivilja, ki je po takratni navadi prihajala v našo hišo za približno teden dni. Na našem domačem šivalnem stroju je šivala posteljnino, zavese, oblačila – vse, kar smo potrebovali. Pri tem so ji ostajali ostanki blaga in iz njih sem ustvarjala oblačilca za moje lutkice. Pri desetih letih sem poskusila s šivanjem na šivalni stroj in uspelo mi je zašiti oblačilo za malo večjo lutko, ki sem jo dobila, ko so starši videli, kako rada ustvarjam z blagom. Kot srednješolka sem del svoje mladosti preživela v Ljubljani. Tam sem obiskovala srednjo oblikovno šolo. Ko sem jo zaključila, sem želela nadaljevati z modo, a je obstajala le šola za kostumografijo v Beogradu in za modo v Münchnu. Včasih se ni hodilo v tujino, včasih se ni šlo daleč, še posebej niso želeli mlado dekle poslati samo v svet. Za majhne otroke se niso nikoli bali, tako kot se sedaj, za dekleta pri osemnajstih letih pa so se. Kasneje sem se ob delu vpisala na višjo šolo za dizajn, ki je bila v Zagrebu. Naredila sem prvi letnik, a sem se potem prepisala na ljubljansko tekstilno fakulteto z novim oddelkom za modo. Ob vpisu nas je bilo dovolj za oddelek za študij ob delu, a sledil je močan osip in naenkrat so rekli, da lahko študiramo samo z rednimi študenti. To je bilo neizvedljivo, kajti redno zaposlitev sem dobila v sevniškem podjetju, ki je takrat potrebovalo in iskalo ustrezen kader za izdelovanje spodnjega perila in kopalk. Najprej sem se nameravala zaposliti v radeški Kori, ki me je štipendirala, a mi po zaključenem šolanju ni mogla nuditi zaposlitve. V Lisci sem se zaposlila v tehnični službi kot kreatorka za kopalke. Po štirih desetletjih dela sem se upokojila in danes čas aktivno preživljam, tudi z delovanjem v različnih društvih.
Kot kreatorka ste ustvarili mnogo kolekcij kopalk – od kod ste črpali ideje, na kaj ste bili najbolj pozorni, je bil to kroj, barva ali morda kaj drugega?
Začniva pri izdelavi mojih prvih kopalk. Te sem sešila zase ob zaključku srednje šole, ko še nisem vedela, da bom nekoč kreirala kopalke. Do njihove izdelave sem imela vedno poseben odnos, ker se dotikajo golega telesa, zato mi je bila kakovost kroja enako pomembna kot material in videz. Kopalke so se morale lepo prilegati telesu in, če je bilo le mogoče, tudi skriti kakšno pomanjkljivost. S kopalkami v beli barvi pa je povezana ena posebna anekdota, saj nas je v službi zanimalo, če so lahko v takšni barvi tudi moške kopalke. Sama sem veliko časa preživela na morju, kjer sem opazovala ljudi na plaži, saj me je moja ’poklicna deformacija’ vodila k ocenjevanju kvalitete kroja kopalk in prav tako barv. Nekega lepega poletnega dne sem videla postavnega moškega v belih kopalkah in ugotovila sem, da ni barve, ki bi ne bila primerna za izdelavo kopalk. Tako je bila ’rešena’ tudi službena uganka.
Pri ustvarjanju različnih modelov sva si kreatorki, za kopalke sva bili dve, pomagali z modnimi revijami, obiskovali sva tudi sejme, še posebej je bil atraktiven sejem v Düsseldorfu in kasneje v Lionu, kjer je bilo mogoče videti izvirne in zanimive kopalke, predvsem pa materiale. Kasneje sva z Jerco Guštin hodili še na modne sejme v Monte Carlo. Najine kolekcije kopalk so imele vse posebnosti želenih krojev za različne ženske postave in za različne namene – za kopanje v morju ali v bazenu, za ležanje na plaži pod vročim soncem, za športne aktivnosti. Vsaka je naredila kar precej široko paleto različnih krojev kopalk iz izbranega materiala. Ob tem sva razmišljali, komu so kopalke namenjene – ali najstnicam ali damam, ki želijo s kopalkami izstopati; ali tistim, ki si tega ne želijo, ker so bodisi preveč sramežljive ali imajo slabšo postavo. Vedno je bila kolekcija za vse – za tisto, ki je želela, da jo vidijo na koncu plaže in je bila v izzivalnem dizajnu ter barvah, ki so privabljale poglede, in tudi za tiste, ki so si želele nekaj bolj diskretnega. Kopalke smo izdelovali tudi po naročilu, a le za invalidne osebe in za ženske po operaciji raka dojk. V današnjem času tega ni več in to me žalosti. Včasih so bile velikosti točno definirane, bile so številke od 36, 38 in naprej. Danes imamo mnogokrat le S, M, in L, ki vse nekako definirajo ’samo na pol’. To se je pojavilo, ko je začela ekonomija voditi velikosti tako oblačil kot kopalk in to ni v redu.
