Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Tik pred prvomajskimi prazniki se je na naše povabilo k pogovoru prijazno odzvala 57-letna Ivica Sotelšek, ki je že 35 let dejavna na področju sindikalnega gibanja, od tega 17 let opravlja funkcijo sekretarke OO ZSSS Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V Pišecah skoraj ni prireditve, pri kateri oktobrska nagrajenka iz leta 2021, ki doma v Dednji vasi skrbi tudi za kmetijo, ne bi sodelovala.
Kaj vas je pripeljalo v sindikalno gibanje?
V sindikat sem se včlanila leta 1990, takrat zaposlena na Občini Brežice. V tistem času je bilo skoraj samoumevno, da je bil vsak zaposleni tudi član sindikata. Imeli smo zelo aktivno predsednico sindikata in kmalu sem se pridružila Izvršnemu odboru. Po koncu njenega mandata sem prevzela tudi funkcijo predsednice. Leta 2008 se je sprostilo delovno mesto sekretarja v Območni organizaciji Posavja in takrat sem iz občinske uprave prestopila v sindikate.
Kaj vse zajema vaše delo v sindikalnih pisarnah Krško in Brežice?
Naši pisarni ne spadata več pod Območno organizacijo Posavje, ampak od leta 2010 pod OO Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Na tem območju smo zaposleni trije in vsak pokriva določene dejavnosti. Pod Zvezo svobodnih sindikatov (ZSSS) spada 23 sindikatov, jaz od teh pokrivam deset, in sicer Sindikat državnih organov Slovenije, Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije, GLOSA – Sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat lesarstva in gozdarstva Slovenije, Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije, Sindikat VIR Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat upokojencev Slovenije ter Svobodni sindikat Slovenije. To pa ne pomeni, da v teh pisarnah ne sprejmem tudi drugih, ki niso iz ‘mojih’ dejavnosti, ali pa da v Novem mestu kolega ne sprejmeta delavcev iz dejavnosti, ki jih pokrivam sama.
V pisarnah se zglasijo ljudje z različnimi problemi, včasih celo zelo inovativnimi. Delo zajema tudi pomoč sindikalnim zaupnikom in predsednikom sindikalnih organizacij pri sami organizaciji sindikalnega delovanja, podaji raznih mnenj, sklepanju podjetniških kolektivnih pogodb, sodelovanje pri pogajanjih z delodajalci in še marsikaj drugega.
Se vam je kakšen primer delavskega boja še posebej vtisnil v spomin?
Prisotna sem bila na raznih demonstracijah, ki so jih organizirali sindikati v Ljubljani, številnih manifestacijah, ravno tako tudi stavkah, z žalostjo pa se še danes spominjam stavke v Vinu Brežice, ki ji je sledil stečaj podjetja. Podobno je bilo tudi pri Tovarni pohištva Brežice. Obe podjetji nam v našem prostoru zelo manjkata.
Kakšne so trenutno glavne zahteve sindikatov, čemu se največ posvečajo?
Trenutno je najbolj aktualna reforma pokojninskega sistema, katere temeljna cilja sta pripraviti sistem na demografski prehod, to je staranje prebivalstva, ter izboljšati položaj oz. blaginjo obstoječih in prihodnjih upokojencev. Spremembe pomenijo pomemben korak k stabilnemu, vzdržnemu in pravičnejšemu pokojninskemu sistemu za vse generacije. Uvajale pa se bodo postopoma, večinoma do leta 2035. Zdaj je bil aktualen tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti. ZSSS ima v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) tudi svoje člane in je prisotna pri sprejemih vseh zakonov ali spremembah. Sicer pa ima vsaka dejavnost vedno nekaj novega na svojem področju, čemur sledijo pogajanja.
Katere so trenutno največje grožnje delavskim pravicam pri nas?
