Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Življenje v družini, kjer skrb za otroke prevzema le eden od staršev, prinaša nešteto izzivov in tudi stisk. Pomembno je, da ima starš dostop do ustreznih svetovalnih storitev, skupin za samopomoč in psihološke podpore. Eden največjih izzivov je finančna stabilnost, zato so na voljo socialni transferji in različne oblike državne pomoči.
Družina kot osnovna celica družbe in znotraj nje družinsko življenje je z določbami Ustave Republike Slovenije posebej zavarovano področje, v katerega lahko neposredno posega država s pomočjo institucij (center za socialno delo, policija, sodišče) le v primerih suma nasilja v družini, če pride v njej do zlorab, zasvojenosti ali psihičnih težav, sicer je naloga države, da skozi ustrezne politike zagotavlja socialno, pravno in ekonomsko varnost tako posameznika kot družine.
Varuhi človekovih pravic v letnih poročilih in tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije opozarjajo, da se struktura družin, ki se nanje obračajo s prošnjo po pomoči, spreminja. Tako je med prosilci pomoči poleg zaposlenih, ki z minimalnimi prihodki ne morejo več pokrivati naraščajočih stroškov v gospodinjstvih, vse več enostarševskih družin.
21-ODSTOTNI DELEŽ ENOSTARŠEVSKIH DRUŽIN
Slovenija velja za socialno državo, vendar bi bilo treba na socialnem področju še marsikaj postoriti in usmeriti več pozornosti na posamezne ranljive skupine, med katerimi je po številu veliko enostarševskih družin. Le-teh je veliko tudi na območju Posavja, kar ponazarjamo z zadnjimi razpoložljivimi podatki Statističnega urada RS na dan 1. 1. 2021, čeprav se število enostarševskih družin in vzdrževanih otrok po letih sicer spreminjata, a najverjetneje do večjih odstopanj ne prihaja.
V navedenem letu je bilo na območju občine Bistrica ob Sotli evidentiranih 97 enostarševskih družin (70 žensk in 27 moških), v občini Brežice skupno 1.609 (1.260 žensk, 349 moških), v kostanjeviški občini 147 (128 žensk, 19 moških), v mestni občini Krško 1.552 (1.215 žensk, 337 moških), v radeški občini 231 (198 žensk, 33 moških) in v občini Sevnica 979 (787 žensk, 192 moških). Delež enostarševskih družin je v regiji znašal 21,42 %, v 79 % so bile vzdrževalec otroka matere, med njimi jih je kar 95 % skrbelo za enega ali dva otroka.
Enostarševske družine so pomemben del sodobne družbe, a se soočajo s številnimi izzivi, ki jih brez ustrezne podpore težko premagujejo. Ključno je, da država, delodajalci in lokalne skupnosti prepoznajo njihove potrebe ter oblikujejo rešitve, ki bodo omogočale boljše življenjske pogoje tako za starše kot za otroke. S tem lahko prispevamo k bolj pravični in vključujoči družbi, kjer noben starš ne ostane sam v skrbi za prihodnost svojega otroka.
IZZIVI ENOSTARŠEVSKIH DRUŽIN
Univ. dipl. psihologinja, specialistka psihološkega svetovanja Andreja Križnik Novšak s sevniške enote CSD Posavje v pogovoru predstavi pojem družine, enostarševske družine ter samohranilk in samohranilcev.
»V našem Družinskem zakoniku je družina življenjska skupnost otroka, ne glede na njegovo starost, in sicer z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima potem do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otroka uživa družina posebno varstvo države,« pojasnjuje in nadaljuje, da imamo veliko oblik različnih družin, zato je zelo pomembno, da razumemo, da so vse lahko ustrezne za otroka.
»V kateri koli obliki družine otrok živi, je ključno, da v njej najde ljubezen, varnost, razumevanje in spoštovanje.«
»Jedrna družina je tista, v kateri otrok živi z obema staršema. Enostarševska družina pomeni, da otrok živi samo z enim staršem. Preurejena družina nastane, ko se starša ločita in se eden ali oba znova poročita. Razširjena družina združuje več generacij. Družina s posvojenimi otroki pomeni, da starša posvojita otroka, ker svojih ne moreta ali ne želita imeti,« pojasnjuje psihologinja. »V kateri koli obliki družine otrok živi, je ključno, da v njej najde ljubezen, varnost, razumevanje in spoštovanje,« še poudari.
