Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Iz naselja, ki leži na ruševinah rimskega Nevioduna (lat. Neviodunum), izhaja arheolog Jernej Rihter, podoktorski raziskovalec na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, kjer se raziskovalno ukvarja z zgodnjesrednjeveško arheologijo, zlasti z analizo grobišč in grobiščnih struktur. Trenutno v okviru podoktorskega projekta vodi raziskavo – analizo grobišča pri Župni cerkvi v Kranju, ki je eno največjih zgodnjesrednjeveških grobišč srednje Evrope, in jo financira ARRS (Z6-4608). Z njim smo se pogovarjali o dediščini Neviodunuma in priložnostih, ki izhajajo iz nje.
Vaši odločitvi, da postanete arheolog, je zagotovo botrovalo to, da ste se rodili in odrasli na Drnovem, vasi, ki leži na ostankih rimskega Nevioduna. Menda ste že kot otrok nenehno ‘stikali’ po kamnih, ki so jih za sabo pustili takratni prebivalci tega območja …
Drži, aprila 1988, ko sem bil star pet let, sem bil eden izmed otrok, ki so navdani s pripovedovanji starih mam in očetov v Grublah igraje iskali »zlato tele«, ki pa ga seveda ni bilo, najden pa je bil lonec rimskih sestercev. Za naše starše je bila to travmatična izkušnja, saj otroci, kot smo izvedeli kasneje, tam ne bi smeli iskati »zakladov«. Zaradi te najdbe je na Drnovo prihajal numizmatik, tedanji ravnatelj Narodnega muzeja Slovenije, dr. Peter Kos, nekoč tudi v spremstvu arheologov. Med njimi nas je eden vprašal, ali smo našli tudi kakšne lončene črepinje. Ko smo jih pokazali, je počepnil med nas, otroke, in pričel opisovati, kar je videl. Najprej nam je pokazal prstne odtise lončarja na odlomku ročaja vrča. Govoril je o primeseh, o razliki med domačo in od drugod pripeljano lončenino. Neverjetno, še danes se natančno spomnim, kaj in kako lepo je pripovedoval. V trenutku je osmislil pomen drnovskih najdb.
Moje življenje za tem ni bilo nikoli več isto. Sprva me je največ zaposlovala misel na ljudi, ki so v davnini živeli na naših dvoriščih in so ustvarili vse te črepinje na naših vrtovih. Ko sem za silo bral, mi je mama izposojala Petrujevo monografijo Neviodunum iz leta 1978, pa sprva nisem nič razumel. Oče je bil naročnik Prešernove družbe in leta 1989 je k nam prišla Sedejeva knjiga »100 najlepših kmečkih hiš na Slovenskem«, kjer je tudi fotografija stare drnovske hiše. Drnovo me je v celoti prevzelo. Rad sem poslušal starejše, ki so pripovedovali o požarih, vojni, internaciji, podzemnih hodnikih (rimske kloake pod vaškimi dvorišči). In, kot pravite, zelo so me zanimali kamni. Leta 1993 sem v nekdanji leskovški škarpi pri cerkvi beležil kamne, ki so podobno oklesani kot drnovski rimski kamni v parku. Pri obnovi stare fasade drnovske cerkve leta 1995 sem nestrpno pričakoval, ali se bodo pokazali kamni z napisi in reliefi, kot v leskovški cerkvi, pa jih ni bilo… Nadaljnja poklicna pot je bila od leta 1988 naprej samoumevna.
Na nedavnem predavanju ste dokazali, da imate zgodovino domačega kraja in sosednjih vasi ‘v malem prstu’ oz. ste dejali, da je ravno zaradi Neviodunuma o zgodovini Drnovega znanega veliko več kot o zgodovini drugih vasi.
