Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
KRŠKO – Ob prihajajočem kulturnem prazniku smo k besedi povabili dr. Heleno Rožman, diplomirano zgodovinarko in etnologinjo, zaposleno v muzejskih enotah Kulturnega doma Krško. Skozi njene oči, saj je tudi doktorica znanosti s področja arhitekture, usmerjamo pogled tudi na stavbno dediščino v našem prostoru.
Odraščali ste na Kozjanskem, klub temu pa ste vselej gravitirali na posavski prostor.
Res je, odraščala sem (dekliški priimek Pribožič, roj. leta 1966, op. p.) takoj za krško občinsko mejo na Vojskem, zato sem obiskovala tudi bližnjo osnovno šolo v Koprivnici. Ta prostor je zelo zanimiv, ravno Vojsko, Poklek, cel ta prostor do Vetrnika, vsa južna pobočja, ki so včasih spadala pod občino Šmarje pri Jelšah, danes občino Kozje, saj izrazito gravitira v dolino reke Save. Tudi jezikovna meja je na Gorjanah, prav na tej geološki prelomnici, ko se zatem svet obrne v dolino reke Bistrice v pravo Kozjansko s tremi globokimi dolinami. Po osnovni šoli sem se kot prva generacija usmerjenega izobraževanja vpisala na brežiško gimnazijo v družboslovni program pedagoške smeri, saj sem že tedaj vedela, da bom študirala zgodovino.
Od kod izvira to zgodnje navdušenje zanjo?
Mislim, da kar od doma, ker se je pri nas vedno zelo veliko bralo oziroma lahko kar rečem, da smo rasli s knjigami. Branju se je predajal že moj stari oče, pa tudi oba moja starša, še posebej oče, po rodu z Gorice pri Brestanici, ki je bil kar precej fasciniran nad 2. sv. vojno in prebiral domala vso razpoložljivo literaturo o njej, zato smo se o tem doma tudi zelo veliko pogovarjali. V koprivniški šoli me je zatem, sicer krajše obdobje, zgodovino poučeval Zdenko Mohar – včasih mu to tudi omenim –, ki je kot mlad učitelj vnesel izredno svežino v poučevanje predmeta. Zgodovino sem res prebirala skoraj romaneskno in se po zaključeni gimnaziji odločila ne za študij pedagoške smeri, temveč za študij zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Hkrati sem se namesto prve želje, da bi obenem študirala tudi geografijo, usmerila v študij etnologije, kar je že malo povezano z v letu 1983 vzpostavljenim Kozjanskim parkom, v katerem sem se zaradi bližine doma pozanimala o možnem štipendiranju in zatem tudi zaposlitvi. Tedaj mi je Ivan Zidar, kasnejši direktor parka, dal pobudo, naj razmislim o študiju v tej smeri, saj so imeli zgodovinarjev že dovolj, etnologa pa še ne.
V Kozjanskem parku ste zatem dobili tudi prvo zaposlitev.
Rožman z muzealkama Tito Porenta in Alenko Černelič Krošelj ter direktorico KD Krško Darjo Planinc
V Kozjanskem parku, ki je bil več kot delovno mesto, saj sem se v njem zagotovo popolnoma formirala, sem začela delati že septembra 1985, to je bilo tik pred študijem, kot muzejska vodnica v Muzeju maršala Tita na Trebčah. Tako sem spoznala Titovo dediščino kar precej dobro, še malo več od tega, ker je bila postavitev v hiši Titove tete Ane več kot samo spomin na Tita, ki je bil prisoten še v drugih objektih v bližini, tudi na domačiji njegove matere. Muzej na Trebčah je bil zastavljen tako, da je v njem segal spomin vse do ideje slovensko-hrvaškega kmečkega upora, iz katerega se je zatem pravzaprav potegnila nit povezave Kozjanskega z nekim revolucionarnim, odporniškim ali uporniškim duhom vse do ključnih ljudi, ki so bili s Kozjanskim povezani v času NOB in zatem odigrali vloge tudi v povojnem obdobju. V parku, v katerem sem ostala vse do odhoda v Galerijo Božidar Jakac (v nadaljevanju GBJ, op. p.) Kostanjevica na Krki v aprilu leta 2003, sem kot etnologinja začela delati takoj po zaključenem študiju leta 1990, poleg pokrivanja področja etnologije pa sem v njem zelo hitro prišla v stik tudi s stavbno dediščino, ki je bila kot tema vezana na prostor na celem območju, ki ga je park pokrival zelo interdisciplinarno. Tedaj sta se pod okriljem dediščine narava in kultura obravnavali še skupaj, v 90. letih pa je prišlo do delitve področij. V parku, ki je zatem postal regijski park in se prvotno imenoval Spominski park Trebče, je še vedno dobro ohranjena tudi ta anonimna stavbna dediščina, s katero se ukvarjamo etnologi.
