Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
V Posavskem obzorniku, ki izide na današnji dan, 2. marca, smo pripravili obsežen prispevek pred mednarodnim praznikom žensk, posvečen ženskam na podeželju, z naslovom »Tiste, ki z ljubeznijo ohranjajo naše podeželje«, ki ga najdete v sveži številki na straneh 2 in 3. In čeprav smo v časopisu že pred meseci pisali o projektu TERA, ki je podprt s strani Norveškega mehanizma in v katerem sodelujejo Razvojni center Murska Sobota kot vodilni partner, Regionalna razvojna agencija Posavje, Inštitut za preučevanje enakosti spolov Maribor IPES, Zveza slovenske podeželske mladine, Zveza kmetic Slovenije in univerza ENRI z Norveške, smo se pred 8. marcem zapletli v zelo zanimiv pogovor z mag. politologije Ano Pavlič, direktorico IPES-a. Vabljeni k branju pogovora, ki razkriva pasti in priložnosti za ženske na ruralnih območjih.
Pogosto slišimo, da je vse izven velikih mest v Sloveniji podeželje. Katere ženske oziroma njihovi izzivi so torej predmet preučevanja tega projekta?
Glede na to, da v Sloveniji prav velikih mest ni ravno veliko, ta trditev celo drži. Podeželje namreč v Sloveniji zavzema skoraj 90 % ozemlja, tam pa prebiva več kot 70 % oseb. Z vsemi temi – tistimi, ki na podeželju živijo in se ob tem še ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, in s tistimi, ki na podeželju samo živimo –, se ukvarjamo v sklopu projekta TERA. Posebno pozornost namenjamo oteženim možnostim usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (in s tem neenakostjo spolov) na podeželju, ki na podeželju vztrajajo najdlje, predvsem zaradi: tradicionalnih spolnih norm in trdovratnih spolnih stereotipov, nizke ozaveščenosti o možnostih usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja med moškimi in ženskami na podeželju (slabša vključenost moških v skrbstvena in gospodinjska dela), fragmentacije deležnikov pri naslavljanju tega vprašanja, fizične odmaknjenosti in oteženega dostopa do (javnih) storitev, ki lahko pomagajo izboljševati ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem ter prezrtostjo pomena koncepta enakosti spolov kot temeljnega demokratičnega predpogoja in kot nujnega elementa v spodbujanju in razumevanju razvoja podeželja.
Z našimi aktivnostmi tako posegamo v realno situacijo na podeželju, ki jo determinira 46 % žensk, ki so vključene v kmetijske dejavnosti na podeželju (od tega je 29 % nosilk kmetijskih gospodarstev), delež lastnic pa predstavlja zgolj 10 %. Da brez načrtnega dela, ozaveščanja in opolnomočenja do napredka ne bo prišlo kar s pretekom časa, kažejo tudi podatki o mladih prevzemnikih oziroma prevzemnicah kmetij. Če je slednjih na ravni Evropske unije 11 %, za Slovenijo velja, da je delež mladih prevzemnikov oziroma prevzemnic 4,5 %, pri čemer posebno v oči bode izrazito nizek delež mladih prevzemnic, ki je 1 %. Vse to nam dokazuje, da je, če želimo mlade otresti delovanja in vplivanja spolnih stereotipov na njihove življenjske izbire, poleg tega, da opolnomočamo njih, treba enako izobraziti še njihovo okolico.
Nina je tipična podeželska ženska iz Posavja. Kdo/kakšna je Nina, kakršno spoznavate v tem projektu? Se da Nino definirati iz povprečja podatkov? Kakšna je njena povprečna starost, kakšna so njena zanimanja, koliko otrok ima, če ima kaj prostega časa – kako ga preživlja, v katerih drugih panogah je zaposlena, če morda ni kmetica, je aktivna v društvih? Kateri spolni stereotipi veljajo za Nino? Kako lahko Nina premaga te spolne stereotipe? Kaj je dandanes največji izziv za našo Nino? Kakšne rešitve bi Nini prišle najbolj prav?