Za drnovske ostaline so se že zelo zgodaj zanimali številni učenjaki, sama zveneča imena: Avguštin Prygl, Janez Ludvik Schönleben, Janez Vajkard Valvasor, Anton Tomaž Linhart, Matija Peter Katančić … Nekateri so se v vasi tudi osebno mudili, kot npr. Valentin Vodnik. Zlasti v 19. stoletju so obiskovalci zapisali tudi kakšno potankost, npr. kaj so videli v vasi, s čim se ukvarjajo vaščani, kakšne pridelke sejejo, kaj pripovedujejo o rimskem mestu, kje pridobivajo gradbeni material in zakaj ipd. Iz zapisov vemo, da je šlo za zelo organizirano vaško srenjo, ki je npr. lahko odločala, kje lahko Zgodovinsko društvo za Kranjsko leta 1859 sploh izkopava. Svojemu zemljiškemu gospodu Antonu Auerspergu (tj. pesnik Anastazij Grün – Zelenec, Prešernov prijatelj in učenec, z bližnjega Šrajbarskega Turna v Leskovcu), npr. niso dovolili odkopavati rimskega vodnjaka. Na drugi strani pa so raziskovalcem pogosto tudi svetovali, kje naj izkopavajo. Pokazali so jim, na primer, kje potekajo kloake. Ker pa so bili v celoti odvisni od kmetijske pridelave, so morala biti izkopavanja na njivah in pašnikih usklajena z njihovim agrarnim ciklom. To so dragoceni podatki za vaško zgodovino in za preučevanje odnosa do dediščine.
Drnovo je v 19. stoletju, ko so ga odkrili arheologi, predvsem Jernej Pečnik, postalo precej ‘slavno’ in medijsko zanimivo. Kako je to vplivalo na življenje v vasi in k njenemu razvoju? Povedali ste, denimo, da je bilo Drnovo tudi znano po sejmišču …
Pravzaprav je bilo Drnovo v času, ko je Pečnik prišel (1882/83) izkopavat grobove, že dolgo znano sejemsko središče. Vsaj od leta 1855 naprej so bili tu trije sejmi letno (t. i. Gregorjev, Janezov in Mihelov). Bil je to slikovit prostor sejmišča sredi vasi, v stari savski strugi, ob dveh vaških mlakah, polnih gosi in rac. Sem so zahajali tja od Novega mesta in Sevnice navzdol ter od hrvaške meje, pa preko Gorjancev s Hrvaške. Na predvečer so utrujene popotnike in živino gostili kar po svojih dvoriščih, pod kozolci, v hišah. Vas je zajel pravi vrvež. V osnovi je šlo za živinski sejem, vendar si tu dobil vse, od semenja, lončenine do oblek in obutve. Celo pečen kostanj, ki so ga preko Gorjancev prinašale v belo oblečene Lahinje, kot še pomnijo najstarejši. Drnovsko sejmišče je bilo pomembno tržno središče krškopoljskega prašiča, kot poroča Viljem Rohrman (1899). O obiskanosti priča podatek, da so samo v eni izmed vaških gostiln, na sejemski dan v 1930-ih, prodali deset in več hektolitrov vina. In če se vrnem k Pečniku – v takšnih okoliščinah se je hitro širila vest o odkritih grobovih. Te je odkopaval ob cestah, ki so vodile na Drnovo, in so bili popotnikom vidni; nekatere je puščal odprte, z zanimanjem so si jih ogledovali, včasih tudi uničevali ali razstavljali, kot poroča tedanje časopisje. In to je novost, Drnovo je postalo hvaležna tema za tedanje časopisje. Glas o Drnovem se je širil tako doma, kot tudi v novi »ameriški domovini«, kamor je tedaj odšlo veliko Drnovcev. Raziskovalci – znanstveniki so ime Drnovo ponašali še dlje. Tako so se npr. leta 1935 v naši vasi mudili tedaj najpomembnejši evropski arheologi in zgodovinarji pod vodstvom Balduina Sarie.
Po izkopavanjih v 19. stoletju in raziskavah v 60. letih prejšnjega stoletja (Peter Petru in Tone Knez) so bila zadnja večja arheološka izkopavanja na tem območju, kolikor vem, v času gradnje avtoceste. Menite, da jih je še smiselno nadaljevati, se pod zemljo skriva še kaj, česar zaenkrat še ne poznamo?
