Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
S koncem lanskega leta se je kot vodja gospodarskih javnih služb na Komunali Brežice upokojil 64-letni Darko Ferlan, po izobrazbi komunalni gradbeni inženir, doma iz vasi Vrhje v KS Kapele. Skoraj 13 let je bil tudi poveljnik Civilne zaščite občine Brežice (svetovni dan CZ vsako leto obeležujemo 1. marca) ter je za uspešno in prizadevno delo v zaščiti in reševanju v letu 2016 prejel bronasti znak CZ, tri leta kasneje pa še srebrni znak. V pogovoru smo se dotaknili predvsem oskrbe s pitno vodo, delovanja v CZ pa tudi njegovega kulturnega ustvarjanja.
Skoraj 40 let ste bili zadolženi za področje upravljanja oskrbe s pitno vodo. Kako se je to področje v tem času spremenilo oz. razvilo, tako v dostopnosti do javnega vodovoda kot v standardih?
Ena večjih sprememb je obseg vodovodnega omrežja, ki smo ga upravljali. V začetku moje kariere je bila dolžina dobrih 300 kilometrov. Najprej je bilo omrežje zgolj za mesto Brežice, Čatež ob Savi, Krško vas, Skopice, Dobovo, Kapele, Globoko in del Artič, v številkah to pomeni, da se je približno 13 tisoč prebivalcev oz. polovica občanov takrat oskrbovala iz javnih vodovodov, ostalo so bili lokalni vodovodi, ki so se predvsem od leta 1995 vključevali v javno omrežje, od sistema Prilipe, Velika Dolina, Mokrice, proti Cerkljam ob Krki, Pišece, Sromlje in do zadnjega večjega na Bizeljskem, ki se je priključil javnemu sistemu leta 2016. Od takrat tamkajšnji prebivalci drugače gledajo na komunalo in so zelo zadovoljni z vodovodom. Treba je poudariti, da je vodovodno omrežje v našem upravljanju res veliko. Na javnem vodovodnem omrežju v dolžini prek 780 kilometrov je 96 vodooskrbnih objektov, gre za zajetja, vodohrane, zadrževalnike, črpališča, prečrpališča. S pitno vodo s skoraj 11 tisoč priključki oskrbujemo več kot 23 tisoč občanov. Nekaj malega je še lokalnih oz. vaških vodovodov, npr. Ponikve, Brezje pri Veliki Dolini, Artiče, središče Pišec, nekateri izmed njih se tudi že pripravljajo na prevzem, trenutno se zaključuje tudi vodovod Pečice – Križe.
Občina Brežice je precej bogata s kakovostnimi vodnimi viri, saj je velika večina pitne vode zajeta iz globokih vrtin v prodnih nanosih ali dolomitnih slojih, kjer je zagotovljena varnost pred onesnaževanjem. Le malo vode se še zajema iz površinskih kraških virov, ki pa so bolj ranljivi. Pitna voda iz našega največjega zajetja Glogov Brod, od koder se oskrbuje 70 % prebivalcev občine Brežice, kot naravna pitna voda priteče skozi naše pipe. Ni je treba naknadno obdelati, tudi ni potrebna dezinfekcija, filtracija ali kakšna drugačna obdelava te vode. To je velika prednost, da imamo tako dober vir pitne vode in tudi velika sreča za uporabnike.
Moj profesor na fakulteti je rekel, da vodovod ni truplo, ki ga zakoplješ v zemljo in pustiš, da razpade, ampak je živ organizem, v katerega moraš neprestano vlagati in ga obnavljati. Treba je vedeti, da je kar 70 % vodovodnih omrežij preko življenjske dobe, ki je nekje med 30 in 50 let, zelo malo je novih omrežij. Lastnik javne gospodarske infrastrukture, tudi cevovodov, je občina in ona namenja finančna sredstva za obnovo dotrajanih vodovodov. Šele od leta 2013 se v občini Brežice zaračunava najemnina gospodarske javne infrastrukture, ki jo kot omrežnino zaračunavamo uporabnikom. Obračunana najemnina potem služi za financiranje prepotrebnih obnov. Seveda pa je trenutna najemnina premalo, da bi lahko v kratkem obnovili vsa dotrajana omrežja, saj jih je večina starejših od predvidene življenjske dobe. Najbolj nazorno vrednost vlaganj nam pokažejo podatki o potrebnih vlaganjih v obnovo gospodarske javne infrastrukture iz vsakoletnih poročil o stanju gospodarske javne infrastrukture, ki jih pripravimo in posredujemo lastniku, Občini Brežice. Samo za nujne obnove omrežij in objektov, ki po oceni presegajo višino 10 milijonov evrov, bi s trenutno zbrano letno najemnino pri vodooskrbi, ki znaša še ne 500 tisoč evrov, potrebovali celih 20 let. Dejstvo je, da vrednost starejšega omrežja in objektov nikoli ni bila realno ocenjena. Če bi naredili novo cenitev, bi bila omrežnina zagotovo nekajkrat večja.
