Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

https://www.posavskiobzornik.si/images/imgKatalogIzdelek/min/391870.jpg

Naš vsakdan je vedno znova zgodba o načrtih, željah, občutjih in čustvih. V pogovoru s sevniškim rojakom dr. Pavlom Ocepkom odkrivamo delčke njegove življenjske poti ter njegovega vsakdana, ki je močno povezan z jezikom – kot učitelj slovenščine na sarajevski univerzi z veliko predanosti znanje predaja generacijam študentk in študentov, skrbi za promocijo slovenske kulture ter objavlja prispevke v znanstvenih revijah.

Vaša življenjska pot je zanimiva in bogata, kako se spominjate časov svojega odraščanja – katere slike ali vonji iz otroštva se vam najprej prikličejo v spomin?
Spomini na čas odraščanja in na življenje v Sevnici so raznoliki, od takšnih, ki božajo, do takšnih, ki tu in tam še zaskelijo. Razposajena druženja in majhne potegavščine s prijatelji v Šmarju, neskončna vroča poletja na sevniškem bazenu, prvomajski kresovi na pobočju Zajčje gore, dolgi sprehodi po škripajočih poteh zasnežene Ledine in vonj pravkar pokošenih travnikov ali jesenske trohnobe po dežju v gozdu so tiste vrste, ki božajo, se kot fotografije v albumu srečnega otroka vedno znova vračajo nazaj. V posebnem albumu, tistem, ki ga je bilo včasih težko nositi, pa so fotografije disfunkcionalne družine ter osnovnošolskih zadreg, krivic in nerazumevanja.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij slovenskega jezika s književnostjo?
Knjige, literatura, tista prava, ki te zapelje onkraj, te vzame z mravljinci, ti obriše solze ali pa v tebi spodbudi neskončno željo, da bi bil daleč, da bi sočustvoval, pomagal ali pa hrepenel, ljubil, se smejal in od radosti vzkliknil ali pa, da bi bil samo preprosto zraven tam nekje … V svet knjig me je v petem razredu osnovne šole s svojim pedagoškim žarom zvabila učiteljica slovenščine Zdenka Marolt. Knjiga je v tistih zgodnjih najstniških letih postala zaveznica in sogovornica, gozd pa pribežališče. Tako je ostalo vse do danes, razlika je le v gozdu, ki so ga zamenjali borovci in škržati.

V srednji šoli, z bratom dvojčkom Petrom sva namreč obiskovala srednjo tehnično šolo v Krškem, program strojni tehnik, se mi je izoblikovala jasna ideja o tem, da se v življenju želim ukvarjati z literaturo. Imel sem srečo, da sem druga generacija splošne mature, ki je bila takrat enotna tako za gimnazije kot tehnične šole. Ker pa sem se zavedal, da rezultat na maturi zaradi tehničnih predmetov, ki mi niso bili ravno pisani na kožo, ne bo najboljši, in ker mi socialni položaj ni omogočal, da bi se poskusil vpisati na študij primerjalne književnosti, sem izbral študij slovenskega jezika in književnosti. Takrat sem si študij jezika zamišljal kot nujno zlo, ki ga bom moral študirati zato, da se bom lahko posvetil književnosti. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom, zdaj že dvaindvajset let, poučeval predvsem jezik.

Kot učitelj slovenskega jezika na tuji univerzi ste dvanajst let preživeli v Belgiji, kjer ste poučevali na Univerzi Gent, sedaj ste že desetletje na sarajevski univerzi v Bosni in Hercegovini, kako delujejo slovenistike na tujem oziroma lektorati, veliko truda in dela je treba vložiti v njihovo delovanje, mar ne?
V mrežo programa Slovenščina na tujih univerzah, ki deluje v okviru Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je trenutno vključenih 58 slovenistik s celega sveta – od ZDA in Argentine preko domala cele Evrope do Kitajske in Japonske – kjer se slovenščine vsako leto uči okoli 1700 študentov. 34 učiteljev oziroma lektorjev nas je zaposlenih na že omenjeni Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in smo napoteni na delo v tujino, in sicer z namenom, da prvenstveno poučujemo slovenščino in da vodimo lektorat na univerzi gostiteljici.

K vodenju lektorata sodi skrb za nemoten študijski proces, priprava študijskih programov in promocija slovenske znanosti v najširšem smislu, še posebej pa slovenskega jezika, literature in kulture. Učitelji organiziramo izmenjave, gostujoča predavanja, prevajalske delavnice in vrsto kulturnih dogodkov, od filmskih in literarnih večerov do razstav, strokovnih ekskurzij in še bi lahko našteval.

