Avtor tega prispevka je Nova24TV. Vabljeni k branju Nova24TV »
Pred referendumom o evtanaziji oz. “samomoru s pomočjo” se odpirajo številne dileme o tem, ali ta zakon res rešuje probleme s trpljenjem. O tem smo se pogovarjali z dr. Alfonsom Žibertom.
Dr. Alfons Žibert sodi v t. i. osamosvojiteljsko generacijo novomašnikov. Poleg svojega pastoralnega dela ta čas deluje kot župnik v Šmarjeti pri Šmarjeških Toplicah, deluje tudi kot terapevt.
Pred kratkim sem prebral knjigo o duhovniku Antonu Bobiču, ki je dolga desetletja služil v župniji Studenec. S to župnijo je povezan tudi mučenec, blaženi Alojzij Grozde, ki mu je bil posvečen tudi letošnji oratorij.
Tudi sam prihajam iz te župnije, in odkar pomnim, je bil Anton Bobič moj edini župnik ves čas, od mojih otroških let pa dokler je bil živ. In to je zanimiva zgodba, kako se spremlja ena zgodba od začetka do konca. Ker potrebujemo neko povezavo, neko celoto. Ta odnos me je tudi zaznamoval.
Na Studencu je pokopana tudi mati Lojzeta Grozdeta.
Res je. Sam nisem bil s tem toliko seznanjen, samo po pripovedovanju drugih. Župnik je sicer dobro poznal to zgodbo, jaz niti ne, saj se je šele kasneje začelo več govoriti o mučencu Grozdetu. V času mojega otroštva in mladosti je bil Grozde tabu.
Sodite v t. i. osamosvojiteljsko generacijo novomašnikov tako kot nedavno umrli Bogdan Vidmar. Zagotovo je bil poseben občutek obhajati duhovniško posvečenje in novomašno slovesnost v skrajno negotovih razmerah.
Bogdan Vidmar je bil tudi moj sošolec, še nedavno smo imeli srečanje letnika, ko nam je povedal, da se njegovo življenje izteka. A prav on nas je bodril, namesto da bi mi njega. Je pa res, da smo v duhovništvo vstopili v posebnih razmerah, to je precej emocionalno. Spominjam se, ko smo z duhovnih vaj na Sveti gori, ki smo jih imeli pred posvečenjem, tako rekoč bežali, in to po gozdnih cestah, ker se normalno ni dalo priti do Ljubljane. Imeli smo res emocionalno situacijo. Ko sem prišel na Studenec, sem pol ure pred začetkom nove maše dobil vprašanje: ali bomo sploh imeli slovesnost ali ne.
Že kako leto pred tem ste bili na veliki komemoraciji v Kočevskem rogu, prav ob nadškofu Alojziju Šuštarju ste bili kot diakon. To komemoracijo so mediji velikokrat označili za spravno slovesnost. Pa je to res bila?
Takrat sem bil še diakon, to so bile posebne okoliščine …
Kaj menite, zakaj je v Slovencih toliko zamer? Je to res potreba po samopotrjevanju, zaverovanosti v svoj prav?
Na tisti komemoraciji smo iskreno verjeli v poštene namene, a se je pokazalo, da je bil namen tega dejanja, da bi vse skupaj pozabili, ne pa da bi se spravili. Imam pa občutek, da smo Slovenci zelo nagnjeni k pripadnosti neki ideologiji in se zato nismo pripravljeni pogovarjati malo širše. Eno je psihologija, drugo pa zaznamovanost z ideologijo.
Doktorirali ste s področja geštalta, uradno sicer iz teologije. Lahko nekoliko predstavite to?
Na kakšnih srečanjih večkrat dobivam ta vprašanja. Najprej sem podiplomsko študiral zakonsko in družinsko terapijo, nato sem to želel nadgraditi z geštaltom. Uvidel sem, da je pomembno delati na sebi, ne toliko na področju teorije. Geštalt pedagogiko in terapijo zanima celoten človek in neki proces. Ne samo rezultati, pač pa to, kaj se v človeku dogaja, da se stvari ozavestijo. Osnovno načelo je, da si tukaj in zdaj navzoč, nisi suženj niti preteklosti niti prihodnosti.
