Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Po 17 letih vodenja OŠ Globoko se je z letošnjim šolskim letom s položaja ravnateljice poslovila 55-letna Rozika Vodopivec, ki sicer prihaja s Silovca pri Sromljah. Svojo poklicno pot je začela leta 1989 kot učiteljica razrednega pouka na tej šoli. Le-ta je bila ena prvih v Posavju, ki je začela z uvajanjem devetletke, pred tremi leti je pri njih začel delovati tudi dislocirani oddelek za otroke z avtizmom.
Pred novim letom vam je župan na sprejemu podelil občinsko plaketo. Kaj vam to pomeni?
Plaketa mi pomeni zelo veliko, je priznanje in pohvala za opravljeno delo. Najprej sem bila zelo presenečena, ker sem svoje delo jemala kot samoumevno, obenem pa seveda vesela in ponosna, da je bilo skupno delo vseh zaposlenih tako v šoli kot vrtcu uspešno opravljeno glede na naše skupne zastavljene cilje. Ključnega pomena so bili sodelovanje, spoštovanje in medsebojno komuniciranje. Zato lahko rečem, da je to priznanje vseh zaposlenih v šoli in vrtcu ter lepo darilo za 140 let šolstva v kraju.
Kaj so tisti najpomembnejši dosežki, ki bi jih izpostavili v obdobju vašega 17-letnega ravnateljevanja?
Težko je vse izpostaviti, ker jih je bilo veliko in so vsi pomembni. Vsak dosežek mi vedno veliko pomeni, pa naj bodo to dosežki in uspehi zaposlenih, uspehi učencev, ostali dosežki na področju vzgoje in izobraževanja ter spoštljiv odnos in dobra komunikacija s starši. Posebni dosežki, ki mi bodo ostali v spominu, so naša skupna vizija iz leta 2005 in nas še zdaj vodi pri našem delu, postavitev čutne poti z vrtcem, nastanek risanke, ki so jo ustvarili otroci in zaposleni v vrtcu ter je bila zelo priznana in odmevna tudi širše po državi, prejeti državni priznanji Turistične zveze Slovenije za 2. in 3. mesto glede urejenosti šol na državni ravni, ki nam jih je podelil takratni predsednik države dr. Danilo Türk. Ponosna sem tudi na nazive in vse aktivnosti, ki smo jih uspešno izvedli, da smo pridobili nazive eko, zdrava in kulturna šola. V času mojega ravnateljevanja smo leta 2012 prejeli priznanje Blaža Kumerdeja Zavoda RS za šolstvo za dolgoletno partnerstvo in uvajanje novosti na področju vzgoje in izobraževanja. Vzpostavila sem čezmejno sodelovanje s šolami na Hrvaškem in Madžarskem. Veliko mi pomeni tudi tradicionalna zborovska prireditev Globoko poje, s katero smo pričeli v tem času. V sklopu inovacijskega projekta Povezani v glasbi sta nastala kar dva nova pevska zbora – Žlahta in pevski zbor zaposlenih na šoli, na katerega sem bila zelo ponosna, tudi na vse njihove uspehe in dosežke. Veliko časa smo namenili izdaji biltena ob 30-letnici glasbenih festivalov. Uspešno smo sodelovali s pristojnimi inštitucijami: Pedagoškim inštitutom, Pedagoško fakulteto v Mariboru in Ljubljani, Zavodom RS za šolstvo ter zadnja leta tudi Zavodom za gluhe in naglušne iz Ljubljane. Dolga leta smo bili tudi mentorska šola in študijsko središče za strokovne delavce sosednjih šol, kjer smo jim prinašali naše izkušnje in delo v devetletki, od samega načrtovanja, izvajanja in evalvacije.
Se še vedno spopadate s prostorsko stisko na šoli? Kako ste uspešni pri reševanju le-te? Obnova šole po občinskem načrtu še ne bo tako kmalu …
V šoli imamo težave s prostori, saj nimamo zadostnega števila učilnic, ni namenskih oz. specializiranih prostorov ter uporabne kleti, niso ustrezni podstrešni prostori, ker je stavba dotrajana, skratka, v 117 let stari zgradbi je zelo težko uspešno najti in iskati rešitve prostorske stiske, ker so bile učilnice grajene po drugačnih normativih. Potrebno je tudi veliko finančnih sredstev za nujna vzdrževalna dela, kajti stara stavba zahteva veliko vzdrževalnih pa tudi nepričakovanih del. Imamo tudi težave okoli delovanja vrtca, saj le-ta deluje na treh lokacijah – dve igralnici imamo v šoli, ena je v prostorih pošte, še ena pa v prosvetnem domu. Moram priznati, da to otežuje delo in usklajevanja, komunikacijo in samo organizacijo.