Stavbna dediščina je pravzaprav rdeča nit vse vaše poklicni poti in vas je najverjetneje tudi vodila na podiplomski študij, ki ste ga leta z doktorsko disertacijo Razvojno varstvo stavbne dediščine na primeru Kostanjevice na Krki zaključili leta 2012 na Fakulteti za arhitekturo.
Osebno mi je bila dana priložnost, da sem skozi različne vidike in tudi ob strokovnjakih, arhitektih in profesorjih s Fakultete za arhitekturo, s katerimi sem delala v Kozjanskem parku, spoznavala različne poglede, ki jih imamo stroke na določeno materijo, s katero se ukvarjamo. In ta razvojni pristop k varovanju dediščine, ki ga arhitektura goji tudi zaradi tega, ker gre za grajene strukture, ki so lahko tudi dom, mi je vsekakor predstavljal tudi vzvod za podiplomski študij arhitekture. Sicer sem se spogledovala tudi z opcijo podiplomskega študija muzeologije, ki me je vedno zanimala, a sem z zaposlitvijo v kostanjeviški GBJ na delovnem mestu kustosinje pedagoginje začutila, da če ne bom nekaj naredila na tem, če ne bom zadržala te vezi z nepremično dediščino, da bom vse svoje preteklo, do tedaj opravljeno delo, zaprla v predal. Doktorat bi lahko delala že iz obsežnega zbranega materiala iz Kozjanskega parka, a sem sprejela sugestijo tedanjega direktorja GBJ Bojana Božiča, da zagrizem v stavbno dediščino Kostanjevice na Krki. Slednja mi je z vseh vidikov predstavljala poseben izziv, saj gre za prostor, ki je posebna dediščinska kategorija v smislu tako naravne kot kulturne dediščine, še posebej sama naselbina, ki je ena naših najstarejših mest in kot posebnost v slovenskem prostoru umeščena na otok reke Krke.
Kako, po vaši oceni, ljudje v povprečju doživljajo to nepremično kulturno dediščino?
Pod nadstrešnicami na trgu pred hramom kulture je Rožman vzpostavila panojsko razstavo o Franu Bonaču in tovarni celuloze in papirja
To je zelo dobro vprašanje za naš prostor. Mi vsi, ko hodimo okrog, vidimo, kako različen odnos imamo različna okolja, različne države ali pa različni ljudje, tudi iz različnih držav, do našega grajenega okolja ali do naših grajenih struktur stavbne dediščine. Zagotovo je ta družbeno-politični razvoj našega prostora po 2. sv. vojni, ko je zaradi družbene spremembe, ki se je pri nas odvila hkrati s protifašističnim bojem, prinesel posebno razumevanje tudi te preteklosti v prostoru, kar se odraža tudi v naših grajenih strukturah, do katerih, moramo priznati, ni bilo dobrega odnosa. V majhnem prostoru je to še toliko bolj očitno, če pogledamo samo grajske stavbe, kakšen odnos do njih je bil v času 2. sv. vojne in po njej, ko so bile vanje umeščene razne socialne ustanove, stanovanja za ljudi s socialnega roba, skratka, ta visoka kultura je bila postavljena na socialni rob, na drugo stran neke aktivne, spoštljive rabe, kar se na nek način odraža tudi na ostali stavbni dediščini.
