Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Znanstveniki se zadnja leta intenzivneje ukvarjajo z žensko na podeželju, raziskujejo njeno življenje, (ne)enakost v primerjavi z moškimi pri vodenju kmetij, preučujejo izzive pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Prišel je čas, ko je na nas, družbi, da si odločno priznamo izjemen vpliv žensk, ki živijo in delajo na kmetijah, na sedanji in prihodnji razvoj našega okolja, naše samooskrbe. A v času, ko se kmetije opuščajo, ženske pa za drugačnim življenjem hitijo v mesta, ni dovolj to veliko vlogo le prepoznati, ampak jih čimprej tudi odločno podpreti z ukrepi, ki jim bodo v pomoč. One so tiste, ki vsakodnevno gradijo naše podeželje.
Poznate rek »ženska podpira tri vogale pri hiši«? Da gre za resnico, se je znova pokazalo med epidemijo, ko smo lahko opazovali, kako so ženske prevzemale v svojih okoljih še več vlog kot kdaj prej, med službo in materinstvom pa suvereno opravile še z nalogami gospodinj, učiteljic, zdraviteljic in mikromenedžerk. Tak ‘multitasking’ je od nekdaj značilen za ženske, ki živijo na kmetijah. Od njih bi se lahko marsikaj naučili, če bi želeli postati na krize prihodnosti »odporna« družba, a jim preredko prisluhnemo.
Podeželje se poseljuje, kmetije praznijo
Stiske zadnjih epidemičnih let so resda povzročile tudi porast priseljevanja na posavsko podeželje, a to niso družine, ki bi živele na kmetijah, družine, ki bi pridelovale hrano, načrtno obdelovale zemljo in načrtno skrbele za naravne vire. Celotno slovensko podeželje se v tem smislu žal prazni, več kot 96 % kmetov je že starejših od 40 let.
Ana Pavlič
Sociologi pravijo, da se je na ohranjanje življenja na podeželju treba odzvati celostno, a so se dosedanji ukrepi prvenstveno osredotočali na podporo pri investicijah in razni mehanizaciji, s tem pa dosegli le del rešitve in pretežno aktivno moško populacijo. Bistveno manj pozornosti je bilo posvečene socialnim in psihološkim vidikom sobivanja na kmetijah, raznovrstnim razlogom, ki mlade in sploh mlade ženske odženejo v mesta, ter zdravim medsebojnim odnosom.
Slovenija je vidnejši korak k prepoznavanju in razumevanju ključne vloge žensk na podeželju naredila v letu 2019, ko je bil ustanovljen posvetovalni organ ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Svet za ženske na podeželju, »ki oblikuje mnenja o pomembnejših odločitvah na področju zagotavljanja pravic žensk na podeželju«. Institucije so začele po tem dogodku samozavestneje pristopati tudi v projekte, s katerimi bi razjasnili, kaj bi bilo tisto, kar bi ženskam omogočilo čim bolj kvalitetno in enakopravno življenje na kmetijah. Eden takšnih projektov se do 2024 odvija tudi v Posavju, projekt TERA, ki želi »vzpostaviti večdeležniške regionalne sisteme in lokalna partnerstva« z namenom lajšanja usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja žensk na podeželju.
Jasmina Juratovec
Stereotipi na podeželju bistveno ovirajo ženske
Da bi še bolj plastično razumeli, s kakšnim položajem se lahko srečujejo naše bralke, smo si zamislili mlado Nino, ki živi na posavskem ali pomurskem podeželju, nato pa prosili mag. Ano Pavlič, direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov IPES in sodelavko projekta z akronimom TERA, naj nam našo Nino opiše. »V naši raziskavi projekta TERA je sodelovalo več sto Nin, različnih starosti in vsaka s svojo življenjsko zgodbo. Skupno jim je, da se v večjem deležu odločajo za poroko, da pogosto živijo v večgeneracijskih domovih (z vsaj dvema otrokoma), kar prinaša svojevrstne dinamike (še posebno, če gre za družine, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo).
