Prestrukturiranje Šaleške doline, nov obračun omrežnine, referendum o Jek 2. Elektroenergetske teme so lani preplavile medijski prostor. A četudi so teme izginile iz javnosti, to še ne pomeni, da so izzivi za nami, opozarja direktor Instituta Jožef Stefan: “Če se o tem nič ne pogovarjamo in na tem področju nič ne počnemo, to ponavadi ni dobro, ker bomo čez 10 let potrebovali precej resne rešitve in je na njih potrebno delati danes,” poudarja Leon Cizelj.

Šef Elesa, Aleksander Mervar, energetske izzive deli v tri kategorije: omrežje, proizvodni viri in krepitev odpornosti. “Moramo vedeti, da je v tem trenutku šaleška elektroenergetika v zadnji fazi, kakršnakoli nova, zahtevna proizvodna enota, kot je Jek 2, 20 let. In bomo v prihodnjih letih zagotovo povečevali uvozno odvisnost,” opozarja. Kar samo po sebi ni razlog za skrb, ob tem miri Mervar, saj pričakuje nižje cene elektrike na borzah.

“Tisto, kar je v Sloveniji najbolj zaskrbljujoče, če pogledamo nazaj, kaj se nam dogaja – katera koli tehnologija, ali je okoljsko sprejemljiva ali ne, bo pač neko okolje proti njej. Enostavno ne moremo v tej državi zaenkrat narediti nobene resne velike proizvodne investicije,” pa dodaja.

Težave z umeščanjem v prostor imajo hidroelektrarne, vetrnice in večje sončne elektrarne. Številne pomisleke, predvsem zaradi financiranja, vzbuja jedrska energija. A da slednja ni nič dražja od obnovljivih virov, je prepričan Cizelj: “Če bi lahko dali obe ti dve opciji na mizo in jih približno ovrednotili, bi se dalo veliko bolj elegantno pokazati, da je solarizacija vsaj toliko draga kot jedrska elektrarna, če ne bolj,” pojasnjuje.

V eno ali drugo smer, učinkovit energetski prehod bo možen le z jasno državno strategijo, se stirnjata sogovornika.