Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Sobota, 03.02.2024 Rubrika:
KULTURA RedakcijaSENOVO – 51-letna Tatjana (Tanja) Uduč že več kot štiri desetletja ustvarja na kulturnem področju, v zadnjih letih se posveča zlasti lutkarstvu in folklori. Ob tem je dejavna na področju turizma, med drugim jo srečujemo tudi v vlogi predsednice krškega društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Sožitje.
Pravimo, da vsakega človeka oblikuje okolje, v katerem odrašča. Kako je vas odraščanje na kmetiji na Velikem Kamnu?
Zaselek Velikega Kamna, kjer sem odraščala, je bil zelo redko poseljen. Najbližji sosedi, ki pa niti niso živeli tako blizu nas, niso imeli otrok, ki bi bili moji vrstniki ali pa jih je bilo zelo malo, zato ravno nisem imela družbe, tu in tam nam je bila skupna le pešpot do koprivniške šole in nazaj. A zaradi tega se nisem počutila osamljena, vselej sem rada ubirala vaške poti in srkala svet okoli sebe. Spomnim se prvih razredov osnovne šole, da se mi ob lepih dnevih, ko je zrak opajal vonj po travniškem cvetju, ko se je slišalo žvrgolenje ptic, ob robu gozda se je mirno sprehajala srnjad, preko travnikov so skakljali zajci in se šopirili fazani, ni nikoli mudilo v šolo, zato sem kar dostikrat prišla k pouku po zvonjenju šolskega zvonca. Doma sem bila sicer ošteta, a si tega ravno nisem jemala k srcu. V vsem je bil čar, tudi v zimah, ki so bile še zime, ko sem imela zaradi mraza nos pokrit s šalom in mi je kapa segala do oči, ko je izdihnjena sapa zamrznila na trepalnicah in sem svet okoli sebe gledala skozi kristalčke … Seveda sem spoznavala tudi življenje in delo na kmetiji, imeli smo kokoši, mačke, psa, krave, kašnega bikca pa tudi prašiče in še nekaj drugih domačih živali. Fascinirale so me predvsem velike živali in veliko sem se pogovarjala z njimi. Skratka, v vsem je bil čar in res sem hvaležna za otroštvo, kakršnega sem imela. Bilo je lepo, predvsem pa drugačno od tega, ki ga danes živijo otroci, tudi na podeželju.
Vašo domačijo sta starša med prvimi v Posavju uredila kot Izletniško kmetijo Vertovšek.
To je bilo v letih, ko sem obiskovala že srednjo šolo. V devetdesetih letih pr. st. je zaradi stečajev ugasnilo veliko podjetij, med njimi tudi krško podjetje SOP, v katerem je bil zaposlen oče. Po sili razmer sta starša poiskala novo priložnost v izletniški kmetiji, uredila prostor za goste, predvsem pa smo se ukvarjali s tem, kako in kaj ponuditi v Zajčjem kotu, kot se reče našemu območju, da bo postalo zanimivo za obiskovalce. Tako so se k nam začele zgrinjati skupine izletnikov, našo kmetijo so si družbe izbrale za praznovanja ob različnih priložnostih ali zgolj za preživet dan v naravi ali za druženje s sorodniki ali znanci ob domačem kosilu. Seveda so mi tudi ta srečevanja z ljudmi prinesla neko širino, v vsaki skupini gostov se je našel kdo, ki je hote ali ne v meni pustil kakšen odtis. Morda sem zaradi tega dobila še več občutka za komunikacijo in delo z ljudmi. Gostje, ki so prihajali, so občudovali našo krajino, a hkrati v želji, da tudi mi obiščemo njihove kraje, te opisovali, predstavljali, vabili. In pomen turizma je ravno v tem, da spoznavamo drug drugega, kraje, običaje idr.
Je bil to povod, da ste se kmalu vključili v Turistično društvo (TD) Senovo, v katerem že več mandatov opravljate tajniška dela?