Blažka Šutar
V naši raziskavi so sodelovale tudi ženske, ki živijo na podeželju, delajo v mestih, po koncu službe pa pomagajo še na kmetiji – slednje so najbolj obremenjene in živijo skoraj brez prostega časa. Skoraj polovica vseh Nin, ki so sodelovale v naši raziskavi, je izrazila preobremenjenost z zadolžitvami.« Medtem so moški v 84 % izrazili prepričanost, da so naloge in zadolžitve razporejene enakomerno: »Že to nas napeljuje na misel, da je delitev dela, nalog in razumevanje vlog spolov nagnjena izrazito tako v nadobremenjenost žensk, posledično tudi v smer reproduciranja njihovega neenakega, manj pomembnega položaja v družini in družbi.« Delitev dela, pojasni Pavlič, sledi stereotipnim predpostavkam, ki kažejo, da je Nina tista, ki v enem dnevu opravi več izmen (delo v službi, na kmetiji, na vrtu, skrb za male živali, delo v rastlinjaku, skrb za gospodinjstvo, skrb in vzgoja otrok, skrb za bolne in starejše) »dela, ki je za preživetje nujno, in dela, od katerega imamo korist čisto vsi. Žal je to njeno delo dojeto kot nevidno, nepomembno zgolj zato, ker menimo, da gre pri tem tako ali tako za ženska dela; dela, ki naj bi bila Nini pač bolj pisana na kožo, ali menimo celo, da je bila rojena zato, da jih opravlja ona in da bi bilo neprimerno, če bi si skrb za denimo kuhanje, pospravljanje in čiščenje delila še s partnerjem.« Več kot 80 % žensk tem opravilom nameni od dve do štiri ure časa na dan, na podeželju pa živi še 17 % moških, ki teh del sploh ne opravljajo.
Raziskava, ki je nastala znotraj projekta TERA, v katerem delata kot partnerski organizaciji tudi Zveza kmetic Slovenije in Zveza slovenske podeželske mladine, je pokazala mnogo slojev, ki bi jih morali kot družba analizirati za celostno sliko podeželja. Prikazane so bile tudi želje podeželskih žensk za drugačen, prilagojen odnos institucij, kot so CSD, zdravstveni domovi in drugih do njihovih izzivov. Raziskava je že zarisala tudi zametke podpornega okolja, kakršno bi pripomoglo k opolnomočenju teh skupin. Lepo vabljeni, da si širši pogovor z Ano Pavlič ter ideje o doseganju enakopravnosti in dodatne podrobnosti o veliko resnejših problematikah in percepcijah, npr. sprejemljivosti nasilja in alkoholizma, ki sta v Posavju vseskozi prisotna, preberete tukaj.