Dostop do pitne vode iz pipe nam je danes povsem samoumeven, pa ni nujno tako oz. marsikje (spet) ni …
Kot že prej rečeno, je v brežiški občini zelo malo objektov, ki še niso priključeni na javni vodovod, malo je tudi takih, ki drugače kot s kapnico ali drugim virom lastne oskrbe ne bodo mogli biti rešeni, ker se nahajajo predaleč od javnih vodovodov. Tudi predpis je tak, da tam, kjer je priključek daljši kot 200 metrov in so stroški priključitve nesorazmerni, lahko deluje zasebni vir, npr. vodnjak. Drugače pa lastna oskrba na območjih, kjer je javni vodovod, po uredbi ni dovoljena. Nekaj je še entuziastov, ki želijo sami upravljati z manjšimi zasebnimi vodovodi, a je tudi teh vedno manj, saj si danes nihče ne želi odgovarjati za tako velike stvari.
V kakšnem stanju ste brežiški vodovod pustili vašim naslednikom, če se lahko tako izrazim?
Kar se tiče kvalitete pitne vode, lahko mirno zatrdim, da v odličnem stanju in se ne bojim, da bi bilo kako drugače, ne nazadnje se bo za zajetje Glogov Brod naredila še dezinfekcijska naprava in bo tako zagotovljena še določena večja varnost. Količine pitne vode v brežiški občini do zdaj niso bile še nikjer problematične, saj so bile v preteklosti narejene zelo kvalitetne hidrogeološke raziskave in se je odkrilo ogromno vodnih virov. Večjo težavo vidim v starosti omrežja in na tem področju bo potrebnega več ‘zdravljenja’, dokler se bo omrežje obnovilo. S starostjo cevovodov se povečuje tudi število okvar, saj so določene cevi res dotrajane. Beležimo namreč že skoraj 40 % izgube načrpane pitne vode. Tudi županu sem že omenil, naj bodo pozorni na to, da omrežja spravijo na neko mlajšo življenjsko dobo.
Ravno v zvezi s tem opažamo, da je predvsem v brežiški občini tako rekoč vsakodnevno obvestilo, da je nekje bodisi neka okvara bodisi se opravljajo vzdrževalna dela na določenih vodovodih, posledično so uporabniki nekaj časa brez pitne vode ali je ta motena.
Saj je verjetno podobno tudi v drugih občinah, ampak po mojem mnenju ne obveščajo tako pogosto. Po uredbi o pitni vodi so te zadeve poostrili, danes naj bo vse čim bolj javno, kakovost pitne vode in vsi izvidi so dostopni na spletni strani, da si jih lahko vsak občan pogleda, definirano je tudi, kako obveščati uporabnike ob izpadih, omejitvah vode. Na brežiški komunali se tega striktno držijo, zato tudi toliko obvestil o vodi. Je pa dejstvo, da je glede na tako dolgo omrežje tudi veliko okvar, približno 700 na leto oz. dve na dan.
Kaj vas je najbolj navdihovalo pri vašem delu? Ne nazadnje ste se na komunali vsakodnevno srečevali z občani ter njihovimi pričakovanji in zahtevami …
Glede na to, da sem bil v stiku tako rekoč s predstavniki vseh gospodinjstev v občini, mi je bilo delo z ljudmi zelo pomembno. Da sem na prav, strpen način, brez neke arogance in vzvišenosti, poskušal ustreči ljudem, da pridejo do tistega, kar si želijo, seveda če so bile njihove želje realne in uresničljive. Enkrat sem potegnil listek, na katerem je pisalo: ‘V življenju boš imel vse, če boš drugim omogočil, da dobijo tisto, kar si želijo.’ In to je bilo vodilo pri mojem delu ter sem bil srečen, če sem lahko nekomu pomagal, da je prišel do rešitve.