V naši anketi je sodelovalo več sto Nin različnih starosti in vsaka s svojo življenjsko zgodbo. Skupno jim je, da se v večjem deležu odločajo za poroko kot za življenje v zunajzakonski skupnosti, da pogosto živijo v večgeneracijskih domovih (z vsaj dvema otrokoma), kar prinaša svojevrstne dinamike (še posebno če gre za družine, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo). V naši raziskavi so sodelovale ženske, ki na podeželju samo živijo, in ženske, ki tam živijo in se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, oziroma tudi takšne, ki na podeželju živijo, delajo v mestih, po koncu službe pa pomagajo še na kmetiji – slednje so najbolj obremenjene in živijo skoraj brez prostega časa. Po drugi strani so najmanj obremenjeni moški, ki na podeželju samo živijo in se vozijo na delo drugam.
Skoraj polovica vseh Nin, ki so sodelovale v naši raziskavi, je izrazila preobremenjenost z zadolžitvami in nalogami, ki so na njihovih bremenih, pomembno je ob tem poudariti, da je preobremenjenost izrazilo zgolj 16 % moških, ki so sicer v zelo visokem deležu prepričani, da so naloge in zadolžitve razporejene enakomerno. Že to nas napeljuje na misel, da je delitev dela na podeželju pomaknjena stran od iskanja ravnovesja med delom in časom, ki bi bilo enako za moške in ženske, oziroma je delitev dela, nalog in razumevanje vlog spolov nagnjena izrazito tako v nadobremenjenost žensk kot posledično tudi v smer reproduciranja njihovega neenakega, manj pomembnega položaja v družini in družbi.
Delitev dela sledi stereotipnim predpostavkam, ki kažejo, da je Nina tista, ki v enem dnevu opravi več izmen (delo v službi, na kmetiji, skrb za gospodinjstvo, skrb in vzgoja otrok, skrb za bolne in starejše) dela, ki je za preživetje nujno, in dela, od katerega imamo korist čisto vsi. Žal je to njeno delo dojeto kot nevidno, nepomembno zgolj zato, ker menimo, da gre pri tem tako ali tako za ženska dela; dela, ki naj bi bila Nini pač bolj pisana na kožo, ali menimo celo, da je bila rojena zato, da jih opravlja ona in da bi bilo neprimerno, če bi si skrb za denimo kuhanje, pospravljanje in čiščenje delila še s partnerjem. Samo tako si lahko razložimo, da medtem ko skoraj polovica moških (48 %) tem oblikam dela nameni manj kot eno uro časa na dan, več kot 80 % žensk tem opravilom nameni 2–4 ure časa na dan, pri tem da na podeželju živi še 17 % moških, ki teh del sploh ne opravljajo. Podobno se izkaže pri skrbi za otroke in skrbi za starejše, kjer je kot primarna skrbnica zopet vključena Nina. Pri raziskovanju nas je seveda zanimalo, kje se napajajo tovrstna prepričanja, in ugotovili smo, kako globoki in trdovratni so spolni stereotipi, ki določajo vloge spolov na podeželju, pri čemer je zanimivo, da so prepričanja o tem, da obstajajo dela, ki so primernejša za žensko, pri slednjih še močnejša. Kar 44 % žensk in 40 % moških je tako menilo, da za moške ni naravno, da opravljajo dela v kuhinji, da čistijo in da perejo in da je to razlog, da teh del ne opravljalo radi. Močna polovica žensk (55%) pa je menila, da od moških preprosto ne moremo pričakovati, da bodo na enak način vpeti v vzgojo, saj da gre za področje, ki je v domeni žensk (tako je menilo 47 % moških).
Tako nas ne more presenetiti, da na podeželju četrtina Nin živi brez prostega časa, če ga imajo, pa ga namenjajo počitku, več kot polovica Nin, ki dela na kmetijah (60 %), prostega časa sploh nima. Povsem drugače je z moškimi, ki v največji meri prosti čas namenjajo druženju.