Sadjarstvo, vinogradništvo, skrb za velike živali in delo na njivi so opravila, ki si jih Nina deli s partnerjem, medtem ko pri delu v gozdu in delu s strojno mehanizacijo izstopajo moški, ki jim na pomoč priskočijo tudi ženske oziroma drugi člani družine. »Nina je dodatno obremenjena še z vodenjem dokumentacije in marketingom, medtem ko iskanje poslovnih partnerjev ostaja v trdni domeni partnerja. Iz tega lahko zaključimo, da na podeželju obstaja realnost, v kateri ženske opravljajo ogromno količino dela, ki ga izvedejo izključno same, da aktivno sodelujejo v delu, ki si ga delijo s partnerjem, in da so aktivne tudi pri delu, ki je stereotipno povezano z moškimi.« Ana Pavlič navdušeno opisuje inovativen projekt in nov izobraževalni program, ki zajema predavanja in delavnice na terenu, ki se jim boste lahko priključili, ter pronicljivo zaključi: »Zakaj potem kmetijska dejavnost ostaja še vedno dojeta kot moško področje? In zakaj – kar je še bolj pomembno – so v zadnjih desetletjih očitno predvsem ženske nase prevzemale dodatne zadolžitve (stereotipne moške), do obratnega pa ni prišlo?«
Tudi pri odločanju in dedovanju kmetijskih zemljišč oziroma gospodarstev se je pokazalo, da na podeželju prevladuje mnenje, ki podcenjuje velik prispevek žensk in vrednost njihovega dela na kmetiji: »Da so sinovi, zavoljo spola, pogostejši dediči od hčera, je namreč menilo 66 % žensk in 47 % moških. Da je moč Nine pri odločanju zelo šibka, se nam je potrdilo pri analizi procesov sprejemanja odločitev na podeželju – najbolj pogosto (v polovici primerov) se odločitve sprejemajo v soglasju, v ostalih primerih v veliki večini odločitve sprejemajo moški, sledijo jim starejši člani družine, moč glasu Nine je zreducirana na moč mlajših članov družine, pri čemer je Ninino mnenje najmanj pomembno pri odločitvah, povezanih s financami in razvojem kmetije, največ pa pri odločitvah, vezanih na družino.«
V povprečju se Nine udejstvujejo v poklicih, ki so manj cenjeni in manj plačani, poleg tega pa »ideali moškosti in ženskosti na podeželju razkrivajo sliko življenja, v katerem obstoji prepričanje, da je v odnosih vrlina znati potrpeti (tako meni 60 % moških in 47 % žensk), pojavnost nasilja je široka tudi na podeželju – kar 43 % vseh, ki so sodelovali, je opazilo nasilje v svoji okolici v zadnjih šestih mesecih (najbolj pogosto psihično nasilje, nato ekonomsko, fizično, nasilje nad otroki in nasilje nad starejšimi). Skoraj 70 % vseh, ki so sodelovali v naši analizi, je menilo, da na podeželju ni dostopnih dovolj virov pomoči za žrtev nasilja – delež žensk, ki so menile tako, je bil kar 75 %. To je podatek, ki bi zaslužil takojšnjo sistemsko obravnavo. Upam, da bo kot tak prepoznan.«
Raziskava je potrdila, da so ženske na podeželju pogosto lastnice še bolj stereotipnih prepričanj kot moški: »Tega ne smemo izrabiti za opravičilo neenakega položaja žensk na podeželju. Nasprotno, čas, energijo in sredstva bi veljalo usmeriti v razvoj podeželja, ki bo spoloma omogočil enako obravnavo in enake možnosti, jih seznanil z njihovimi pravicami in jih opolnomočil tako, da bo predvsem ženskam dal možnost, da o svojem položaju spregovorijo same.«
Ženske, ki imajo mnenje, odločnost in navdihujejo druge
Novinarji Posavskega obzornika redno srečujemo tudi prave upe podeželja – mlade, močne, odločne, zelo razgledane posavske ženske, ki so se kmetovanja in življenja na podeželju lotile s srcem, a hkrati tudi z glavo. Dve takšni sogovornici sta na primer 40-letna Jasmina Juratovec iz Volčjega pri Sromljah in 33-letna Blažka Šutar iz Kladja nad Blanco. Tokrat obe iz področja vzreje živali, med seboj precej različni, a hkrati podobni po zanosu in veselju do življenja, ki jima ga omogoča kmetijstvo.
Pri Juratovčevih gre za štiri desetletja dolgo družinsko zgodbo, ki so ji že 1991 dodali še status vzrejnega centra plemenskih mladic, danes pa poleg plemenskih svinj, odojkov in pitancev obdelujejo okoli osem hektarjev njiv, tri hektarje travnikov, nekaj gozda, sami pridelujejo tudi ječmen in koruzo, imajo manjši vinograd itd. Dela ne zmanjka, odkar pa je preminil oče Ivan, ki je bil gonilna sila posestva, delo upravljajo Jasminina mama Marija, Jasmina in partner Matej, zraven pa prihitijo na pomoč tudi že trije otroci. »Za življenje na podeželju se po mojem mnenju moraš roditi ali pa res imeti rad živali in naravo in ja, malo drugačen način življenja. Da se s tem preživeti, tudi dobro živeti, so pa potrebna prilagajanja na tak način življenja,« pojasni Jasmina.
