Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Četrtek, 13.07.2023 Rubrika:
NOVICE
BRESTANICA – Brestaničan Anton Zakšek je do sedaj trasiral več pohodnih in kolesarskih poti po Posavju, ki jih danes ubira mnogo ljubiteljev rekreativnih športov. Kot športni pedagog je trdno prepričan, da je telesna aktivnost največji porok za zdrav telesni in psihosomatski razvoj otrok in trdnejše zdravje odraslih.
Od kod izvira ta vaša neusahljiva želja po gibanju?
Lahko rečem, da sem se očitno že rodil z genskimi predispozicijami za šport, čeprav ne izhajam iz športne družine. Ravno nasprotno, moja učna pot po končani osnovni šoli bi bila verjetno drugačna, če mi ne bi pri 14 letih umrl oče, zaradi česar se nam je življenje v družini obrnilo na glavo oz. je bilo treba najhitreje priti do poklica. Dobil sem štipendijo v krški tovarni papirja in se šolal v Ljubljani na papirniški šoli. V Ljubljani sem začel trenirati v Košarkarskem klubu Savsko naselje, a je bila moja ljubezen do športa v dobršni meri omejena, saj sem se moral zatem zaposliti v tovarni. Na ljubljansko Fakulteto za šport sem se vpisal po odsluženem vojaškem roku. Ukvarjal sem se z vzdržljivostnimi športi, med drugim že tedaj opravil 100 km dolg ultramaraton po Švici in prehodil 500 km dolgo evropsko pešpot E6 po Avstriji. Zato sem tudi sprejemne izpite na fakulteti opravil brez težav, saj sem bil telesno maksimalno pripravljen, iz velike želje po študiju pa tudi kot prvi v generaciji dokončal fakulteto.
Poklicno pot ste zatem začeli in z upokojitvijo pred dvema letoma tudi zaključili na krški Osnovni šoli Jurija Dalmatina.
Na šoli sem bil deležen lepega sprejema s strani sodelavcev, pri delu z učenci pa sem od prvega delovnega dne gradil odnos z njimi na obojestranskem spoštovanju in zaupanju. To je bil moj način dela, poskušal sem biti vselej do vseh enak, vsem pomagati in na ta način doseči, da vzljubijo šport in se z njim rekreativno ukvarjajo tudi izven šolskih zidov.
Bili ste organizator pestre palete šolskih in izvenšolskih dejavnosti, ki so se jih učenci radi udeleževali.
Res je. Zelo dolgo časa sem bil organizator zimske šole v naravi. Program je bil obširno zastavljen, saj ni vključeval le učenja alpskega smučanja, temveč tudi sočasno spoznavanje krajev in drugih športnih panog. Denimo: šli smo peš z Rogle na Lovrenška jezera in še danes, ko srečujem posameznike, ki so bili pred 30 in več leti moji učenci, mi marsikateri pravi, da je bilo res težko, a da se jim je pohod vtisnil globoko v spomin, v pozitivnem smislu seveda. A učence je bilo treba utruditi, tedaj so bili lahko celo noč budni, danes zaspijo že ob desetih zvečer. Uvedel sem tudi tridnevni tečaj teka na smučeh za učence 4. razredov, kar je bila tedaj posebnost v slovenskem prostoru.
Zanje sem organiziral tudi dvodnevne kolesarske izlete po Sloveniji, na katere sem v manjših skupinah povabil tudi ostale šole z območja občine Krško, kasneje pa tudi Gimnazijo Brežice. Skupaj smo kolesarili iz Ljubljane v Krško, pa iz Logarske doline, kolesarili smo ob reki Krki idr. To so bila izredno dobro organizirana dvodnevna kolesarjenja po Sloveniji, nastanitve in prehrano smo imeli organizirane po šolah. Nato so mi na šoli iz strahu, da bi se kateremu izmed otrok kaj pripetilo – govora je o 30 in več let nazaj, ko kolesarjenje skupin, kaj šele otrok, še ni bilo toliko prisotno na naših cestah – prepovedali organizacijo tovrstnih izletov.
Je prejemnik več priznanj za pedagoško delo, v letu 2022 mu je KS Brestanica podelila srebrno plaketo za aktivno delo na področju športa in pri zagotavljanju kvalitetnejšega bivanja, leta 2020 ga je s priznanjem nagradila tudi KS Cerklje ob Krki.
Uvedli ste spremembe tudi pri športnih dnevih, ki so postali res športni v primerjavi z obdobjem pred vašim prihodom na šolo, vam gre pripisati zasluge tudi pri uvedbi športnega razreda na šoli.
Ko sem prišel na šolo, me je na športnih dnevih motilo najbolj to, da še nismo dobro krenili izpred šole, pa so učenci že gledali na uro, kdaj bodo lahko odšli domov, in da so aktivnosti potekale bolj kot ne stihijsko, učenci so se, denimo, sankali po Strgarjevem hribu, šli peš na Libno ali Zdole in tam več ali manj vsak po svoje noreli. Kot mlad in dela voljen učitelj sem bil nad tem razočaran in četudi kot novinec nisem smel preveč komplicirati, sem začel postopoma oblikovati športne dneve na način, da so učenci na njih spoznavali tudi športe, ki jih pri pouku športne vzgoje niso mogli. Sčasoma sem, kot ste omenili, uvedel tudi športni oddelek na šoli in na ta način uspel pripeljal na šolo, kajti tedaj učitelji niso bili tako lahko zaposljivi kot danes, profesorja športne vzgoje Andreja Škafarja. Z njim sva bila dobra prijatelja, tudi študirala sva skupaj, zato sem zelo dobro poznal njegove sposobnosti.