Še preden sem postala članica senovskega društva, sem bila aktivna v TD Koprivnica, katerega ustanovitelj je bil prav moj oče. V dejavnost društva, v katerem smo kot prvi med tovrstnimi društvi začeli z dodatnimi programi, denimo prirejanjem kmečkih iger, smo bili vpeti vsi družinski člani, poleg staršev tudi moja dobra štiri leta mlajša sestra in devet let mlajši brat. Ne nazadnje sta me sama izletniška kmetija in delovanje v društvu pritegnila v tolikšni meri, da sem opravila izobraževanje za lokalnega turističnega vodnika, odvodila kar nekaj izletov, priložnostno pa to počnem še danes. Zatem sem se pred dobrim desetletjem vključila tudi v TD na Senovem. Ker sem aktivna na več področjih, mi čas sicer ne dopušča, da bi se vključevala v same delovne in druge ureditvene akcije in prireditve, ki jih z namenom ohranjanja rudarske dediščine v društvu izvajajo, za tajniška opravila pa najdem čas.
Senovo, kjer živite, predstavlja most med Posavjem in Kozjanskim. Menite, da so obmejni kraji, pa tudi v regiji dovolj povezani?
Spomnim se, da sem že kot otrok zaznala nepisano pravilo, da je potoček v Koprivnici meja med občinama Krško in Kozje, češ, od tu dalje se nas nič ne tiče. Menim, da je do neke mere to še danes prisotno, ne sicer toliko med samimi ljudmi na eni ali drugi stani občinske meje, pač pa je to razvidno po projektih. Krška občina se tesno povezuje z gor- in dolvodnimi občinami ob Savi, pa tudi preko meje, kar je sicer pohvalno, potencialne priložnosti za sodelovanje s severnimi sosedi pa so nekako spregledane, neizkoriščene. Tu in tam sicer pride do meddruštvenih dogovorov o sodelovanju, denimo folklornih skupin, tudi s turističnim društvom smo bili že na vezi, a zatem zastanejo pobude na nekih individualnih pogovorih, do kakšnega večjega ali dolgotrajnejšega sodelovanja pa ne pride. Kozjansko jabolko je sicer eden takšnih projektov, ki povezuje obe regiji oz. nam v tem primeru Kozjanci nudijo roko sodelovanja.
V društveno življenje na Senovem ste kot članica DKD Svoboda vpeti že od druge polovice osemdesetih let, pred tem ste bili zelo aktivni tudi v KD Anton Aškerc v Koprivnici.
Če želim odgovoriti na to vprašanje, se moram vrniti v desetletja nazaj. Že kot osnovnošolka sem rada nastopala na raznih proslavah in prireditvah, zelo aktivna sem bila v novinarskem krožku. Na koprivniški šoli smo imeli šolski radio, imenoval se je Studio Kekec, za katerega smo pripravljali enkrat tedensko poročila o tem, kaj vse se na šoli dogaja. In ker mi je zdelo, da zgolj poročila niso dovolj, sem kar samoiniciativno predlagala tedanjemu ravnatelju Kolarju, da bi imela po radiu intervjuje z učitelji. Morda sem bila nekoliko bolj zrela, zvedava od svojih vrstnikov, pa me je zanimalo, kakšno življenje imajo naši učitelji izven šolskih zidov. In tako sem začela s pogovori, ki so šli v živo, v ravnateljevi pisarni smo imeli mikrofon, mizico, studio je bil improviziran, a je vse delovalo. Vprašanja sem si pripravila vnaprej, z njimi tudi presenetila kakšnega spraševalca, da se je ta nelagodno presedel na stolu, na splošno pa so znali učitelji povedati ravno toliko, da je nekaj bilo, pa spet ne preveč. Tedaj sem si večkrat zaželela, da bi bila, ko odrastem, novinarka. Četudi sem se zatem vpisala in zaključila brežiško srednjo ekonomsko šolo in nadaljevala študij na mariborski pedagoški fakulteti, ta notranja želja ni potihnila, temveč sem jo udejanjala na različne načine in izkoristila vsako možnost, ki se je na tem področju pokazala. Kot srednješolka in zatem tudi kot študentka sem kot zunanja izvajalka vodila na koprivniški šoli novinarski krožek, učence sem spodbujala k pisanju pesmi in kratkih črtic, veliko smo prebirali, pripravljali literarne večere. Nekajkrat sem bila na Radiu Brežice, na radiu Studio D sem imela daljši pogovor kot zmagovalka na literarnem natečaju, nekaj časa sem sodelovala s časopisom Naš glas, zatem sem bila tudi dopisnica časopisa Srž, ki je bil predhodnik Posavskega obzornika.
