Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Nedelja, 17.08.2025 Rubrika:
NOVICE Redakcija
Anica Žugič
Upokojena učiteljica in ravnateljica, ‘prvoborka’ za samostojno kostanjeviško občino, kandidatka za poslanko in županjo, v zadnjih letih pa predvsem predsednica Društva podeželskih žena Pod Gorjanci Kostanjevica na Krki, ki letos obeležuje 30 let delovanja – vse to je Anica Žugič z Dob.
Društvo podeželskih žena Pod Gorjanci Kostanjevica na Krki vodite 13 let oz. nekaj manj kot polovico časa, odkar deluje. Kakšno vlogo ima to društvo v lokalnem prostoru, se ta z leti kaj spreminja?
Včasih sem že mislila, da je ta vloga manjša, obrobna, ampak z leti se je pokazalo, da smo se tako vživele v to okolje, da nobena večja stvar ne mine brez tega, da nas ne bi prosili za pomoč. Počele smo tudi nekaj stvari, ki so bile malo bolj odmevne v okolju, tako da mislim, da imamo kar pomembno vlogo in temu primeren je tudi odnos občine do nas, ki nas upošteva kot resno društvo. Članstvo se vrti okoli številke 50, je pa težava, ker imamo premalo mladih članic oz. nas je večina v tretjem življenjskem obdobju. Smo društvo podeželskih, nekmečkih žena, in večina je takšnih, ki so bile v službah in so zdaj v pokoju, malo pa je ‘pravih’ kmečkih žensk. Vesele smo vsake nove članice in jo z veseljem sprejmemo, vendar jih je težko nagovoriti. Zdi se mi, da se na društvo še vedno gleda preveč stereotipno in je še vedno pojmovano, da te ženske pečejo piškote, gredo na kakšen izlet … Mogoče bi morale uvesti še kakšno dejavnost za mlade, ampak težko je najti nekaj novega. Treba je tudi razumeti, da imajo mlajše ženske veliko skrbi za družino, otroci odraščajo, starejše pa le imajo malo več, so pa zelo dragocene pri ohranjanju običajev in izročila, kar je naša prioriteta.
Zdaj sem resno pred tem, da bi predala vodenje društva kateri drugi članici. Lani sem pristala na nov mandat samo zaradi letošnje 30-letnice društva, naslednje leto pa bo imela 30-letnico še pevska skupina, in se mi ni zdelo fair, da jih zdaj pustim, ker le imam toliko let izkušenj in smo postali dobra ekipa.
Najbolj prepoznavna sekcija društva je pevska skupina, ki je letos zaključila ‘turnejo’ po vaseh v občini Pa zapojmo eno po …, s katero ste oživljali tudi lokalna narečja oz. govore, obujali zgodbe …
Ta zgodba je nastala kot klic po tem, naj vendar bo v občini en prostor, kakršen je bil zadružni dom. Ker ga ni bilo več, smo si rekle: ‘Bomo pa zdaj imele koncerte pod kozolcem’. Pevke so imele na ta način letni koncert, meni pa se je zdelo, da bi bilo lepo vključiti še domačine. Začutile smo, kako neverjetno dragoceno je bilo to za vasi, v katere smo šle. Zdaj smo obšle vse večje vasi in sogovornike smo našle tudi med ljudmi, za katere ne bi nikoli rekel, da bi hoteli nastopati. Povedalo in obudilo se je veliko zgodb, lepo je bilo tudi po koncertih, ko so ljudje v pogovoru obudili še kakšen spomin. Pokazalo se je, da je bilo to med ljudmi lepo sprejeto, to je največ vredno.
Drugi prepoznavni projekt društva so Ženske zgodbe, ki jih prirejate ob 8. marcu, dnevu žena, z njimi pa ste dali glas zgodbam številnih žensk, ki sicer verjetno nikoli ne bi bile slišane oz. bi utonile v pozabo … Se katere še posebej spominjate?
To delamo skupaj s knjižnico, kjer se je tudi začelo, potem pa sem to prevzela jaz. Pri izbiri tem sem želela dati poudarek zgodbam, za katere vem, da so, a se o njih javno ne govori. Začeli smo z zgodbo o stari gostilni Žolnir, imeli smo ženske iz velikih družin, pa zgodbe žensk, ki so prevzele cele kmetije na svoja ramena, pa nekdanje kostanjeviške učiteljice, enkrat smo govorile o domačih zeliščih … V zadnjih treh letih sem želela, da bi to postalo zanimivo tudi širšemu krogu, zelo lepo so bile sprejete teme o življenju v starosti in o demenci, letos smo govorili o domu, domovini in domoljubju ter imeli imenitnega gosta, diplomata Andreja Štera. Vsako leto rečem, da je bilo to zadnjič, potem pa se pojavi kakšna tema, za katero se mi zdi pametno, da jo obdelamo.
Kakšni so po vašem mnenju trenutno največji izzivi slovenskega podeželja, ki izgublja svoj tradicionalni kmetijski značaj oz. se s to dejavnostjo resno ukvarja čedalje manjši delež ljudi, veliko je priseljencev iz mest, ki tu iščejo mir in prihaja do konfliktov s ‘staroselci’ itd.?