Od leta 2012 in do konca 2024 ste opravljali tudi funkcijo poveljnika Civilne zaščite občine Brežice. V tem obdobju ste se soočili z večjimi poplavami (2012, 2014, 2023), migrantsko krizo (2015 in 2016) pa tudi požarom na Krasu (2022) in žledolomom (2014). Kaj od tega je bilo za vas najzahtevnejše in zakaj?
Že sam začetek mi je bil težek, ker prej nikoli nisem bil gasilec ali kako drugače imel izkušnje s področjem zaščite, reševanja in pomoči. Tako da sem se moral najprej podrobneje seznaniti z vsemi načrti ogroženosti v naši občini, ki jih imamo zdaj že približno deset, tudi v primeru nalezljivih bolezni, kot je bilo obdobje epidemije covida. Na tem mestu moram posebej izpostaviti in pohvaliti Romana Zakška, višjega svetovalca za področje zaščite in reševanja na Občini Brežice, ki je poskrbel, da so se vsi ti načrti pripravili oz. dopolnili, zaslužen pa je tudi zato, da se je v Civilno zaščito občine Brežice privabilo nove, mlajše člane z bolj atraktivnimi zadevami, npr. z vpeljavo sistema za odkrivanje izpod ruševin, nabavo čolnov za reševanje iz vode, izobraževanji za razna reševanja itd.
Zame osebno najzahtevnejša mi je bila ravno ta zadnja intervencija v poplavah avgusta 2023, ker smo imeli zelo visoko prognozo pretokov v občini Brežice, saj smo prišli že na 3400 m3/s, napovedano pa je bilo, da bo lahko tudi 3800 ali 3900. Na čateškem nasipu je že podiralo vreče in to mi je bilo najhujše, ker se je bilo treba odločiti, kaj narediti z vsemi gosti v kampu Term Čatež. Če bi predrlo nasip, bi bil turistični kompleks povsem zalit. Zato smo na koncu le uspeli prepričati odgovorne v termah, da se je sredi noči izvedla evakuacija vseh gostov iz kampa, ki se jih je napotilo v brežiško športno dvorano, kjer je bilo urejeno začasno bivanje. Odločitev o tem je bila najtežja, saj sem moral sprejeti veliko odgovornost. Naj omenim, da so v poplavah leta 2014 ravno pripadniki CZ občine Brežice uspeli preprečiti vdor Save pod avtocesto in smo se na ta način verjetno izognili veliki katastrofi.
Kako ste zadovoljni z delom brežiške CZ v vseh teh letih vodenja, ko ste se povezali tudi s CZ preko meja? Ste imeli vedno dovolj pripadnikov in opreme na razpolago?
Lahko rečem, da je bilo dogajanje vedno pestro. Poleg raznih intervencij smo izvedli številna izobraževanja in vaje, od iskanja preživelih v primeru potresa, iskanja pogrešanih oseb, tudi v jami, redno sodelovali na državni vaji v primeru jedrske nesreče, organizirali smo mednarodne konference CZ, na katerih so bili tudi pripadniki CZ iz Italije, Hrvaške in Avstrije. Tesne medsebojne odnose smo spletli predvsem s CZ dežele Spodnje Avstrije, ki je s poslanimi agregati tudi nudila pomoč Sloveniji ob žledolomu. Avstrijska CZ nam je lahko za vzor na področju ozaveščanja in preventive, kajti že najmlajše spodbujajo in učijo samozaščitnega vedenja skozi igre t. i. varnostne turneje (SAFETY tour) in tej praksi bi bilo dobro slediti tudi tu pri nas, saj je treba čim več delati na preventivi. Njihova zadnja preventivna kampanja je bila, kako zagotoviti nujna sredstva za 14-dnevno preživetje v hudih katastrofah, če ti nihče ne pride pomagat, torej 14-dnevna samooskrba s hrano, pitno vodo, ogrevanjem, osebno higieno ipd. Treba je poudariti, da so pri nas gasilci ne samo naša desna roka, ampak kar vsi štirje udje, kajti brez njih ne moremo nič. GZ Brežice je tista, ki nosi glavno breme v primeru naravnih in drugih nesreč, od opreme do kadrov.