Začela sem obiskovati razna izobraževanja preko JSKD, sprva za gledališko dejavnost, igro, režijo, kasneje za dramaturgijo. V KD Anton Aškerc Koprivnica, v katerem so bili moji začetki, sem postavila na oder pet ali šest gledaliških predstav, med prvimi je bila trodejanka Naša družina, ki sem jo tudi sama napisala. V društvu se je zatem v navezavi s šolo pojavila tudi želja po lutkarstvu, zato sem se začela z izobraževanjem in delom tudi na tem področju, še aktivneje zatem na Senovem, saj sem želela bogato znanje, ki sem ga pridobila, deliti, spraviti v življenje. Tik pred ustanovitvijo lutkarske sekcije pri DKD Svoboda sem izvedela, da je lutkarstvo v društvu pred desetletji že živelo, to pa mi je dalo še dodaten zagon. Tako smo na Senovem začeli delovati, in še delujemo, kot prva odrasla lutkovna skupina na našem območju. Vse igre za senovsko skupino sem zatem napisala sama, okvirno sedem, osem lutkovnih iger, pa tudi več skečev. Aktivna sem bila tudi v gledališki sekciji društva.
Najdaljši staž imate kot folklornica, posredno ste se z znanjem s tega področja zaposlili tudi v Varstveno delovnem centru (VDC) Krško – Leskovec. Ste tudi predsednica Društva Sožitje Krško.
Takoj po osnovni šoli sem se vključila kot plesalka v folklorno sekcijo DKD, kot mentorica in avtorica folklornih spletov pa sem nekaj let vodila folklorni krožek tudi na senovski OŠ, saj sem tudi na tem področju opravila nabor izobraževanj. Folklora je namreč tisto področje, v katerega sem bila najmočneje vpeta. Tako so me v želji, da bi imeli na šoli folklorni krožek, kontaktirali tudi z OŠ dr. Mihajla Rostoharja. Tedaj sem imela status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, zato sem se lahko časovno prilagodila njihovim terminom. Na njej sem tri leta vodila dejavnost ljudskih plesov. Na ta način sem prišla tudi v stik z osebami z motnjo v duševnem razvoju oziroma primanjkljajem v razvoju. Z vidika pristopa in načina dela z njimi mi je to sicer predstavljalo velik izziv, po drugi strani me je navduševalo delo z njimi, saj so te osebe v večini zelo glasbeno nadarjene in imajo razvit občutek za ritem. Zatem me je na pobudo staršev, ki so želeli, da njihovi odrasli otroci plešejo ljudske plese, leta 2016 prosil za sodelovanje tudi predsednik krškega Društva Sožitje. Ker društvo ni imelo na voljo prostora, kjer bi lahko skupina vadila in plesala, so mu odstopili prostor v VDC Krško – Leskovec, kjer je sicer v delavnicah pod posebnimi pogoji zaposlena večina plesalcev. Sedaj delujeta že dve folklorni skupini, imamo pa tudi harmonikarje.