Med raziskavami, ki jih omenjate, obstaja temeljna razlika. Pri starejših raziskavah je šlo za načrtna izkopavanja, kar pomeni, da so ta zasledovala določene raziskovalne cilje. Petruja je npr. zanimalo kakšna je bila urbana zasnova mesta. Načrtoval je sonde – jarke ter z njimi v smeri S–J in V–Z sondiral celotno vas. Seveda nas vse to zanima še danes, vendar so bila kasnejša izkopavanja zaščitne narave. To pomeni, da so reševala tisto, kar bi bilo sicer uničeno zaradi gradenj. In takšna so bila tudi avtocestna izkopavanja leta 2003, ki jih omenjate, ali tista ob izgradnji kanalizacije 2007–2009. Seveda, tudi tovrstne raziskave prinašajo veliko podatkov. Nihče ni npr. pričakoval ostankov prazgodovinske gomile tam, kjer danes na Drnovem zavijete na avtocesto (pri rondoju s spidvejistom), v kateri je bila v 5. stol. pr. n. št. pokopana »gospa z uhani«, kot jo je poimenovala dr. Daša Pavlovič iz NM Slovenije, ki je njen grob podrobneje preučevala. Seveda bi sodobne načrtne raziskave na območju današnjega arheološkega parka, ki bi bile zastavljene interdisciplinarno, lahko odgovorile na mnoga od nerešenih vprašanj, odprla pa bi seveda tudi številna nova, kar je dobro.
Povedali ste, da so bili ‘stari Drnovci’ dobri poznavalci topografije rimskega mesta in njegovih ostankov ter prvi vodniki raziskovalcem, ki so začeli prihajati v te kraje. Koliko je po vašem mnenju danes zavedanja in znanja o tem? Ali domačini poznajo pomen denimo ledinskih imen, ki se navezujejo na zgodovino (Gruble, Kamnica, Kamenca, Brežnice …)?
Morda je pomembno poudariti, da so topografijo mestnih ostankov dobro poznali zato, ker so »morali« na njih živeti. S poselitvijo so se do konca 19. stoletja izogibali največjim ruševinam in strnjenim grobiščem, kar je razumljivo tudi z vidika duhovnih predstav. Njive so npr. sprva orali tam, kjer ni bilo grobov, kasneje pa so v obdelavo morali pritegniti celotna grobišča, saj je zemlje primanjkovalo. Lahko bi rekli, da so imeli doma in na polju vsakodnevni stik z rimskimi ostanki. S temi so seznanjali leskovške župnike, krške kapucine in učitelje, ti pa druge učenjake, ki so prinašali učene razlage ostankov. Vendar te razlage za tradicionalno vaško skupnost pravzaprav sploh niso bile tako zelo pomembne. Za drnovsko skupnost in njihova tradicijska verovanja je bilo npr. pomembno, da se ve, kje na njivah so »kevdarčki« (rimske grobnice) ali pa da se je treba izogibati poskusom iskanja »zlatega teleta« v neki štirni na Kamnih proti Bregam, saj so verjeli, da bi to lahko sprožilo nemire ali celo vojne. Pomembno jim je bilo, da so na parcelo natančno vedeli, kje je stala »stara drnovska cerkev«, ki je dala kamne za novo, leskovško cerkev Žalostne Matere Božje. Danes vemo, da gre za spomin na kopanje in premeščanje gradbenega materiala iz neke rimske zgradbe na Kamencah za novo župnijsko cerkev in za njeno pokopališko obzidje v Leskovcu, kar pa je zgodovinsko dejstvo. Te drnovske kamne v Leskovcu namreč omenjajo vsi raziskovalci od poznega srednjega veka dalje. Podobno je s poimenovanji. Poimenovali so to, kar so videli – na grobiščih so bili kamni grobnic in grobnih parcel, zato imajo tri nekropole tudi ledinska imena, izpeljana iz besede kamen, ki jih omenjate. Kupe ruševin so v preteklosti imenovali »gruble«, ki označuje vzhodni del vasi. Gre za nekakšno »ljudsko topografijo«, ki z svojimi imeni opisuje povsem prave, arheološke ostanke in ni zato nič manj pomembna. Ravno nasprotno, kot raziskovalno izhodišče so jo na Drnovem uporabljali skoraj vsi raziskovalci in tu se domačini izkažejo kot ključni poznavalci in vodniki raziskovalcem.