Radovedna, zgovorna in zelo aktivna tudi v različnih društvih, jeseni pa je Jasmina postala še predsednica krajevne skupnosti Sromlje. Ker dobro pozna razmere v državi, ki se tičejo kmetijstva, pri pojasnjevanju ne ‘sadi rožic’: »Kar se tiče preprečevanja izseljevanja s podeželja, ni samo težava žensk, ampak po mojem nasploh nerazumevanja vodilnih in hkrati kar načrtno uničevanje kmetijstva kot takšnega. Po eni strani bi vsi jedli zdravo, dobro in lokalno, po drugi strani pa se našega kmečkega dela ne ceni in bi nas radi zmanjšali na minimum. Drži – dokler imamo trgovine založene, se te problematike nikogar ne tičejo.«
Jasmina opozori, da se brez kmetijstva ne bo dalo živeti, saj je lačnih ust na svetu vedno več: »Zaraščanje površin je težava, ampak še večja težava bo pomanjkanje hrane. Namesto da gledamo na to, da bomo čimbolj samooskrbni, nas želijo narediti odvisne od surovin tujega porekla.« Pove, da bi se dalo več narediti pri zmanjšanju birokratskega dela in pomoči pri težavi, ker veliko ljudi, ki delajo na podeželju, nima zajamčenega prihodka, pa tudi pokojnine so potem nizke.
Jasmina Juratovec: »Ženske smo vsekakor sposobne prevzeti in voditi kmetijo. Je pa res, da če partnerja delata skupaj, je delo lahko veliko hitreje opravljeno in si lahko privoščiš več prostega časa. Vedeti moraš, kaj si želiš in stati za svojimi odločitvami. Kmetijo lahko gledamo kot vsako drugo firmo, ki ima žensko direktorico. Tudi stroji niso več samo domena moških, včasih enostavno moraš poskusiti, da vidiš, da smo z izkušnjami lahko primerljive tudi tukaj, čeprav je gotovo kakšnemu moškemu to izpod časti. Mislim, da so že spremembe, da smo tudi same začele svoje delo bolj ceniti in to, koliko stvari smo sposobne narediti. Marsikateri moški ne zmore takega ‘multitaskinga’. Premik se mora zgoditi v glavi in to, kako bomo videle sebe, vpliva na to, kako nas bodo videli drugi.
Jasminina starejša sestra Brigita uspešno vodi restavracijo v Brežicah, dan mlajše sestre pa se začne z vožnjo najmlajšega v vrtec, odhodom partnerja v službo, z mamo Marijo nato okoli 8. ure začneta s skrbjo za prašiče, krave, kokoši in ovce, kar traja približno dve uri, postopek pa ponovita kasneje ob 17. uri. Vmes namenita čas pripravi hrane za živali, delu v svinjaku, sezonskemu delu na njivi in travniku: »Najboljši del je, da si lahko svoj čas razporejam sama. Nihče ti ne diha za ovratnik, ni psihičnih pritiskov ne tečnega šefa. So tudi kdaj nočne, ampak jih ni veliko. Res je, da veliko pomaga, da je mama še vedno pri močeh in lahko mi kakšen dan malo več pohajamo. Največja prednost pa je, da smo lahko v večini samooskrbni s hrano.«
Prioriete so drugačne kot v mestu