Športni oddelek sta tedaj na brežiški gimnaziji že uvedla profesorja Jože Senica in Polde Rovan, a je bil ta usmerjen zgolj v orodno telovadbo, jaz pa sem želel že na osnovnošolski stopnji skozi športni razred uvesti čim širše poznavanje športnih disciplin. V tej smeri so potekali tudi dogovori s Športno zvezo Krško, da bi učence športnih oddelkov od 1. do 4. razreda vzgajali za široko bazo športov, nakar bi ti po prehodu na tedanjo višjo stopnjo prešli pod okrilje športnih klubov. Škafar je z učenci res kvalitetno delal. Športni oddelek je imel športno vzgojo vsak dan, dvakrat na teden plavanje, hodili so v hribe, tabore in izvajali različne aktivnosti s športnimi vsebinami. Kaj hitro se je izkazalo, da ti učenci skozi redno vadbo dosegajo tudi boljši splošen učni uspeh v primerjavi z drugimi oddelki. To je pripeljalo do tega, da so se začeli drugi učitelji pritoževati, češ da smo mi v športni oddelek pobrali le »smetano«, najboljše učence in da v drugih razredov ni »liderjev«, ki bi kot zgled naprej potegnili druge. Negodovali so posamezni učitelji tudi na predmetni stopnji, češ, zakaj, če lahko imamo športni razred, ne bi imeli, denimo, tudi matematičnega ipd. Tako je bil žal – še vedno sem trdno prepričan, da je bil načrt zelo dobro zastavljen – po štirih letih športni oddelek ukinjen.
Zatem sem organiziral dvodnevne pohode čez Pohorje, pri čemer so me kasneje tudi zaustavili, češ da vsi starši otrokom, ki bi želeli na pohode, ne morejo kriti stroškov, čeprav so bili ti res minimalni. Za najbolj živahne učence sem ob koncu 9. razreda organiziral tridnevni pohod iz Krškega v Zidani Most. Na ta način sem želel dokazati svojim sodelavcem, staršem, ne nazadnje tudi učencem samim, da je mogoče povečano nemirnost, v posameznih primerih tudi čustvene in vedenjske motnje, obvladovati z drugačnim pristopom.
Ste zagnan pohodnik, kot dolgoletni član Planinskega društva (PD) Videm ste na šoli skrbeli tudi za vzgojo planinskega podmladka …
Skozi mladinski odsek na šoli sem uspel k pohodništvu pritegnil tudi starše. Kot vodnik sem namreč smel na pohod peljati največ 15 otrok, saj na šoli nisem imel nikogar, ki bi želel ob vikendih hoditi z mano in otroki v hribe, zato sem povabil tudi starše, s čimer sem formalno zadostil varnostnim pogojem; kot drugo, v tem sem videl odlično priložnost za skupno aktivnost za druženje otrok in staršev, ker pri obojih ob sprostitvi beseda lažje steče. Ko sem nedavno okvirno preračunaval, koliko pohodov sem do sedaj organiziral, sem prišel do številke okoli 1000 v obliki športnih dnevov in planinskega krožka, dodatnih več kot 1000 pohodov sem organiziral tudi pri Turističnem društvu (TD) Brestanica in pri Vinogradniško-turističnem in kulturnem društvu (VTKD) Gadova peč. V PD Videm sem načelnik vodnikov in vodim starejše pohodnike iz posavskih planinskih društev po slovenskem sredogorju. Zbere se nas za poln avtobus, prav prijetno nam je.
V bistvu ste celo poklicno pot posvetili temu, kako otroke navdušiti in spodbuditi za šport in zdrav način življenja …
To pomeni za šport navdušiti tudi tiste otroke, ki so bili motorično slabše razviti, najti čim širši spekter športnih aktivnosti, v katerih se bodo našli. Tako smo, med drugim, v sodelovanju z ljubljansko Plesno šolo Bolero imeli na šoli tudi plesne tečaje in se udeleževali plesnega festivala. Plesala so tudi dekleta, ki sicer do tedaj niso izkazovala kakšnega pretiranega navdušenja pri ostalih vadbah, a so se na tem področju našla in je bil zatem viden napredek tudi na drugih področjih. Drugo obliko športnega udejstvovanja so predstavljali tekmovalni športi, ko sem z otroki vadil za velika tekmovanja. Dosegali smo odlične rezultate na občinskih, področnih in državnih tekmovanjih, osvojili več naslovov državnih prvakov.
Napisal je tudi Pripovedko o gadu Janezu in Vlahu Milošu
Kaj ste pogrešali v učnih programih športa? In kako je, po vašem mnenju, obdobje epidemije zaznamovalo otroke?
