Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
»Vzemimo si čas za to, kar je najpomembnejše …, vse drugo lahko počaka,« nam vsem v dneh pred velikonočnimi prazniki polaga na srce misijonar Jože Andolšek, po rodu iz Boštanja, ki že 45 let živi na avstrijskem Koroškem, od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je povezan z eno najrevnejših držav sveta Etiopijo, ki jo redno obiskuje in pomaga salezijanskim misijonarjem predvsem pri skrbi za revne in zapuščene otroke, vključen pa je tudi v projekt botrstva.
Salezijanski duhovnik Jože Andolšek je 40 let poučeval verouk na Slovenski gimnaziji v Celovcu, že od leta 1998 je duhovnik slovenske verske skupnosti v Špitalu ob Dravi, kjer tudi mašuje, od leta 2011 pa je rektor Slovenskega pastoralnega centra sv. Cirila in Metoda ter kapele v Provincialni hiši slovenskih šolskih sester sv. Frančiška v Celovcu. Kot pravi, so doma še kot otroci molili tudi za misijone in mama jim je po večerni molitvi pogosto pripovedovala zgodbe o naših misijonarjih pa tudi o otrocih, ki nimajo priložnosti, da bi hodili v šolo in so lačni. Tako je spoznal, da tam nekje daleč živijo ljudje, ki potrebujejo pomoč in z njim je rasla želja, da bi pomagal vsem pomoči potrebnim. Etiopija je ena najrevnejših dežel sveta z več kot 125 milijoni prebivalcev, kjer vladajo nezaslišane socialne in zdravstvene razmere. »Prvič sem se srečal s to preizkušeno deželo leta 1984, ko je bila salezijanska družba po vsem svetu povabljena, da ji pomaga lajšati trpljenje. Takrat je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi, po večini otrok. Tako je v teh letih italijanski misijonar salezijanec s pomočjo mednarodne Karitas rešil nad 500 tisoč ljudi.
V Etiopiji je pomagal tudi bolnikom s slonovo boleznijo.
V intervjuju za Radio Ognjišče je povedal, da je bilo najtežje, ko so jih vsak dan po sto in več pokopali. Poleg tega je na severu Etiopije od novembra 2020 do 2022 divjala bratomorna vojna predvsem s sosednjimi Eritrejci, v kateri je bilo ubitih 850 tisoč ljudi ter 150 tisoč deklet in žena spolno zlorabljenih. V tej vojni je bilo uničenih 85 odstotkov infrastrukture! Zato želimo v tem času pomagati ljudem v tem delu države,« razlaga sogovornik, ki bo čez nekaj dni dopolnil 74 let. Vsi, ki delajo pri projektu Etiopija, se po njegovih besedah trudijo zastaviti samega sebe za revne, bolne, ranjene in jim pomagati do njihovega dostojanstva.
Da bi imeli vsi otroci in mladi dostop do osnovnih življenjskih dobrin …
»Živeti solidarno v tem globalnem svetu pomeni deliti to, kar sem in imam, z najbolj potrebnimi,« poudarja Andolšek.
Andolšek želi s filmi o Etiopiji mnoge soočiti s problemi otrok in mladih ter jih prositi za pomoč. Tako je večkrat na šolah, knjižnicah, župnijah. 6. aprila je bil povabljen tudi v župnijo Cerklje ob Krki, kjer je pričeval o svojem delu za misijone, ki ga ima za poslanstvo, ob tem so s pomočjo Župnijske Karitas Cerklje ob Krki tudi zbirali prispevke za Etiopijo. »Hvala vsem za vašo velikodušnost, ki nima meja. Zbrali smo nadvse visoko vsoto, 3660 evrov. Želim si, da me ne bi nikoli več noben otrok v Etiopiji vprašal: ‘Oče, ali je res, da imajo tam, kjer ti živiš, otroci vsak dan nekaj za jesti?’ Želim si, da bi imeli vsi otroci in mladi dostop do osnovnih življenjskih dobrin, kot sta dovolj hrane in voda, do šole in zdravstva. Le tako bodo lahko uresničili svoje sanje.« Skozi predstavitev je izpostavil številne prostovoljce, ki prispevajo k vsaj malo boljšemu in lepšemu življenju prebivalcev. Ob tej priložnosti tudi vabi k prostovoljnemu delu v mesecu juliju v Etiopiji, in sicer na obrobju prestolnice Addis Abeba v Mekanissi, kjer okoli 350 otrok sirot vsak dan obiskuje Don Boskov šolski center salezijancev, v katerem otroci in srednješolci nabirajo znanje. Vabljeni so zlasti študenti, ki se na fakulteti izobražujejo za delo v vrtcih, ter učitelji in učiteljice prve triade. S pomočjo botrstva v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem mnogim pomagajo pri vsakdanjem obroku hrane, do poklica, pa tudi študentom pri študiju. Andolšek ob tem izpostavi eno izmed njih Shawit, ki je postala profesorica na medicinski fakulteti. »Živeti solidarno v tem globalnem svetu pomeni deliti to, kar sem in imam, z najbolj potrebnimi,« poudarja Andolšek, ki ga je najbolj presunilo, ko je videl mamo, ki je v naročju imela dojenčka. Mama je bila kot skelet in otrok ni imel hrane ter je počasi umiral. »Takrat sem sklenil, če rešim le enega otroka, sem dal kar največ. Podhranjeni otroci so še najbolj potrebni naše pomoči. Ob zadnjem obisku sem v salezijanskem mladinskem centru delil hrano in videl otroka, ki je takoj, ko je dobil kos kruha, polovico spravil v žep. Na vprašanje, kam bo nesel ta kruh, je rekel, da stari mami in mlajši sestri, s katerima živi.«
Andolšek pomaga salezijanskim misijonarjem predvsem pri skrbi za revne in zapuščene otroke v Etiopiji.
