Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

Doslej smo v rubriki Od čopiča do note izpostavljali bolj ’čopiče’, tokrat pa se bomo posvetili predvsem ’notam’, kajti predstavljamo zagotovo eno najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družino Strnad. Kot v en glas zatrjujejo Rudolf, Simona, Krištof in Veronika, ki smo jih obiskali na domačem naslovu v Arnovem selu, je glasba nekaj, kar jih že celo življenje navdihuje in omogoča, da je lahko vsak od njih ubral neko svojo pot, obenem pa se njihove ustvarjalne poti ves čas prepletajo.

52-letni Rudolf Strnad, ki izvira s Senovega, najprej pove: »V naši družini se je veliko pelo. Moj oče je bil kitarist, pel je pri oktetu, mama je prepevala v zboru Lisca Senovo. Oče je imel dober okus za glasbo, poslušal je Beatle, Stonese, Shadowse, se pravi revolucionarno, mainstream glasbo v 60. letih in to se je potem prelevilo tudi name. Lahko bi igral tudi frajtonarico, ampak mi je bilo čisto ’kul’, da je bilo tako. Na nas, mlade je že v osnovni šoli vplival tudi senovski pihalni orkester, takrat smo šli čez neke vrste glasbeno šolo pri dirigentu Janezu Ceglarju, igrali smo na koncertih pa tudi pogrebih in zraven še zaslužili. Vzgojen sem bil torej v nekem bolj revolucionarnem duhu, kar je vzporednica ustvarjalni energiji.

Tako smo že konec osnovne šole in v srednji imeli svoje umetniške večere, na katerih je imela kolegica svoje slike, kolega svojo poezijo, jaz pa svojo glasbo. Takrat je mladinski klub zelo dobro delal, mladi smo imeli kam iti, na ta način smo se združevali in skupaj preživljali prosti čas.« Po osnovni šoli na Senovem in elektro smeri v srednji šoli v Krškem ter služenju vojaškega roka v Zadru se je po enem letu ’elektro faksa’ odločil, da raje naredi še srednjo glasbeno in kasneje na Akademiji za glasbo še študij trobente. Hitro je potem stopil na samostojno glasbeno pot in se na slovenski glasbeni sceni uveljavil kot Rudolf Gas. Sicer pa je uveljavljen tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, v orkestru je tudi zaposlen.

Vse se je odvilo perfektno

54-letna Simona Rožman Strnad izhaja iz krojaške pa tudi glasbene oz. pevske družine Rožman, saj sta oba njena starša prepevala v zboru v Artičah, od koder izvirata. Oče Slavko, ki jih bo letos dopolnil že častitljivih 92, je še vse do lanskega leta vodil ljudske pevce Fante artiške. Simona se spominja, kako je bila v otroštvu del kmečkih običajev, kot npr. ličkanja, ob katerem se je vedno tudi prepevalo. To je bil njen prvi stik z ljudsko pesmijo. Kasneje jo je v glasbeni šoli povsem prevzel klavir, v gimnaziji je že vedela, da bo šla študirat glasbo. Vpisala se je na glasbeno pedagogiko v Mariboru, kjer se je prvič srečala tudi z zborovodstvom, dirigiranjem, poleg tega je bila tudi že pianistka in asistentka pri takratnem Mladinskem zboru Maribor, predhodniku zdajšnje Carmine Slovenice. V času nekajletnega sodelovanja z njimi si je pridobila bogate izkušnje. Leta 1992 se je prvič zaposlila na sevniški OŠ, ker je bila tudi njihova štipendistka, hkrati je tudi že honorarno poučevala na glasbeni šoli v Brežicah, iz Sevnice se je nato prestavila na brežiško gimnazijo, kjer je vodila dekliški zbor, in nekaj časa učila tudi še na GŠ Brežice, kjer je imela otroški zborček. Leta 1998 je prišla na takratni Sklad za kulturo, danes JSKD OI Brežice, kjer je še danes in dolgo let že tudi njegova vodja. Seveda pa je njen »paradni konj« Mešani pevski zbor Viva, ki je svojo zgodbo začel leta 1992 in vse do lanskega leta je bila njegova zborovodkinja, zdaj pa je taktirko od nje prevzel sin Krištof, ki je bil, kot zanimivost, prvič na turneji z Vivo že pri vsega treh mesecih starosti. »Lahko rečem, da se je vse odvilo perfektno, poleg tega sem mama dvema, zdaj že lahko rečem, kar velikima glasbenikoma,« dodaja Simona.