Če Nina dela na kmetiji, je samostojno zadolžena za vrtnarjenje, skrb za rastlinjak in skrb za male živali. To so opravila, ki veljajo za žensko domeno, na pomoč pri teh opravilih ji največkrat priskočijo starejši ali mlajši člani družine, partnerji pa najbolj redko. Sadjarstvo, vinogradništvo in skrb za velike živali ter delo na njivi so opravila, ki si jih Nina deli s partnerjem, medtem ko pri delu v gozdu in delu s strojno mehanizacijo izstopajo moški, ki jim na pomoč priskočijo tudi ženske oziroma drugi člani družine. Nina je dodatno obremenjena še z vodenjem dokumentacije in marketingom, medtem ko iskanje poslovnih partnerjev ostaja v trdni domeni partnerja. Iz tega lahko zaključimo, da na podeželju obstaja realnost, v kateri ženske opravljajo ogromno količino dela, ki ga izvedejo izključno same, da aktivno sodelujejo v delu, ki si ga delijo s partnerjem, in da so aktivne tudi pri delu, ki je stereotipno povezano z moškimi. Zakaj potem kmetijska dejavnost ostaja še vedno dojeta kot moško področje? In zakaj, kar je še bolj pomembno – so v zadnjih desetletjih očitno predvsem ženske nase prevzemale dodatne zadolžitve (stereotipne moške), do obratnega pa ni prišlo?
Tudi pri odločanju in celo dedovanju kmetijskih zemljišč oziroma gospodarstev se je pokazalo, da na podeželju prevladuje mnenje, ki podcenjuje velik doprinos žensk in vrednost njihovega dela na kmetiji. Ne gre torej samo za to, da je delo Nine manj cenjeno od dela Nina, Nino ima tudi precej večje možnosti, da bo kmetijo podedoval samo zato, ker se je rodil kot moški, kmetijstvo pa ostaja razumljeno kot primarno moška dejavnost. Da so sinovi zavoljo spola pogostejši dediči od hčera, je namreč menilo 66 % žensk in 47 % moških. Da je moč Nine pri odločanju zelo šibka, se nam je potrdilo pri analizi procesov sprejemanja odločitev na podeželju – najbolj pogosto (v polovici primerov) se odločitve sprejemajo v soglasju, v ostalih primerih v veliki večini odločitve sprejemajo moški, sledijo jim starejši člani družine, moč glasu Nine je zreducirana na moč mlajših članov družine, pri čemer je Ninino mnenje najmanj pomembno pri odločitvah, povezanih s financami in razvojem kmetije, največ pa pri odločitvah, vezanih na družino.
Nine, ki živijo na podeželju, pa se ne ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, so najbolj verjetno zaposlene v panogah, ki jih stereotipno razumemo kot bolj primerne za ženske samo zato, ker gre za delo, ki vključuje skrb, vzgojo in nego, tako imamo danes problem feminiziranega zdravstva, socialnega varstva in učiteljskega poklica. Kot vidimo, se Nine po pravilu udejstvujejo v poklicih, ki so manj cenjeni in manj plačani. Razlika v plači, ki jo prejemajo, glede na plače moških se jim tudi zaradi kariernih prekinitev (porodniški dopusti, bolniški dopusti, delo za krajši delovni čas zaradi skrbstvenih obveznosti), ki so na ramenih žensk, na jesen življenja izkristalizira v veliko pokojninsko vrzel, zaradi katere je v naši državi revnih starejših upokojenk enkrat več kot moških, samske starejše ženske pa živijo v največjem tveganju za revščino.
Vsem Ninam, ne glede na to, kje živijo, in ne glede na to, ali čez okna opazujejo beton ali gozdove, je skupna nevarnost, ki jo v njihovem življenju lahko predstavlja dom in s tem povezano nasilje. Ideali moškosti in ženskosti na podeželju nam razkrivajo sliko življenja, v katerem obstoji prepričanje, da je v odnosih vrlina znati potrpeti (tako meni 60 % moških in 47 % žensk), več kot polovica žensk meni, da morajo, zavoljo miru, največkrat potrpeti one. Še posebno močno strinjanje (kar 60 %) s tem zadnjim je v skupini žensk, ki nimajo prihodka, kar predstavlja velik problem pri zagotavljanju neodvisnosti žensk na podeželju. Če je manj kot 1 % prebivalstva v državi kmečko zavarovanega, pri čemer je delež žensk nižji od deleža moških, si lahko predstavljamo, kakšnim ujetostim so lahko podvržene ženske na podeželju. Pojavnost nasilja je široka tudi na podeželju – kar 43 % vseh, ki so sodelovali, je opazilo nasilje v svoji okolici v zadnjih 6 mesecih (najbolj pogosto psihično nasilje, nato ekonomsko, fizično, nasilje nad otroki in nasilje nad starejšimi). Polovica Nin, ki nima lastnega prihodka, je prepričanih, da kričanje, zmerjanje in grožnje niso nasilna dejanja. Nasilje je prijavilo le 4 % vseh vprašanih, razlogi so povezani z nezaupanjem v institucije, slabimi izkušnjami s prijavo, prepričanjem, da se tega ne da spremeniti in ustaviti, in tudi z močno izraženim mnenjem, da se v nasilje ne vmešavamo. Da ne gre za našo stvar.