Ob tej priložnosti Andolšek vabi k prostovoljnemu delu v mesecu juliju v Etiopiji, in sicer na obrobju prestolnice Addis Abeba v Mekanissi, kjer okoli 350 otrok sirot vsak dan obiskuje Don Boskov šolski center salezijancev, v katerem otroci in srednješolci nabirajo znanje. Vabljeni so zlasti študenti, ki se na fakulteti izobražujejo za delo v vrtcih, ter učitelji in učiteljice prve triade.
Ljudem v Etiopiji vera daje upanje in notranje veselje
Kot še razloži, krščanstvo v tem predelu Afrike najdemo že od četrtega stoletja dalje. »Ja, tam je vse skromno, pa zato toliko bolj radostno. Kopski kristjani imajo zelo strog post in veliko molijo. Nam so zgled predanosti Bogu. Pri nobenem slovesnem obedu ne sme manjkati ingera; ta je iz žitarice tef, brez glutena in malce kiselkastega okusa. Etiopijci mi pravijo, da bi ingero jedli kar trikrat na dan!« Duhovnost je za tamkajšnje prebivalce način življenja, pove sogovornik. »Razlog, zakaj so ljudje v Etiopiji zadovoljni, je v tem, da imajo upanje in so navajeni živeti v skromnosti, razveselijo jih že povsem majhne stvari. Vera jim daje upanje in notranje veselje. Že v otroštvu so vzgojeni, da delijo vse, kar imajo. V njihovi kulturi imajo ljudje lestvico vrednot, ki so nekako stalne. Po obhajilu pri maši me je duhovnik prosil, naj spregovorim. Zahvalil sem se jim za sprejem in za navdušeno petje, za veselje, ki smo ga čutili. Skoraj ničesar nimajo, a kljub temu prinesejo k maši darove svojega dela, da jih po njej razdelijo najbolj revnim v župniji. Povedal sem jim tudi, da zdaj bolje razumem, zakaj v Knjigi Psalmov (Ps 68,32) piše: Ljudje v Etiopiji dvigajo roke k Bogu.«
Med Andolškovim pričevanjem v župnijski cerkvi sv. Marka v Cerkljah ob Krki
»Ob ljudeh v Etiopiji spoznavam, da so vera, delitev vsega, kar imajo, in skupnost vrednote, ki jih osrečujejo, čeprav mnogokrat govori vse proti temu dejstvu,« poudarja Andolšek, ki je bil tudi pri sestrah frančiškankah, ki imajo bolnišnico za bolnike s slonovo boleznijo (elefantitis). Ta bolezen povzroča hudo otekanje udov, posebno nog. »Ko sem pomagal pri terapiji, bi najraje gledal stran, da me ne bi premagala slabost, kajti rane na nogah so odprte, gnojne, pomešane s krvjo in v vročini zelo zaudarjajo. Vse pa mi je bilo povrnjeno, ko mi je bolnik hvaležno podaril nasmeh in se mi zahvalil v svojem narečju: Tosimo! (Hvala!) Občudoval sem naše medicinke, zdravnice pri njihovem prostovoljskem delu. Sorodniki in vaščani so na kliniko na nosilih prinesli bolnika. Ko sem videl gnoj v njegovi rani in kost, ki se je videla skozi odprto rano, me je zaskelelo. A te študentke medicine so vsak dan z veliko ljubeznijo očistile in obvezovale rane.« Pri delu z revnimi misijonarja Andolška nagovarja papež Frančišek, ki pravi, da naj bi kristjani šli na obrobja, kjer ljudje, posebno mladi, trpijo, in jim pomagali do dostojnega življenja. Kot salezijanec je prepričan, da je njihovo poslanstvo med najbolj ubogimi, mladimi. Na vprašanje, zakaj se tako rad vrača v Etiopijo, odgovarja: »Lepo mi je življenje deliti z njimi. Sem posrednik dobrote mnogih. In za moko in olje znajo biti nadvse hvaležni. Mladi, ki se po mesečnem ali več mesecev trajajočem misijonskem delu vrnejo domov, pripovedujejo o doživetjih in spoznanju, da so veliko več prejeli, kot pa podarili. Najbolj se me dotaknejo pričevanja mladih, ki so doživeli grozoto vojne, pri njih me navdušuje njihova volja po odpuščanju storilcem, ne glede na vse hudo, kar se jim je pripetilo.«
Dogodek so na začetku popestrile Ljudske pevke Cerklje ob Krki.
