Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Po rodu Krčan Miha Colner (1978) se je po študiju in več kot poldrugem desetletju dela v prestolnici pred petimi leti vrnil v Posavje kot kustos v kostanjeviški Galeriji Božidar Jakac. Odlikuje ga poznavanje izjemno širokega spektra umetnosti, svoj miselni tok pa zna spretno preliti tako v govorjeno kot v pisano besedo. Ker, kot sam pravi, rad govori, se z njim ni težko pogovarjati o ustvarjalnosti oz. besede kar kipijo iz njega.
Ampak ker morda ni vsem (po)znan, najprej nekaj biografskih podatkov. Po Osnovni šoli Jurija Dalmatina v Krškem in Gimnaziji Brežice se je Miha Colner leta 1997 podal na študij umetnostne zgodovine v Ljubljano, nato pa je kar dolgo ‘manjkal’ v Posavju. Po študiju je namreč ugotovil, da v domačem okolju ni pravih priložnosti zanj, zato je ostal v Ljubljani. Iz umetnostne zgodovine ga je sprva odneslo v povsem drugačne vode, in sicer v kulturno oz. glasbeno novinarstvo, najprej na Radiu Študent (od 2005 do 2011), nato je sodeloval s časopisom Dnevnik in nekaterimi drugimi strokovnimi publikacijami. Vse od diplome leta 2005 od leta 2017 je bil tako ‘svobodnjak’.
Na lanskem odprtju razstave Dube Sambolec
»Ampak v Sloveniji težko preživiš kot ‘freelancer’ oz. samostojni neodvisni publicist na področju kulture, tako da sem delal tudi v Galeriji Photon v Ljubljani, kjer sem bil deset let kustos, vmes oz. hkrati pa sem delal, denimo, tudi v video arhivu DIVA v sklopu SCCA-Ljubljana ipd.,« pove o svoji poklicni poti. Leta 2017 se je zaposlil v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani oz. njegovi enoti Švicarija, v prvem valu epidemije covida pa je ‘presedlal’ v Galerijo Božidar Jakac oz. bo julija minilo pet let, odkar je tukaj kustos. »Ko sem prišel sem, nisem več dovolj dobro poznal, kaj se dogaja v Posavju in na Dolenjskem na tem področju, sem pa poznal dogajanje v galeriji, s katero sem sporadično sodeloval že prej, denimo leta 2015 ob razstavi novomeškega umetnika Jureta Kastelica,« pojasnjuje. Njegovo stalno bivališče ostaja v Ljubljani, vendar ostaja razpet med njo, rodnim Krškim in Kostanjevico na Krki.
Vsega je kriva stara umetnost
Z direktorjem galerije Goranom Milovanovićem na razstavi Odmaknjeni pogled
Na vprašanje, kaj je v otroštvu oz. v času odraščanja vplivalo nanj, da se je odločil za ne ravno pogost študij umetnostne zgodovine, težko odgovori konkretno, saj ne izhaja iz družine, ki bi imela kakšno posebno podlago v umetnosti, »razen tega, da smo imeli doma nekaj knjig o umetnostni zgodovini. Zanimala me je predvsem stara umetnost, zlasti arhitektura, gradovi in cerkve, srednjega in zgodnjega novega veka, pa tudi zgodovina. Predvsem mama je to znala prepoznati in me je začela voditi po muzejih, muzeje smo obiskovali tudi v sklopu šolskih aktivnosti. Verjetno sta bila v najmlajših letih ključna obiska Posavskega muzeja oz. brežiškega gradu in Galerije Božidar Jakac, ki pri mladem človeku pusti zelo velik vtis.« V gimnazijskem obdobju je bil za dojemanje in razumevanje umetnosti pomemben tudi profesor likovne vzgoje Alojz Konec, ki je poleg praktičnega dela in likovnega ustvarjanja v svoje ure vključeval tudi teorijo in umetnostno zgodovino. »Pri 18 letih sem se moral odločiti za študij in še danes ne vem, kaj je pretehtalo, da sem se odločil za umetnostno zgodovino,« razmišlja o odločitvi, ki je zaznamovala njegovo nadaljnjo pot, pri čemer doda še, da se v resnici nikoli ni ukvarjal s staro umetnostjo, ki ga je zanimala v mladih letih, ampak je hitro preskočil v sodobno oz. moderno umetnost in kulturo, kamor so ga vlekli glasba, film, fotografija in druga vizualna umetnost. »Sem pa še vedno fasciniran nad gradovi in jih za hobi še vedno obiskujem,« pripomni.
Težko je zadovoljiti vsa pričakovanja
Pri svojem delu se srečuje s številnimi umetniki, od slikarjev in kiparjev do različnih vizualnih umetnikov. Čeprav so seveda tudi oni ‘iz mesa in krvi’, vseeno opaža, da se razlikujejo od ‘običajnih’ ljudi: »Ena od razlik je v tem, da ustvarjalci v resnici nimajo delovnega časa – ne hodijo v službo, pridejo domov in to odmislijo. Gre za neko konstantno razmišljanje o tem, kaj delaš. Seveda se pri umetnikih razvijejo neke ‘profesionalne deformacije’, sicer pa se ne razlikujejo toliko od drugih. Obstajajo seveda tudi stereotipi o umetnikih, tako kot obstajajo stereotipi tudi o glasbenikih, policistih ali birokratih.« Čeprav ni ustvarjalec v klasičnem pomenu in mu svojega dela ni treba kazati javnosti, povsem razume, da umetniki pogosto padejo pod velik pritisk, ko pride čas, da svoje delo javno predstavijo, sam pa je, ker dela v ozadju tega dogajanja, lahko bolj sproščen. »To je človeška nečimrnost in iz tega se ne moremo izločiti, vsi smo blago narcistični in razmišljamo o tem, kako nas bodo drugi videli. Pri umetnikih je morda to še bolj očitno, ker svoje delo predstavljajo na tako neposreden način, medtem ko moje delo recimo ostaja bolj skrito,« razmišlja Colner.