Pa gre. V resnici so okoliščine življenja, v katerem živi Nina, tudi naša stvar. Vzpostavljanje odnosov in razmerij, ki so popolnoma neenakopravni in ki temeljijo na predsodkih in stereotipih ter lahko vodijo v zlorabo moči tudi v obliki nasilja, so procesi, ki jih kot družba pomagamo ohranjati (in to učinkovito počnemo vsakič, ko to spregledamo) ali pa se temu zavestno odrečemo. Kako lahko to spremenimo? S spremembo mišljenja, vedenja, z znanjem o tem, kakšne so naše možnosti, kakšne so naše pravice, s sprejemanjem vrednote vrednosti naših življenj, ne glede na naš spol. V to spremembo in debato pa moramo povabiti in vključiti tudi moške, ki pogosto trpijo kot žrtve delovanja moških spolnih stereotipov, ki od njih pričakujejo trdnost, zanikanje čustev in šibkosti, pehanje za uspehom in nenehno dokazovanje superiornosti in neustrašnosti – lastnosti, ki mnoge moške odvračajo od aktivnega očetovstva (ki pozitivno vpliva na otroke, očete in celotno družinsko dinamiko) in vključenosti v skrbstveno in gospodinjsko delo. Nini lahko pomagamo samo tako, če se zavemo, da za svojo situacijo ni kriva sama, ker ni izbrala boljšega partnerja, ker se ni odločila za drugačno službo, ampak da jo s svojimi reakcijami in odzivi ter delovanjem po najboljših močeh opolnomočimo z informacijami in možnostmi, ki bi ji lahko prinesle alternativo, v kateri bo živela v družbi, v kateri se bomo dokončno odrekli mnenju o domnevno naravni inferiornosti žensk in nevrednosti našega doprinosa.
Omenjali ste recimo zamik začetka pouka za otroke – kako bi se takšna stvar lahko tudi udejanila v praksi? So kakšne rešitve, ki bi bile po vašem mnenju lahko takoj izvedljive, da bi bilo naši Nini lažje?
Absolutno sem prepričana, da obstaja kar nekaj rešitev, ki bi jih lahko nemudoma udejanili v praksi. Da bi bili njihovi učinki in posledice nujni, je odveč poudarjati – vse rešitve in ukrepi so namreč nastali na podlagi izvedene raziskave in fokusnih skupin. Poleg upoštevanja neke posebne dinamike, ki jo prinaša delo na kmetiji in ki predvideva določen in strog delovni urnik, bi se kasnejši začetek pouka in prilagoditev ur, ob katerih se izvajajo – za otroke in starše – pomembne prireditve, proslave in predstave, lahko premaknili v uro, ki bi ustrezala čim večjemu številu staršev in čim širši izbiri življenjskih slogov (podobno je tudi z omogočanjem popoldanskega in počitniškega varstva, saj se delo na kmetiji ne konča ob treh popoldan). Anketa je razkrila, da 40 % oseb, ki živijo na podeželju, meni, da bi morale ključne javne storitve in servisi (CSD-ji, šole, vrtci, zdravstveni domovi in domovi za starejše) svoje storitve prilagoditi njihovim specifičnim potrebam. Ravno tako pomembno kot poseči v dinamiko šolskega prostora bi se bilo torej tudi odzvati še na nekatere druge izsledke analize naše raziskave, ki so pokazale: da bi en del stanujočih na podeželju želel več e-storitev (predvsem mlajše generacije) in podaljšanje delovnega časa v organizacijskih strukturah Centrov za socialno delo, po drugi strani pa je velika večina vseh sodelujočih menila, da na podeželju ne obstoji zadostno vedenje o vseh storitvah, ki jih centri omogočajo (vemo, da imamo v Sloveniji zgolj 0,8 % kmečko zavarovanih oseb, kar nam kaže, da za večino življenje in delo na podeželju mine brez zagotovljene socialne varnosti). Poleg tega je bila med našimi aktivnostmi zelo močno izražena želja in potreba, da bi morali tako CSD-ji kot lokalni zdravstveni domovi aktivno pristopiti k problematiki (normaliziranega) alkoholizma na podeželju in stigme, povezane z duševnim zdravjem – v okoljih, kjer je nenehno delo dojeto kot vrednota, počitek (kot sestavni del duševnega zdravja) pa kot lenoba, je nujno na