Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

https://www.posavskiobzornik.si/images/imgKatalogIzdelek/min/382221.jpg

Kdor se v naših krajih ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, zagotovo pozna Martina Mavsarja z Gore nad Krškim. Že od mladih let je namreč vpet v stanovske organizacije, mnogim je znan kot svetovalec na terenu in organizator prireditev, z letošnjim letom pa je prevzel vodenje osrednje organizacije kmetov v državi – Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Z družino živi na domači sadjarsko-vinogradniški kmetiji, konec avgusta se bo srečal z Abrahamom.

Rodili ste se in odraščali na živinorejsko-sadjarski kmetiji na Gori. Kako se spominjate otroštva v teh krajih, ste že zgodaj vedeli, da boste nasledili domačo kmetijo in se tudi poklicno posvetili kmetijstvu?

Z bratom in sosedom smo bili vrstniki in tesno povezani že od malih nog ter vso osnovno šolo. Ko nas doma niso rabili, smo že brcali žogo pri cerkvi sv. Lovrenca na Gori in marsikaj tudi ušpičili. Ko smo postajali starejši in si prislužili kolesa, smo se odpeljali v sosednjo vas in tam našli vrstnike. Mnogo poznanstev smo stkali tudi med počitnicami, ko so v vas na počitnice prihajali otroci iz oddaljenih krajev in celo iz Nemčije. Na to brezskrbno obdobje brez mobilnih telefonov in z vedno razbitimi koleni me vežejo res lepi spomini. Po končani osnovni šoli sem nadaljeval šolanje na Srednji kmetijski šoli v Novem mestu in nato študiral agronomijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Da se želim ukvarjati s kmetijstvom, sem vedel, odkar sem prestopil prag osnovne šole. Bil sem rad zraven pri vseh kmetijskih opravilih, opazoval in po najboljših močeh pomagal. Ko mi je oče ob neki priložnosti zaupal samostojno vožnjo traktorja po travniku, sem vedel, da bo to dobra kombinacija. Pri prevzemu kmetije nismo prehitevali. Vseskozi smo se o tem pogovarjali in v obdobju, ko sva si z ženo ustvarjala družino in reševala stanovanjski problem, mi je celo odgovarjalo, da je bil lastnik oče, ostali pa smo mu pomagali. Seveda sem že v tistem obdobju usmerjal razvoj in imel vizijo, s čim se bomo v prihodnje ukvarjali glede na naravne danosti, konfiguracijo naših kmetijskih zemljišč in seveda službe kmetijskega svetovalca.

Na KGZ Novo mesto ste nabrali kar precejšnjo ‘kilometrino’ kmetijskega svetovanja, največ na področju sadjarstva, predvsem pa ste zasnovali tradicionalno prireditev Dan tehnike, ki se je lepo prijela v lokalnem okolju …

Kot študent sem opravljal prakso na izpostavi kmetijske svetovalne službe v Krškem. Na ta način sem zelo dobro spoznal to delo in ugotovil, da bi bil lahko to po končanem študiju moj poklic. Kmetijski svetovalci so bili v tistem času in so še danes nepogrešljiv člen v verigi, ki vodi do kmeta na podeželju. Njim gre velika zasluga, da v sodelovanju s kmetijskimi gospodarstvi strokovno pomagajo pri pridelavi hrane in sodelujejo pri razvoju podeželja. Pred skoraj 25 leti sem prestopil prag Kmetijsko gozdarskega zavoda v Novem mestu. Kmalu po prihodu so mi ponudili mesto svetovalca specialista za področje sadjarstva. Terensko sem pokrival območje Dolenjske, Bele krajine in Gorenjske. Poleg že omenjenega strokovnega področja sem bil vseskozi v ekipi, ki je usposabljala uporabnike sredstev za varstvo rastlin. Iz tega sta se razvili še dve področji, na katerih mi je delo predstavljalo velik užitek, in sicer področje kmetijske tehnike in področje predelave sadja. Slednje sem strokovno pokrival po celotni Sloveniji.