Občina je zelo dobro seznanjena z našimi težavami. Določene rešitve smo iskali skupaj in jih tudi poiskali, pomagala nam je tudi z dodatnimi finančnimi sredstvi, vendar pa to ne zadošča, zato resnično potrebujemo novo šolo in prostore vrtca v Globokem. Glede obnove oz. gradnje šole in vrtca so na občini določili vrstni red, naša šola in vrtec naj bi prišla na vrsto leta 2025, posamezne aktivnosti pa naj bi se začele že prej, so nam povedali in zagotovili na občini. Upam, da se bo vrstni red upošteval, kajti resnično si želim, da po vseh teh letih čakanja naša šola končno le pride na vrsto, saj smo ostali še edina šola in vrtec v občini Brežice, ki še nista bila posodobljena.
Kako se je uveljavil prvi dislocirani oddelek za šolanje otrok z avtizmom izven Ljubljane na globoški šoli, kako ga je sprejelo okolje?
Oddelek se je dobro uveljavil. Že prej so se v vrtcu pojavile potrebe, zato smo se prijavili na razpis ministrstva in bili tudi izbrani kot prvi dislocirani oddelek izven Ljubljane. Poudariti moram, da so pri aktivnostih za pridobitev tega oddelka zelo pripomogli in sodelovali tudi posamezni starši in Občina Brežice. V oddelku so trije učenci, ki imajo lokacijo šolanja blizu doma ter so vpisani v okviru Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani. Gre za otroke z avtistično motnjo, ki imajo svoj prostor, ampak se vključujejo tudi v skupne aktivnosti in dejavnosti, ki jih načrtujemo v šoli, tako gredo z nami tudi na kulturne dneve, izlete, plavalni tečaj itd. Izobraževanje poteka po enakovrednih izobrazbenih standardih s prilagoditvami glede na potrebe učenca. Pouk poteka enako kot pri nas v 3. razredu, s tem da imajo oni več strokovnega kadra, npr. še specialnega pedagoga, logopeda, več učiteljic izvaja pouk, in več dodatnih specializiranih pripomočkov za usvajanje učne snovi. Ostali vrstniki so jih dobro sprejeli in tudi oni sami imajo ta občutek, da so sprejeti, kar se vidi po tem, da se nasmehnejo, te pozdravijo ipd. To so zelo veliki in pomembni koraki za te otroke, ki se na ta način navajajo na samostojnost, vključevanje itd., saj se morajo priučiti teh socialnih veščin, prav tako tudi učno napredujejo, pri posameznih predmetih so celo nadpovprečno uspešni.
Se po vaše danes o ljudeh s posebnimi potrebami še vedno premalo govori?
Izraz ljudje s posebnimi potrebami je zelo širok pojem, to je treba poudariti. Menim, da se o njih dovolj govori, saj se že v vrtcu in šoli dnevno srečujemo z učenci s posebnimi potrebami. Za njih poskrbimo glede na njihove potrebe in jim prilagajamo načine dela. Ko se konkretno soočimo z novimi izzivi oz. učenci, ki imajo posebne potrebe, se je treba dodatno izobraževati, povezovati in sodelovati s pristojnimi inštitucijami, da lahko pomagamo učencem pri uresničevanju njihovih ciljev in dosežkov. Zelo pomembna sta tudi komunikacija in sodelovanje s starši ter ne nazadnje celotnega tima v šoli.
Kako kot zaposlena v izobraževanju gledate na trenutne razmere na tem področju?
Menim, da je v šolskem sistemu potrebna prenova, posamezne aktivnosti že potekajo na pristojnih inštitucijah, kot so ministrstvo in njegov Sektor za razvoj kadrov v šolstvu, Zavod RS za šolstvo, Pedagoški inštitut itd. Trenutne razmere pa kažejo – kar lahko izvemo tudi iz medijev –, da v šolstvu primanjkuje in bo čedalje bolj primanjkovalo učiteljev, vzgojiteljev, specialnih pedagogov, logopedov ter ostalega kadra, tudi čistilk in kuharjev. Tudi v roku pet do sedem let, ko se nas bo kar nekaj upokojilo, ne bo dovolj novega kadra. Nekaterih poklicev, povezanih s šolstvom, npr. logopedov surdopedagogov, ki gluhe in naglušne učijo oblikovati govor, že zdaj praktično ni in sploh ne vedo, kakšna bo njihova prihodnost. Logopedinja, ki prihaja v naš vrtec, je trenutno na porodniški, za potrebe šole pa prihaja iz Ljubljane, v preteklosti smo bili eno leto tudi brez nje. Enostavno ni dovolj kadra, ker fakulteta ne vpisuje, saj nima ustreznega kadra za izobraževanje. Želeli smo najti tudi kakšnega logopeda na Hrvaškem, ampak nismo bili uspešni. Gre torej za začaran krog, ki za moje pojme traja že bistveno predolgo.