primeren način (denimo z mobilnimi psihološkimi podpornimi skupinami in ambulantami) odpreti tudi te debate in tako prispevati k zmanjševanju števila samomorov med podeželskim prebivalstvom. Enakih mobilnih ambulant so si sodelujoči želeli tudi za ostale zdravstvene storitve (tudi za tečaje samopregledovanja dojk in mod), pri čemer so izpostavljali tudi dejstvo, da v Sloveniji domovi za starejše in dnevni centri večinoma nastajajo v urbanih središčih, kar lahko osebam, ki so celo življenje živele na podeželju, predstavlja veliko oteževalno okoliščino, ko so primorane, na jesen življenja, obtežene z boleznijo, zapustiti za njih edino znano in domače okolje. Ker na področju izvajanja prevozov za starostnike že obstaja nekaj dobrih praks, bi jih bilo enostavno nadgraditi tako, da bi lahko služile tudi prevozu (bolnih) starejših do zdravstvenih ustanov oziroma te storitve bi veljalo omogočati povsod.
Nujno bi se bilo takoj odzvati na problematiko nasilja na podeželju, ki jo je razkrila naša raziskava. Trpljenje v nasilnih odnosih v okoljih, kjer vsak vsakega pozna in kjer so tradicionalne vloge spolov še bolj izrazite (in tako skrb za dolg zakon in trdno družino postane zgolj odgovornost žensk oziroma mater), stigmatizacija nasilja in nezaupanje v institucije vplivajo na stanje, v katerem je prijavljenega 4 % nasilja, in na stanje, v katerem dobra tretjina vseh meni, da kričanje, grožnje in zmerjanje ne pomenijo nasilja. Skoraj 70 % vseh, ki so sodelovali v naši analizi, je menilo, da na podeželju ni dostopnih dovolj virov pomoči za žrtev nasilja – delež žensk, ki so menile tako, je bil kar 75 %. To je podatek, ki bi zaslužil takojšnjo sistemsko obravnavo. Upam, da bo kot tak prepoznan.
Kdo so tisti akterji, ki morajo prepoznati pomen enakosti med kmetico in kmetom na našem podeželju?
Kadar govorimo o doseganju enakosti med spoloma, govorimo o izgradnji družbe, ki vsem nudi enake pravice (kar predstavlja koncept enakopravnosti med spoloma), enake možnosti in enako obravnavo v javnem in zasebnem življenju. Akterja zato nikakor nista samo kmet in kmetica, ampak poleg njiju tudi vsi ostali družbeni sistemi, ki jima določajo parametre njunih življenj in odločitev: od sistema vzgoje in izobraževanja naprej do medijev, kulture, javnih servisov in storitev, ki lahko pomembno vplivajo na udejanjanje enakosti spolov (centri za socialno delo, zdravstveni domovi, domovi za starejše, policija …), delodajalcev in delodajalk … vse do politikov in političark, ki ne le usmerjajo poti našega razvoja, ampak pomembno prispevajo k temu, kaj je v neki skupnosti sprejeto kot normalno in primerno – kakšen odnos in kakšna pričakovanja gojimo do spolov. Vlogo slednjih pogosto zanemarjamo, kar je velika napaka – s svojimi načini izražanja, dopustnostjo in toleriranjem, celo izvajanjem seksizma, šovinizma in nasilja, seveda dajejo širši skupnosti jasno in močno sporočilo – da je takšno obnašanje povsem sprejemljivo. A kadar govorimo o enakosti spolov, govorimo torej o nekih minimalnih demokratičnih standardih, zato se moramo zdrzniti in odzvati vsakič, kadar jim kdo nasprotuje. Vprašanje moramo vrniti nazaj – za kaj pa si, če si proti enakosti? H kakšni družbi in kulturi pa prispevaš, če se temu posmehuješ in meniš, da kot moški lahko utišaš ženske ali pa pač nič ne daš na njihovo mnenje, ker ne more biti nikoli tako pomembno, kot je tvoje? Kako opravljaš svoje delo, če ne opaziš in ne upoštevaš, da je treba sprejemati in spodbujati spolno občutljive ukrepe, predpise in zakone (zakone, ki izhajajo iz trenutno neenakega položaja in ga želijo premostiti)? O kakšnem razvoju govoriš, če spregledaš, da še vedno ne živimo v družbi enake obravnave in enakih možnosti?