Pomembno se mi zdi predvsem, da se ohrani duh podeželja v pristnem pomenu besede in da ne gremo vsi v moderen, globalističen svet, kjer ni nič vredno tisto, kar narediš doma. To pomeni, da se ohrani od starih receptov, načina življenja do zgodb posameznikov krajev. Tukaj je poslanstvo društev, kakršno je naše. Žal mi je, da kmetijsko ministrstvo in svetovalne službe ne delajo več na samooskrbi s hrano, saj nam tega manjka, zemljo pa imamo. Konec koncev gre tudi za ohranitev nekaterih starih sort zelenjave in poljščin. V nekaterih vaseh ni niti ene krave več, ni prašičev … Med covidom so ljudje začeli malo bolj obdelovati vsaj vrtove, ampak če se ne bomo zavedali, kaj imamo, se lahko stvari hitro spremenijo in če pride do kakšne krize, bomo ostali lačni na obdelovalni zemlji. Če se spomnim samo šolskih časov, ko smo imeli šolsko njivo, ribali in tlačili zelje, zdaj pa otrok ne sme več prijeti orodja v roke. Že v družinah se ne goji nobenega odnosa do zemlje, na splošno v družbi pa tudi ne oz. se veliko govori, naredi pa malo.
Bili ste med ‘prvoborci’ za samostojno občino Kostanjevica na Krki še v času Milka Herakoviča; kaj vas je pri tem vodilo oz. motiviralo? Če se zdaj ozrete nazaj, bi se še enkrat borili za to?
Res sem bila med prvimi in takšen navdušenec, da se niti nisem zavedala, da je to kljub vsemu tudi politika. Zakaj smo v takratni krajevni skupnosti verjeli v samostojno občino, ker je Kostanjevica le majhna? Bili smo del krške občine, ki je tako velika in raztegnjena, da kjer koli bi se lahko lotili česa zaradi specifičnega statusa starega mesta, obmejnega in demografsko ogroženega območja, smo morali dobiti pristanek v občinskem svetu tudi od vseh drugih delov občine. Zdelo se nam je, da lahko veliko prej in bolj enostavno pridemo do npr. evropskih sredstev, če gremo na svoje. Takrat je bila stranka krščanskih demokratov oz. Nova Slovenija edina, ki je zagovarjala majhne občine in samo zato sem šla v politiko. Res sem bila prepričana, da lahko nekaj naredimo, zdaj pa po pravici povem, da me včasih prime, da bi šla v nasprotno smer, saj se mi zdi, da nismo uresničili ciljev in pričakovanj. Ko smo praznovali 750-letnico mesta, sem bila predsednica odbora za prireditve in protokol. K sodelovanju smo poskušali pritegniti ljudi s širših področij in uspelo nam je. Začelo se je tvorno sodelovanje, saj je sicer naše območje dokaj pasivno. Ampak s tem, kar je takrat zaživelo, bi morali nadaljevati, a se je zapeljalo v neko samozadostnost, ki ni nikomur ničesar prinesla. Zdaj se tega ne bi še enkrat lotila.
Leta 2006 ste kandidirali tudi za županjo in v drugem krogu izgubili proti takratnemu županu Mojmirju Pustoslemšku. Ste zelo obžalovali, da vam ni uspelo priti na čelo občine?
To smo ‘zakuhali’ v prvi skupini, ki je naredila občino. Od tistega trenutka dalje bi morali nastopiti in se dogovoriti, potem pa je zadaj nastopila politika. Danes to vem, takrat pa nisem vedela. Kandidirala sem nestrankarsko, ker sem hotela povedati, da mi to ni pomembno, ampak očitno je bilo pomembno … Je, kar je. V ponos mi je, da nekateri rečejo: ‘Naredili smo napako, ker te takrat nismo izvolili’, bolje tako, kot da rečejo: ‘Žal nam je, ker smo te izvolili’.
Pred tem ste kandidirali tudi za poslanko v Državnem zboru na listi N.Si. Ste danes še kaj strankarsko aktivni? Kako gledate na aktualne politične razmere v državi?
V politiki nisem čisto nič aktivna, jo pa spremljam in si ne morem misliti, da je tako, kot je. Dela se tako neresno in neodgovorno, da ne vem, kam to pelje. Zdi se mi, da stranke gledajo zelo ozko, nas pa je premalo, da bi gledali le vsak svoj vrtiček. Manjka poštenega sodelovanja, čeprav se o njem veliko govori, dela pa se povsem drugače.
Vaša poklicna pot je bila zanimiva, saj ste začeli kot šivilja in se izšolali za učiteljico …
Ja, izučila sem se za šiviljo in imam tudi dve leti in pol delovne dobe v tem poklicu, potem pa sem pri dveh otrocih prekinila službo in šla redno študirat in imela vmes še enega otroka. Vedno sem si želela biti učiteljica, vendar ni bilo takoj možno. Hvaležna sem, da sem šla po tej poti. To mi je največ pomagalo, ko sem se kot učiteljica srečevala s starši, saj sem jih znala drugače razumeti, npr. ženske, ki so delale za tekočim trakom, ker sem to poskusila, kot bi jih, če bi prišla po redni poti do tega poklica. Včasih so nam rekli: ‘Kaj pa vedo te ‘cvirntrajbarce’?’ Nihče pa ni vedel, kako težko je doseči normo in kako kruto je to. Vse, kar znam, pa mi zdaj na stara leta prav pride.