Pri nas je bil vedno ideal imeti novo hišo. Zlati na Kozjanskem, ki je v začetku 70. let doživelo močan potres, je to zelo razpoznavno, ker se tedaj ni spodbujalo prenove stavbne dediščine, ampak se je precej nekritično dovoljevala nadomestna gradnja. Nove hiše so bile v principu dvoetažne, nekako načinu življenja v podeželskem prostoru neprilagojene, razen redkih izjem. Če bi tedaj več uporabljali tipske načrte iz 50. let, bi bilo to podeželje drugače pozidano. Tako pa so naenkrat ‘zrasle’ visoke stavbe, ljudje so razmišljali, da bodo nekega dne v hišah živeli tudi potomci in jih marsikje nadgradili še z dodatno etažo. Veliko teh stavb je zatem ostalo nedokončanih, objekti so dolga leta ostali brez fasad, mnogo ljudi, kar je bilo povezano z načinom življenja, si je bivalne prostore uredilo kar v kleteh, do katerih je bil enostavnejši dostop, medtem ko so zgornja nadstropja samevala in propadala. S tem se je podeželje znašlo v nezavidljivem položaju, in če ga pogledamo danes, je še precej neurejeno. Veliko vzorcev gradenj se je prinašalo v naš prostor tudi iz tujine, saj smo imeli v 60. in 70. letih precej ekonomske migracije. Ljudje, ki so delali zunaj, so si v velikem številu gradili domove za čas vrnitve v domovino po upokojitvi, a v mnogih primerih do nje ni prišlo in ti objekti so prazni še danes. Sicer, kamor koli gremo, vidimo, da določeni objekti niso v rabi ali da so v slabšem stanju, kljub temu pa se mi zdi, da se v tujini bolj skrbi za to, da so naselja bolj harmonična kot pri nas, kjer se novi objekti nekritično v neprimernih gabaritih postavljajo kar ob starejše stavbe. In tudi Kostanjevica na Krki je tak primer, ki bi ga bilo vredno raziskati tudi s tega vidika.
Po desetih letih v Kostanjevici na Krki ste se zaposlili v Kulturnem domu Krško (v nadaljevanju KD).
Povabilo sem prejela v letu 2014, ko je kolegica Alenka Černelič Krošelj prevzela mesto direktorice Posavskega muzeja Brežice in se je z njenim odhodom sprostilo delovno mesto kustosinje v Mestnem muzeju Krško in na Gradu Rrajhenburg. S tem sem dobila možnost, da pridem nazaj v muzej oz. na nek način začnem prvič delati v čisto pravem muzeju, čeprav sem se tudi v GBJ ukvarjala z muzejsko dejavnostjo, a je bila ta pretežno fokusirana na vizualno umetnost. Pravzaprav mislim, da sem kar ena redkih srečnic, ki jim je bilo dano delati v tako izjemnih kulturnih spomenikih, kot so grad Podsreda, kostanjeviški samostan in obe enoti KD. Valvasorjev kompleks in grad Rajhenburg sem posredno spoznavala že v Podsredi, ker je bil v prenovo podsredškega gradu vključen konservator in kastelolog dr. Ivan Stopar, ki je raziskovanje podsredškega gradu vedno primerjal z brestaniškim, na katerem je prav tako aktivno opravljal raziskave in nas zatem tekoče seznanjal z novimi odkritji; poleg njega je bil v obnovo gradu Podsreda vključen tudi mag. Dušan Kramberg (arhitekt, mag. muzeologije in konservatorstva, op. p.), ki nam je prinašal informacije o Valvasorjevem kompleksu, za obnovo katerega, kako ga zaščititi pred propadanjem, so se iskale rešitve že v 80. letih. Tako sem imela ob sprejemu v službo v KD že pripravljeno neko vizijo svojega bodočega dela. Vse, kar delamo v njima, dopolnjujemo z novimi spoznanji, saj se obe enoti nahajata v prostoru z izredno bogato zgodovino, iz katere lahko črpamo izjemno veliko dobrih zgodb, ki jih je vredno v muzejskem prostoru odpirati in podoživljati.
