Avtor tega prispevka je ePosavje.com. Vabljeni k branju ePosavje.com »
V petkovem dopoldnevu se je na biseru posavskega hribovja, kot radi poimenujemo 948 m. n.v. visoko Lisco, zbrala vrsta planincev, ki z ozirom na svoja leta že stopajo v obdobje žlahtnosti – Meddruštven odbor (MDO) planinskih društev Zasavje je namreč organiziral vsakoletno srečanje starejših planincev vse od Brežic, Krškega in Radeč pa po Zagorja in Laškega. Ta skupnost, ki povezuje ljubitelje narave in pohodnih korakov, se razteza kar čez tri regije: posavsko, zasavsko in del savinjske.
Po uvodnem zboru ob 10. uri pri Tončkovem domu na Lisci je uvodne besede zbranim namenil predsednik MDO Zasavje Jože Prah, ki je še vedno čile in solidno gibljive planince pozdravil ter orisal potek srečanja, nato pa se je velika večina udeležencev podala na pohajkovanje po vrhu Lisce, z vmesnimi postanki.
KAPELICA, ODPADKI, HRIBOVSKE KMETIJE, PIKNIK-TOČKE, REKORD: 12.000 LJUDI NA LISCI
Prvi tak je bil pri kapelici, vkopani v skalo, tik pod Tončkovim domom, bila je zgrajena med letoma 1939 in 1940 na pobudo Blaža Jurka (1859 – 1941), najbolj znanega učitelja z Razborja pod Lisco, ki je bil tudi velik ljubitelj gora in pohodništva. Kapelica je zgrajena deloma iz apnenčastega kamenja, deloma iz lehnjaka, nabranega v dolini Gračnice, v notranjosti le-te pa je velik kip Matere Božje, ki ga je podaril prav pobudnik zgraditve Blaž Jurko. Zanimanje so pritegnile tudi ploščice z imeni, Prahovo pripovedovanje o sami kapelici pa je dopolnil tudi Ljubo Motore, aktiven član sevniškega planinskega društva, kronist in fotograf. Med drugim je razkril tudi od kod ime Lisca: gričevnati deli, ki obdajajo samo Lisco, so bili nekdaj v še večji meri kot danes posejani z drevesnimi vrstami po obronkih, med njimi pa so bile lise travnikov. Lise so pripeljale do imena Lisca.
Naslednji postanek je bil na območju vzletišča, kjer je bil zbranim približan podatek, da je bil na Lisci eden prvih vzletalnih centerov za jadralne padalce v Jugoslaviji, že vrsto pa za ta del športno-razgledne dejavnosti zgledno skrbi Društvo Kondor iz Radeč. Ko je bila gospodarska moč domačih podjetij na vrhuncu, so tudi ta precej vlagala in se finančno izkazovala, na ta način je prišlo do postavitev hišk na Lisc prav ob vzletnem pobočju (lastnikov družb Tanin, Mercator in Kopitarna Sevnica). V preteklosti se je v povezavi s tem delom odvijalo zanimivo načrtovanje s strani Vlasta Kopača, ta je načrtoval tudi gondolo na Kredarico in na Triglav, a do vzpostavitve “žičniške poti” na Lisco (k sreči) načrti niso nikdar pripeljali.
Nedaleč stran smo se ustavili pri rastlinski čistilni napravi, pri kateri je Prah poudaril sobivanje z naravo in skrb zanjo ter spomnil na čase, ko so na razna odlagališča k odpadkom dodajali posebne vrste kvasovk, ki so pospešile proces razkrajanja. “Tudi planinci moramo biti zgled, kako porabljati čim manj energije in kako je mogoče uporabljati čim manj stvari za lagodno življenje,” je navrgel v razmislek, kako gospodarska rast, pohlep in potrošništvo (izven meja nujno potrebnega) obremenjujejo okolje, v katerem živimo. In da narava zna sama zase najbolj poskrbeti, s samoregulacijo in samoočiščevalnimi procesi.
