Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

Turizem je pomembna gospodarska panoga, v kateri je mnogo izzivov in različnih priložnosti za nepozabna doživetja tako za posameznike kot pare in družine. V pogovoru z generalno direktorico Direktorata za turizem pri Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dubravko Kalin, ki je spoznavala delo v turizmu kot turistična vodnica, nato kot vodja poslovalnice turistične agencije, kasneje kot direktorica KTRC Radeče, teče beseda o kakovostni nadgradnji turističnih zmožnosti v sodelovanju z lokalnim okoljem, saj predstavlja turistična dejavnost pomembno razvojno in poslovno priložnost tudi v Posavju.

Kot direktorica KTRC ste pustili svoj pečat na lokalni in regionalni ravni pri razvijanju posavskih zgodb, kaj je vplivalo na sprejem odgovorne funkcije na nacionalnem nivoju?
Za nov korak na moji poklicni poti sem si vzela nekaj časa za premislek, a glede na to, da že trideset let delam v turizmu in poznam vse njegove segmente, sem presodila, da imam še toliko energije, volje in idej, da se lahko preizkusim tudi na položaju direktorice Direktorata za turizem pri Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. Seveda gre za drugačen opis del in nalog, kot je bil na KTRC, vendar so mi moje dosedanje izkušnje v veliko pomoč predvsem pri premisleku, kaj je tisto, kar teren potrebuje, da bi lahko nekaj realizirali. Direktorat, ki ga sedaj vodim, je namreč primarno usmerjen v pripravo zakonodajnih podlag, glavnino pa ta trenutek predstavljajo predvsem razpisi, kjer se investicijski cikel vrti blizu 150 milijonov evrov in je namenjen predvsem vlaganjem v javno turistično infrastrukturo, v izgradnjo ali obnovo hotelskih nastanitev ter za prestrukturiranje smučišč v celoletna gorska središča.

Kako so vaš odhod v slovensko prestolnico sprejeli vaši domači ter Radečanke in Radečani?
Moram priznati, da sem se najprej pogovorila z mojimi domačimi, z možem in obema hčerama, ki sta srednješolki, ker mi je bilo jasno, da moj delovnik ne bo trajal od sedme ure zjutraj in do petnajste popoldan. Nenazadnje je treba tudi priti v in iz Ljubljane. Sicer pa takšnega urnika nisem bila vajena niti, ko sem vodila KTRC v Radečah, kajti mnogo dogodkov se je odvijalo v popoldanskem in celo večernem času, ob vikendih in praznikih, tako da sem bila vajena razgibanega delovnika. Ob ponudbi, ki je bila mikavna, je bilo torej pomembno, da se družina strinja, da me podpre in tako je bila odločitev veliko lažja. Odzivi lokalnega okolja so bili zelo različni – od iskrenega zadovoljstva in navdušenja pa vse do solz in razočaranja, ker sem odšla, a verjamem, da bo ekipa KTRC zmogla. V preteklih letih smo se marsičesa naučili drug od drugega, vse smo počeli skupaj, ker smo bili majhna ekipa, ki se je med sabo dobro poznala, zato me ni strah, da bi se ne nadaljevalo s pisanjem novih in dobrih zgodb. S človeškim pristopom do sodelavcev je mogoče premagati marsikatero oviro.