Dogodek Dan tehnike, ki ga omenjate, se je pričel razvijati v sodelovanju s kmetijo Žaren iz Nemške vasi pri Krškem. Na omenjeni kmetiji so vedno stremeli k stalnim posodobitvam strojnega parka z najnovejšo vinogradniško in sadjarsko mehanizacijo. S sedanjim gospodarjem Jernejem sva prišla na idejo, da bi organizirali prikaz delovanja takšne tehnike v vinogradu oz. sadovnjaku pred obiskovalci na najvišjem organizacijskem nivoju. V tistem času takšnih prikazov s tako dovršeno kmetijsko tehniko v Sloveniji ni bilo. Glavni namen dogodka je bil, da povežemo proizvajalce kmetijske tehnike, raziskovalne inštitucije in kmetovalce na enem mestu, kjer se lahko prepričajo, kako se takšna kmetijska tehnika obnaša pri delu. Dogodek je bil sprva namenjen predvsem vinogradnikom, po skoraj 15 letih organizacije pa smo strokovno pokrili tudi ostale panoge na območju občine Krško in v sosednjih občinah. Na tem mestu se moram zahvaliti MO Krško, kjer so prepoznali pomen dogodka in nas pri organizaciji vedno podprli.

Vodenje zbornice ste (kot v. d. direktorja) prevzeli z začetkom leta, od 1. 4. imate poln mandat. Kako je prišlo do tega, da ste sprejeli ta izziv, je bila odločitev zanj težka oz. kaj je pretehtalo zanj?

S Kmetijsko gozdarsko zbornico sem povezan že od njenega nastajanja pred 25 leti, ko sem predsedoval Zvezi slovenske podeželske mladine in smo tudi mladi soglasno podprli ustanovitev KGZS. Tudi moja poklicna pot je bila ves čas znotraj sistema zbornice. Na volitvah leta 2020 sem bil prvič izvoljen v svet in nato še v upravni odbor kot eden izmed treh predstavnikov iz Posavja. Na volitvah jeseni 2024 sem bil kot član Društva slovenski kmet drugič izvoljen v svet KGZS in tudi v upravni odbor. Naše društvo se je po volitvah povezalo z društvom Forum za kmetijstvo in podeželje. Aktualni predsednik dr. Jože Podgoršek je bil skupni kandidat obeh društev za predsednika KGZS. Po konstituiranju sveta in upravnega odbora me je predsednik dr. Podgoršek vprašal, če bi prevzel direktorsko mesto. Na tem mestu je želel nekoga, ki dobro pozna delovanje sistema. Po posvetu z družino in v službi sem sprejel odločitev, da ponujeni izziv sprejmem. Odločitev ni bila enostavna, saj je šlo za precejšen preskok na moji poklicni poti. Poleg tega se zdaj vozim v službo v Ljubljano. Moje glavno vodilo v prejšnji službi je bilo, kako najbolje pomagati kmetovalcem, da bodo uspešni. Izkušnje, ki sem jih pridobil z delom na terenu, želim prenesti na nacionalni nivo, kjer opažam, da pogosto umanjka stik z realnostjo.

Poslanstvo KGZS je, kot piše na vaši spletni strani »zastopanje javnega interesa, interesov panoge in članov KGZS za zagotavljanje razvoja kmetijstva, gozdarstva in podeželja ter zdravega okolja in zdrave varne hrane za celotno prebivalstvo«. Zbornico ste seveda dobro poznali že prej, vas je v teh mesecih, odkar jo vodite, morda še kaj presenetilo, bodisi negativno bodisi pozitivno?

V glavnem smo vedeli kaj nas čaka, ko bomo prevzeli vodenje. Primopredaja poslov s prejšnjim direktorjem je potekala korektno. Ob primopredaji so bile izpostavljene nekatere usmeritve, ki jih pričelo uvajati že prejšnje vodstvo in se izvajajo dalje.  Pogosto poudarjam, da so naši člani in zaposleni znotraj sistema KGZS največji kapital, ki ga imamo. Zaposleni znotraj KGZS moramo nuditi čim bolj širok servis našim članom.

KGZS je ravno zdaj nekako ‘na tnalu’, saj je DZ potrdil predlog novele zakona o KGZS-ju, katere glavna sprememba je ukinitev obveznega članstva v zbornici tako za pravne kot fizične osebe (za so bili le poslanci Svobode, ostali proti). Kaj je po vašem mnenju razlog za takšen (po mnenju nekaterih politično motiviran) predlog in zakaj mu v zbornici nasprotujete?

Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (ZKGZ) je bil sprejet 20. maja 1999, konstitutivna seja sveta Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je potekala 12. maja 2000. V predlogu ZKGZ je Vlada RS kot predlagateljica takrat zapisala, da je »ob prostovoljnih kmetijskih združenjih obvezno in enotno zastopstvo gospodarskih subjektov v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu potrebno zaradi izravnave različnih interesov, ki izhajajo že iz različnih naravnih, gospodarskih in socialnih razmer, v katerih se opravljajo kmetijska, gozdarska in ribiška dejavnost«. Tokratna sprememba zakona daje dejansko vtis, da gre za politično motiviran predlog spremembe, vendar pa ta razlog ne more in ne sme biti motiv, da se tako drastično poseže v organiziranost zbornice. Zaradi odločnega zastopanja slovenskih kmetov je bila in je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije pogosto trn v peti aktualni politiki, ki je kar nekajkrat poskušala tako ali drugače onemogočiti delovanje zbornice. KGZS je danes ponovno pred velikimi izzivi. V interesu slovenskih kmetov in tudi slovenske države bi moralo biti, da KGZS ostane v takšni obliki, kot je bila zastavljena. Zavedati pa se je treba, da bolj, kot se bo zbornica borila za interese kmetov, bolj ji bodo določene politike nasprotovale.

Korenine zbornice sega še v predvojni čas (leto 1937), torej ima že kar dolgo zgodovino, njen status in organiziranost sta se sicer spreminjala. Nizka volilna udeležba na volitvah v organe zbornice kaže na neko krizo pripadnosti zbornici. Čemu to pripisujete v  vodstvu in kako se boste spopadli s tem?
 
Nizka volilna udeležba na volitvah v organe zbornice ni nujno pokazatelj pripadnosti članov zbornici. Nizka volilna udeležba sicer lahko kaže na nezainteresiranost volilnih upravičencev, ki pa se jo lahko razlaga tudi kot zadovoljstvo članov. Visoka volilna udeležba je namreč pogosto povezana z velikim nezadovoljstvom ali s potrebo po spremembi. Tak primer je referendum ob osamosvojitvi Slovenije. Če volitve ne izzovejo močnih čustev ali skrbi, se ljudje velikokrat ne odločijo za glasovanje. Nanje enostavno pozabijo, ker ne vidijo potrebe po spremembah sistema, ki deluje dobro ali vsaj nemoteče. Večkrat se je pojavil očitek o nizki volilni udeležbi, vendar je treba poudariti, da je volišč za volitve v organe KGZS več kot desetkrat manj kot za volitve v državni zbor. Volivci so od volišč lahko oddaljeni tudi več kot 10 km. To je izredno pomemben razlog za nižjo udeležbo.  Seveda se zavedamo, da nizka volilna udeležba kaže na izziv, s katerim se soočamo – kako še bolje vključiti člane in okrepiti njihovo pripadnost zbornici. Razloge za to vidimo predvsem v hitrem tempu življenja, številnih izzivih kmetovanja in občutku, da posamezen glas morda ne prinese takojšnjih sprememb. Vendar pa verjamemo, da lahko skupaj premagamo te izzive. Naš cilj je še bolj približati zbornico članom – z intenzivnejšim terenskim delom, jasnejšim informiranjem o koristih članstva ter konkretnimi ukrepi, ki neposredno vplivajo na vsakdan kmetov. Načrtujemo več neposrednih posvetovanj, širitev digitalnih komunikacijskih kanalov ter tesnejše sodelovanje pri oblikovanju politik, ki bodo zagotavljale boljše pogoje za kmetovanje in gozdarstvo. KGZS ostaja zavezana temu, da bo močan in zanesljiv glas kmetov ter bo skupaj z njimi sooblikovala prihodnost slovenskega podeželja. Zato vabimo člane, da se še bolj aktivno vključijo, saj so ravno oni srce in gonilo naše skupnosti.

ChatGPT pravi, da so največji izzivi slovenskega kmetijstva majhne in razdrobljene kmetije, starajoča se kmečka populacija, podnebne spremembe, omejeni naravni pogoji, odvisnost od subvencij, pomanjkanje tehnološkega napredka … Ima prav oz. katero področje bi izpostavili?