Trenutno največje grožnje delavskim pravicam v Sloveniji izhajajo iz več smeri, tako na zakonodajni, ekonomski kot tehnološki in družbeni ravni. Izpostaviti velja naraščanje prekarnih oblik zaposlitve, npr. pogodbe za določen čas, delo prek študentskih servisov, podjemne pogodbe, s.p.-ji na poziv, kar vodi v zmanjšano socialno varnost delavcev, delavci nimajo stalnega dohodka, težje dostopajo do kreditov, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Nadalje pomanjkljiv nadzor nad kršitvami delodajalcev zaradi kadrovske podhranjenosti Inšpektorata za delo, kar marsikateri delodajalec izkorišča. Posebno tveganje predstavlja npr. platformno delo, ki pogosto pomeni delo brez osnovnih pravic, kot so dopust, bolniška, pokojnina. Potem je tu avtomatizacija, ki lahko vodi v izgubo delovnih mest, zlasti v proizvodnji. Uvoz cenejše delovne sile iz tujine pogosto pomeni nižje plače in slabše pogoje tudi za domače delavce. Tujim delavcem se pogosto ne zagotavlja minimalnih standardov bivanja in dela. Omejevanje sindikalnega delovanja, pritiski, da se kolektivne pogodbe krčijo in sklepajo zgolj na ravni podjetij, ne pa dejavnosti, neusklajenost plač z življenjskimi stroški … – vse to vodi v večjo negotovost, nižjo socialno varnost in oslabitev delavskega glasu v družbi.
Imajo po vašem mnenju sindikati še takšno moč kot v preteklosti? Kaj se je spremenilo v vseh teh letih?
Ne več v enaki meri. V preteklosti, zlasti v drugi polovici 20. stoletja, so imeli sindikati veliko večjo moč, saj so zastopali večji delež delavstva, bili ključni akterji pri oblikovanju delovne zakonodaje, socialne države in zaščiti pravic delavcev, kolektivne pogodbe so bile široko razširjene, družbeni vpliv pa občuten. Danes je njihov vpliv oslabel zaradi več razlogov. Povečana prekarizacija dela (pogodbe za določen čas, s.p.-ji) je razpršila delavce in otežila organiziranje. Članstvo v sindikatih je upadlo, zlasti med mladimi in v zasebnem sektorju, solidarnost in skupno delovanje sta tudi v upadu, saj je družbena klima vse bolj individualistična, globalizacija omogoča selitev proizvodnje, kar slabi pogajalski položaj delavcev, digitalizacija pa prinaša nova, nestabilna delovna okolja, kot je npr. delo prek platform. Še vedno pa obstajajo delovna okolja, ki imajo močne sindikate in sindikalno delovanje, kar pa se na koncu pozna tudi pri izborjenih delavskih pravicah.
Redno povezuje vsakoletno prvomajsko srečanje na Lisci (foto: S. R./arhiv PO).
Ali opažate razlike v odnosu do sindikatov med mlajšimi in starejšimi generacijami?
Starejše generacije bolj zaupajo sindikatom, so pogosteje člani in veliko jih že ima izkušnje s kolektivnim bojem. Mlajše generacije pogosto niso vključene, so do sindikatov bolj skeptične, veliko jih dela prekarno in individualno. Nekateri pa, žal, sploh ne vedo, kaj je sindikat in kakšno vlogo ima. Kljub temu se med mladimi pojavlja nov val zanimanja za organizirano delovanje, a pričakujejo bolj sodobne, odprte in digitalno prilagojene oblike sindikatov.
Kakšna je glede na individualizacijo, čedalje večjo stopnjo prekarnosti in upadanjem ‘občutka’ skupnosti prihodnost sindikatov, se v svetu že nakazujejo kakšni trendi, ki bodo k nam prišli z zamikom?