Značilnost Drnovega so bile nekoč tudi murve, kajne, kakšna je zgodba za tem? Malo znana je tudi najdba ostankov mamuta v bližini …
Včasih je bila murva skorajda pri vsaki hiši. Odpadli plodovi, bi rekli danes, zelo packajo tla. Modernizacija kmečkih dvorišč jih je, skupaj s kokošmi, ki so sicer gospodarile s to brozgo in žuželkami na njej, izrinila. Trenutno jih je največ v arheološkem parku. Drnovsko izročilo je jasno, dotika pa se tudi Velike vasi. Govori o sviloprejstvu »velikovaških graščakov«, ki naj bi ga izvajali s pomočjo murvinih nasadov na polju. Njihova polja so segala do današnjega zahodnega roba Drnovega, t. i. Grofove njive. Na travnikih pri dananšnji bencinski črpalki ob cesti v Krško so bili še v 1950-ih vidni sicer že razpadajoči panji murv, ki so jih povezovali z sviloprejstvom. Tik zahodneje so stala poslopja kmetije velikovaške graščine. Danes so to neohranjene površine, nekje v zraku, nad dnom gramoznice, ki je skoraj vse te ostanke uničila – razen enega. Redkokdo ve, da se je v Veliki vasi vse do danes ohranil prav od tam prestavljen grajski kozolec. Je last g. Alojza Babiča iz Velike vasi in stoji ob cesti v Mali Podlog, na tamkajšnjih Podornicah. Kakšna zgodovinska sreča! Kar poglejte ga, povsem drugačen je od večine preostalih, in tudi nenavadno dolg je, kar verjetno priča o njegovem izvornem poreklu, kjer je služil za spravilo večjih količin sena.
O velikovaških graščakih je še veliko zgodb. Usposobljen zgodovinar bi jih lahko razmeroma enostavno preveril v virih, mnoge že z analizo cenilnega elaborata franciscejskega katastra. In tudi deli mamutovega okla sodijo na to lokacijo pri bencinskem servisu. Zahvaljujoč arheologu, tedanjemu kustosu Posavskega muzeja Brežice, dr. Mitji Guštinu je najdba prišla v roke strokovnjakov, zaradi česar se lahko na Drnovem/Veliki vasi ponašamo tudi s to redko najdbo, ki pa je s prodom »prispela« na Drnovo pravzaprav zaradi klimatskih sprememb, odkrita pa je bila zaradi kopanja proda. Torej na eni strani uničevanje polja in dediščine, na drugi pa povojna obnova in zagon industrije ter odkrivanje dediščine. Kakšen kontrast! In ravno v tem se skrivajo priložnosti za naprej, a le če smo iskreni v odgovoru na vprašanje, kaj si pravzaprav želimo.
Pravite, da je kljub slavni zgodovini to območje danes obkroženo z degradirano okolico (gramoznice, v katerih so industrijske cone), omejuje ga avtocesta, blizu je vojaško letališče, nuklearka … Ampak kljub temu ste našteli precej idej, kako bi lahko tradicijo povezali s sodobnostjo in na podlagi tega oblikovali turistično ponudbo. Kaj bi pri tem posebej izpostavili?
Tu bom nekoliko daljši, da bi bil razumljiv in razmišljam kot vaščan. Ko sem pripravljal gradivo za knjigo o Veliki in Gorenji vasi in njunem polju v 19. stoletju (2014), se je izkazalo, da je na Gorenjevaškem polju v času ene generacije v gramoznicah izginilo več kot 50 ha nekdanjega polja. To pa je velika večina polja, ki ga je Gorenja vas sploh kdaj koli imela. Vprašal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi po kakšnem katastrofičnem scenariju, kjer industrija in uvoz ne obstajata, morali kakšno leto ali dve vse pridelati sami? Kam bi šli sejat krušno žito Gorenjevaščani, pa tudi polovica Drnovega in Breg, kjer je situacija z gramoznicami podobna? Vendar je to le en vidik drnovskega obrobja. Drug je ta, da so gramoznice nastale ob povojnem zagonu industrije in gradbeništva, ki je potrebovalo prod ali »šoder. Kot pravijo, so naše jame »dvignile« krške bloke, novi Videm, nuklearko, itd. Imele so ugodno lego, domačinom pa so dajale, sicer težke, službe v betonski industriji. Vendar je tudi to je del naše dediščine, ki bi jo lahko predstavili. Še več, to isto območje sovpada tudi z nekdanjimi neviodunskimi grobišči in predmestji.
