Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
PODBOČJE – Podbočjanko Ivanko Černelič Jurečič bi lahko na kratko opisali kot karizmatično osebnost, ki jo srečujemo na več področjih, med katerimi nedvomno izstopa kultura. Slednja se ji pretaka v krvi, kot pravi zase, zato smo jo v mesecu kulture, v katerega smo vstopili, povabili k besedi.
Skupaj s sestro Alenko si odraščala v družini, zaznamovani s kulturnim angažiranjem, oče je organist, amaterski igralec, mama je pevka v zborih. Kako se spominjaš svojih prvih korakov v svet kulture?
Z Alenko (Černelič Krošelj, op. p.) sva vedno hodili s staršema na pevske vaje, peli v odraslem in otroškem cerkvenem zboru, v zborih v šoli in raznih pevskih skupinah. Lahko rečem, da karkoli se je dogajalo v kraju, se je dogajalo tudi v naši hiši. Vedno smo bili v centru dogajanja, naj bo v gasilskem društvu, pri Rdečem križu, v verskem smislu, pri Društvu prijateljev mladine idr. Vedno smo bili del, če tako rečem, visoke kulture, obiskovali smo razstave, koncerte, hodili na otroške in zahtevnejše predstave v Ljubljano, v opero v Zagreb idr., ker je bila kultura za nas nekaj samoumevnega pa tudi samo udejstvovanje na kulturnem in drugih področjih preprosto način življenja.
Med upodabljanjem krške dobrotnice Josipine Hočevar
Že vrsto let si vodilna sila vašega Kulturnega društva (KD) Stane Kerin, vodiš otroško in odraslo igralsko skupino, Pevke izpod Bočja, otroški zbor. Kako je ustvarjati kulturo v tako majhnem kraju, kjer v bistvu ni na razpolago toliko ljudi za sodelovanje in je delovanje pogojeno tudi s sodelovanjem z drugimi društvi, ustanovami, krajevno skupnostjo?
Del mojega delovanja v KD predstavlja idealen svet. Ker imam za seboj ljudi, ki me brezpogojno podpirajo. V tako majhnem kraju potrebuješ predvsem nekaj ljudi, ki bodo vselej stali ob tebi, za teboj, ki bodo rekli ’ja’ tudi tedaj, ko bodo vaje za nastop ob nemogoči uri. Ta del potem ’zastrupi’ še druge, četudi, resnici na ljubo, je takšnih, ki jih lahko potegneš in pritegneš, vedno manj. Naše KD vidim kot zdravo sredino, v kateri res dobro delujemo. Žal pa tega ne morem reči za neko širše sodelovanje in povezovanje v kraju, saj to ni več tako močno, kar me, iskreno povem, osebno zelo boli.
V preteklosti smo bili šola, Krajevna skupnost (KS), gasilsko in druga društva eno. Denimo, do pred nekaj let nazaj se ni nikoli zgodilo, da se šola ne bi vključevala v prireditve, večje aktivnosti v kraju ali bila celo pobudnik teh, danes je v tem pogledu zelo slabo odzivna. Zadnjih deset, 15 let je zelo nazadovalo tudi sodelovanje s KS, ki je imela kot institut zelo malo posluha, za kar krivim dosedanje sestave, ki niso bili naklonjeni tako rekoč ničemer drugemu kot, če karikiram, vlaganjem v ceste. Dovolj pove že to, da nekaj krajevnih svetnikov sploh ni vedelo, kje je vhod v kulturno dvorano. Nesprejemljivo je, da nekdo, ki je na lokalni oblasti, ne čuti potrebe, da se udeležuje lokalnih prireditev, četudi, kar bi bilo edino prav, bi moral biti prisoten na vsaki ’pasji procesiji’ v znak podpore, izkazanega priznanja za vložen trud. In tu smo se v Podbočju malo razsuli.
Koliko prireditev v KD okvirno pripravite na leto in katere so tiste, ki so srčike?