Sindikati se soočajo z resnimi izzivi, kot ste omenili, od vse večje individualizacije, prekarnosti in digitalizacije dela do upadanja občutka skupnosti. Tradicionalne oblike organiziranja postajajo v takšnih okoljih manj učinkovite, saj vse več delavcev dela preko platform, pogosto brez fizičnega delovnega okolja. V svetu se že nakazujejo novi trendi, kot so organiziranje platformnih delavcev, npr. dostavljavcev, vzpon digitalnih sindikatov in aplikacij za povezovanje delavcev, večja angažiranost mladih in transnacionalno povezovanje sindikatov. Za prihodnost bo ključno, da se sindikati temu prilagodijo – postanejo bolj digitalni, vključujoči do ‘prekarcev’ in gradijo skupnosti, ne le pravno zastopstvo. V Sloveniji lahko pričakujemo zamik teh trendov, a so neizogibni, če želimo, da sindikati ostanejo relevantni.
Kako je z organiziranostjo sindikatov v Posavju? Bi morali biti bolj ‘glasni’?
Vsa večja podjetja načeloma imajo svoje sindikate. Vsaka dejavnost se povezuje v območni odbor, če za primer navedem tekstilno industrijo, imamo na območju tri, Lisco, Inplet in Kopitarno, katerih sindikati se povezujejo v en območni odbor. Najmočnejši pa je trenutno SKEI, v katerega je včlanjenih približno 700 članov. V preteklosti, ko so se dogajali stečaji, je bilo v Posavju precej bolj glasno in bučno dogajanje, zdaj pa se dogajajo na podjetniškem nivoju. Trenutno so razmere relativno ugodne, stvari se dogajajo in rešujejo v podjetjih ter niso tako medijsko izpostavljene. Drugače pa so sindikati v Posavju še vedno zelo aktivni.
Ali je delo vrednota tudi danes? Kaj po vašem mnenju največ šteje pri delu danes – varnost, plača, zadovoljstvo, nekaj drugega?
Po mojem mnenju je še vedno vrednota, čeprav so se časi spremenili. Včasih si čutil pravo pripadnost delovnemu mestu, podjetju, danes pa mladi drugače gledajo na to in hodijo v službo bolj zaradi plače kot pa česa drugega, in če niso zadovoljni, jo hitro zamenjajo ter se ne sekirajo preveč. Seveda brez plačila ne moremo, denar se mora obračati. S plačo je povezana tudi varnost, saj zagotavlja preživetje, še posebej v času draginje. Bilo bi super, če bi si lahko vsak privoščil tudi dopust, ne pa da ga preživlja doma, ker si ne more privoščiti nekajdnevnega oddiha. Veliko je tudi vredno, da si zadovoljen s službo in srečen na delovnem mestu, da rad hodiš delat.
Kako po vašem opazovanju digitalizacija in avtomatizacija spreminjata pojem dela?
Vsekakor vplivata na drugačno organizacijo dela, saj algoritmi in avtomatizirani sistemi prevzemajo mnoge naloge, ki jih zdaj opravljamo delavci in delavke. Slednji bodo še vedno potrebni, vendar v manjšem številu. Včasih se je vse delalo na roke in se je posledično rabilo veliko delavcev, zdaj pa vsak nov izdelek rabi stroj, ki ga največkrat upravlja samo eden. Da ne omenjam umetne inteligence, ki spreminja svet in pomeni velik napredek ter veliko naredi namesto človeka. Delo je zaradi tega hitrejše in lažje.
Čedalje večje so težave s kadrom, zaradi česar je vedno več zaposlenih tujih delavcev, Slovenija ima npr. sklenjen gospodarski sporazum za zaposlovanje tujih državljanov s Filipinov. Se tuji delavci vključujejo v sindikate in kako oz. se tu pojavljajo novi ‘izzivi’ na področju delavskih pravic?