Marsikdo ne ve, da CZ še vedno deluje po principu zakonske obveznosti, torej kot vojaška obveza. Moški po dopolnjenem 18. letu starosti in do 50. leta smo vojaški obvezniki in v istem obdobju lahko delujemo tudi v okviru CZ in smo s tem oproščeni vojaške obveze. V javnosti o tem ne govorimo veliko, da gre pri CZ dejansko za obvezo, ne pa volonterstvo in neko zaljubljenost v to. Pri članstvu je zato kar problem, ker se ta obveznost ne vključuje, ampak delamo zgolj na pripravljenosti ljudi, da sami vstopijo v naše vrste, torej predvsem na prostovoljni osnovi. Morali bi imeti tako kot na Hrvaškem, kjer so člani štabov CZ kar direktorji podjetij, vsak za svoje področje, npr. direktor transportnega podjetja za logistiko, gradbenega podjetja za sanacijo terena, bolnišnice ali ZD za medicinsko oskrbo ipd. In če bodo sodelovali v štabu, bo večja verjetnost, da bodo s seboj potegnili tudi druge, da sodelujejo kot pripadniki CZ. Gre za dober princip delovanja, ki se je v preteklosti uveljavljal tudi že pri nas, a zadnja leta ni bil takšen. Sicer pa CZ razen inštrumenta za odkrivanje preživelih izpod ruševin in opreme za radijske zveze – na terenu lahko v primeru izpada elektrike sodelujemo z radioamaterji – niti nima neke specifične opreme, samo tisto bolj osnovno, kot npr. kombi, maske, čelade, oblačila, obutev. Na vajah sodelujemo tudi z logistično podporo, včasih tudi z ekipami prve pomoči.
Menite, da je pomen CZ v javnosti dovolj velik in njeni pripadniki igrajo dovolj pomembno vlogo?
Njen pomen je velik, ko vidimo, koliko je bil recimo poveljnik CZ Srečko Šestan vključen pri vseh teh največjih nesrečah ter da poveljniki po regijah in občinah pogosto poročajo o stanju na terenu. Zdi pa se mi, da organiziranost in opremljenost CZ nista na tako visokem nivoju, kot bi morali biti. Pride bolj do tega, da si odgovoren po črki zakona, po poveljevanju, da daš nek ukaz, nimaš pa možnosti nekih velikih ukrepov in izvedb. Vsekakor bi morali delati več na preventivi, organizirati izobraževanja za ljudi, izdajati brošure itd. Pri nas je imel Roman Zakšek zelo dober prikaz temeljnih postopkov oživljanja z defibrilatorjem po krajevnih skupnostih, a udeležba je bila po navadi zelo slaba. Sploh se ne zavedamo, koliko je srčnih bolnikov na vsakem koraku, ki lahko vsak čas potrebujejo oživljanje. In če ne ukrepamo, ker ne znamo in si ne upamo, smo naredili najslabše, kar je možno. Na tem področju bi bilo treba narediti še več, zato ob tej priložnosti morda apel na krajevne skupnosti, da bi angažirali svoje predstavnike za organizacijo tovrstnih izobraževanj in privabili čim več ljudi nanje.
Kaj bi morali še storiti, da bi se med ljudmi povečala zavest o ogroženosti pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki jih je čedalje več?
Državna CZ bi morala neprestano imeti določene promocijske akcije, kampanje. Začeti bi bilo treba preko javnih medijev, npr. zakaj ne graditi na poplavno ogroženih območjih. Ko javnost nekajkrat vidi eno in isto stvar, si to zapomni, se ‘zbudi’ in se začne zanimati za to. Nato pa takšno prakso prenesti tudi na lokalne skupnosti. Koristno bi bilo takšne pomembne življenjske stvari vključiti tudi v učne programe v šolah, kjer je tega bistveno premalo.
