Zverinovi, kot se je reklo po domače, so imeli v Žimaricah pri Sodražici hišo, ob njej pa mlin, ki je deloval vse do 60. let prejšnjega stoletja. Na drugi strani potoka, nasproti mlina, pa so imeli žago – venecijanko, ki je s posodobitvami, pa tudi prekinitvami delovala do nedavnega. Vse to jim je prinašalo denar in jim zagotavljalo določen status.

Zverinov gospodar France Pirc je bil eden od šestih otrok in je nadaljeval družinsko tradicijo – bil je kmet, žagar in mlinar, aktiven je bil v vaškem gasilskem društvu. Poročil se je z mlado, komaj 18-letno Frančiško Lovrenčič, s katero sta imela 11 otrok. Edina punčka je umrla stara komaj leto dni, ostalo pa je deset fantov. Najstarejši, rojen 22. januarja 1899, je sicer nosil očetovo ime, a ni ostal na domačiji, pač pa je svoje življenje posvetil vojaškemu letalstvu.

V njegovi mladosti je po Evropi divjala prva svetovna vojna in tako se je tudi sam kot enoletni prostovoljec vključil v vojno dogajanje. Avstroogrsko vojaško uniformo je tako oblekel že leta 1916, ko je dopolnil 17 let. Tam je končal častniško šolo in dobil čin četovodje. Proti koncu 1. svetovne vojne je s svojo enoto, ki se ni razorožila, s položajev na Piavi najprej korakal proti Gorici, nato pa v Ljubljano. Sodeloval je v bojih za severno mejo, tam je bil leta 1919 tudi lažje ranjen v glavo. Nato je za kratek čas slekel vojaško suknjo in nadaljeval šolanje.

V Kraljevini SHS, poznejši Kraljevini Jugoslaviji, je bil France Pirc leta 1919 sprejet v vojaško službo s činom podporočnika. V vojaški karieri ga je zaznamovala predvsem strast do letal in letenja. Zelo hitro po vstopu v vojsko Kraljevine se je iz pehotnega oficirja usmeril v oficirja letalstva in opravil vsa šolanja in usposabljanja za pilota, pilota izvidnika in pilota lovca. Letel je na številnih letalih, ki so bila v uporabi v takratni vojski, pa tudi na prvem civilnem letalu Sv. Đorđe (SV. Jurij), ki je bilo registrirano v takratni Jugoslaviji.

Kako nadarjen in perspektiven častnik in letalec je bil, kažejo tudi podatki, da se je nekaj let pred 2. svetovno vojno izšolal tudi za pilotiranje v tistem času verjetno enega najboljših lovskih letal Messerschmitt 109E. Po letu 1937 se je komanda letalstva Kraljevine Jugoslavije med drugim odločila kupiti 100 teh letal in s tem posodobiti zastarelo lovsko letalsko floto. Zato je bil oktobra 1939 podpisan tajni protokol med nemško in jugoslovansko vlado o nakupu letal in podpolkovnik Pirc je bil poslan kot vodja komisije za prevzem letal v Nemčijo. Zaradi vojne in s tem vse večjih nemških potreb, pa tudi zaradi spremenljive politike tedanjih jugoslovanskih oblasti, vsa letala niso bila dobavljena.

V Zemunu je France spoznal Ankico – Ano Petrovič, s katero sta se zaljubila in se februarja 1929 poročila. Živela sta udobno življenje, kmalu po poroki se jima je rodila prva hči Maja, med vojno pa še druga hči Marjana. Udobno življenje pa je presekala vojna, ki je v družino Pirc zarezala nepredstavljive rane. Te je na nek način napovedala že smrt prvorojenke, ki je umrla zaradi meningitisa tik pred vojno, stara komaj devet let.

Pred 2. svetovno vojno je bil Pirc na dolžnosti komandanta 2. lovskega polka jugoslovanskega kraljevega letalstva s sedežem v Kragujevcu. Njihova naloga je bila braniti območje v štirikotniku Kragujevac-Kraljevo-Kruševac-Čačak, kjer je bila večina jugoslovanske vojaške industrije. Prav tu ga je zajela aprilska vojna leta 1941. Ponoči 10. aprila 1941 je Nemcem preko svoje propagande in vohunske mreže uspelo štabu polka lansirati lažno novico, da so tanki iz Beograda že pred Kragujevcem, čeprav so bili v resnici še 45 kilometrov stran. V skladu z navodili za takšne primere je Pirc ukazal zažgati letala 31. skupine, naslednji dan pa je enako storila še 52. skupina. Pirc se je odločil osebno poleteti v Zemun na poveljstvo, da bi izvedel, kako in kaj. Ni pa vedel, da je bil dan prej že zavzet Beograd, takoj zatem pa letališče v Zemunu. Po pristanku se je znašel v nemškem ujetništvu, kjer je ostal do konca junija.