Za turizem, kot me sprašujete, pa je seveda bistvena celostna podoba kraja in predvsem kakovost bivanja domačina, ki mu omogoča ponosno istovetenje s krajem in vsebinami, ki jih ta zato rad pokaže tudi obiskovalcu. Tu želim biti optimističen. Se pravi, potrebujemo nekaj, kar vse te vsebine smiselno povezuje. In imamo srečo, mnoge drnovske dejavnosti in znamenitosti lahko utemeljujemo v zgodovinskih, arheoloških, celo paleontoloških virih. Vse to pa omogoča izpeljavo dobrih idej in zgodb o tradicijah, ki jih danes vsi tako želijo, predvsem pa jih potrebujejo, ko prijavljajo projekte. Trenutnega stanja degradirane pokrajine ne moremo spremeniti, lahko pa imamo vizijo in to okolje najprej olepšamo in poudarimo vsebine, ki tu že obstajajo. To bi bil prvi korak, tudi kot izhodišče za lokalno javnost, da se z vsebinami spozna, kasneje pa je verjetno omejitev le domišljija vsakega vaščana posebej, različnih zavodov, društev in njihova podjetnost. Na te vsebine lahko navezujejo različne tradicije, kar lahko pripomore tudi k turizmu. Verjetno pa ne more biti edini cilj samo turizem, temveč dobro utrjena pot, ki morda vodi tudi do tja. Skratka, dolgoročna vizija vseh deležnikov in ne le časovno omejenega projektnega dela ene skupine ljudi.
Če se vrneva h gramoznicam …
Med gramoznicami med Drnovim in Veliko vasjo npr. poteka nova kolesarska pot, ki kar kliče po opremljanju z vsebinami. Natanko na njeni trasi je bil že pred 100 leti zasajen skoraj dva kilometra dolg jablanov drevored, nadaljeval se je tudi proti Bregam. Nekdo je že takrat razmišljal o estetski in praktični vrednosti nasada ob ravni cesti, ko gramoznic sploh še ni bilo. Lahko bi ga oživili z zasaditvijo jablan in murv. Velikovaška graščina in murve, kot sem že dejal, imajo svoje zgodovinsko domovanje tukaj, kakor tudi že omenjeni deli mamuta. In že smo pri ekologiji in zgodovini črpanja mineralnih surovin pri povojnem zagonu industrije: podjetja, ki so zrasla v teh gramoznicah, so nosilke bogate gradbene tradicije. Morda še imajo kakšne stare stroje ali betonske izdelke, ki jih lahko razstavijo na vhodih v podjetja? Slike svojih projektov? Predstavijo, kaj vse počno danes. Na tej isti relaciji je namreč bila že pred 2000 leti obrtna cona, kjer so žgali posodje, pri nekdanji graščini pa so izdelovali glinene zidake in vodovodne cevi ter jih tovorili po provinci. V velikovaški mlekarni že imajo v zvezi s tem lep muzejček. In 2000 let kasneje so tu, v gramoznici, zopet izdelovali zidake in cevi, le da tokrat betonske, in jih razvažali po svetu in danes se tu ponovno oblikuje obrtna cona. Spomnimo se samo IGM Save in Pionirjevega Togrela ter kje povsod in kaj vse so njihovi delavci, naši domačini, na Bližnjem vzhodu gradili. In zopet, že pred 2000 leti so tukajšnji, neviodunski domačini, ki so se imenovali Latobiki, v rimski vojski delovali na Bližnjem vzhodu, tudi v današnjem Izraelu!