Že dolgo ste dejavni tudi v domači ljubiteljski kulturi, bili ste član MoPZ Kapele, tajnik KD Kapele, sodelovali ste tudi pri snemanju prvega filma Tak ti je tu blu, sodelujete pri organiziranju prireditev skupine ljudskih pevcev Kapelski pubje, kjer si prizadevate za ohranjanje pristne kapelske govorice, najpogosteje v vlogi povezovalca …
Res je, zelo rad se vključujem v domačo kulturo, predvsem sodelujem na prireditvah Kapelskih pubov, pripravljam vezna besedila, razne zgodbe, anekdote iz starih časov, tudi za prvi kapelski film sem prispeval besedila za napitnice. To me zelo zanima, želim ohranjati naše kapelsko narečje, ki se izgublja, in vse kaže, da se bo tudi izgubilo, saj pri današnji mladini nekega narečja praktično več ne slišiš, velik vpliv, seveda negativen, imajo tudi družbena omrežja, opažam, da se čedalje več mladih izraža podobno kot spletni vplivneži. Veliko je tudi priseljencev, ki pridejo na vas, se pomešajo z domačini in tudi na ta način izginja tista pristna govorica, izrazoslovje je danes drugačno. Narečja žal izumirajo, in če mi bo čas dopuščal, si bom naredil izbor vseh narečnih besedil, ki sem jih napisal. Na letošnjem koncertu Kapelskih pubov v začetku aprila, katerega tema bo vasovanje, bom spet prispeval svoj delež z besedili. Tudi na ta način skušamo ohranjati ne samo narečja, ampak tudi stare običaje.
S kulturo sta tesno povezana tudi vaša odrasla sinova Marko in Peter, kajne?
Starejši Marko je magister klasične kitare ter za zdaj živi in deluje na Dunaju. Letos sicer ne poučuje, ker je zelo vpet v operni projekt ob 200-letnici rojstva Johanna Straussa ml. Je tudi kontrabasist in basist, igra v več skupinah in ansamblih, tudi v ans. Illyrica, ki je že večkrat nastopil v Viteški dvorani gradu Brežice. Mlajši Peter pa je diplomant Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je končal študij ilustracije in vizualne komunikacije, živi in ustvarja v Mariboru, med drugim je ilustriral že kar nekaj naslovnic knjižnih del pa tudi oblikoval celostno podobo tamkajšnjega lutkovnega muzeja, z bratom sodelujeta tudi v projektu Synesthetic Project, ki povezuje glasbo, gledališče, ples, improvizacijo in umetnost.
Z ženo Teo imata že nekaj let prav poseben hobi – ukvarjata se z rekreativnim družabnim plesom, kar je postalo vajin način življenja.
V plesu sva aktivna že 17 let. Zelo rada pleševa, in to vse vrste plesov, nikoli sicer tekmovalno, ampak samo ljubiteljsko in zelo intenzivno, tudi po štirikrat na teden, če nama uspe, udeležujeva se tudi intenzivnih plesnih vikendov. Predstavlja dobro rekreacijo in tudi druženje za oba, saj če pomislim, si v času delovne kariere več s sodelavci kot svojimi družinskimi člani. Za družino torej ostane manj časa in zato je dobro, da si poiščeš nek hobi, ki te še bolj poveže, pa tudi za telo je ples zelo dober, saj menda vpliva celo na delovanje kar 600 mišic, ohranja ravno držo, pripomore k ohranjanju spomina itd.
Zdaj imate verjetno še več časa za tovrstne prostočasne dejavnosti, kako vam minevajo ‘upokojenski’ dnevi?
Zdaj imam več časa za stvari, za katere prej nisem imel, med drugim tudi za vzdrževalna dela doma, na vrtu, v vinogradu, najraje sem namreč v naravi. Ko sva z ženo na intenzivnih plesnih vikendih, je priložnost tudi za turistične oglede, tako da si tudi marsikaj ogledava in dejansko niti ne rabiva iti še posebej na izlet. Vabijo me tudi že v nekatera društva, a zaenkrat si niti ne iščem nekih novih hobijev, mogoče si bova še kaj poiskala in se še kam včlanila, ko bova naslednje leto oba v pokoju.
Rok Retelj
Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 6. marca 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