Kateri so največji posavski aduti v turističnem smislu po vašem mnenju – so to reka Sava, gradovi, tematske gozdne in učne ter kolesarske poti, turistične kmetije …?
Nikakor ne smemo pozabiti, da je Posavje termalna destinacija, ki pa v zadnjih letih intenzivno razvija tudi odlično izletniško ponudbo. Ključne korake v posavski turistični zgodbi so naredili gradovi, povezani v skupen projekt e-Gradovi Posavja, a gradovi so imeli že tudi pred tem močno razvito lastno identiteto. Poleg tega ima naša regija, ki je izredno zelena in gozdnata, fantastične naravne in kulturne danosti, zato vidim priložnosti tudi v pohodništvu in kolesarjenju. Nikakor ne smemo pozabiti tudi na vrhunsko gastronomijo, saj se številni posavski ’chefi’ in vinarji umeščajo v sam vrh gastronomske ponudbe. Eden izmed poganjalcev turizma na podeželju pa so zagotovo turistične kmetije, kjer razvijajo zgodbe, ki so trajnostne in zeleno usmerjene. Naša ključna prednost v Posavju pa je v tem, da se meje naše statistične regije pokrivajo z mejami LAS Posavje, Lokalne akcijske skupine, ki jo vodi Regionalna razvojna agencija Posavje s sedežem v Krškem. Ta je med drugim v veliko pomoč pri črpanju evropskih sredstev, ki smo jih v preteklosti uspeli izkoristiti s poenotenimi in ciljno usmerjenimi regijskimi projekti. Kasneje se nismo najbolje organizirali pri trženju in destinacijskem managementu, a konec koncev imamo sedaj z novo organiziranostjo destinacij možnost to popraviti. Da je z dobrim načrtovanjem marsikaj mogoče, kažejo na mikro ravni ravno moje rodne Radeče. Če pogledam petindvajset let nazaj, Radeče niso bile na nobenem turističnem zemljevidu, a ob spremembi krajine zaradi izgradnje akumulacijskega jezera hidroelektrarne Vrhovo je nekaj domačinov preroško prepoznalo potenciale, ki jih prinaša reka Sava. Začel se je razvoj privlačne splavarske ponudbe, kasneje pa smo pomočjo Ribiške družine Radeče, Savskih elektrarn in lokalne skupnosti nekoč degradiran obrečni prostor spremenili v izjemno ribolovno in pohodniško traso, ki jo zdaj dopolnjujejo še nastanitvene kapacitete. V preteklosti smo imeli tako na radeški ribolovni trasi kot na sosednji sevniški že veliko tekmovanj, tudi svetovnih, tako da ima Posavje s sedanjimi petimi akumulacijskimi jezeri v spodnjem toku naše reke mnogo dobrih možnosti za razvoj rečnega in obrečnega turizma. Vsekakor bi si želela, da se širše prepozna fenomen posavskih akumulacij in da s skupnimi močmi najdemo pot skozi pravnoformalne labirinte za skupen cilj razvijanja atraktivnih doživetij.

Menite, da bi se morali bolj osredotočiti in okrepljeno tržiti le en del naše ponudbe ali je dobro, da je bolj razpršena, raznovrstna?
V preteklosti smo že skušali izpostaviti določene produkte, za katere smo ocenili, da imajo večji potencial kot morda nekateri drugi. Na njih smo gradili prepoznavnost Posavja – od posavskih gradov do izjemne kulinarike, kjer lahko izpostavim tudi odličen projekt Okusi Posavja, vodna doživetja, kolesarjenje in pohodništvo in tako dalje. Skozi vse to smo se naučili, da je nemogoče ponujati kar vse povprek, da se je treba fokusirati na določeno ponudbo, saj so ključni produkti neke vrste sprožilci za pridobivanje gostov. Ob tem pa se vendarle moramo zavedati, da imajo naši gosti zelo raznolike želje in potrebe, zato je dobro, če imamo možnost ponuditi tudi širši spekter produktov, ki goste ’nagovorijo’.

Kaj bi lahko naredili, da bi skupne posavske zgodbe zares zaživele? Bi lahko na kakšen način vanje vključili lokalna turistična društva?
Turistična društva so že vključena, ker si lokalnega razvoja turizma skorajda ni mogoče predstavljati brez njih. Na ravni Slovenije imamo okrog 35 tisoč prostovoljcev, ki delajo v okviru turističnih društev. Ta so se začela uspešno vključevati tudi v razvojne projekte, vendar v prihodnje brez profesionalnega pristopa k destinacijskemu managementu ne bo šlo več.