Vse to imamo na manj kot dva kilometra dolgem odseku kolesarske steze in to na trasi ne povsem navadne, temveč glavne rimske ceste, ki je povezovala Italijo z vzhodnimi provincami, kjer so korakale rimske legije in ki so jo upodobili tudi na Tabuli Peutingeriani! Kakšna danost! Če imamo pred očmi to zgodbo, so pomisleki o stroških vzdrževanja z jabolki ali murvami popackane steze povsem odveč. Tako rekoč pri vsaki »japki« bi kolesar izvedel nekaj novega o preteklosti in sedanjosti tega prostora, lahko bi zavil v gramoznico in se podučil o geologiji, zgodovini gradbeništva in ekologiji. Za ogled odprt in konsolidiran profil peskokopa od ornice do podtalnice, v kateri so žabe in ribe, bi vsaki učni skupini realistično pojasnil, da je vse, kar počnemo na površju, čez nekaj dni ali tednov v podtalnici, ki jo pijemo. V tem profilu bi lahko bili predstavljeni tudi ostanki mamuta. Čez desetletje bi lahko kolesarje vabili k nabiranju ozimnice ali na opazovanje ptic na murvah. Lahko bi šlo za različne kolesarske, tehnično-dediščinsko-ekološke učne poti. Vsebine bližnje, stare drnovske Zelene poti, Grofovih njiv in stare Kovačičeve gostilne pod hrasti, za katere so na Drnovem verjeli, da so deli pragozda, nudijo še več trajnostno naravnanih izpeljav, ki so sedaj aktualne.
Poleg osrednjega drnovskega društva (ŠTKD Neviodunum) tudi zavod, v okviru katerega nastaja Posavski obzornik, nosi ime tega rimskega mesta, pa si ob tem pogosto kdo ‘polomi jezik’ oz. moramo pogosto razlagati, kaj to sploh pomeni. Bi morali narediti več na promociji te ‘blagovne znamke’?
Če pustimo etimologijo ob strani, je dovolj, če vemo, da gre za rimsko mesto in to pri nas ve vsak osnovnošolec zaradi pouka zgodovine. Stara imena mest so pogosto pritikali različnim izdelkom. Spomnite se samo vsem znanih rdečih cistern za gnojnico z napisom Creina ali trim paštete Emona ali NeoPlanta paštet, pa alkoholnih pijač z napisom Petovia. Vse to so imena nekdanjih rimskih ali srednjeveških in novoveških mest, ki so se nam mimogrede vtisnila v spomin. Pri nas se s tem imenom, kolikor vem, kiti le vaš zavod in drnovsko društvo. Pa bi se lahko še kdo. Ni si težko predstavljati npr. izdelkov iz krškopoljca, ob katerih stoji napis Neviodunum. Ne nazadnje, Drnovo, prostorski dedič Nevioduna, je bilo pomembno vzrejišče in sejmišče za krškopoljskega prašiča, kot poroča Viljem Rohrman (1899). Zamislimo si krškopoljca, ki je zrasel na Drnovem, s pridelki s starega srednjeveškega polja med vasjo in cesto Brege– Leskovec, in ki je po vrtu ali pašniku ril neviodunski humus? Morda nekoč na kakšni rekonstruirani »srednjeveški« kmetiji, ki bi lahko bila na drnovski Barovni v sklopu zemljišč agrarne skupnosti, in kamor bi lahko prestavljali kakšne krškopoljske hiše in gospodarske objekte, tako kot so to imeli do nedavnega pri samostanu v Pleterjah. Seveda je to za posebno zgodbo, za kakšnega butičnega, ekstenzivnega rejca ali več njih, s čutom za ekologijo in tradicijo, in ki bi vse to strnili v zgodbo tradicije, podobno kot npr. moderni vinarji, ki so pri tem zelo uspešni.
V Posavju so poleg Drnovega še številna druga znana in pomembna arheološka najdišča, denimo Libna, Velike Malence, Ajdovski gradec, Stari grad nad Podbočjem …, če jih naštejem le nekaj po spominu. Katera se vam osebno zdijo najbolj zanimiva oz. še ne dovolj raziskana?