Največje število prireditev, ki smo jih pripravili na letnem nivoju, je bilo 15, kar je, če pretvorimo, več kot ena prireditev na mesec, kar je za KD izredno veliko. Prireditve so predvsem skoncentrirane na pozno jesen, zimske mesece in okoli krajevnega praznika v juniju. In če jih nekaj izvzamem, prav gotovo je miklavževanje tisto, ki ima najdaljšo tradicijo. Pripravimo predstavo, na katero se pripravljamo cela meseca oktober in november, v njej pa vselej sodeluje med 20 in 30 otrok. Vsem sodelujočim je pomembna uprizoritev tudi za šolo, žal pa se zanjo vsako leto težje dogovorimo. Tradiciji miklavževanja se tudi nismo izneverili v času razsajanja korone, ’na črno’ smo obiskali vsako hišo, dali otrokom zlato vejico, bombone in Miklavžev napis: ’Bodi priden.’ Obdarili pa nismo le otrok, temveč smo ob tem obiskali tudi starejše krajanke in krajane, njihovo zadovoljstvo in veselje ob našem obisku pa sta bila nepopisna.
Pri nas je zelo pomemben tudi krajevni praznik. Veliko truda vložimo v program, skrbimo, da je ta inovativen, odsev nekega preteklega dogajanja. Naj omenim še tradicionalni letni koncert pevk, ki je vselej zelo lepo obiskan, praviloma ga pripravimo v mesecu oktobru. Ponosni smo tudi na koledovanje, ki poteka od leta 1990 dalje, dolga leta pa smo imeli tudi Kolednike iz Bušeče vasi, ki so združevali ljudske pevce, sedaj pa so ti že starejši in ne zmorejo več. To so klasične prireditve, vmes pa pripravljamo še razne gledališke predstave.
Med drugim vodi žensko pevsko zasedbo Pevke izpod Bočja, ki bo ob letošnjem kuturnem prazniku deležna posebnega priznanja ZKD Krško (foto: arhiv PO)
Obenem si tudi scenaristka in režiserka predstav.
Režija mi je bila vedno zanimiva. Nekako sem padla noter tudi zaradi tega, ker sem bila sama amaterska igralka in sem s tega vidika ocenjevala, da bi se dalo narediti nekaj več, z novimi metodami, drugačnimi pristopi. Na področju režije sem opravila tudi nekaj izobraževanj, ki so bila zame pomemben prehod iz neke cone udobja v nov izziv, saj sem si morala priznati, da na tem področju vem veliko manj, kot sem menila, zatem pa tudi, da sem se zmožna naučiti in spremeniti določene zadeve. Pisanje scenarijev pa mi je bilo tako ali tako vselej blizu.
Kljub nenaklonjenemu obdobju ste uspeli obnoviti oder v kulturni dvorani kulturnega doma, ki je v letu 2021 dopolnil 100 let. Kakšne pogoje vam nudi dom za ustvarjanje?
Pogoji so odlični. V bistvu je največji čar v tem, da imaš ključ doma in vselej omogočen dostop do dvorane ter posledično zagotovljen prilagodljiv čas za izvedbo vaj. Sicer je dvorana večnamenska, lahko jo uporabljajo krajani za razna srečanja, sestanke, a njeni skrbniki smo v KD. Vsekakor zasluženo, saj ogromno svojega dela in časa pa tudi sredstev vlagamo vanjo. Sicer sem se same obnove odra lotila z mešanimi občutki, saj sem ugotovila, da ga je v 50. letih prejšnjega stoletja skupaj z vaščani postavljal moj stari oče in da sem jaz v vlogi predsednice društva tista, ki njegovo, njihovo delo spreminjam v prah. Ampak ker se je začel vdirati, je bil že nevaren in z veliko pomočjo članov društva, moje družine, KS in občine smo ta projekt spravili pod streho. V obnovo dvorane smo člani društva vložili več kot 700 ur dela.
Vaše KD je eno od društev v Zvezi kulturnih društev (ZKD) mestne občine Krško. Je medsebojno povezovanje prisotno?
Vsake toliko časa se s tem ukvarjamo tudi na ZKD, a dejstvo je, da smo tisti, ki smo člani zveze, tudi zelo aktivni lokalno in so zato neke silne povezave ali združeni projekti domala nemogoči oz. zelo oteženi. Najbolj se je temu približal projekt krške Območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slavni Krčani, a ta pravzaprav ni temeljil na povezovanju kulturnih društev, temveč so ta angažirala svoje člane, da so ti upodabljali nekdanje prebivalce, ki so pustili pečat v mestu.