Kakšna je vloga in odnos do gostov v turistično-informacijskih centrih, kakšen je odnos domačinov?
Konkretne analize odnosov do gostov na nacionalni ravni nimamo, a upam si trditi, da so informacijski turistični centri za območja, ki jih pokrivajo, odlični. Manko, ki ga vidim, je v širši sliki. To pomeni, da je pri nas velika večina omenjenih centrov povezanih z javnimi zavodi, katerih ustanoviteljice so občine, zato je njihova primarna naloga, da spodbujajo in razvijajo turistično krajino v območju svoje občine. Seveda, ko pridejo turisti, nimajo pojma, kje je meja med eno in drugo občino, njih zanimajo samo atraktivna doživetja in produkti, ki imajo neko dodano vrednost in lahko rečem, da je ta ponudba tako na regijski kot nacionalni ravni še premalo povezana. To želimo spremeniti v okviru nove organizacije destinacij, ki jo predvideva Strategija slovenskega turizma 2022-2028. Mislim sicer, da smo domačini do gostov prijazni, gostoljubni, kajti vsi se zavedamo, da so priporočila, ki gredo od ust do ust, najbolj učinkovita, vendar se nam že v letošnji sezoni marsikje v Sloveniji obeta velika obremenjenost destinacij s turizmom, zato na nacionalni ravni spodbujamo profesionalizacijo destinacijskih managementov, ki bodo ne samo uspešno razvijali destinacije, ampak tudi uspešno upravljali s turističnimi tokovi ter ponudili gostom, ki pridejo k nam, čim bolj celovite informacije in čim bolj zaokroženo ponudbo.

Izzive slovenskemu turizmu prinaša tudi vse bolj priljubljena oblika avtodomarstva, a Slovenija in z njo tudi Posavje je za tuje turiste zgolj tranzitna država, na kakšen način bi to lahko spremenili?

Med avtodomarji so različni segmenti gostov: od takšnih, ki vse pripeljejo s seboj, do takšnih, ki želijo spoznati okolje, v katerega so prišli in so tudi pripravljeni plačati za ponudbo. Tu bo potrebna dolgoročna strategija. Na eni strani imamo po celi Sloveniji skoraj dvesto kampov za avtodome z možnostjo celovite ponudbe in marsikje imamo urejena postajališča za avtodome, ki so mišljena zgolj za postanek. V zadnjem času se srečujemo s problemom parkiranja na kmetijskih površinah, v gozdovih in tako naprej, tako da bo treba v prihodnje razmisliti o dodatnih kapacitetah.

Ste naklonjeni masovnemu ali t. i. butičnemu turizmu?
Iskreno rečeno, naklonjena nisem ne enemu ne drugemu. V Sloveniji kot celoti, še manj pa v Posavju ali Radečah, če gremo na mikro raven, nimamo ustrezne nosilne kapacitete za masovni turizem. Španija, na primer, je šla po padcu Frankovega režima čez noč v masovni turizem, odprla se je svetu in danes sodi v cvet evropskih turističnih držav, vendar se želijo vrniti k bolj umirjenim pristopom. Morda se sliši neverjetno, a Španci hodijo k nam preučevat zeleno shemo slovenskega turizma, ker ugotavljajo, da njihova pot ni bila prava. Butični turizem na drugi strani zahteva zelo visoko stopnjo razvitosti infrastrukture, gostinsko in ostalo ponudbo, terja velike vložke v komuniciranje, pozicioniranje in trženje. Za to je treba imeti kompetentno delovno silo in ogromno finančnih sredstev, celotna zgodba pa mora biti res odlično razvita. V Sloveniji stremimo k butičnosti, a bo treba še marsikaj postoriti, da bo ponudba ta nivo tudi dosegla.

Omenjate zeleno shemo slovenskega turizma, kaj udejanja in kje je Posavje pri tem?
Zelena shema slovenskega turizma je izjemno orodje za spodbujanje uvajanja trajnostnih praks in predstavlja odličen mehanizem za certificiranje destinacij in ponudnikov, saj temelji na mednarodnih standardih. Posavske občine so se odlično umestile v zeleno shemo, pri čemer so Brežice pridobile celo najvišji znak – Slovenia Green Destination Platinum. Na nacionalni ravni pa se zavedamo, da Zelena shema slovenskega turizma predstavlja velik izziv za destinacije in ponudnike, zato se Slovenska turistična organizacija pospešeno ukvarja z novelacijo sistema.

Z vodenjem Direktorata za turizem najbrž vidite tudi situacijo v Posavju z druge perspektive; ste morda ugotovili kaj takega, česar se prej o Posavju ni dalo razumeti z delom na terenu?
Predvsem bi si upala trditi, da smo v primerjavi z drugimi destinacijami v Posavju naredili ogromno na področju razvoja ponudbe s pomočjo regijskih projektov, ki so bili podprti z evropskim denarjem. Ciljno usmerjen razvoj zdaj že kaže rezultate, z dodatnimi pristopi profesionalnega destinacijskega managementa pa lahko Posavje zagotovo postane ena najvidnejših destinacij.