Vse našteto prav gotovo drži. To so teme, s katerimi se zaposleni znotraj sistema Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije dnevno srečujemo in iščemo rešitve z vsakim posameznikom. Priznati moram, da ni enostavno reševati kmetijo, kjer nastopi nenadna bolezen, smrt v družini, nezmožnost plačevanja mesečnih obveznosti, naravne nesreče in še bi lahko našteval. Prevečkrat sem bil priča takšnim dogodkom, ko ne veš, kaj v danem trenutku storiti, da bi našli izhod iz težke situacije. Trenutno delovno mesto mi še vedno omogoča stik s terenom tako v Sloveniji kot v tujini. Naj povem, da nikjer v Evropi niso razmere v kmetijstvu rožnate. Povsod se srečujejo s številnimi težavami, ki so največkrat plod globalizacije in tržnocenovnih pogojev. Skupni imenovalec vsem je starajoča se populacija gospodarjev na kmetijah in nezainteresiranost mladih, da bi ostali in delali na kmetiji. Edino Avstrija ima vzpostavljen učinkovit sistem, ki že zelo zgodaj nagovarja mlade o prednostih kmetijskega poklica in je svetel zgled celotni Evropi. Dovolite mi, da ob tej priložnosti razložim izziv o majhnih in razdrobljenih kmetijah. Slednje so odločevalci v zadnjih treh desetletjih tolikokrat ponovili, da je številnim lastnikom manjših kmetij to prišlo v podzavest in so se poenotili s to trditvijo, rekoč, da ker nimam desetih hektarjev obdelovalne zemlje, se ne morem več iti kmetijske proizvodnje. Dve generaciji pred nami ljudje niso tako razmišljali, ker so še vedno čutili posledice druge svetovne vojne, obvezne oddaje in pomanjkanja hrane. Obdelana je bila vsaka ped zemlje. Kjer so le mogli, so redili kakšno žival, ki je omogočala prehransko varnost, o kateri danes tako radi govorimo. Na voljo je bil le hlevski gnoj. Z njim so ravnali zelo racionalno, da so imeli boljši pridelek in upoštevali kolobar. Danes lahko zelo hitro preštejemo kmetije na Krškem polju, kjer še uporabljajo hlevski gnoj. Posledice so že vidne. Delež organske snovi v tleh se znižuje in s tem tudi pridelki. Majhne kmetije so lahko naša velika prednost pri zagotavljanju prehranske varnosti. Imamo srečo, da je v Sloveniji 95 % kmetijskih površin v zasebni lasti.

V današnjih časih se veliko govori o zdravi, lokalno pridelani hrani, izvedenih je bilo več promocijskih kampanj, realnost pa je takšna, da potrošniki še vedno v veliki meri gledajo predvsem na ceno in npr. namesto domačega kupujejo poceni krompir iz Egipta, jagode iz Španije, meso z Madžarske ipd. Kaj bi morali storiti, da bi to ozaveščenost izboljšali?

Težko rečem, kaj je glavni razlog za takšno stanje in kdo ni opravil svoje naloge tako, kot bi jo moral. Po moji oceni smo na primarnem delu vsi nekoliko zamočili, a najlažje je kazati s prstom na druge. Promociji lokalno pridelane in predelane hrane je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano namenilo kampanjo in spletno stran »Naša super hrana«, triletni projekt, ki ga sofinancira država in nekateri sektorji, vsakdo doda polovico finančnih sredstev. Prizadevamo si, da bi se količine kakovostne hrane za nacionalno samooskrbo nenehno povečevale, hkrati pa si želimo povečati zaupanje slovenskega potrošnika v lokalno hrano. Cilj je doseči 90-odstotno odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, kar bi obenem stabiliziralo in povečalo lokalno pridelavo in predelavo. Za uresničitev takšnega projekta so potrebne trdne zaveze vseh deležnikov v verigi.

V mladih letih ste bili zelo dejavni v organizacijah podeželske mladine (tudi predsednik ZSPM), po vaših stopinjah pa gresta zdaj otroka Tjaša in Martin, ki sta zelo aktivna v DPM Krško, Tjaša je tudi predsednica. Zakaj je tako pomembno, da se mladi podeželani povezujejo?

Kmalu po osamosvojitvi so se pričela ustanavljati t. i. društva podeželske mladine, eno izmed teh društev je bilo tudi Društvo podeželske mladine Krško. Na tem področju so bili kmetijski svetovalci tisti, ki so animirali mlade podeželane, naj se včlanijo v društva in bili tudi naši mentorji. Organizirali smo številne izobraževalne dogodke, strokovne ekskurzije, kmečke igre itd. Ob tem je bilo najpomembneje, da smo se mladi med sabo družili in povezovali. Številna poznanstva in zakonske zveze na podeželju izvirajo iz tega obdobja. Ko sem bil aktiven na nacionalnem nivoju kot podpredsednik Zveze slovenske podeželske mladine, so me kolegi nagovorili, naj kandidiram za predsednika zveze. Predlog sem sprejel in bil pred 25 leti na volilni skupščini izvoljen. Mandat je trajal dve leti. Tudi na nacionalnem nivoju smo bili zelo aktivni in sodelovali s številnimi strokovnimi inštitucijami in nevladnimi organizacijami tako doma kot v tujini. Ko sta otroka odraščala, sem jima pripovedoval, kaj smo počeli, kje smo bili in kako trdne vezi so se spletle med člani, ki so prihajali iz različnih koncev Slovenije. Nikoli nisem nikogar od otrok silil v to zgodbo, a kot kaže, je hčerka tu videla priložnost za povezovanje mladih podeželanov. Odločila se je in po desetih letih mirovanja spodbudila sošolce, mlade sovaščane in ostale podobno misleče, da se ji pridružijo pri ponovnem oživljanju Društva podeželske mladine Krško. S trdno voljo ji je uspelo in trenutno vodi društvo kot predsednica. Danes društvo šteje 40 članov, med katerimi je zelo aktiven tudi naš najmlajši sin.