Na tem mestu tudi ne moremo mimo tega, da si gonilna sila, dolgoletna sekretarka turističnega društva (TD) v kraju, ki pa ima, morda za razliko s stanovskimi društvi iz drugih krajev, veliko podmladka, ki deluje na šoli. Njihov spominek podboški cegu, kolikor nam je znano, gre izvorno za tvojo zamisel, je bil prepoznan med desetimi najboljšimi v Evropi.
Vsekakor smo na naš izdelek izredno ponosni. Podboški cegu je moja ideja v povezavi s spodbudo učiteljice Suzane Čuš, geografinje in vodje turističnega podmladka, ki je podboško šolo odprla tudi za domoznanstvo. Res jo izredno cenim, toliko bolj, ker po rodu ni domačinka, temveč Ptujčanka, a sobiva in čuti s krajem. Gre za turistični spominek, ki je nastal v projektu Turizmu pomaga lastna glava. Ti izdelki se ocenjujejo na turističnih tržnicah, kjer pa je naš spominek prejel le srebrno priznanje, zaradi česar smo bili izredno razočarani, saj smo ocenjevali, da je izredno izviren. Iz trme in da bi dokazali, da je vreden več od prejetega priznanja, smo zanj pridobili še nekaj strokovnih mnenj, med drugim zanj pobarali priznanega etnologa Janeza Bogataja, se zatem z izdelkom prijavili na razpis Turistične zveze Slovenije, na kateri pa so nam prižgali zeleno luč za prijavo na evropsko tekmovanje. Tam so naš cegu, kot si že omenila, uvrstili med deset najboljših turističnih spominkov. V osnovi gre za predelan bobrovec, ki služi kot podstavek za pod vročo posodo, saj je narejen tako, da ne poškoduje mize. Vsak detajlček na tej opeki ima svojo zgodbo, osnovna pa izvira iz mojega otroštva, ko sva s sestro hodili na počitnice k starim staršem in pri njih videli, za kakšne vse namene opeko uporabljajo. Podboški cegu ima tri imena: nogogrelec, naglavopadec in loncenosec. Naglavopadec je lahko, denimo, tudi primerno darilo nekomu, ki se poroči (smeh).
Nasploh je naše Podbočje zakladnica prijetnih zgodb iz preteklosti pa tudi iz novodobnega obdobja, ki jih nadvse rada delim z obiskovalci, ki jim kot lokalna vodnica razkazujem naše posebnosti. Na opeko se med drugim navezuje tudi ta, da je naša cerkev zgrajena iz sedmih milijonov opek, ki so jih žgali naši predniki doma, sicer pa je zgodovina kraja izredno barvita in bogata. Imamo lipo, zaščiteno kot naravno dediščino, kamniti most iz 19. st., ki je tehnični spomenik, pa lesen Brjanski most preko Krke, več kot stoletje staro cerkev, kamnitega leva z graščine Stari grad idr. Turisti, ki nas obiščejo, od nas najbolj oddaljeni so bili s Tajvana, vselej zapuščajo kraj zadovoljni.
Režira igre in zanje piše scenarije, na fotografiji s svojimi angelčki in parklji na podboškem miklavževanju
Kako pa ti zaidejo v Podbočje, ne nazadnje je to le majhna pika na zemljevidu. In kako temu sledijo ostali ponudniki iz kraja in bližnje okolice?
Morda je res le majhna pika, a meni najbolj čudovit kraj. Vedno rečem otrokom: ’Lahko imate radi Rim, pa London ali kakšno drugo mesto, a če nimate radi svojega kraja, je vse zaman.’ Sicer sta velika promotorja kraja sestra Alenka, ki ljudi, ki jih gosti v Posavskem muzeju, pogosto pripelje še v Podbočje, pa tudi moj oče. Dobri promotorji so tudi sami obiskovalci, ki svoje vtise delijo z drugimi, izredno pa me veseli, da nas promovira tudi TIC Kostanjevica na Krki, ki prodaja naš podboški cegu in še nekaj drugih naših izdelkov. Za druge ponudnike v kraju pa ravno ne morem reči, da delamo z roko v roki ali da jim je kaj pretirano mar, kaj o našem kraju menijo in kako ga vidijo obiskovalci. Predvsem smo le člani TD tisti, ki pometamo, pospravljamo in si prizadevamo za njegovo urejeno podobo.