Ustvarjalni proces umetnikov je po njegovem mnenju povezan z življenjsko potjo posameznika oz. se »nič ne rodi kar tako«. Nekateri umetniki se oprijemljejo družbenih in političnih tem, drugi ostajajo v svoji intimi, tretji le sledijo trendom, običajno pa gre za, kot pravi, »dokaj globoko zakoreninjene obsesije. Ljudje morajo biti obsedeni z nečim, da se bodo dovolj zakopali v to. Obsesija je ključna stvar, brez tega stvari ne morejo uspeti.« Opaža, da živimo v času, ko vzporedno poteka ogromno trendov in smernic, zato se lahko ustvarjalci odločijo za marsikaj: »Lahko si denimo abstraktni slikar, družbeno angažiran fotograf ali pa ustvarjaš skorajda dekorativno umetnost in vse to je legitimno. Dojemanje umetnosti je danes zelo široko in tudi pričakovanja ljudi so zelo raznolika, zato je težko zadovoljiti vse. Dobro je, da se tudi ustvarjalci sprijaznijo s tem, da vsem ne bodo nikoli všeč.«
Umetnost ima danes lahko zgolj estetsko funkcijo ali pa je družbeno angažirana. Colner meni, da lahko oba koncepta (so)bivata in sam ne favorizira ne ene ne druge plati niti ničesar vmes. »Rad imam predvsem raznolikost. Konec koncev je lahko abstraktna slika enako angažirana kot delo, ki temelji na fotografiji, tekstu in arhivskem gradivu, le manifestira se na drugačen način,« pojasnjuje. Danes se v umetnosti producira verjetno vsaj desetkrat toliko kot pred denimo 100 leti in zelo majhen delež ustvarjalcev je uspešen. Druga težava pa je v tem, da umetnosti ne moremo izmeriti, saj ni objektivnih meril kot, denimo, v športu. »To je tak čuden skupek okusa in pričakovanj. Zdi se mi dobro sprejemati nove tendence, ki prihajajo, saj se vsaka stvar pojavi z razlogom. Seveda pa je medgeneracijski konflikt večen – starejši bodo vedno mislili, da se je mladim dokončno zmešalo, in obratno.«
Kaj nam ostane brez javne kulture?
Ob februarskem kulturnem prazniku smo se (kot vsako leto) naposlušali floskul o pomenu kulture za našo družbo. Po Colnerjevem mnenju je status kulture v Sloveniji relativno dober, saj je proračunski odstotek, ki ga država namenja za kulturo (pred leti je bilo to okoli 2 %), v primerjavi z vzhodnoevropskimi oz. zahodnobalkanskimi državami dokaj dober. »V primerjavi s Francijo, kjer so kulturi pred leti namenjali do 4 % proračuna, pa je seveda slabši, odvisno torej, s kom se primerjamo,« doda. Načeloma se mu zdi v Sloveniji dobro, da je v kulturi možno delovati tudi nekomercialno, »kar je izjemen privilegij, ki bi ga ljudje morali ceniti«. To je sicer posledica tega, ker je v Sloveniji težko vzpostaviti umetnostni trg in kulturno industrijo, tako na področju glasbe, filma, literature ali vizualne umetnosti. »Če se bodo trendi komercializacije in privatizacije v družbi nadaljevali s takšno intenzivnostjo kot v preteklih 30 letih, bomo kmalu soočeni z nevarnostjo, da bosta kultura in umetnost postali popolnoma komercialni, kar ne bo videti prav lepo. Druga opcija je, da se pač ohranijo subvencije, ki bodo omogočale ohranjanje neke mere profesionalizacije, ki je v določenih branžah nujna, saj ni povsod mogoče delati povsem ljubiteljsko,« ugotavlja. Upa, da se bomo še dolgo vzdržali ameriškega modela v kulturi, kjer je vse na trgu, preživijo pa le zmagovalci. »Seveda pa se je treba v današnjem svetu, ki nas sili v komercializacijo vsega, boriti za ohranitev javne kulture in umetnosti, saj nobena stvar ni samoumevna in dana. Javno kulturo rabimo – poskusimo si zamisliti življenje, kjer ne bi bilo kulturnih domov, knjižnic, muzejev in gledališč, kaj bi nam ostalo – trgovsko-industrijske cone, kupovanje in prodajanje, ljudje pa običajno iščemo več kot zgolj ekonomske transakcije; iščemo in rabimo dejavnosti, ki izboljšujejo kakovost življenja,« zaključiva pogovor z zgovornim kustosom.
Peter Pavlovič
Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