Če primerjate šolarje danes in pred desetletji, ko ste začeli svojo poklicno pot, kako so se skozi leta spremenili učenci ter posledično tudi učiteljske metode in pristopi? Kako v današnjih razmerah, kjer se zdi, da je vse bolj sproščeno in na ’prijateljski’ ravni, uveljaviti svojo avtoriteto?
Spremembe v šolstvu so naša stalnica. Skozi tri desetletja mojega poučevanja so te spremembe pri učencih opazne. Še vedno pa menim, da učenci potrebujejo varnost, pomoč, pripadnost in ljubezen. Treba jih je vzpodbujati k razvijanju delovnih in učnih navad, res pa je, da gre razvoj tehnologije zelo hitro naprej in je težko slediti vsem novostim ter jih vključevati v šolsko delo. V današnjem času je pomembna aktivna vloga učenca, tu se je zamenjala vloga učitelj – učenec, pri vključevanju in načrtovanju dela, pri oblikovanju kriterijev uspešnosti, jih navajati na vrednotenje dela, kaj že zna, kaj bo treba še opraviti, da bo uspel in dosegel cilj. Učiteljeve metode in pristopi se spreminjajo, ker je treba prilagajati organizacijo učenja, uvajati in uporabljati aktivne metode in oblike dela ter reorganizacijo časa tako pri poučevanju kot tudi učenju.
Avtoriteto si učitelji gradimo sami z vzgledom, spoštovanjem, sodelovanjem in dobro komunikacijo z učenci. Imeti moramo spoštljiv odnos do otroka in staršev, sodelovati in se pogovarjati ter seveda tudi slišati. In to otroci potem tudi začutijo. Samo na ta način lahko dosegamo visoke cilje.
Ali je (sploh še) pomembno, da je učitelj/ica aktiven/a tudi izven delovnega časa, v društvih, kulturi ipd.? Je takšnih danes že premalo in morda tudi zato učiteljski poklic ni več tako cenjen?
Da, učitelj ni samo poklic, je poslanstvo, ki ga opravljamo. Morda je vsem premalo poznano, kaj vse mora opraviti učitelj v okviru svojih nalog oz. svojega poklica in tudi izven delovnega časa, poleg administracije in priprav na pouk. Pri nas so še prireditve in načrtovanja, pri katerih ravnatelj in učitelj sodelujeta. Kot ravnateljica sem se redno udeleževala srečanj v društvih in organizacijah v Globokem. Sicer pa sama nikoli nisem imela občutka, da nisem cenjena ali, bolje rečeno, spoštovana oz. priljubljena kot učiteljica, pa tudi pri našem učiteljskem zboru tega nisem zasledila. Mogoče tudi zato, ker moraš najprej spoštovati in ceniti sam sebe ter to tudi vcepljati oz. širiti dalje. Menim torej, da mora biti učitelj še malo več, da se tudi razume z otroki, spozna njihovo čustveno raven, vidi, kje so otrokove zmožnosti, spozna starša, kako je nemočen, ni več kos otroku itd. Izredno ponosna in vesela sem, da sem učiteljica, kajti to je bila moja največja želja že od majhnega.
Za katere vrednote in veščine se vam zdi, da manjkajo v kurikulumu?
Pri nas na šoli so glavne vrednote znanje, odnos do ljudi, komunikacija in skrb za čisto okolje. To je tudi naša vizija. Ker imamo na šoli svojo himno in zastavo, je zelo pomembna pripadnost, poleg tega pa bi morale biti v kurikulumu tudi solidarnost, medsebojna pomoč in sodelovanje, skrb za okolje in skrb drug za drugega. Te vrednote se da uresničevati preko prednostnih nalog, tudi če niso v kurikulumu. Pri veščinah pa je glede na trenutno stanje v ospredju predvsem opolnomočiti učence za izražanje čustvenih in socialnih veščin, razvijati digitalne kompetence pri učencih že na začetku šolanja in razvijati učenje učenja. Razvoj 21. stoletja poudarja razvijanje kritičnega mišljenja, sodelovanje, komunikacijo, ustvarjalno mišljenje, smiselno rabo tehnologije, samoregulacijo svojega vedenja in obnašanja. K vsemu temu stremimo in si zadamo kot prednostne naloge v letnih delovnih načrtih šole in vrtca.
Kako se vam zdi izvedba devetletke? Je blizu prvotnim zamislim?