S svojo miselno širino hipoma navduši tudi Blažka Šutar, diplomirana inženirka ekološkega kmetijstva, ki se je z manjše samooskrbne kmetije priselila na večjo govedorejsko, ki sta jo leta 2009 zasnovala skupaj z možem Brankom. Ljubeča, skrbna, prijetna mamica, ki je trenutno v porodniški, saj ravno v teh dneh pričakuje šestega otroka, z možem skrbi za 50 pitancev in 20 hektarjev zemlje. Blažko odlikuje izjemna sposobnost organizacije, o čemer priča tudi njen dan, ki se začne ob 4.30, ko se zbudi najmlajša hčerka: »Če ima mož jutranjo ali nočno izmeno, se potem odpravim v hlev in v glavnini poskrbim za živino, preden ob šestih zbudim večje tri otroke, da se pravočasno uredijo in s kombijem odpeljejo v šolo. Najmlajša dva takrat po navadi še spita, tako da se vrnem v hlev in opravim do konca, nato pa odpeljem dvoletnika v vrtec. Po prihodu nazaj domov imam čas za najmlajšo hčer, kuhanje, pospravljanje, pranje perila in različne nujne opravke, od nakupov do urejanja osebnih zadev, zdravniških pregledov. Večkrat tedensko je treba tudi voditi različno dokumentacijo v zvezi s kmetijo. Tudi čez dan večkrat grem v hlev, da preverim, če je vse tako, kot mora biti, in po potrebi še kaj postorim. Sicer sedaj, ko sem visoko noseča, fizično ne zmorem več toliko narediti, kot prej, se pa potrudim, da je živina, ko moža ni doma, nahranjena in napojena. Preden se otroci ob 13.30 vrnejo iz šole, jih že čaka kosilo, uspavam hčer, potem jim, če je treba, pomagam pri domačih nalogah, sledijo njihove morebitne popoldanske dejavnosti, nato se družimo in igramo, zvečer pa si razdelimo delo in po svojih zmožnostih pomagajo pri opravilih v hlevu. Sledi večerja, večerna rutina in spanje, midva z možem pa imava čas zase, za pogovor in planiranje opravil, morebitnih investicij v prihodnosti. Jaz po navadi zaspim vedno zadnja, ker pred spanjem še urejam perilo ali opravim kakšno drugo stvar, ki je čez dan ne utegnem.«
Blažka Šutar: »Lepo je biti ženska, ker sem lahko krhka in nežna, ampak imam še vedno moč, da lahko prenesem in naredim marsikaj. Pogum in vztrajnost me pripeljeta do želenega cilja, pa četudi marsikdaj po ovinkih. Malo manj pa je do nas prizanesljiva družba, ki nam narekuje smernice ženskega življenja, ki je marsikdaj daleč od realnosti, zlasti za nas na podeželju.«
Z otroci imajo iskren in topel odnos, veliko se pogovarjajo, Blažka se z njimi zelo rada odpravi na daljši sprehod, uživa tudi v kuhanju in peki, ker so vsi domači sladkosnedi: »Uživam v peki tort, ki jih ni malo čez leto, ker nas je pri hiši veliko in praznujemo skoraj vsak mesec.« Če se primerja z vrstnicami, ki ne delajo na kmetiji, se Blažka, ki je tudi sama nosilka kmetijske dejavnosti, seveda giblje v manjšem krogu, ker nima sodelavcev, nima tudi bolniške ali dopusta, a vseeno ne enači svojega položaja s tistim, v katerem so bile ženske nekoč: »Ženske na kmetijah so danes precej bolj izobražene, živimo v informacijski dobi in ni težko najti idej, kako izboljšati in poenostaviti delo. Marsikatera ženska ima dobro delovno in poslovno žilico, se na kmetiji odlično znajde in zna unovčiti pridelke. Če imaš za sabo dobro ekipo, ki ti pri tem pomaga, gre.«
Našim sogovornicam – Ani, Jasmini, Blažki ter vsem posavskim »Ninam«, ki nepogrešljivo skrbite za naše podeželje, s hvaležnostjo kličemo lep praznik – mednarodni dan žena, in si želimo, da bi vaša nadarjenost in ideje prišle na plan in naletele na posluh.
Maruša Mavsar
Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