Projekt je vključeval kar nekaj predpriprav. Pa vendar, vas je kaj posebej presenetilo do sedaj, tekom izvedbe?
To je zelo zanimivo in pomembno vprašanje, ampak nanj nikamor ne morem podati optimističnega odgovora. Analizirani podatki me niso presenetili, žal. Me je pa negativno presenetilo nekaj drugega – kadarkoli, predvsem o analizi raziskave, razlagam ljudem, se vsi močno strinjajo o tem, kako pomembne problematike (in med seboj povezane) ta projekt naslavlja. Moški in ženske so polni svojih zgodb, spominov in mnenj o tem, kako diskriminirane so na nek način ženske na podeželju, kako so obremenjene, pozabljene … In to me je res začudilo – če je očitno že od prej obstajalo vedenje o tem, da obstaja velika skupina žensk, ki so spregledane, delajo večizmensko delo vsak dan (v službi, na kmetiji, pri skrbstvenem delu, pri čustvenem delu), živijo v tradicionalnih okoljih, ki ne spodbujajo nujno njihove emancipacije, kako je možno, da smo o njih slišali zelo malo? Zakaj o razvoju podeželja ne govorimo tudi skozi to prizmo? To me je v resnici razžalostilo, po drugi strani pa je dalo dodaten pomen našemu projektu in zagon za to, da se tukaj ne bomo zaustavili pri svojih prizadevanjih.
Kaj vse (katere aktivnosti) je bilo že opravljeno od začetka projekta TERA?
Trenutno se v sklopu projekta nahajamo na neke vrste pomembni prelomnici, po analizi stanja in izvedbi raziskave, ki nam je pokazala, kakšno je trenutno stanje na področju enakosti spolov na podeželju, smo lahko oblikovali TERA izobraževalni program, ki je sestavljen iz šestih vsebinskih modulov (nastalih po formuli predavanja in spremljajoče delavnice): Spolni stereotipi in spolne vloge na podeželju; Družbena participacija in enakost spolov na podeželju; Prepoznavanje, preprečevanje in prijava nasilja na podeželju; Od dopusta do porodniškega dopusta; Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja in kakovost življenja; (Pravne) možnosti, izzivi in ovire pri iskanju ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem na podeželju. Moduli so zasnovani tako, da po eni strani odgovarjajo na identificirane izzive, po drugi pa nudijo rešitve, predlagajo alternativne premisleke in predvsem skušajo odpreti debato, premislek, ki se bo odvijal kasneje v vsakdanjem življenju udeleženk in udeležencev. Module bodo v prihodnjih mesecih v 20 krajih po vsej Sloveniji izvajali usposobljeni mentorski pari (sestavljeni iz predstavnikov in predstavnic partnerskih projektnih organizacij – Zveze kmetic Slovenije in Zveze slovenske podeželske mladine), prav tako bodo vsebine posameznih modulov dostopne tudi na spletni platformi projekta TERA, ki bo luč sveta ugledala v mesecu aprilu.