Vsa najdišča, ki ste jih omenili, so zanimiva in pomembna. Raziskujem zgodnjesrednjeveško obdobje, ki pri nas okvirno zajema čas od 5./6.–10./11. stoletja n. št. Če se omejim na Krško polje, tu npr. takrat ni več Nevioduna. Materialna kultura tega obdobja je nasploh manj otipljiva, ostanki so zaradi njihovega načina življenja zelo skromni, zato je tudi poznavanje poselitve manj znano kot npr. rimske. Tudi ne vemo še, kje so pokopavali. Vsekakor pa tu v visokem srednjem veku vzniknejo številne vasi, mnoge med njimi so tu še danes. Ob njih v obrisih še danes vidimo tedanjo, fevdalno podobo našega polja. Ob razmejitvah zemljišč med vasmi so se v srednjem veku naslonili na odseke rimskih cest, kar pomeni, da so bile te tedaj še vidne ali celo v uporabi, kar pa je pomembno tudi za preučevanje zgodnjega srednjega veka. Kot sem že dejal, lahko na celotnem polju med Veliko vasjo in Krško vasjo samo še pod Drnovim in med cesto Brege–Leskovec vidimo 1,5 km2 nekdanje srednjeveške mozaične kmetijske pokrajine. Povsod drugod med Krškim in Brežicami je ta že izginila v zložbah zemljišč, s temi pa izginjajo tudi ledinska imena, ki sodijo med nesnovno kulturno dediščino, opredeljeno v 2. členu Unescove konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Vse to so področja za raziskovanje naše preteklosti.
Arheologi ste včasih na slabem glasu kot ‘žličkarji’, zaradi katerih se ustavljajo oz. zavlačujejo projekti, ljudje pogosto ne razumejo, zakaj je pomembno, da se razišče, kaj se skriva pod nami oz. kaj so tu pustili predniki. Kako bi to razumljivo pojasnili?
Vsi smo »arheologi« in naši domovi so nekakšni začasni »muzeji«. Poglejte, v omarah hranimo predmete naših prednikov, poročne servise, družinske fotografije, se zanimamo za sorodstvo in pri sestavljanju družinska drevesa »izkopavamo« za podatki v matičnih knjigah, v garaži hranimo star motor in žago starega ata … Mnoge družinske spomine prenašamo iz roda v rod ustno ali jih zapisujemo. Vse to zato, ker so nam predniki in naš izvor pomembni. Radi imamo tradicije in smo ponosni na dediščino. Tisti, ki so živeli stoletja pred nami, pa nimajo več živih pričevalcev, vendar so naši davni predhodniki, morda tudi sorodniki. Za njimi niso ostali zapisi ali predmeti v omarah, ampak v zemlji. Arheologi smo usposobljeni, da prepoznavamo njihove ostanke in jih interpretiramo, muzeji pa jih hranijo. Če bolje pomislimo, je naš odnos do njihovih ostankov pravzaprav odnos do sorodnika, do sočloveka. V generacijah so oblikovali prostor in pogoje tako, da lahko danes živimo tako kot živimo. Vsaka hiša ima zgodovinske razloge, zakaj je tu in ne kje drugje. In današnji dan je tudi izpeljan iz včerajšnjega. To pa ne pomeni, da smo zazrti v preteklost, ampak da vidimo, od kod smo in kam sploh gremo. Doprinos arheologa je zato morda najbolj viden šele takrat, ko takšne podatke potrebujemo.
Čeprav delate in večino časa preživite v Ljubljani, je vaš dom še vedno v Posavju. Se radi vračate domov oz. kaj vas vleče nazaj? Ima življenje v naši obrobni in obmejni regiji kakšne prednosti v primerjavi s tistim v središču države?
Na naši ravnini, kjer so obrisi hribovja na horizontu na pravem mestu in slišiš domačo besedo, se prerodiš. Med dopustom obiskujem starejše, ki se radi pogovarjajo o starih časih. To me zelo povezuje s Krškim poljem in ko slišiš, kaj vse je doživel in preživel krškopoljski človek, ki je do leta 1941 živel le od lastne pridelave, te navdihuje. Koliko je tu še znanja o starih načinih preživljanja in kmetijske pridelave! Ob stiku z najstarejšimi, ki so večino življenja preživeli od svojega dela na njivah, npr. na Krškem polju, v kakšni izmed naših vasi pogrešam dom za ostarele z njivami, kjer lahko dela zmožni še naprej krepijo občutek koristnosti. Posavski privilegij se mi zdi ravno to, osebni stik z zemljo, ki je zaradi naše agrarne strukture in zgodovine tu še mogoč, četudi se že izgublja. Kombinacija službe in dnevnega stika z svojo njivo, vrtom ali vinogradom, kot zagotovilo fizičnega in duševnega zdravja, vidim kot veliko in pomembno prednost Posavja.
Peter Pavlovič
Pogovor je (v skrajšani obliki) objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