Izvedba devetletke je bila dobro zasnovana. Sama sem imela priložnost poučevanja v prvem triletju že leta 1999, saj smo bili med prvimi šolami v Posavju in prvi v občini Brežice, ki smo začeli s postopnim uvajanjem devetletke s 1. in 7. razredom, za kar smo prejeli tudi občinsko priznanje. Po opravljenih evalvacijah pristojnih inštitucij so se postopoma začele posodobitve učnih načrtov, s tem pa tudi spremembe učnih ciljev, pristopov dela ter vloge učitelja in učenca, kar pomeni, da je učitelj bolj organizator, vodja, ki pripravi in načrtuje z učenci, ob tem pa obvezno upošteva aktivno vlogo učenca, kako jih pripraviti na aktivno delo, vrednotenje, načrtovanje in samo evalvacijo dela. Današnje delo je nadaljevanje in nadgradnja izkušenj, ki smo jih dobili ob uvajanju. Naj omenim, da smo z vrtcem šest let sodelovali v projektu Objem – širjenje bralne pismenosti, ki se je zaključil v jesenskem času in po opravljenih evalvacijah zdaj vnašamo rezultate oz. cilje v naše delo.
Mladi se bodo kmalu odpravili na informativne dneve. Kdo vse po vašem mnenju vpliva na odločitev za nadaljnjo pot mladih? Kako proces odločanja/usmerjevanja sooblikujejo osnovne šole?
Odločitev za nadaljnjo pot mladih je še vedno na njih samih glede na želje, zmožnosti pa tudi bližino šol, seveda je pomembna vloga staršev, ki jih pri tem podpirajo, usmerjajo, vodijo. Karierno orientacijo na naši šoli izvaja svetovalna delavka, ki učencem predstavi srednje šole. Delo izvaja v skupinah, glede na interese opravi tudi individualne pogovore o nadaljnjem šolanju z učenci in starši. Na šoli pripravimo tudi predstavitve srednjih šol iz Posavja, kjer dijaki predstavijo programe izbranih srednjih šol. Bodoči dijaki se udeležijo informativnih dnevov, iščejo preko spleta čim več informacij za nadaljnje odločitve, kar delajo tudi na urah oddelčne skupnosti z razredničarko ali svetovalno delavko.
Sploh na severu je veliko več poučevanja v naravi. Se da večji del pouka zunaj kako doseči tudi v našem sistemu?
Menim, da je možno pouk izvajati tudi na prostem. Posamezne šole in vrtci to že izvajajo preko učilnic na prostem, učnih poti, igralnih kotičkov … Tako lahko otrokom omogočamo gibanje in učenje na prostem, seveda glede na vremenske razmere in tematiko učne snovi, ki jo lahko prilagodimo in izvajamo. Glede na razmere v zadnjih letih moram reči, da se pouka na prostem kar veliko poslužujemo, še posebej v vrtcu, kjer se otroci odpravijo na sprehode, igrala in igrišče, pa tudi učenci posameznih razredov to prakticirajo. Pomembno je namreč, da otrokom in učencem omogočimo čim več gibanja na prostem, pa tudi nove raziskave poudarjajo vse večji pomen učenja v gibanju. In tudi sama čedalje bolj opažam v razredu (je razredničarka 2. razredu, op. p.), da otroci potrebujejo gibanje, predvsem ko jim pade koncentracija, gremo za nekaj časa ven na sprehod, tek ali igrala in potem spet nazaj učilnico ter nadaljujemo z aktivnostmi in posledično veliko več dosežemo.
Kaj za tako podeželsko naselje, kot je Globoko, pravzaprav pomeni, da ima šolo in se lahko otroci izobražujejo tako rekoč doma?
Šola v vsakem kraju zelo veliko pomeni. V Globokem smo decembra praznovali že 140 let šolstva. Poleg društev in organizacij je šola zelo pomembno središče kulturnih, športnih in drugih dogodkov. Pomembno je dobro sodelovanje in povezovanje s krajem, tako s krajani kot društvi, pa seveda tudi druženje na skupnih srečanjih.
Kaj porečete na življenje in dogajanje v Globokem ter širše v občini?
Po mojem mnenju je v Globokem kar nekaj dogodkov, ki so povezani tako s šolo kot krajem. Izpostavim lahko skupne obletnice, prireditve, med njimi tradicionalne, kot sta zborovska prireditev Globoko poje in jesenska komemoracija pri spomeniku. Sodelujemo z vsemi društvi in organizacijami, ki delujejo v KS Globoko, in sicer KD Globoko s svojimi sekcijami, TD Globoko, ŠD Globoko, DBV Katana, PGD Globoko, Združenjem borcev za vrednote NOB KO Globoko, Društvom izgnancev Globoko in Pišece, Karitas, društvom Harmonija in ostalimi. Vsem se ob tej priložnosti zahvaljujem za uspešno sodelovanje. Tako življenje pri nas v Globokem kakor v občini je dobro zasnovano, prepleteno s kulturnimi, glasbenimi, športnimi prireditvami in ostalimi aktivnostmi. Naj ostane tako tudi v prihodnje in že zdaj lepo povabljeni na skupna srečanja v Globoko.
Rok Retelj
Pogovor je v malce skrajšani obliki objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