Poleg delavnic smo na terenu prisotni tudi z organiziranjem večdeležniških posvetov v obeh regijah, kjer regijski (Posavje in Pomurje) deležniki in deležnice (predstavniki/ce javnih storitev in servisov, ki lahko vplivajo na možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, nevladnih organizacij, in predstavniki/ce zainteresirane javnosti) razpravljajo o možnostih izboljšanega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja na ravni regije. Na teh srečanjih predstavljamo v sklopu projekta napravljen Nabor ukrepov za lajšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter spodbujamo njegovo implementiranje.
Na terenu bomo vse do konca našega projekta, do konca aprila 2024, ko bomo vse zbrano umestili v obliko priporočil za odločevalce in odločevalke na nacionalni ravni ter izvedli nacionalno konferenco o enakosti spolov na podeželju.
Koliko ljudi konkretno redno dela na projektu?
Na projektu delamo sodelavke in sodelavci vseh partnerskih organizacij, odvisno od intenzivnosti aktivnosti posamezne organizacije, zato lahko rečemo, da nas dela v vsakem trenutku najmanj 7 in največ 10.
Na Norveškem ste si ogledali dobre prakse. Kje je trenutno Slovenija v primerjavi z Norveško glede enakosti žensk na podeželju?
Lahko bi rekli, da je en del poti do enakosti Slovenija hodila vzporedno z Norveško, potem pa se je zaustavila. Prve korake – krepitve vloge žensk na trgu dela in večjo vključitev moških v skrbstveno delo (ob ohranjanju in vzpostavljanju javnih storitev varovanja otrok in starejših) – je namreč Slovenija napravila celo pred Norveško (Slovenija je bila namreč takoj za Švedsko že leta 1976 druga država, ki je staršema omogočala delitev starševskega dopusta), prav tako je Slovenija kot prva uvedla enoletni starševski dopust in 100 % nadomestilo plače. A pri vsem tem gre večinoma za desetletja stare zakonodajne predloge in ureditve, ki namesto, da bi jih širili glede na novonastalo situacijo – pogosto postanejo celo predmet dvoma. In tu nas je Norveška prehitela predvsem zato, ker sprejema spolno občutljive zakone oziroma se z zakonodajnim postopkom aktivno odloči poseči v razmere neenakosti spolov tako, da bi spodbujali enakost. Tako so denimo leta 2003 kot prva država na svetu uvedli kvotno zastopanost žensk – 40 % v upravnih odborih. Norveška je država, ki se tradicionalno na vseh lestvicah merjenja enakosti spolov (v družbi ostalih skandinavskih držav) uvršča na najvišja mesta – Global Gender Gap Index za lansko leto Norveško uvršča na tretje mesto, Slovenija zaseda (šele) 40. mesto. Ob tem, da so za nami leta stagniranja, celo nazadovanja tudi pri merjenju EIGE indeksa, ki ga izvaja Evropski inštitut za enakost spolov. Napredek na področju ženske emancipacije torej ni nekaj, kar se bo naravno čez čas zgodilo … ne samo, da je odvisen od našega skupnega trda dela in zavez, še bolj v oddaljeno prihodnost ga potisne vsaka družbena kriza, ki ženske prizadene bolj od moških (na primer epidemija, ekonomske krize).
Razkorak med državama je tako res precejšen, kar je bilo ne nazadnje opazno tudi pri snovanju anketnega vprašalnika, ki je zaokrožil po norveškem podeželju – ko smo vprašanja preverjali skupaj z našimi norveškimi partnerji iz Univerze uporabnih znanosti na celinski Norveški (INN, Høgskolen i Innlandet), so mi za mnoga vprašanja – predvsem tista, v katerih smo preverjali stereotipne trditve, kolegice dejale, da v njihov širši družbeno-kulturni kontekst preprosto ne sodijo. No, kljub temu so se tudi skozi analizo ankete na Norveškem razkrile neke globoke posledice zgodovinsko neenakega razmerja moči med moškimi in ženskami, ki še vedno pomagajo ohranjati žensko podrejenost tudi na Norveškem in ki seveda presegajo nacionalne meje. Tako smo med drugim ugotovili, da na norveškem podeželju moški in ženske porabijo približno enak delež časa za opravljanje gospodinjskih del in varovanja otrok, a obstaja pomembna spolna razlika, ki je vidna pri delitvi tega dela, moški denimo popravljajo in obnavljajo, ženske pa nakupujejo. Anketiranci in anketiranke so izjavili tudi, da imajo več prostega časa kot v Sloveniji, in zelo pomembno – bolj enotno so razmišljali o tem, kako blizu so na Norveškem dejanskemu doseganju enakosti spolov (90 % moških in žensk je menilo, da živijo v času večje enakosti v primerjavi s preteklostjo), to nam dokazuje vsaj dvoje; da je pomen izobraževanja in ozaveščanja treba nasloviti skozi kontinuiran, sistemski proces, in pa, da gre pri tem za tek na dolge proge, ki ga cilj absolutno opraviči.