Seveda ni samoumevno, da slovenistike oz. lektorati po svetu vedno, kljub izredno profesionalni podpori matične fakultete oziroma prej omenjenega Centra, delujejo kot utečen in dobro naoljen stroj. Število študentov, ki želijo študirati jezike in njim pripadajoče književnosti, iz leta v leto drastično pada, posledično se krčijo tudi programi, univerze celo ukinjajo celotne študijske programe in oddelke. Pravzaprav nikoli nisi zares prepričan, kdaj se to lahko zgodi tudi tebi oz. lektoratu, ki ga vodiš. Skozi celotno akademsko leto moramo biti budni in se udejstvovati tako pri obstoju lektorata, njegovi promociji kot privabljanju novih študentov. Številni kulturni projekti pa nas na eni strani delajo bolj vidne znotraj tujega akademskega okolja, po drugi strani pa s promocijo kulture prevzemamo vlogo državnih institucij, saj Slovenija ob svetli izjemi treh kulturnih centov v tujino ne pošilja kulturnih atašejev oz. ljudi, ki bi sistematično – po vzoru Nemcev, Francozov, Špancev ali Madžarov – skrbeli za odmeve nacionalnih kultur na tujem.

Kakšno je zanimanje za učenje slovenščine v tujem okolju in kateri so po vaših izkušnjah najpogostejši motivi za učenje slovenščine – gre za ljubezen do jezika in kulture ali za željo po študiju in delu v Sloveniji?
Zanimanje za učenje je zelo različno, razlikuje se od države do države, od univerze do univerze, nekje je glede na okoliščine že osem ali deset študentov ogromno, drugje jih je sto ali več. Za lektorate, ki delujejo na univerzah nekdanje skupne domovine Jugoslavije, pregovorno velja, da je zanimanja za učenje slovenščine veliko. Sam sem v pravkar iztekajočem se akademskem letu imel 127 študentov. Praktično imam že vseh deset let, odkar smo po 25 letih ponovno odprli lektorat na Univerzi v Sarajevu (lektorat je pred tem deloval vse od 60-ih let prejšnjega stoletja pa do leta 1992), velike skupine študentov, ki se želijo učiti slovenščine. Nekateri jo imajo kot obvezni ali izbirni predmet v okviru svojega študijskega programa, nekateri se jo učijo fakultativno. Slednjih je največ, od strojnikov, informatikov, elektrotehnikov, kemikov in biologov do študentov farmacije in medicine, ki so res številčni, tudi kakšen kriminalist ali gozdar pa glasbenik, kipar se želi naučiti slovenščine.

Raziskava, ki sem jo pred nekaj leti naredil med svojimi študenti in za katero mislim, da velja še danes, je pokazala, da sta glavna razloga za učenje slovenščine želja po nadaljevanju študija na eni od slovenskih univerz in želja po karieri, torej službi. Nekoliko manj zanimanje za učenje pogojujejo sorodstvene vezi v Sloveniji ali pa ljubezen. Redko pa se najde kdo, čigar motiv je preprost, in sicer strast do učenja jezika.

Nameniva še nekaj besed Dnevom novega slovenskega filma v Sarajevu, pri organizaciji katerega nosi lektorat slovenskega jezika in vi kot njegov vodja ’levji delež’ – na kaj ste najbolj pozorni pri izbiri filmov, nenazadnje gre tudi za promocijo slovenske kulture in jezika?
Res je. Projekt Dnevi novega slovenskega filma v Sarajevu, ki ga bomo letos v pozni jeseni že devetič v tesnem sodelovanju in s skupno vizijo Slovenskega filmskega centra pripravili Slovensko društvo Cankar Sarajevo in Lektorat slovenskega jezika Univerze v Sarajevu, vključuje najvišje standarde promocije slovenske kulture, jezika in umetnosti na mednarodni ravni in s posebno pozornostjo promovira enega od vrhov sodobne umetnosti. Tako se obiskovalci v treh večerih v osrednjem art kinu Meeting Point v Sarajevu seznanijo z zadnjimi dosežki slovenskega filma.

Pri izboru filmov, ki ga naredim skupaj z gospo Nerino Kocijančič iz Slovenskega filmskega centra, posebno pozornost namenim kvaliteti filma in njegovemu sporočilu. Pozoren sem, da film z aktualno temo nagovarja sarajevsko publiko. Kar ni vedno lahko, saj je publika v Sarajevu zaradi svojega regijsko največjega filmskega festivala in številnih ustvarjalcev, ki jih generira festival, zelo zahtevna in filmsko izobražena. Ker gre za najnovejšo slovensko produkcijo, torej filme iz zadnjih dveh let, se je že zgodilo, da ni bilo primernih treh filmov, ki bi jih lahko uvrstil v program. No, takrat smo publiki prikazali restavrirane slovenske klasike, ki so s svojo univerzalnostjo še vedno zelo aktualni.