»Ob zadnjem obisku sem v salezijanskem mladinskem centru delil hrano in videl otroka, ki je takoj, ko je dobil kos kruha, polovico spravil v žep. Na vprašanje, kam bo nesel ta kruh, je rekel, da stari mami in mlajši sestri, s katerima živi.«
Mladim moramo dati vedeti, da so vredni ljubezni
V letošnjem postnem času se je v Avstriji veliko pogovarjal z mladimi ter jih na gimnaziji in v župniji spovedoval. »Mnogim sem ob koncu pogovora dal vedeti, da jih ima Bog nadvse rad. Oči so se zaiskrile in nekateri so rekli: ‘Uau, je to mogoče’. Nadvse pomembno je, da mladim damo vedeti, da so vredni ljubezni. Ko se trudim, da v vsakdanjem življenju živim iz veselega sporočila, doživljam neko svobodo, ki je ni moč opisati, ampak jo lahko le čutim. To mi prinaša notranji mir, navdušenje, večkrat pa tudi bolečino. Tako se učim, da je trpljenje del naše globoke duhovne poti. To pa dobiva podobo v osebnem in v socialno-karitativnem življenju. Tako v tem procesu rastem in preoblikujem ta svet,« pomembno sporočilo prenaša Andolšek. Spominja se lepega doživetja, ko so se v Etiopiji z ljudmi po vaseh zbirali k sveti maši. Mimogrede, nedeljska sveta maša pri njih traja od dve do tri ure, saj je med njo ogromno plesa in veselja. Po maši se verniki zadržijo še kakšno uro in dobijo piškote (posebne multivitaminske pripravke), saj je za veliko večino to prvi in edini obrok dneva. Kapela na sredi vasi, zgrajena iz blata, kot tudi druge hiše, razpoznavna le po velikosti in lesenem križu, je za prebivalce vasi najpomembnejši kraj srečanja. »V župniji, ki jo vodijo salezijanci, je precej podružničnih kapel. Namesto zvona je ob kapeli cev, na katero je z lesenim kijem udarjal vaščan, ki se mu je na obrazu videlo, da mu je to opravilo že udomačeno. Kot da je bila maša že oznanjena, so začeli prihajati otroci, matere z majhnimi otroki v naročju in starejši. Vsak teden se zbirajo v tej kapeli skupaj z voditeljem besednega bogoslužja in v pesmi, prebiranju Svetega pisma in molitvi slavijo Boga. Ob prepevanju pesmi smo čutili, da je med nami Jezus, ki je prišel predvsem za nas, ki ga sprejemamo s srcem. Ko so odhajali iz kapele, sem vsakega blagoslovil. Za tiste, ki zaradi bolezni ali starosti niso mogli priti v kapelo, so domači prosili, da sem jih šel blagoslovit na domove. Tam so mi starejši pripovedovali o svojem trpljenju, boleznih in molitvi, s katero so povezani z Bogom. Mati je zaupala bolečino o smrti štirih otrok in ob koncu dodala: ‘Vem, da jim je lepo pri Bogu’. Občudoval sem njihovo močno vero. Ob teh pristnih ljudeh, ki jim je bila vera podarjena že v materinem naročju, sem imel občutek, da vedo bolje kot mi, od kod prihajajo, zakaj živijo in kam so namenjeni!«
Za lačne in za botrstvo lahko nakažete na: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana; NLB: SI56 0201 4005 1368 933; referenca: 00 279204; koda namena: CHAR; namen nakazila: Lakota v Etiopiji.
Vedno se rad vrača v domače kraje
Kot še doda, se vedno rad vrača med svoje v rodnem Boštanju. »Ko sta bila starša še živa, sem ju večkrat obiskal. Tudi zdaj sem del družin, ki vedo za moje veselje, pa tudi mojo bolečino. In lepo mi je srečati ljudi, s katerimi sem bil v mladosti tako močno povezan,« pove in omeni, da bo velikonočno tridnevje v celovški župniji, kjer deluje, zelo slovesno, za praznike, kot je velika noč, k slovesnostim pride tudi kar do 30 ministrantov, od osnovnošolcev do študentov. »Po velikonočnih praznikih grem k domačim v sevniško občino. In podal se bom na Vetrnik, kjer rastejo narcise, trobentice, mačice, zvončki, teloh … Cvetlice, ki so mi s svojo lepoto in vonjavami že kot otroku govorile o Življenju. Vsem vam želim blagoslovljene praznike. Vzemimo si čas za to, kar je najpomembnejše …, vse drugo lahko počaka,« še zaključi Andolšek, s katerim smo za naš časopis pred dobrimi petimi leti opravili tudi pogovor.
Rok Retelj, foto: R. R. in osebni arhiv
Prispevek je objavljen na prazničnih straneh Velika noč v Posavskem obzorniku, ki je izšel 17. aprila 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