Z drugimi besedami: živeti sedanji trenutek.
Točno tako. Morda je to danes najtežje, ker se ukvarjamo z vsem drugim, samo tega trenutka, v katerem smo, nam nekako ne uspe “ujeti”.
Zanimivo, o tem sem bral pri veliko duhovnih mislecih. Kot so denimo Jacques Phillipe, Chiara Lubich, Tomislav Ivančić. Nimamo oblasti niti nad preteklostjo niti nad prihodnostjo.
Pomenljivo je, da je geštalt sicer versko indiferenten, a tu se srečujemo z globinami duhovnosti. Ne moremo mimo tega. Če delamo na sebi, ne moremo odrivati naše duhovne dimenzije, sicer človeka ne jemljemo kot celote. Ne moremo samo tehnično reševati stvari.
Tudi logoterapija se veliko pojavlja.
Tu zelo dobro sodelujeva z Maticem Vidicem, našim stalnim diakonom, ki dela na logoterapevtskem področju, iskanju smisla torej. Veliko si pomagava, večkrat jaz pošljem koga k njemu, on pa koga k meni. Tako da je nekaj izmenjave.
Kot duhovnik ste torej tudi duhovni terapevt?
Veliko delujem na tem področju, moja tematika je bila terapevtska, kako geštalt deluje zdravilno, terapevtsko, ne da bi sam zavestno to hotel, pač pa da ko nekaj počnem, se tudi spontano dogaja ozdravljenje.
Ta čas je aktualen zakon o “samomoru s pomočjo”, kot je to uradna terminologija. Vse skupaj spominja na naslov filma “Živi in pusti umreti”. Ljudem se odreka upanje in se jim svetuje, naj se ubijejo.
Me kar boli v duši, da se sploh pogovarjamo o tem. Prva stvar, ki mi pade na pamet, je to, da bi se morali mi kot družba pogovoriti, kako ovrednotiti življenje, ne pa ga uničevati. Res se mi zdi deviacija, da se pogovarjamo, kako bi življenje končali. V ozadju čutim neko dekadenco. To ni zdrav razvoj človekove psihe in odnosov. Kot da so v ozadju določene struje in smeri, ki želijo izpostaviti takšne teme, da bi se ljudje še bolj razdvojili. Delati moramo na temah, ki nas povezujejo, ne pa na tistih, ki nas delijo.
Poleg etičnega ugovora, to je predstavila komisija Pravičnost in mir včeraj, je stvar tudi v tem, da se ljudem ponujajo instantne “rešitve”. Kot nekakšen harakiri pri Japoncih, častni samomor torej.
Zanimiv izraz. Toda življenje kot tako nas presega. Ne moremo dojeti vseh razsežnosti tega življenja. Želja, da bi nadzorovali stvari, nas vedno prinese okoli. Ne moremo nadzorovati vseh stvari. Druga stvar so tehnične rešitve. Potrebujemo rešitve, v katerih smo ljudje v odnosu. Dokler smo živi, da se pogovarjamo in smo v nekem odnosu. Tudi raziskave kažejo, da ljudje ne želijo take smrti, ampak želijo lajšanje trpljenja. Da je nekdo zraven. Da je neki odnos. To je zanimivo: ob koncu življenja se odpirajo najglobje stvari. Takrat se zgodijo velike spremembe, spreobrnjenja, pride tudi do sprave v družini.
Ste se kdaj srečali s kom, ki bi si želel umreti na takšen način?
Priznam, da še nikoli nisem srečal nikogar takšnega. Pa imamo tu blizu dva domova za starejše, večkrat grem tudi na obisk v bolnišnico. In vidim, da tem ljudem največ pomeni, da nekdo pride. Ko se je moja mama poslavljala od tega sveta, ji ni nikoli padlo na pamet, da bi si skrajšala življenje z neko pomočjo.