Kako se lokalna politika pri nas loteva obravnavane problematike? Kako na Norveškem?
Delovanje vsake politike – na nacionalni ali lokalni ravni – je odvisno od sposobnosti in želje te politike za identificiranje nekih družbenih problemov kot ključnih za nadaljnji razvoj neke skupnosti. Volitve nam po eni strani omogočajo, da lahko vsakih nekaj let nadaljnjo smer razvoja zaupamo kandidatom (žal še vedno precej redkeje kandidatkam), ki kot ključne identificirajo različne, pogosto diametralno nasprotne vsebine. Kot družba ne moremo biti prav ponosni na to, da je vprašanje spola ali enakosti spolov vprašanje, ki včasih jasno deli in razdvaja, drugič pa je na nivoju izjav sprejeto kot pomembno, a na delovanja se v praksi do rešitev pomikamo zelo počasi. Omogočanje enake demokratične izkušnje moškim in ženskam bi moralo, po mojem, biti vprašanje, ki presega politične barve. Tudi tu je vidna velika razlika z Norveško, medtem ko tam v kontekstu enakosti govorijo tudi skozi prizmo spolne identitete, se pri nas mnogi ustrašijo in vznemirijo že ob besedi enakost. Kot osebo, ki živi na vasi, pa me v zvezi s tem zanima predvsem drugačno razumevanje razvoja podeželja. Gotovo je pomembna infrastrukturna ureditev zapostavljenih območij, ampak kvalitete življenja ne določajo samo tone asfalta in peska. Kvaliteta življenja je odvisna tudi od kvalitete naših odnosov – od širšega okvirja neke skupnosti, ki jasno določa, kaj je sprejemljivo in kaj je nezaželeno, kakšne so naše možnosti in priložnosti in najpomembneje – ali so slednje omejene z našim spolom. Če vemo, kako pomembna je ekonomska neodvisnost žensk in če to prevedemo v situacijo na podeželju, si ne predstavljam pogovora o razvoju podeželja brez naslavljanja teh tem. Tem, ki bodo ženskam šele omogočile svobodo avtonomnih odločitev. V raziskavi je bilo zanimivo ugotovljeno, da so ženske na podeželju pogosto lastnice še bolj stereotipnih prepričanj kot moški – tega ne smemo izrabiti za opravičilo neenakega položaja žensk na podeželju. Nasprotno, čas, energijo in sredstva bi veljalo usmeriti v razvoj podeželja, ki bo spoloma omogočil enako obravnavo in enake možnosti, jih seznanil z njihovimi pravicami in jih opolnomočil tako, da bo predvsem ženskam dal možnost, da o svojem položaju spregovorijo same. Če o ženskah govorijo moški, poslušamo interpretacijo, ki ni verodostojna – 43 % žensk je v naši raziskavi odgovorilo, da se njihov položaj ni bistveno spremenil od položaja njihovih prednic, medtem ko je bilo prav nasprotnega mnenja, da se na podeželju pomikamo v smeri enakosti spolov, kar 67 % moških.
Maruša Mavsar
Več o projektu: Razvoj celostnega pristopa za lajšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja na podeželju, temelječega na vzpostavitvi večdeležniških regionalnih sistemov in lokalnih partnerstev (akronim: TERA), je bil odobren na Javnem razpisu za sofinanciranje projektov v okviru programa Izobraževanje – krepitev človeških virov, ki se financira iz sredstev Norveškega finančnega mehanizma 2014–2021 in sredstev slovenske udeležbe. Skupna vrednost projekta znaša 499.750 EUR.
Pogovor je sestavni del prispevka za Posavski obzornik, ki je izšel 2. 3. 2023.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