Mestni muzej je še vedno mlad muzej, ki deluje na lokalni ravni. V kolikšni meri se je v poldrugem desetletju delovanja usidral v zavest ljudi, meščanov?
Zavedala sem se, da prihajam v majhen muzej, a Krško ni katero koli mesto, je bogato okolje. Mesto, ki leži pravzaprav na deželni meji, je bilo v 16., 17. pa tudi v 19. st. in še kasneje zelo dinamično mesto. Ravno toliko sem stara, da se mestnega jedra spominjam še kot polnega, nepraznega mesta z dejavnostmi, kot je danes. Ko sem bila še otrok, smo vedno prihajali vanj po nakupih, včasih tudi naprej v Brežice, ki so bile sicer bolj obrtno mesto, a krške prodajalne so nudile raznovrstne artikle, od oblačil do knjig, tehnike in ostalega. Tudi s tega vidika sem Krško na nek način vselej, čeprav sem si kasneje družino ustvarila v Brežicah, pojmovala kot svoje mesto. V muzeju so bile že ob mojem prihodu mestne zgodbe zelo dobro zastavljene, povezane s pomembnimi osebnostmi. Tedaj je vanj iz ateljeja prihajal tudi fond umetniških del, ki ga je Krškemu zapustil kipar in medaljer Vladimir Štoviček, s tem pa se je formiral tudi prvi depo. V tem desetletju, si upam trditi, smo uspeli splesti mrežo, v katero sem tudi sama vpeta, z ljudmi, ki živijo v mestu ali v njegovi okolici, ki to dediščino čutijo, jo vidijo, so z njo povezani in so jo pripravljeni z nami tudi deliti.
Pogosto vas slišimo poudariti, da muzej nima zgolj funkcije ohranjanja pretekle dediščine, temveč tudi novodobnega časa.
Zagotovo je treba zgodoviniti tudi sedanjost, kar smo vse kolegice v muzeju delale v okviru projekta 80. so bila leta … v Krškem, ki ga je v celoti gledano vodila umetnostna zgodovinarka Nina Sotelšek, vsaka izmed nas pa je prevzela svoj avtorski delež. S tem smo dale jasen signal, da je muzejska materija lahko tudi nekaj, s čemer mi danes živimo. V nekaterih primerih so bili posamezni predmeti, umeščeni v muzejsko vitrino, še vedno del bivanjskih prostorov in kot takšni tudi del ambienta na razstavi, zato je ta v tem dediščinskem delu sprožila pri obiskovalcih veliko nostalgije in tudi v večji meri odprla poti do muzeja. Na podlagi te razstave smo začeli prejemati s strani ljudi kar veliko klicev z različnimi tematskimi predlogi, izkazovati so začeli svojo pripravljenost za donacijo ali odkup predmetov, ki bi lahko postali muzejski predmeti.