»Včasih smo skupnost enega od staršev z otrokom ali več otroki, kadar je drugi starš pokojni in po njem ni mogoče prejemanje pokojnine ali je eden od staršev neznan ali pa ne prispeva sredstev za preživljanje otroka, imenovali mati samohranilka oziroma oče samohranilec. V današnjem času se ta izraz ne uporablja več, raje uporabljamo izraz enostarševska družina, saj je ta izraz bolj vključujoč in nevtralen, bolj primeren,« skuša pojasniti vlogo družine, ki je še posebej ranljiva skupina v družbi. Zakaj? En starš nosi večje breme družinskega življenja, kot če sta prisotna oba, zato je zelo pomembno podporno okolje.
PODPORA SOCIALNEGA SISTEMA
»Sama pri svojem delu opažam, da nastane velika težava, če starš nima lastne socialne mreže, da bi imel za kakšno uro ali dve zagotovljeno varstvo za otroka, ko bi, na primer, odšel na roditeljski sestanek ali k zdravniku,« izpostavi enega od starševskih izziv strokovnjakinja s centra za socialno delo, kamor se starši običajno obrnejo po pomoč. »Ena izmed možnih pomoči je obravnava znotraj storitve Prva socialna pomoč, možna pomoč bi bila tudi z izvajanjem laične pomoči na domu. Gre za obliko pomoči, ko se z družino dogovorimo za čas in program aktivnosti, pri kateri družini pomaga laični sodelavec. Ob tem bi bilo za razmisliti tudi o možnosti kratkotrajnega varstva za otroke, kadar starši to potrebujejo. Takšna podpora bi lahko delovala po vzoru prostovoljnih mrež ali organiziranih programov v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi,« predstavi možnost pomoči pri skrbi za odraščanje otroka v družinskem okolju.
Enostarševska družina se pogosto sooča tudi s finančno stisko, zato eden od zakonov ureja pogoje ter višino za pridobitev javnih sredstev za podporo staršem. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, na primer za otroke, ki živijo v enostarševskih družinah, upošteva 30-odstotno povečanje posameznih zneskov otroškega dodatka za vsakega otroka, ki je do njega upravičen, in sicer v skladu z uvrstitvijo družine v dohodkovni razred. Če predšolski otrok, ki je mlajši od štirih let, ni vključen v predšolsko vzgojo v skladu s predpisi, ki urejajo vrtce, se posamezni znesek otroškega dodatka poveča za 20 odstotkov. Temu sledi še cela vrsta socialno-varstvenih pravic, poleg že omenjenega otroškega dodatke še denarni dodatek, subvencija za vrtec pa subvencija malice, najemnine za stanovanje, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, štipendija …
»Višina denarnih sredstev, ki se določa po določenih kriterijih, je časovno omejena,« razloži in doda, da mora starš za pridobitev socialno-varstvenih prejemkov sam vložiti vlogo pri pristojnem centru za socialno delo, kjer mu je v pomoč tudi posvet s strokovno delavko.
VLOGA DELODAJALCA IN LOKALNE SKUPNOSTI
»Seveda je pomembna tudi podpora delodajalca, njegovo razumevanje stanja v enostarševski družini, kjer starš potrebuje dopoldanski delovni čas, ko je otrok v vrtcu ali šoli. So primeri, ko starš pusti službo, saj nima nikogar, ki bi skrbel za otroka v popoldanskem in večernem času, ko je v službi. V takšnem primeru dobi starš na centru za socialno delo denarni dodatek zase in otroški dodatek za otroka, a vedeti moramo, da je to za osnovno preživetje, redni dohodek iz dela nudi bistveno več,« še izpostavi sogovornica in nadaljuje, da je pomemben tudi odnos med zaposlenimi. »Krasno je, če sodelavke in sodelavci razumejo, da starš z mladoletnim otrokom želi preživeti šolske počitnice z njim. To so dragoceni trenutki, ki ustvarjajo čustveno bližino, zaupanje …« pojasnjuje in dodaja, da se je odnos do enostarševskih družin v zadnjih desetletjih spremenil, a družbene stigme še vedno obstajajo.