V družini imate s sinom Davidom tudi izkušnjo z otrokom s posebnimi potrebami in ste že vrsto let aktivni tudi v društvih, ki delujejo na tem področju, npr. Sonček. Kako pomembna je tovrstna podpora za otroke in njihove družine?

Vsak starš si pred rojstvom otroka želi, da bo vse potekalo v najlepšem redu in se bo rodil zdrav otrok, ki bo šel skozi vse stopnje razvoja brez večjih odstopanj. Žal se pričakovanja, želje vedno ne izidejo in rodijo se otroci, ki so drugačni od vrstnikov. Starši radi rečemo, da so to naši sončki. Takšen sonček je tudi naš David, ki s svojim humorjem poskrbi, da smo vedno nasmejani že zgodaj zjutraj, ko se odpravlja v šolo. Celotna družina je vključena v Društvo Sonček Posavje. Ob tej priložnosti moram izpostaviti našo predsednico Natašo Solomun, ki trenutno z ekipo vodi društvo. Odkar vodi društvo, je poskrbela za številne programe, ki omogočajo osebam s posebnimi potrebami številne terapije, plesne aktivnosti, plavanje, ekskurzije, pohode, kolonije itd. Nam, staršem je v tem primeru mnogo lažje. Vsi skupaj se zelo trudimo, da so osebe s posebnimi potrebami sestavni del naše družbe, kar še v bližnji preteklosti ni bila pogosta praksa. Veliko zaslug za razvoj oseb s posebnimi potrebami imajo tudi strokovni sodelavci OŠ dr. Mihajla Rostoharja. Njihova visoka strokovna usposobljenost za delo z osebami s posebnimi potrebami rezultira v tem, da v teh osebah najdejo prednostna področja in jih razvijajo dalje. Žal se nujna gradnja nove šole za otroke s posebnimi potrebami v Krškem zamika v neko nedefinirano prihodnost, kar naši skupnosti ni ravno v ponos.

Še vedno vodite in posodabljate družinsko kmetijo, verjetno z mislijo, da jo boste nekoč predali nasledniku. Ste glede prihodnosti slovenskega kmetijstva in podeželja optimistični oz. v katero smer se bo po vašem mnenju razvijalo?

Oba z ženo sva poklicno povezana s kmetijstvom tudi v najinih dopoldanskih službah – ona kot profesorica slovenskega jezika na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji v Novem mestu ter jaz na KGZS. Dopoldan je doma prisotna le mama, ki še vedno opravi veliko dela. Vedno rad poudarim, da kmetija ni moja, čeprav sem trenutno njen lastnik. Sem le njen upravljavec in jo bom nekoč predal naslednji generaciji v upravljanje. Naša družina obdeluje kmetijska zemljišča, kjer pridelujemo jabolka in ekološko seneno goveje meso, izključno za slovenske potrošnike, ter si na ta način zagotavljamo dodaten dohodek. Del dohodka je namenjen tekoči proizvodnji, vzdrževanju kmetijske tehnike in opreme ter rednemu posodabljanju samega kmetijskega gospodarstva. V kmetijstvu se zadnjih nekaj desetletij dogajajo stalne strukturne spremembe. Po mojem mnenju to ni slabo, saj se tista gospodarstva, ki ostanejo, povečujejo na račun manjših. Sam zelo podpiram takšen način, vse dokler ne pride do opuščanja kmetijske proizvodnje in posledično zaraščanja. Ta proces bo še nekaj časa potekal, nato se bo pri določenem oblikovanem številu kmetij ustavil. Ohranilo se bo zdravo jedro, ki bo ohranjalo proizvodnjo naslednjih deset do 20 let.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.