Pri izdelavi kopalk ima pomembno vlogo material, a v zadnjem času se, v želji po varovanju okolja, pojavljajo kopalke iz recikliranih materialov, kakšno je vaše mnenje o tem?
Kakovost materiala je zelo pomembna, v to ne gre dvomiti, če želimo ustvariti dober izdelek. Material mora biti elastičen, da se v njem dobro počutimo, čeprav je mogoče tudi iz neelastičnih materialov marsikaj ustvariti – sama sem kot srednješolka svoje prve kopalke izdelala iz poplina, ki je tanka, kompaktna in neelastična tkanina. Kakovosti recikliranih materialov ne poznam, a elastični materiali so najboljša izbira. A da ne trajajo samo eno sezono, je treba upoštevati tudi vpliv sončnih žarkov, raznih zaščitnih krem, telesnega potu, specifičnost same lajkre (lycre), ali je stara ali ni; razlika je tudi med morsko vodo in vodo v bazenu, ki zaradi uporabe klora veliko hitreje uniči kopalke. Vsi našteti faktorji skupaj odločajo o dolžini uporabnosti kopalke. Sama imam za bazen ene kopalke, ker te ob pogosti uporabi v eni sezoni ali dveh propadejo. Za na plažo imam druge kopalke, ki jih redno spiram po uporabi, saj jim na ta način podaljšam trajnost.
Še nasvet: pri izbiri oziroma nakupu kopalk je pomembno, da se lepo prilegajo telesu. Pomembna je tudi prava izbira košarice, kajti ženske imamo različne velikosti prsi, ki jih mora košarica v polnosti zaobjeti, da nedrček lepo deluje.
V marcu praznujemo dva praznika, ki sta namenjena ženskam, kakšno je vaše mnenju o položaju žensk v sodobni družbi?
Če omenim našo nekdanjo skupno državo Jugoslavijo, lahko rečem, da so bile ženske v neenakovrednem položaju glede plače in to za opravljanje dela na istem delovnem mestu. Če je bil moški, je bila plača višja, če je bila ženska, je bila plača nižja. Tega nisem nikoli razumela – za enako delo različna osebna dohodka. Danes se mi zdi vse skupaj še slabše, saj se najraje razpravlja o dolžini ženskih kril in barvi čevljev, namesto, da bi prisluhnili njenim besedam. Sami sebi smo začeli jemati svobodo, začeli smo se zapirati, vsak v sebe in v svoja stanovanja. Razlike med moškim in žensko se ponovno povečujejo, ženska bi morala molčati, biti zadovoljna s tem, kar ji moški nudi. Ženska postaja ponovno podrejena moškemu, vse bolj tudi z načinom oblačenja. Če želi ženska uspeti v predvsem moškem poslovnem svetu, mora biti samozavestna, prepričana vase, delo mora obvladati, ker si napak ne more privoščiti, medtem ko si jih moški lahko. Moški lahko naredi pet faz narobe, ženska ne sme niti ene. Če še nadaljujem, lahko rečem, da so se s tehnologijo in sedanjim načinom življenja mnogi moški pomehkužili, čeprav želijo delovati bolj moško. V mojem spominu so moški postavni, odločni, drzni, razgledani, empatični. Njihov odnos do žensk je bil v večini primerov spoštljiv – vedeli so, kaj je ’stara dunajska šola’. Ženskam so dajali občutek varnosti, bili so kavalirji pri odpiranju vrat, pomagali so pri oblačenju plašča itd. Danes to pogrešam.
Poseben čas, ki ga namenite sebi, je vožnja s kajakom – kdo vas je navdušil zanj, kdaj ste prvič sedli vanj, ste tudi tekmovali, kako so gledali oz. še vedno gledajo na vas kot žensko v kajaku …
V veslanju je za menoj, z dušo in telesom pravo rekreativko, veliko, res veliko kilometrov. Moja mama me je že kot otroka vozila z leseno sandolino po morju in učila veslati. Takšno vožnjo po vodi sem vzljubila in kadar sem imela priložnost, sem sedla, še najraje v pravi leseni čoln, in veslala. Največkrat sem veslala po službi, da sem se po delu sprostila. V Lisci sem spoznala novo sodelavko iz Škofje Loke in z njo ter družbo veslačev sem veslala po rekreativnih tekmah. Spominjam sem tudi veslanja po Ljubljanici, ko so mi fantje pomagali priti iz kajaka na kopno pri Šuštarskem mostu. Moje ’trofeje’ so vožnje od izliva Sopote v Savo, to je od Radeč do Krškega, v času, ko še ni bila zgrajena hidroelektrarna Vrhovo. Na tej poti je bilo precej zahtevno v Krškem zaradi velike čeri v Savi, ki sem jo srečno obvozila, medtem ko se je ena veslačica prekucnila v vodo in steklo je reševanje. Velikokrat sem veslala po Savi od radeškega pomola proti Hrastniku, najprej proti toku in potem nazaj. Pogosto sem priveslala do brzic, nižje od mostu na Savi, kjer se odvijajo treningi za slalom s kajaki. Enkrat sem se opogumila z vožnjo, ki sem jo začela