Pred nekaj leti ste doktorirali, v zadnjem času pa objavili kar nekaj prispevkov v znanstvenih revijah. Katera tema vas je posrkala, da ste se je lotili raziskovati?
Že v času študija sem se odločil, da se želim ukvarjati z dramatiko, zato sem v svojem diplomskem delu preučeval parateater, obliko ritualnega gledališča in z njim povezano dramsko besedilo Vilija Ravnjaka. Takoj po diplomi sem se vpisal na takratni znanstveni magistrski študij, kjer sem se v zaključni nalogi ukvarjal z dramsko pisavo Drage Potočnjak, ene od najvidnejših sodobnih slovenskih dramatičark. Med magistrskim študijem, ko sem prebiral dramatiko, se mi je porodila ideja, da bi raziskoval seksualnost. Ugotovil sem namreč, da so tovrstne raziskave sila redke celo v svetovnem merilu. Tudi danes, po več kot dvajsetih letih, je še vedno tako. No, takrat so moje študijske ambicije usahnile, služboval sem v Belgiji, zgodil se mi je svet. K omenjeni temi sem se vrnil pred sedmimi leti. V svojem raziskovalnem delu skušam najti odgovor na vprašanje, kako dramski pisci ubesedujejo seksualnost in ali pri tem sledijo hitro spreminjajočim se družbenim spremembam ter družbenim normam pri organiziranosti seksualnosti. Pojem seksualnosti je namreč veliko širši, kot si zamišljamo, ne gre samo za erotiko, seksualnost je njena nadpomenka, je integralna značilnost vsakega človeka, pri čemer pa različni zgodovinski, družbeni, kulturni, ekonomski, politični in biološki dejavniki ustvarjajo fenomen seksualnosti. Ker je seksualnost produkt družbe, kulture in narave, govorimo o kulturni in družbenozgodovinski konstrukciji ter vključenosti države oziroma oblasti v racionalizacijo seksualnosti in še posebej v nadzor nad njo.

Kako vidite vlogo slovenščine v sodobnem svetu – je lahko tako majhen jezik konkurenčen v digitalni dobi in ob globalni prevladi angleščine?
Sem mnenja, da majhni in veliki jeziki ne obstajajo, različno je le število uporabnikov, govorcev nekega jezika. Nekaterih je več, drugih manj. Na prvi pogled se res zdi, da je angleščina veliki globalni zmagovalec, vendar številne države vedo, kako, sicer ne tekmovati, temveč zaščititi svoj jezik. Te države so samozavestne in se ne spuščajo v bitko za prevlado. Danes je pomemben razvoj jezikovnih orodij, kot so prevajalniki, slovarji in korpusi, umetna inteligenca ipd. Čeprav nam vsesplošno primanjkuje samozavesti, smo tudi Slovenci zraven. Odlična skupina raziskovalcev uspešno razvija jezikovno-tehnološko infrastrukturo, ki stopa v korak tako s časom kot tudi z globalnimi inovacijami. V tem oziru je naša majhnost prednost in ne šibkost. Sicer pa je že dobro desetletje v porastu glokalizacija, ki se vrača nazaj k lokalnemu, in je nasprotje globalnemu. To pa je spet ena od prednosti, ki jo imamo kot manjša država z manjšo jezikovno skupnostjo. Ne glede na vse, za slovenščino in njen obstoj se ne bojim. Rodimo se v jezik. Ko se pogreznemo v tišino, ko zapremo oči in ko se zazdi, da ni ničesar več, da se je čas ustavil, je v nas še vedno misel. V katerem jeziku?

Kje se vidite v prihodnosti, ostajate v tujini, vas vleče domov ali vas mika kakšna povsem nova pot?
Rad imam svoje delo, v njem sem se našel. Veste, opravljam poklic, kjer je vsaka minuta v predavalnici tudi minuta zadovoljstva, če ne že uspeha. Ko se tujec uči tvojega maternega jezika, je namreč vsaka beseda, ki jo izreče, tudi takoj viden rezultat. Zadovoljstvo pa sorazmerno raste z večanjem števila besed in stavkov. Na način življenja, ki ga takšna služba pogojuje, sem se z leti privadil in ga vzel za svojega.