Moram vas malo popraviti, s Filipini je bil marca letos podpisan le Memorandum o soglasju med Slovenijo in Filipini o sodelovanju na področju mobilnosti delavcev. Gre le za okvirni dogovor ali za formalno izraženo namero obeh držav, da se zaposlovanje filipinskih delavk in delavcev v Sloveniji uredi z nekim bodočim sporazumom. Ob takšni situaciji se mi poraja vprašanje, kje so naši delavci. Drugače pa se številni tujci, predvsem iz BiH in Srbije, včlanijo v sindikat, čeprav marsikateri sploh ne vedo, kaj sploh sindikat je in kaj pomeni. Predvsem jih zanima konkretna strokovna in/ali pravna pomoč, ki jo sindikati nudimo našim članom. Ko pa izvedo, da je kdo z našo pomočjo prišel do svojih pravic, se tudi sami želijo pridružiti takemu sindikatu. Nekateri k nam pristopijo zgolj z željo po včlanitvi v sindikat, toda večina pride, ko problemi oz. kršitve njihovih pravic že eskalirajo do te mere, da se jih več ne dá prenašati, ko je že potrebna strokovna ali celo pravna pomoč. Tujci so v primerjavi z domačimi zaposlenimi precej pogosteje žrtve prekrškov in tudi kaznivih dejanj na področju delovnih razmerij.
V domačih Pišecah je prav tako povezovalka skoraj vsake prireditve (foto: arhiv PO/R. R.).
Zelo ste vpeti v krajevno društveno življenje, kot predsednica vodite KD Orlica Pišece in FS Duplo, ste tajnica društva vinogradnikov in Župnijske Karitas Pišece, članica sveta KS Pišece, turističnega društva in ŽPS, povezujete razne prireditve v Pišecah … kaj vam tako udejstvovanje pomeni?
Rada imam kulturo, od nekdaj mi je bil zelo pri srcu ples. Preprosto rada to počnem in me izpopolnjuje, je pa tudi na vsakem področju nekaj lepega, kar me privablja, da sem zraven. Pri nobenem društvu se nisem sama ponujala, ampak so me ‘našli’. Sem pa takšna, da vse vidim in tudi povem, saj želim pomagati, da bo še boljše. Ko je vse tako, kot mora biti, si najbolj zadovoljen. Ne moreš pa biti pri tem individualist, rabiš dobro ekipo za sabo.
Zdi se, kot da se po koronskem času življenje ni več vrnilo povsem v stare tirnice, saj je druženja med ljudmi vedno manj oz. imamo občutek, da se vsak drži bolj zase. Kako vi gledate na to?
Ja, se strinjam, tudi sama to opažam. Je tudi težje zbrati ljudi za kakšno prireditev. Razmišljaš, kaj bi bilo treba narediti, da bi jih privabil nazaj. V Pišecah so bile včasih najbolj množično obiskane dramske igre in radi bi, da bi se ti časi spet vrnili, zato v dramski skupini Smeh ni greh spet načrtujemo kakšno komedijo v domačem narečju in upamo, da bo privabila obiskovalce in bomo na tak način napolnili dvorano. V FS Duplo, recimo, delamo tudi na tem, da bi v naše vrste prišlo še več mladih po zaključku osnovne šole, kjer sicer imajo folklorno skupino, a z odhodom načeloma prenehajo s to dejavnostjo.
Kako ste zadovoljni z ureditvijo in razvojem vašega kraja, občine?
Iskreno povedano, nisem najbolj zadovoljna, saj smo na ravni občine kar malo pozabljeni. Nisem za centralizacijo na nobenem področju. Pred leti je bilo obdobje, ko se ni dalo graditi in so mladi zaradi tega odšli iz kraja, kar se zdaj pozna. Pišece so v bistvu prazne, veliko je zaraščanja, kmetijskih površin se več ne čisti, ker jih nima kdo, starejši pa ne zmorejo več. Resda nekateri prihajajo nazaj, tudi tujci, problem pa je, ker ni mladine. Omejuje nas tudi občinski prostorski načrt, ker bi se zagotovo z veseljem še kdo naselil po teh naših orliških hribih, če bi imel možnost graditi. Veseli pa me napovedano odprtje gradu Pišece, ki bo za javnost odprt še letos. Tako so nam obljubili.
Rok Retelj
Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 30. aprila 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