Preden smo se lotili prvega rahlega vzpenjanja do razglednega dela, kjer se nahaja “klopca ljubezni”(ime izhaja iz v naslonjalo vrezanega srca), so nam naproti prišli člani Planinskega društva Videm Krško – 18 njih se je podalo od Železniške postaje Breg (do koder so se seveda pripeljali z vlakom) in po dveh urah in pol hoda prispelo na posavski biser. Na tem delu je Prah izpostavil pomen kmetij in podeželskega načina življenja, brez katerih ni tiste prave planinske kulturne krajine. Kritično je opomnil, da se odnos do neokrnjene narave nazorno kaže tudi skozi menjavo lastnikov zemljišč, ko denimo nastajajo terasasti deli ali se v prostor umeščajo objekti, ki že na izgled ne sodijo na to območje. Spomnil je na Blaža Jurka, ki je postavil zavestišče, svoj “jagrski” kotiček, ki je pozneje postal prva planinska koča v Posavju in peta koča na slovenskih tleh. »Ne gre drugače, je pač potrebno odkupit, da lahko nato primerno gospodariš, je v navezavi na ustrezen odnos do narave dejal Prah in dodal, da biti lastnik v Evropi pomeni največ..«
Ustavili smo se na “piknik-točki Pod nebesi”, kjer nas je prevevalo razmišljanje, da znamo ceniti prostor, v/na katerem smo, in kljub temu, da je vso pot bilo slišati nežno kramljanje, ni manjkalo spoštljivega odnosa do narave. Obrazi, ki so vse to razkrivali, so bili nekdanjemu predsedniku sevniških planincev in znanemu gozdarju povod, da je opomnil, kako posebna narava je tudi v širšem smislu (megalitske strukture nedaleč od tu z astronomskimi posebnosmi; pozorno sem jim posvečajo pater Karel Gržan, Ljubo Motore, Vinko Šeško). »Po ‘koroni’ hodi šestkrat več ljudi v naravo kot prej in statistike so pokazale, da 38 odstotkov obiskovalcev prihaja k nam zaradi čudovite, neokrnjene narave; planinci smo tisti, ki v zares veliki meri skrbimo zanjo, z zgledom, delom in ozaveščanjem.«
Zaključna točka s postankom je bila pri razglednem krogu nedaleč od vremenske postaje z radarjem, zaradi ‘velike bele bunke’ na vrhu Lisce, je le-ta vidna že od daleč z doline. Tu smo prisluhnili pripovedovanju, kako je bila kmalu zatem, ko se je “rodila Slovenija” prav našemu MDO-ju zaupana naloga organizacije srečanja “Dan slovenski planincev” – in v ta namen je bil postavljen štor iz slavonskega hrasta, kot simbol povezovanja. »Okrog tega štora so se zbrali pevski zbori in prepevali planinske in domoljubne pesmi,« je obujal spomin na leto 2002 Prah in dodal, da so to tiste posebnosti, ki nas delajo drugačne in velike. Slišali smo tudi, da je bil rekordna zasedenost z ljudmi na Lisci leta 1988, ko je potekala zadnja proslava Centralnega komiteja Zveze komunitov (v obdobju, ko je bil Ivica Račan jugoslovanski partijski sekretar) – tedaj se je zbralo med 10.000 in 12.000 ljudi.
URADNI IN DRUŽABNI DEL SREČANJA
Po zaključenem pohodnem delu je uvod v kulturni del dogodka z igranjem na kitaro in pesmijo pripravil Iztok Grahek, nakar je zbrane pozdravila dolgoletna planinska vodnica in več kot dvajset let tudi tajnica v sevniškem društvu Darinka Avguštin, ki je prenesla pozdrave še s strani službeno zadržanega predsednika Petra Požuna. Ponosno je dejala, da PD Lisca Sevnica letos obeležuje 120 let obstoja in delovanja, da so se korenine sevniškega planinstva začele prav na Lisci s postavitvijo Jurkove koče in nato nadaljevale leta 1905, ko je junija potekal v Sevnici najprej shod za ustanovitev Posavske podružnice SPD, ki je bila 5. oktobra istega leta tudi ustanovljena. Spomnila je, da se je Jurkovi koči leta 1932 pridružila še ena, večja koča; obe pa sta bili med 2. svetovno vojno požgani – a zavzetost ljubiteljev hribov in gora je pripeljala do tega, da je bila na pogorišču prvotne leta 1948 namenu predana obnovljena Jurkova koča, leta 1952 pa je bila otvoritev Tončkovega doma na Lisci.
Zatem je zbrane, tiste, ki so pohajkovali po obronkih Lisce in tiste, ki so počakali na prve na terasi Tončkovega doma, nagovoril Jože Prah, ki je najprej izrazil zahvalo, da so zlasti v mlajših letih vlagali ogromno svojega prostega časa, znanja in energije v to, da je planinstvo na zavidljivi ravni tudi na območju Posavja, Zasavja in savinjske regije. »V naš MDO, ki šteje 18 planinskih društev, je povezanih okrog 4.000 članov in članic, imamo 1.000 kilometrov poti, imamo domove, koče in bivake – in vse to je odraz, da dobro delamo, to je velika stvar, ki daje našemu prostoru posebno vrednost.« Poudaril je številčnost slovenskem planinske organizacije s 70 tisoči člani in članicami, omenil Zasavsko planinsko pot in povabil k naslednjemu, še večjemu dogodku, ki ga prav tako gostil naš MDO – to je dan slovenskih planincev, ki bo potekal 14. junija na Jančah.
Doroteja Jazbec sem ob koncu odrecitirala pesem Leta avtorja Karla Kropuška, ‘gorskega Prešerna’ s Koroške, ki prikladno glede na starost navzočih govori o starojčih se kolenih, kakšni oteklini tu in tam, pa kako tudi srček malo že nagaja in da težko staro oko še poišče visokoležeče planinske rože. Po zaključenem kratkem uradnem delu je sledila okusna malica v notranjosti Tončkovega doma na Lisci, kjer sta nam brata Jernej in Tomaž Rantah postregla s kosilom, katerega pika na i je bila še sladica. Druženje je bilo sklenjeno v duhu klepeta, pesmi in obujanja spominov. Za blizu 100 starejših planincev in planink je bil to pravi prijateljsko obarvan dan, nekaterim tudi za telo, vsem pa za dušo.
Zapisala: Doroteja Jazbec
Foto: Vinko Šeško, Ljubo Motore, D.J.
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.