Veronika avgusta odhaja čez lužo

Veronika in Krištof sta že od malih nog ves čas spremljala delo staršev, ki pa ju nikoli nista silila v glasbo. Veronika je na prireditvah, revijah, ki jih je organiziral JSKD, pomagala deliti rože, bila je na Vivinih vajah, spremljala različne prireditve, na drugi strani so hodili na očetove koncerte. 20-letnica se je z glasbo začela ukvarjati pri šestih, ko se je vpisala v GŠ Brežice in naredila šest razredov violine ter igrala v godalnem in simfoničnem orkestru GŠ. Že v OŠ je začela z bolj solističnimi nastopi, bila je pevka v šolskem bandu, pela v duetu, tudi s svojim bratom, njun prvi večji skupni koncert je bil v brežiškem gradu leta 2018. V času gimnazije je sodelovala v gimnazijskem bandu in ustvarjala glasbo. »Od mame in očeta sem sproti ’srkala’, kako poteka življenje profesionalnega glasbenika in to mi je bilo zelo všeč, predvsem njegovo poslanstvo, ki ga opravlja. Opazila sem, da iz leta v leto moja želja, interes po glasbi narašča. Oče mi je dal tudi priložnost, da sem sodelovala pri različnih projektih, pela backvokale in imela s tem priložnost nastopati na velikih odrih ter sodelovati z veliki slovenskimi umetniki,« je izpostavila Veronika, ki se je v 4. letniku dokončno odločila, da bo glasba tudi njen poklic. Vpisala se je na jazz petje in pedagogiko na univerzi v Celovcu, začela je tudi s pop petjem. Letos avgusta pa se seli preko luže, saj bo nadaljevala študij na univerzi Berklee College of Music v Bostonu. »To bo neko obdobje, ki ga želim čim bolj izkoristiti, da naberem čim več znanja in izkušenj, pridem nazaj ter nato vse to uporabim tukaj pri nas,« zrelo razmišlja mlada pevka. Svojo prvo avtorsko pesem Ustavi čas je izdala leta 2020, lani pa se ji je porodila želja po udeležbi na kakšnem festivalu, da se lahko z avtorsko glasbo predstavi širši publiki. In tako je oktobra nastopila na Popevki 2022 in za svojo avtorsko skladbo Ljubim prejela nagrado strokovne žirije za mladega obetavnega avtorja in izvajalca. »Zagotovo to ni zadnji festival, na katerega sem se prijavila,« ob tem dodaja.

Otrokoma je bila glasba položena v zibelko

23-letni Krištof, študent 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, skladatelj, tenorist in zborovodja, ni dober samo v glasbi, ampak tudi v športu. Pri sedmih je začel trenirati ju-jitsu v DBV Katana Globoko in v duo sistemu skupaj z Janom Zupančičem med kadeti osvojil več naslovov svetovnih in evropskih prvakov, prav tako imata medalji z velikih mladinskih tekmovanj. V času gimnazije si je sicer želel postati igralec, saj ni bilo šolske predstave, v kateri ne bi sodeloval, a na koncu je bila glasba tista, ki je obveljala. Ne nazadnje se je tudi sam naučil igranja kitare ter bil del gimnazijske zasedbe Prof’n’dijakers in član Mešanega mladinskega zbora GiB, ki ga vodi tudi njegova mama. »Zame je bila glasba vedno nekaj ’svetega’, kar spoštuješ in daš vse za to ter širiš med svojo družino, ljudi,« pravi in dodaja, da je na njegovo odločitev, da se usmeri v zborovsko glasbo, najbolj vplivalo to, da je bil vedno del Vive. »Nama z Veroniko je bila glasba dobesedno položena v zibelko, mami in ati pa sta prišla na profesionalno pot in si ustvarila ime tako rekoč iz ničle.« Po njegovih besedah je mama Simona tista najzaslužnejša, da Vivo pozna vsak v zborovskem svetu in velja za poseben pojem zborovske glasbe predvsem v Posavju, na drugi strani je oče Rudolf zelo vsestranski glasbenik: »Ne vem, če je kje kak producent, ki mu je toliko jasno o glasbi, kot je njemu.« Še dobro se spominja izdaje in predstavitve očetovega prvega albuma RG Style v MC Brežice, o čemer je narisal tudi risbico. Že takrat je namreč ustvarjal avantgardno, vsestransko in težko je reči, da je kak žanr sploh podoben temu, je dejal Krištof, ki iskreno prizna: »S sestro nisva imela veliko dela, ampak sva morala samo izkoristiti to, kar nama je bilo že dano.« Oba sta po lastnih besedah glasbo vzljubila tudi zato, ker sta videla, da starša svoj poklic opravljata z veliko dobre volje in ljubezni. Kot mlad skladatelj ima Krištof, ki je trenutno član Zbora Slovenske filharmonije, za sabo že kar plodno obdobje, kar se tiče komponiranja skladb. Njegova krstna je bila Zrejlo je žito, sledile so še Vesna, boginja pomladi, Na nebu zvezde sevajo, Genesis, Lux Aeterna idr. Njegove pesmi že izvajajo nekateri zbori, z nekaterimi je tudi zmagal na natečajih. Ob lanski 30-letnici Vive je na mestu zborovodje nasledil svojo mamo, ki ga pohvali, da svojo novo funkcijo že suvereno opravlja. Njegova vizija je, kot poudarja, »povleči največ iz skladbe, kar je možno, hkrati pa mora biti pevcem ta ’fajn’ za zapeti«.