Meni ni bil cilj izpolnitev učnega načrta, temveč sem znotraj in izven tega, kar je najbrž razvidno, iskal metode, kako pri posamezniku razviti, spodbuditi njegove telesne sposobnosti in s tem prispevati tudi k duševni in vzdržnostni kreposti. Osebno ocenjujem, da sem zelo uspel kot motivator, saj so mi otroci zaupali.
Pretekla leta so se zelo odražala pri otrocih, a vsega ne moremo pripisati epidemiji, temveč je ta predstavljala samo piko na i dejstvu, da so otroci začeli telesno nazadovati že leta pred tem, kar je posledica pretirane uporabe mobilnih telefonov in računalnikov. Jaz osebno sem takoj, ko so se pojavili mobilni telefoni, uporabo teh na šolskih in izvenšolskih dejavnostih prepovedal. In to so učenci morali vzeli v zakup, pri tem res nisem popuščal. Temu so sledili tudi učitelji kar na več šolah, bil sem namreč večletni vodja aktiva učiteljev športa tako v občini kot v Posavju.
Med epidemijo se je veliko otrok še dodano priklenilo na dom, problematični so bili predvsem tisti, ki so bili že do tedaj manj aktivni, nadzor staršev, obremenjenih z delom, pa pred in med epidemijo pomanjkljiv. In verjetno še danes. Otroci so doma od jutra do večera gledali TV, jedli sendviče in igrali računalniške igrice. Še bolj je problematično, da so, kot so mi sami povedali, počakali, da starši zaspijo, potem pa ponoči igrali igrice na spletnih tekmovanjih. In kako se naj po prebedeni noči otrok zatem zbere v šoli?! V času šolanja od doma smo se sicer učitelji vsak po svojih močeh in znanju trudili s poukom preko Zooma, a to še zdaleč ni bilo primerljivo z rednim poukom. Jaz sem tedaj naredil 40 km dolgo Dalmatinovo učno pot, ki poteka po vseh okoliših krške osnovne šole. S tema sem želel otroke ne le spodbuditi k hoji, v dobršni meri jo je sicer prehodilo veliko število učencev, ampak sem želel, da otroci skozi traso spoznajo tudi kraje, kjer živijo njihovi sošolci. Sedaj si preko Centra za podjetništvo in turizem (CPT) Krško prizadevam, da bo Dalmatinova pot registrirana kot tematska pot, a so postopki dolgotrajni, saj je treba pridobiti soglasja vseh lastnikov zemljišč.
Sicer ste trasirali večje število pohodniških in kolesarskih poti okoli Brestanice.
Kot član TD Brestanica sem v sodelovanju z ribiško družino trasiral kolesarske poti ob reki Savi, v sodelovanju s CPT naredil tudi 200 km dolgo kolesarsko pot po posavskih občinah in zemljevid Kolesarski vodnik po Posavju, pred leti sem trasiral tudi pohodno pot po Posavju, a ta še ni zaživela. V TD Brestanica sem sicer zelo aktiven. Rojen in odraščal sem v Šutni, s katere sem imel direkten pogled na rajhenburški grad, ki mi je sedel, tako kot sama Brestanica, globoko v srce. Ja, priznam, sem lokalpatriot in se zato toliko bolj angažiram pri samih aktivnostih v kraju, organizaciji prireditev, trasiranju kolesarskih in pohodnih poti, kot je, denimo, Pot trapistov, ki je ena redkih v Posavju, ki je dobila že več priznanj, ker je urejena po vseh normativih, kar me še posebej veseli. V TD sicer organiziramo več pohodov in kolesarjenj na letnem nivoju, dodatno spodbudo mi je dala obnova gradu. Želim si še, da bi prišlo do oživitve in ureditve trškega jedra Brestanice. Za to si, da bi bilo življenje v kraju kakovostnejše in razgibano, prizadevam tudi kot član in večletni podpredsednik Sveta KS Brestanica. Kot član VTKD Gadova peč sem trasiral pohodno pot Po gadovi sledi, napisal in v samozaložbi izdal pa tudi Pripovedko o gadu Janezu in Vlahu Milošu.
Kako je na vaše udejstvovanje, med drugim ste bili tudi večletni predsednik in trener v Odbojkarskem društvu Brestanica in večletni trener v Tenis klubu Krško, vplivalo dejstvo, da je tudi žena Antonija profesorica športne vzgoje?
Nedvomno je bilo zato pri hiši več posluha, žena me je vselej pri tem spodbujala, pozitivno vplivala na moje aktivnosti, kot športno aktivna starša pa sva uspela navdušenje za šport prenesti tudi na hčerki Majo in Špelo. Sicer ne živita več doma, obe sta študirali farmacijo in sta zaposleni v Leku v Ljubljani. Špela še relativno veliko časa namenja športnim aktivnostim, Maja, ki ima otroka, pa nekoliko manj.
Kako naprej?
Kot doslej, dokler bo šlo, mirovati pač ne znam …
Bojana Mavsar
(pogovor je objavljen v danes izdanem časopisu Posavski obzornik)
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