V preteklosti vas je mikal tudi gledališki svet, ste še vedno kakorkoli povezani z njim?
Od literature do gledališča je le majhen korak, zato sem se že v srednji šoli in predvsem kasneje v času študija intenzivno ukvarjal z gledališčem, ki me je dobesedno posrkalo. Gledališko igro je z leti zamenjala režija, s študenti sem pripravljal gledališke predstave, včasih priložnostne performance … V zadnjih letih sem tovrstno početje preusmeril v preučevanje dramatike. Drugače pa danes ni težko ne se ukvarjati ali ne biti povezan z gledališčem. Potisnjeni smo vanj, če to hočemo ali ne. Ves svet je postala ena sama velika gledališka predstava, da ne rečem vele cirkuška predstava, mi pa zadovoljni gledalci, obiskovalci, ki smo preplačali vstopnico. Zdi se mi, da smo celo vnaprej sprejeli dodeljeno vlogo nemih statistov, ki v prepričanju, da je bolje biti tiho, kot glasno kaj reči, pomagamo, da se takšna predstava sploh lahko odvija. Dokler bomo pristajali na vlogo obiskovalcev ali pa nemih statistov, bodo pred našimi očmi nastajali seznami za branje neželenih knjig, ki jih izganjajo iz knjižnic, telefoni se bodo polnili s podobami medvrstniškega nasilja, na televiziji se bodo izrisovale podobe jokajočih mater, ki bdijo nad trupli do smrti izstradanih otrok in ubitih mož … Prepričan sem, da je nujno vedno znova in znova premišljevati svojo vlogo, tisto doma, tisto v lokalnem ali delovnem okolju ali pa globalno, v svetu. Verjamem, da še ni prepozno, da se zgodi gledališka pavza ali pa da se predstava umakne z repertoarja.

Če bi imeli možnost, bi na svoji življenjski poti karkoli spremenili?
Ne, absolutno ne. Sem eden tistih, ki verjame, da se stvari zgodijo z razlogom. Včasih je potrebno počakati in biti potrpežljiv. Pravzaprav sem nekje v sebi iskreno hvaležen za vse stvari, ki so se zgodile. Zavedam se, da mi v življenju ni bilo naloženo nič več, kot ne bi zmogel nositi. Tudi tisti posebni album s fotografijami disfunkcionalne družine in osnovnošolskih krivic, ki ga omenjam na začetku. Naučil sem se oprostiti. In ne odpustiti. Naj pojasnim. V slovenščini odpuščamo bolnike iz bolnice, zapornike iz zaporov ali pa delavce iz tovarn. Tudi koren besede odpustiti je v besedi pustiti, in sicer v pomenu ne narediti določenega dejanja. Odpuščanje je verski konstrukt, ki z iskrenim oproščanjem nima veliko skupnega, ali pa sploh nič. Prepričan sem, da mora pogled na preteklost oziroma čas pred tridesetimi ali štiridesetimi leti imeti posebno varovalko, ki se ji reče posedanjanje. Stvari in vrednote, kot jih razumem in doživljam danes in ki so nenazadnje danes družbeno sprejete in veljavne, so pred desetletji bile drugačne. Takrat, če ponazorim, so učiteljice v osnovni šoli še nosile pečatne prstane, s katerimi so puščale odtise na otroških glavah, ali pa se je zgodilo, da je tvoje ime preprečevalo, da bi sodeloval v dramskem krožku. Takrat se o pojmu, kot je medvrstniško nasilje, sploh ni govorilo. Danes je seveda drugače. In narobe bi bilo, da ne kritično in brez potrebnega odmika sodim stvari in dogodke, ki so se takrat zarisovali v življenje otroka in pridajali težo albumu.

Se še vračate v kraj ob Savi, kjer ste odraščali in skupaj z bratom dvojčkom Petrom ostali v spominu domačink in domačinov?
Zadnja leta me pot v Sevnico zanese vse redkeje, predvsem ob kakšnem prazniku, včasih obiščem grobove bližnjih ali pa se odzovem povabilu na prijateljska snidenja. Prijateljstva iz otroštva so močne vezi, ki jih stkemo za življenje. No, in ob takšnih obiskih, ko naključno srečam kakšnega znanca, se tu in tam zgodi, da me kdo pobara, češ, ali sem Peter ali Pavel. Verjetno zato, da se izogne zadregi, da bi storil napako in me preimenoval v Petra. In četudi me kdo pokliče z bratovim imenom, se takoj obrnem, odzovem. To je še ena ostalina iz otroštva, ki jo nosiva oba z bratom.

Še vprašanje za zaključek – kaj vas vsak dan znova navdihne, da gradite svoj dan?
Želja, da bom dan preživel polno, in obljuba, da bom, ne glede na vse, kar se ima zgoditi, ostal zvest samemu sebi.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 28. avgusta 2025.

#povezujemoposavje

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.