od brzic Prusnika, med Trbovljami in Hrastnikom, s ciljem v Radečah. Uspešno sem šla čez kaskado pod termoelektrarno, a potem sem zaradi prenapetih živcev plavala. Najbolj hladno in nenačrtovano kopanje je bilo v Soči v mesecu aprilu, ko sem se prekucnila iz kajaka, a doživeti mlečnost Soče pod vodo je bilo izjemno doživetje. Dvakrat sem s kajakom preveslala pot od izliva Krke v Savo pri Brežicah vse do Zagreba, do Savskega mosta. V Bohinju sem enkrat sodelovala na tekmi triatlona Jeklenih. V ekipi sem preveslala jezero. Ko sem obiskala Bled, so mi dovolili poizkusiti veslati na pletni, kar brez vaje ne gre in tudi neradi dovolijo. S prijatelji veslači iz Kranja in veslači Kajak kanu kluba Krška vas, kjer sem bila nekaj let tudi član, sem sodelovala na državnem prvenstvu na Krogu na Muri. Tudi na reki Nil sem veslala, kot turistka, in to na tistih velikih čolnih z osem metrov velikim jamborjem ter z enim jadrom. Vesla so bila debela in težka kot trami, vsak veslač je lahko držal samo eno veslo. S kajakom grem vedno tudi na morje in tam sem že preveslala v obe smeri Limski kanal, ki je devet kilometrov dolg morski zaliv med Vrsarjem in Rovinjem. Najtežja veslaška preizkušnja je bilo božično veslanje iz Kopra do Lucije. Najdaljšo, šesturno veslaška pot sem opravila iz priljubljenega hrvaškega letoviščarskega kraja Selce do mostu na otok Krk.
V mlajših letih sem skoraj vsakodnevno odšla s kajakom na Savo, sedaj grem občasno poleti, v septembru in oktobru pa, glede na vreme, vsak dan. V poletnem času kupim letno karto za radeški bazen, kjer običajno odplavam enega do dva kilometra. Enkrat samkrat sem preplavala pet kilometrov in ponosna sem na ta dosežek. Na morje grem še vedno s čolnom. Naj še povem, da sem nekaj časa igrala tudi tenis, zelo rada tudi smučam, zadnja leta predvsem na vodi.
Dejavni ste v več društvih in ste tudi predsednica Društva prijateljev mladine Radeče, kako vam uspeva usklajevati vse vaše aktivnosti, tudi glede na to, da imate doma vrt z nekaj sadnega drevja?
Delovanje v društvih je družabni del mojega življenja, kjer se še vedno česa novega naučim ali pa uresničujem lastne zamisli. Pred sedemnajstimi leti sem postala članica Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica, kjer sem doslej sodelovala v več različnih krožkih in sodelovala pri pripravi kar nekaj prireditev. Trenutno vodim družabni krožek, dobivamo se v naših društvenih prostorih ob četrtkih dopoldan in se imamo lepo. Sem tudi članica društva Ajda Posavje, saj imam tudi en majhen vrt, tako da je dobro vedeti, kako ga obdelovati na sonaraven način. Predsednica Društva prijateljev mladine Radeče sem drugi mandat, ker ni bilo nobenega drugega kandidata. Moja naloga je organizacija prireditev za otroke, običajno je to pustovanje in prihod dedka Mraza, a včasih organiziramo še kakšno dejavnost. V življenju je marsikaj mogoče udejaniti, le voljo je treba imeti.
Kakšen je za vas popoln dan?
Vsak dan je lahko popoln, saj si ga večino časa sama krojim po svojih merah. Začnem z zgodnjim jutranjim pohodom, nato se rada družim, ko je za to priložnost, vmes napišem kakšno pesmico, včasih za koga voščilo in še nekaj narišem zraven, kajti ljubezen do slikanja v tehniki s svinčnikom in s pastelom me povezuje z mojim pokojnim očetom, ki sem mu pred desetimi leti posvetila svojo prvo slikarsko razstavo. Oče se je moral zaradi slabega vida odpovedati mladostnim sanjarjenjem o arhitekturi, postal je veterinar, njegove slike pa so še vedno lep spomin nanj. Z veseljem naredim kakšno fotografijo, kaj postorim v vrtu ali počistim ’moj ovinek’ za lepši razgled na Radeče, ko je čas za to. Zvečer rada igram bridž (remi) za štiri osebe, kar sem sama ’pogruntala’ v času korone in je odlična sprostitev. To pomeni, da razdelim karte za štiri osebe in igram za vsako osebo solo. Na ta način veliko bolj kakovostno preživljam večerni čas, kot če bi obsedela pred televizijskim sprejemnikom ali igrala igrice na računalniku. Rada obiskujem tudi prireditve, saj so mi poleg zapisane in govorjene besede, blizu tudi glasba in ples. Kvalitetne glasbe je v Radečah veliko, žal pa plesi, kot so bili nekoč, ne obstajajo več.
Smilja Radi
Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 2. marca 2023.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