Bili ste kar 16 let tudi ravnateljica OŠ Podbočje. Kako se spominjate tega obdobja in koliko danes še spremljate razmere v šolstvu?
V Podbočju sem se zelo lepo počutila in še danes sem zelo vesela, ko srečam kogar koli od svojih učencev, ki je kaj dosegel v življenju, ali pa ko sem bila pooblaščenka upravne enote in sem imela čast poročiti katerega od svojih učencev. Rada se spominjam časov, ko sem bila ravnateljica, čeprav sem doživela tudi grenke ure, ne morejo pa uničiti vsega lepega. Je pa res, da je bilo Podbočje drugačno kot Kostanjevica in kot učiteljica sem se bistveno boljše počutila v Podbočju oz. mi je bilo okolje bolj blizu, kot bi mi bilo v Kostanjevici.
Danes so razmere v šolah zelo drugačne kot takrat in zdaj se verjetno ne bi več odločila za učiteljski poklic. Permisivna vzgoja je naredila veliko škode in tudi uvedba devetletke ni dala, kar se je pričakovalo. Zdaj je težko biti učitelj in vloge bi se morale spet postaviti na pravo mesto.
S čim si, poleg vodenja društva, zapolnite upokojenske dni? Je za aktivno preživljanje tega obdobja dovolj možnosti?
Toliko imam dela, da mi je vsak dan prekratek. Rada delam na zemlji, doma imamo vnukinjo, ki nas zaposluje, še vedno rada šivam, rada berem … Predstavljala sem si, da bom v pokoju imela veliko več časa, ampak to niso moji hobiji, to je enostavno način življenja, tako da mi ni dolgčas. Samo da je zdravje, pa bom še naprej delala.
Živite na Dobah, kjer že precej ‘diši’ po Dolenjski oz. precej gravitirate tudi proti Novemu mestu. Menite, da je politična opredelitev za Posavje v teh krajih sprejeta ali še vedno ne povsem?
Lahko bi rekli, da ne ena ne druga opredelitev ni slaba. Res pa je, da ljudje o takšnih stvareh premalo razmišljajo. Tudi če pogledamo na splošno politično situacijo, smo si sami krivi zanjo, saj premalo aktivno sodelujemo, ne zavedamo se dovolj, da sami oblikujemo življenje, kot ga imamo. Tako kot skrbimo za svoj dom, bi morali tudi za širšo družbo, zato smo za letošnje Ženske zgodbe izbrali temo ‘dom, domovina, domoljubje’. Če ti ni vseeno, kako bo v prihodnosti, bi moral razmišljati o tem, kdo bo vodil državo, in kako boš sodeloval v svojem okolju. Pa se mi zdi, da so ljudje preveč pasivni … Tukaj bi morale več narediti tudi šole, kjer je skoraj bogokletno govoriti o teh stvareh in se skoraj nič ne učijo o nastanku svoje države.
Imate tri otroke in pet vnukov in vnukinj, med njimi je tudi Mija z Downovim sindromom, tako da imate izkušnje tudi s tem področjem. Kako je po vašem mnenju danes poskrbljeno za otroke, ki se rodijo s to genetsko motnjo oz. posebnostjo?
Včasih je bilo res zelo slabo, saj sem študirala za učiteljico in se nisem naučila prav ničesar o kakršni koli drugačnosti. Danes je zanje lepo poskrbljeno in stvari še vedno napredujejo. Šola v Krškem (OŠ dr. Mihajla Rostoharja, op. a.) je res elitna. Ko razmišljam, kaj vse je naša Mija dosegla, koliko veselja imamo z njo in koliko srčnosti lahko človek doživi … Moraš pa si to dopustiti in sprejeti.
Z drugačnostjo sem se prvič srečala, ko smo imeli v šoli tabor slepih in slabovidnih, pa nisem znala pristopiti k njim, saj nisem imela znanja o tem. Ko pa sem se z njimi zbližala, sem spoznala, koliko nam lahko takšni ljudje dajo, neverjetno. Ob Miji se tega še vedno učimo.
Smo tik pred kostanjeviškim občinskim praznikom. Se vam zdi, da mu ljudje dajo dovolj pomena?
Zdi se mi, da mu ga kar dajo, seveda pa ne vsi. Mogoče bi bilo pametno, da se poskuša zastaviti širše in približati dogodke ljudem, da bi se vsi čutili pozvani, da sodelujejo. Želim si, da bi bilo tudi pri podeljevanju občinskih priznanj prisotnega več razmisleka, saj v nasprotnem primeru hitro lahko razvrednotimo priznanja in prispevek nagrajencev k ugledu in kvaliteti življenja občine.
Peter Pavlovič
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