»Ključno je, da s pravim sistemom pomoči – od socialne podpore in delovne fleksibilnosti do solidarnosti v lokalnih skupnostih – ustvarimo spodbudno okolje za starše in njihove otroke.«
»Enostarševska družina ni nujno posledica neuspeha ali izbire, ampak je pogosto rezultat življenjskih okoliščin, ki jih posamezniki niso mogli predvideti ali preprečiti, zato je ključno, da s pravim sistemom pomoči – od socialne podpore in delovne fleksibilnosti do solidarnosti v lokalnih skupnostih – ustvarimo spodbudno okolje za starše in njihove otroke,« poudari psihologinja Andreja Križnik Novšak. »Vedeti moramo, da je starševstvo zahtevna naloga in ranljivost je še veliko večja, če skrbi za otroka en sam starš, zato jim moramo ponuditi roko,« zaključi.
DELJENO SKRBNIŠTVO
V sodobnem svetu se po ločitvi obeh staršev uveljavlja oblika deljenega skrbništva. Ob tem se postavlja več vprašanj – kako takšna oblika deluje, kakšen je otrokov odziv, se pojavljajo težave?
Hči našega sogovornika je bila po razhodu staršev stara deset let in želela sta ji omogočiti enakovredno prisotnost obeh staršev. Oba sta živela v istem kraju, hči je še naprej obiskovala isto šolo, ohranila je svoj krog prijateljic in prijateljev, le en teden je živela pri očetu in en teden pri materi. »Količina časa, ki ga je preživela pri enem ali pri drugem, je bila zelo enakomerno razporejena. Preživnine ni plačeval nobeden od naju. Za takšno obliko sva se sporazumno dogovorila, saj sva bila mnenja, da je to za hčer najboljše, čeprav je sprva pri bivši ženi na začetku ostajal dvom, če je to za otroka res dobro. Če bi se družil s hčerjo samo ob določenih vikendih, to ne bi bil njen običajen vsakdanji ritem. Vikend je vikend, takrat večinoma ni šolskih in ostalih obveznosti, tako pa sem bil, če lahko tako rečem, oče samohranilec na obroke. Teden, ko je bila hči pri meni, sem jo po zajtrku peljal v šolo, ko je prišla iz šole, sva preživljala skupen čas in to je bilo tisto najbolj dragoceno. Največja težava v celotni situaciji so bile selitve. Hčeri se ni dalo seliti vsak teden, čeprav ji je bilo luštno pri enem in pri drugem,« pripoveduje in nato predstavi še potek postopka na CSD, kjer sta našla razumevajočo socialno delavko. »Ta nama je pomagala, da smo šli skozi postopek zelo hitro. Pogovorila se je z nama kot staršema in tudi s hčerko, tako da z dodelitvijo deljenega skrbništva ni bilo težav. Oba sva imela vsak svoje stanovanje in sobo zanjo, tako da je imela svoj osebni prostor. Glede vzgoje ni bilo bistvenih razlik, morda tudi zaradi tega, ker sva kot starša postavila dovolj jasna pravila, ki so veljala pri obeh. Čutila in vedela je, da jo imava oba rada, da je dobrodošla v enem in drugem okolju,« je predstavljal obdobje, v katerem je otrok najbolj potreboval občutek varnosti in ker je dekle videlo, da starša sodelujeta in spoštujeta drug drugega, ji je to pomagalo pri prilagajanju na novo situacijo.
Za zaključek še nasvet vsem, ki so se znašli na podobni poti, kako naj ravnajo, da bo stisk čim manj? »Univerzalne rešitve ni, a staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji, bi svetoval, naj vedno postavijo otroka na prvo mesto. Pomembno je, da ločijo partnerska nesoglasja od starševske odgovornosti. In nenazadnje, naj se ne bojijo poiskati pomoč, če jo potrebujejo – bodisi pri strokovnjakih bodisi pri prijateljih in družini. Vedno obstaja pot.«
B. Mavsar, S. Radi
Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 20. 2. 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