A na tem področju se naš muzej srečuje s ‘porodnimi težavami’, to je s problematiko depojev, v katerih se hranijo umetniška dela in muzejski predmeti. Prenovi tako muzeja kot gradu sta bili namreč zasnovani na način, da se v njima v največji možni meri namenijo prostori obiskovalcem, ne pa tudi hrambi predmetov. Upam, da bomo kmalu uspeli pridobiti prostore v ta namen, ki ne bodo le dovolj veliki, temveč bodo zagotavljali tudi ustrezno hrambo razstavnih eksponatov. Kajti teh ne pridobivamo le na novo, temveč se posamezni muzejski predmeti, če na tem mestu omenim le krške insignije, po dolgih desetletjih hrambe po drugih muzejskih ustanovah vračajo v svoje izvirno mesto. Poleg tega se v Krškem srečujemo tudi z zapiranjem nekaterih delavnic in industrijskih objektov, ki so v dobršni meri krojili življenje v tem mestu in okolici. Po nekaterih se še vedno nahajajo tudi arhivi in mogoče se izkaže priložnost, da te pridobimo kot muzejsko ali arhivsko gradivo. Zato je nujno potrebno, da smo na to pripravljeni v vseh pogledih, sicer bomo lahko v prihodnosti zaradi pomanjkanja prostora pripravljali le še panojske razstave. Sicer mi pripravljamo razstave tudi na ta način, včasih tudi kaj reinterpretiramo, kot smo denimo razstavo Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu, ki smo jo vzpostavili pod steklenimi nadstreški na Trgu Matije Gubca, s tem da nam obenem reže na teh površinah nudijo tudi pogled na posamezne dele tovarne. Tudi del predhodne razstave Upor 1573–2023, ki sva jo delala s kolego Miho Colnerjem iz GBJ, ko smo na teh površinah prikazali javne spomenike, vezane na kmečke upore v slovenskem in hrvaškem prostoru, je bila deležna zelo velike pozornosti, celo večje, kot se je zavedamo.
Razstavne postavitve na prostem si z zanimanjem ogledajo tudi ljudje, ki sicer niso ali so le redko obiskovalci muzejev ali drugih kulturnih ustanov, priseljenci, ki povečini ne poznajo zgodovine kraja, pa tudi drugi obiskovalci in turisti.
S tega vidika je Trg Matije Gubca izjemno dragocen prostor, ker je to naša terasa, bi lahko rekli. Mi zanj radi uporabimo besedo demokratičen prostor, saj vanj vsi stopamo, na njem se odvijajo prireditve, v adventnem času dobi praznično razsvetljavo, skratka, živi z nekim koledarskim ciklom. Obenem je trg priložnost, da nekaj povemo zunaj in na ta način privabimo ljudi še v muzej, ki ga še veliko ljudi dojema kot prostor elitne kulture. A če se vrnem na najino izhodišče, je zelo pomembno, na kakšen način komuniciramo s prebivalci, z lokalnim prostorom, za katerega smo mi v muzejskem smislu tudi odgovorni. Zato je toliko bolj pomembna povezava muzeja s čim večjim številom prebivalstva, da ne pripovedujemo samo zgodb preteklosti, temveč tudi zgodbe ljudi, kako živijo danes, tudi teh, ki so prišli, se priselili v ta prostor in ga sooblikujejo. Krško ima namreč kulturno barvito kondicijo, zato si želimo, da bi lahko del te prikazali tudi v muzeju.
Kako bi ocenili vlogo Posavskega obzornika tako z vidika vira informacij kot z vidika beleženja dogajanj v našem prostoru?
Nedvomno ima veliko vlogo, že zaradi tega, ker je tiskani in obenem tudi digitalni medij in ker tiskovina pride na naslov vsakega gospodinjstva v tem našem prostoru. Osebno v njem preberem veliko vsebin, zanimive pogovore z ljudmi različnih profilov, praviloma pa kar celega. Naši ustanovi tudi velikokrat ponudi kakšno temo, ki bi jo bilo vredno v prihodnje obdelati, v njem je razvidno delovanje naših enot in drugih delujočih kulturnih ustanov in društev na območju, obletnice, ki se ciklično ponavljajo in jih mi v desetletju že kar detektiramo, s časopisom dobimo vpogled tudi v to, kako diha celoten posavski prostor. In kot to velja za muzejsko dejavnost, bo vaš časopis nedvomno izredno dragocen vir informacij o preteklih obdobjih tudi bodočim rodovom.
BOJANA MAVSAR
(pogovor je bil objavljen v 6. februarja izdanem časopisu Posavski obzornik)
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