Si tudi prostovoljna gasilka, poješ pri cerkvenem zboru, kot zborovodja vodiš otroški pevski zbor Zlate lučke, vsakdanji kruh pa si služiš z vodenjem računovodstva za samostojne podjetnike, družbe, društva, kmete. Kaj opažaš pri njih, kakšno podporo bi potrebovali, kaj pogrešajo kot podjetniki?
Večina mojih podjetnikov je zavednih davkoplačevalcev, delajo korektno, vedo, kaj so njihove obveznosti ter kakšna so davčna in druga pravila. Zanje bi bilo pomembno, da se ta ne bi kar naprej spreminjala in da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s kupom papirologije, ki vzame veliko dragocenega časa, se soočati z zaostrenimi pogoji pridobivanja kreditov ipd. Moji podjetniki so mali, povečini z enim ali dvema zaposlenima in trdo delajo ne le po nekaj ur, temveč od jutra do večera. S strani oblasti ter njenih pristojnih ali podrejenih institucij in služb si želijo predvsem več zaupanja, ne pa da so večno podvrženi stereotipu, da želijo nekaj prikriti, ogoljufati državo.
Ob vseh angažiranjih pa te nismo nikoli opazili na političnem odru, pa vendar si tudi nanj stopila na zadnjih lokalnih volitvah. Še več, od včerajšnjega dne dalje si tudi uradno ena od dveh podžupanj Mestne občine Krško.
V bistvu je politika, osebno mi je sicer bližje izraz družbeno odgovorno delovanje, na našem naslovu Podbočje 47 doma nič krajše obdobje od kulture. V kraju je bil aktiven že moj stari oče, zatem moj oče, ki je bil med drugim predsednik izvršnega sveta občine, pa poslanec v državnem zboru in zatem uslužbenec občine, dolga leta aktiven tudi v KS. Zato so bili razni samoprispevki, načrtovanje, organiziranje dela in spodbujanje ljudi k sodelovanju pri posameznih gradnjah, opremljanju kraja, denimo napeljavi telefona, vodovoda idr., prav tako spremljajoče zgodbe mojega odraščanja, skozi katere sem, podobno kot na drugih področjih, pridobivala neko širino. Politično se do zdaj res nisem angažirala, a sem bila skozi delovanja na drugih področjih, ne nazadnje tudi skozi delo v KS, hote ali ne, neposredno blizu politiki. Preprosto sem začutila, da je napočil čas, da naredim korake tudi v tej smeri.
Ko sem bila prvič povabljena na sestanek Društva Modra smer, na katerem se nas je zbralo manjše število udeležencev, nekaj sem jih poznala, nekaj ne, smo dve uri poslušali drug drugega brez prekinjanja, brez pametovanja, brez vsiljevanja mnenj, skratka, počutila sem se dobro. Tako sem pri Modri smeri tudi ostala, seveda ob tem malo premlevala tudi o tem, kaj to pomeni za moje življenje in posel. Izšlo se je, kot se je, v nekem delčku sem na izvolitev v občinski svet računala zaradi svoje prepoznavnosti na drugih področjih, v nasprotnem primeru pa tudi ne bi bila razočarana. Kar pa se tiče imenovanja za podžupanjo – priznam, bila sem zelo počaščena. Župan Janez Kerin je pri tem upošteval moje mnenje oz. želje, na katerih področjih se v tej funkciji vidim, to so družbene dejavnosti, okolje in prostor ter lokalna samouprava. Osebno pa se v tej vlogi ne vidim drugače kot na ostalih področjih mojega angažiranja, vselej moja motivacija izhaja iz dela za in v dobro ljudi.
Bojana Mavsar
(pogovor je bil objavljen v časopisu Posavski obzornik 2. februarja)
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