Kot vojnemu ujetniku so mu ponudili ujetništvo v Nemčiji ali službo v Neodvisni državi Hrvatski (NDH). Sprejel je službo v NDH in postal vodja izobraževalnega oddelka Letalskega šolskega polka letalstva NDH. Njegovo delo v tem obdobju je premalo raziskano in slabo dokumentirano, jasno je, da je v tem času intenzivno sodeloval z obveščevalno mrežo Vladimirja Vauhnika v korist zahodnih zaveznikov ter z osvobodilnim gibanjem.

21. oktobra 1943 je z lahkim letalom Avia FL-3 iz Zagreba odletel na osvobojeno ozemlje pri Bugojnu, zaradi česar so mu ustaši v koncentracijsko taborišče Stara Gradiška, ki je bilo del taboriščnega sistema Jesenovac, odpeljali ženo in nekaj mesecev staro hčerko ter ju zverinsko ubili. To je bila kazen, ker je kot častnik z najvišjim činom prestopil iz vrst NDH k partizanom.

Tito je zahteval, da se ga takoj napoti v Vrhovni štab Narodno osvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov Jugoslavije (POJ). V partizanski vojski je takoj postal načelnik oddelka za letalstvo pri Vrhovnem štabu ter imel ključno vlogo pri nastajanju letalskih sil nove Jugoslovanske armade. Čin partizanskega polkovnika so Pircu priznali leta 1943, v čin generalmajorja pa je napredoval 1. septembra 1944.

Postal je prvi komandant jugoslovanskega vojnega letalstva, ki ga je po prihodu v Zemun čakalo izjemno zahtevno delo. Letalstvo je pri osvobajanju domovine igralo vse pomembnejšo vlogo v podpori enotam na terenu. Na drugi strani pa se je soočal z neizmerno bolečino ob izgubi žene in hčerke, katerih posmrtne ostanke je želel najti. Iskanje je trajalo vse do začetka 1946, ko ju je našel, prepoznal in pokopal na zemunskem pokopališču.

“Ko so odkopali množični grob, so ju identificirali – ženo po domači halji in lončku, hčerko po oblekici in slinčku z izvezenim napisom. Pirc je bil hudo prizadet, dolgo ni prišel k sebi. Očital si je, da je on vsega kriv”, je zapisal Mile Pavlin v Naši obrambi 1985. Nikoli v življenju ni prebolel tega zverinskega poboja.

Na položaju komandanta je ostal do 1. oktobra 1946, ko je bil kot svobodoljuben mož, ki ni hotel vstopiti v komunistično partijo, s tega položaja umaknjen. Razporejen je bil v rezervo. Njegova bleščeča vojaška kariera se je na tem mestu za vedno končala.

Leta 1947 je postal jugoslovanski veleposlanik v Argentini, od koder pa je leta 1949 maršalu Titu preko teleprinterja v Beograd poslal memorandum, v katerem je ostro obsodil teptanje človekovih pravic in vse večje odmike od demokracije v Jugoslaviji. Posebej je opozarjal na odnos do kmetov in Tita pozval k uvedbi demokracije. Zanimivo je, da je pismo napisal v slovenščini.

Takoj naslednji dan so ga jugoslovanske oblasti odpoklicale z mesta veleposlanika. Pisma takratna oblast ni nikoli dala v javnost, o njegovi vsebini pa so bili seznanjeni le redki.

Ker se je bal za svoje življenje, je Pirc ostal v Argentini, a ljubezen do domovine in tudi povsem mirna vest sta ga pripeljali do tega, da se je leta 1951 vrnil domov. V Beogradu sta ga sprejela notranji minister Aleksander Ranković in predsednik Tito. Na koncu razgovora naj bi mu Tito dejal: “Krivo gledaš i to nisi trebao napisati.” (“Motiš se in tega ti ni bilo treba napisati”, op. a.) Na vprašanje Pirca, ali se lahko še kdaj oglasi pri njem, pa je Tito dejal: “Se razume!” Ni znano, ali sta se res še kdaj sestala.

V 14 dneh po razgovoru so Pircu dodelili najvišjo vojaško pokojnino in stanovanje v Beogradu. V naslednjih letih je bil razpet med Beogradom in Sodražico, kaj točno je počel, ni znano.

Junija 1954 je bil zaradi nenadne bolezni prepeljan v vojaško bolnišnico v Ljubljano, kjer je 22. junija umrl v nepojasnjenih okoliščinah, star komaj 55 let. Nenadna smrt, skrivanje informacij o vzrokih bolezni ter tudi grožnje sorodnikom, ki so želeli pojasnila, so pustile sum, da bi šlo za naravno smrt. Velik del znancev in sorodnikov je bil prepričan, da je bil France Pirc žrtev zastrupitve.

Pokopan je v družinskem grobu v Sodražici, kjer na nagrobniku piše: “Sin France, general aviacije”.