Ustvarjanje glasbe je višjedušno poslanstvo

»Kakor je po eni strani užitek biti v tej družini, je hkrati tudi konkurenčno, a v zdravem smislu,« Krištof sproži smeh pri ostalih treh družinskih članih in izpostavi izjemen talent svoje sestre ter dejstvo, da so se vsi štirje med seboj vedno spodbujali in jih je ta energija gnala naprej. Otroka sta staršema hvaležna takšne vzgoje, saj so velikokrat sedli za mizo in se pogovarjali o čisto življenjskih temah, ki so jima v dobi odraščanja prišle še kako prav. Rudolf še pove, da motivacija za vse to, kar počnejo, z leti nikoli ni usahnila. »Ustvarjanje glasbe je višjedušno poslanstvo, katerega produkt je neizmerna, popolna sreča,« so njegove zelo pomenljive besede. »Nekateri glasbo dojemajo kot obrt, mi jo dojemamo kot umetnost, način življenja in to počnemo iskreno, iz srca.« Opažajo tudi, da se njihove poti ves čas prepletajo, naj gre za sodelovanje med Simono in Krištofom v Vivi ali med Rudolfom in Veroniko v glasbenih projektih. Pri tem velja omeniti, da bosta slednja konec februarja izdala njun prvi duet z naslovom Glavno, da sva jaz in ti, ki bo opeval pristne trenutke v njunem vsakdanu ter bo ugledal luč sveta samo nekaj mesecev, preden Veronika zapusti družino in odide v ZDA.

Strnadovi priznavajo, da so se imeli v času ustavitve življenja zaradi korone nadvse super, saj so bili zelo ustvarjalni, k temu je veliko pripomogel tudi sodobno opremljen glasbeni studio, ki ga ima Rudolf v kletnih prostorih hiše. »Koronski čas na eni strani ni bil primeren za izvajanje glasbe v živo in koncerte, na drugi pa je bila to odlična priložnost za nastajanje novih stvari, glasbe,« pravi Veronika, ki bi do avgustovskega odhoda iz Slovenije rada ustvarila še čim več avtorske glasbe, predvsem pa jo čakajo priprave na Boston, kjer jo ob prihodu najprej čakajo še avdicije, ki bodo dale tudi odgovor, koliko časa bo ostala tam. Rudolf pa želi izdati svoj album, 13. maja bo ob dnevu SV nastopil z Big bandom Orkestra SV v Stožicah na njihovem največjem koncertu do zdaj (Veronika bo sodelovala kot backvokalistka), junija sledi nastop z orkestrom na Kongresnem trgu v Ljubljani, 23. julija pa bodo igrali še na odprtju olimpijskega festivala evropske mladine v Mariboru.

Rok Retelj, foto: R. R. in osebni arhiv

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 16. februarja 2023.

#povezujemoposavje

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.