Zagovorniki zakona trdijo, da nasprotniki podpirajo trpljenje, celo sadizem.
Taki argumenti so smešni. Poanta celostnega pogleda na življenje je, da svoje občutke, kar doživljamo, predelamo, tudi s svojim trpljenjem lahko pridobivamo določena spoznanja. Predvsem je zame pomembno, kako ljudje s trpljenjem že prej, ne samo ob koncu življenja, dejansko odkrivajo nov svet. Saj vse velike stvari dejansko izvirajo iz nekega trpljenja. Če bi banalizirali stvari, denimo pri Prešernu in njegovih neuslišanih ljubeznih, bi lahko rekli, da bi padla celotna umetnost, če bi odpravili vse emocionalne pretrese. Da ne govorim o duhovnosti. Če izničimo trpljenje, potem tudi odpravimo vse največje duhovne pridobitve, ki so nastale.
Ravno sem bral komentar v Družini, ki omenja, kako je zagovornik evtanazije dr. Andrej Pleterski dejal pred leti, da je molitev za srečno zadnjo uro dejansko molitev za evtanazijo. Zato dovolite provokativno vprašanje: Bi Jezus danes “ozdravil” trpeče ali jim dovolil evtanazijo? Sam je šel na križ, vendar to ni bila niti malo “lepa smrt”, ampak grozljivo trpljenje.
Življenje samo je sveto in ključna stvar so ti kritični momenti, ko ne vemo, kako se bo vse skupaj odvilo. In lahko vse le izročimo v božje roke. Ali če rečem v jeziku ateista, v roke narave. Stvari, ki jih daješ v božje roke, ne moreš zlorabiti. Če pa jih damo v človeške roke, jih lahko zlorabimo.
Ta čas je zelo aktualno romsko vprašanje. Imate kaj Romov v župniji?
Imamo to srečo, če lahko tako rečem, da na ozemlju naše župnije ne bivajo, prihajajo pa vsake toliko časa. Izkušnje žal niso prijetne. Razumem bolečino teh ljudi, a ko zmanjka živina, ovce … To je neprijetno.
Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da bi Romi morali imeti lastnega župnika oz. misijonarja?
S tem se strinjam, tudi s tem, da doslej ni bilo dovolj narejenega. Zagotovo bi bilo to zelo zdravilno.
Če skleneva ta pogovor, bi lahko ponovila večkrat izrečene besede pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja: ne smemo izgubiti upanja.
Zame je ključno prav to, da se zavedamo, da je tudi v težkih trenutkih, ko se soočamo s smrtjo, naše življenje proces. Da opazujemo, kaj se v nas spreminja. Stvari se lahko spremenijo.
Biografija
Leta 1965 rojeni Alfons (Fonzi) Žibert je doma iz Rovišča pri Studencu na Dolenjskem v družini s petimi otroki. Po srednji verski šoli v Vipavi in služenju vojaškega roka v Virovitici se je vpisal na ljubljansko bogoslovno semenišče. Po diakonskem posvečenju leta 1990 je eno leto opravljal pastoralno prakso v Smledniku. V duhovnika je bil posvečen v času vojne za Slovenijo, 29. junija 1991, dan kasneje je daroval novo mašo v domači cerkvi na Studencu. Najprej je bil kaplan v Škofji Loki in Zagorju ob Savi, krajši čas župnijski upravitelj v Šmihelu pri Žužemberku. Leta 1997 je bil imenovan za župnika v Boštanju pri Sevnici in tam ostal vse do leta 2022, vmes je tudi opravljal specializacijo iz geštalt pedagogike ter doktoriral na ljubljanski teološki fakulteti pod mentorstvom prof. dr. Stanka Gerjolja. Od leta 2022 je župnik v Šmarjeti na Dolenjskem.
Gašper Blažič
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