Ustaviva se še pri Strategiji slovenskega turizma za obdobje 2022–2028, kateri so temeljni poudarki, o katerih bi bilo smiselno, da jih pozna in sprejme splošna javnost?
V njej je sedem ključnih politik in ne glede na to, da še nismo do konca izdelali akcijskega načrta, ker je bila šele pred kratkim ustanovljena medresorska delovna skupina, se že marsikaj dogaja. Glavne strateške politike, ki so namenjene uresničevanju ciljev slovenskega turizma, spodbujajo razvoj podjetniškega okolja, urediti želimo problematiko kadrov, prevetriti zeleno shemo slovenskega turizma, urediti dostopnost in trajnostno mobilnost ter upravljanje destinacij in povezati slovenski turizem tudi na področju produktov in trženja. Vizija je jasna – želimo si butičnost z višjo dodano vrednostjo in z velikim poudarkom na uravnoteženosti, namreč, pri analizi je bilo ugotovljeno, da se ponekod že ruši ravnotežje med turizmom, prebivalci in gosti, ki prihajajo k nam. Želimo si ekonomsko in socialno ravnovesje, ob čemer se zavedamo tudi problematike kadrov. V preteklosti tovrstnih težav skoraj nismo imeli, ker smo zajemali delovno silo, kadar jo je zmanjkalo doma, v državah zahodnega Balkana, a sedaj je manko kadrov tudi na tem območju, zato so v Strategiji predvideni koraki, s katerimi želimo predvsem dvigniti ugled poklicem na področju gostinstva in turizma.

Usposobljen kader je pomemben za uspešen razvoj turističnih dejavnosti – kako bo to mogoče doseči glede na skoraj 20-odstotni kadrovski manko in v kolikšnem času; bomo uvažali delovno silo?
V zgodovini Slovenije imamo rekordno število zaposlenih, nezaposlenih je petdeset tisoč in od tega jih je približno štirideset tisoč strukturno nezaposljivih. To pomeni, da domačih rezerv skorajda nimamo in glede na demografijo, ki je ena najbolj predvidljivih družbenih ved, ne moremo računati na izboljšanje situacije. V gostinstvu in turizmu je trenutno zaposlenih nekaj več kot šest odstotkov aktivnega prebivalstva, kar je približno toliko kot leta 2019, pred nastopom pandemije, a zahteve na trgu delovne sile so sedaj drugačne – zaposleni si želijo lažje uravnavati družinsko in službeno življenje, želijo si boljših delovnih pogojev, medtem ko je bil plačni sistem v veliki meri urejen, tako da nizke plače niso več razlog za odklonitev zaposlitve. Razlog je v potrebi po večjem številu zaposlenih, kar lahko ponazorim s primerom: gostinec, ki je v času covida delal z enim ali dvema kuharjema, sedaj potrebuje tri ali celo štiri, da lahko pokrije vse potrebe. To se multiplicira tudi pri strežnem osebju in še kje. Od tod je tudi ta manko, tako da je tuja delovna sila iz držav t. i. tretjega sveta že naša realnost. Sama še vedno izhajam iz prepričanja, ki morda velja za malce staromodnega, da smo turizem ljudje. Brez tega preprosto ne gre in če kdaj, se tega zavedamo sedaj, ko nam primanjkuje kadra v turizmu, ker gre za zelo intenzivno in zahtevno panogo. Ta terja veliko znanja, truda in odrekanj, zato stremimo k avtomatizaciji, robotizaciji, digitalizaciji, da bi zmanjšali potrebo po kadrih, ampak so številni procesi, ki jih vendarle mora oddelati človek.

Ko potrebujete čas zase, kje in kako ga najraje preživljate?
Časa, ki je namenjen samo meni, skorajda ni, a kadar si ga uspem vzeti, potem je to sprehod ob Savi. To me zelo pomirja. Z družino se rada podam tudi na potovanja, kjer vedno dobim tudi kakšno novo idejo, ki jo je mogoče uresničiti v domačem okolju.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, je izšel 8. junija 2023.

#povezujemoposavje

 

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.