Tako sem pričela vedno bolj sodelovati z VDC, z osebami s posebnimi potrebami sem šla tudi na letovanje kot spremljevalka, nakar se je pokazala tudi možnost zaposlitve. Najprej sem se zaposlila v VDC kot varuhinja, trenutno pa delam kot delovni inštruktor v delavnicah pod posebnimi pogoji, ob tem pa se z uporabniki ukvarjam tudi na literarnem, plesnem in glasbenem področju s harmoniko. Imamo namreč kar nekaj uporabnikov, ki so hkrati tudi učenci posebnega programa v Glasbeni šoli Krško. Večina jih hodi na harmoniko, za katero pa sem brez predhodnega glasbenega znanja tudi sama poprijela, ko sem v času epidemije videla, da rabijo pomoč, saj te osebe, da ohranjajo pomnjenje skladb, rabijo kontinuirano vajo, pouk pa je bil tedaj okrnjen. Tako sem začela sodelovati z glasbeno šolo in njihovim mentorjem, se začela učiti tudi notnih zapisov. Pri tem sem ponosna nase, da sem jim lahko v zanje še posebej zahtevnem času, kakor jim tudi danes, pomagam pri utrjevanju igranja na klavirski in diatonični harmoniki.
Ko je govora o osebah s posebnimi potrebami, menite, da so bili pri delu z njimi, sobivanju, predvsem pa njihovem sprejemanju v družbo narejeni zadostni premiki?
Kot opažam pri delu z njimi, v zadnjem obdobju tudi v vlogi predsednica Društva Sožitje, lahko temu le prikimam. Predvsem z vidika, da so danes te osebe kolikor toliko enakovredno sprejete v družbo, da se jih več ne zasmehuje, da se čutijo opravnomočene, da zmorejo, enako velja tudi za njihove starše in svojce. Ko poslušam pripovedi življenjskih zgodb, katerim so bili priča ali so seznanjenimi z njimi moji sodelavci, se mi te zdijo komaj na meji verjetnega, kaj šele sprejemljivega, da so bile te osebe še pred desetletji več ali manj prepuščene zgolj životarjenju. Mnoge so imeli starši ali skrbniki tudi še zatem, ko je že pričel z delovanjem VDC, zaradi stigmatizacije in nezaupanja na nek način skrite, zaprte za štirimi zidovi, zaradi česar so pešale ne le umske, tudi njihove telesne vitalne funkcije, posledično je bila tudi njihova življenjska doba krajša. Ne rečem, da zaradi spleta okoliščin dandanes nobena oseba več ne ponikne, a gre res za osamljene, s strani pristojnih služb spregledane primere.
Sedaj starši enakovredno staršem otrok z normalnim razvojem ponosno spremljajo svoje otroke, upam si celo trditi, da so na svoje otroke še bolj ponosni, saj se zavedajo, koliko truda je bilo vloženega za dosego določenega znanja, da zmorejo več, kot so upali pričakovati (solze, op. p.). Ja, jočem, oboje imam živo pred očmi. Jočem pogosto, največ jočem zaradi lepih stvari. Jočem, ker mi je to toplo. Osebno pri delu in druženju z osebami s posebnimi potrebami še nisem imela težav. Ti otroci oziroma odrasle osebe, ki nosijo v sebi dušo otroka, se znajo obnašati. Poznajo prosim in hvala, rabijo le močno zaslombo, usmeritve in strpen odnos.
Ste prejemnica več priznanj za delo na kulturnem in drugih področjih, med drugim velikega znaka KS Senovo, priznanja Mestne občine Krško. Kje vidite nove izzive?
Vedno in povsod se, če želiš, najdejo novi izzivi. Pri izzivih ni postavljenega zgornjega limita. Vedno je mogoče doseči še več, naj si gre na službenem, društvenem ali osebnem področju. Če deliš znanje in radost med druge in z drugimi, življenje ni nikoli osamljeno. Treba si ga je osmisliti, oplemenititi, sicer mine, ne da bi imel v njem aktivno vlogo. Mene osebno že v kratkem času čaka nov izziv, moja drugorojenka Karmen (sogovornica ima poleg 29-letne hčerke Karmen še 30-letno hči Sanjo in 25-letnega sina Davida, op. p.) bo namreč postala mamica. Veselim se vloge babice, želim imeti čas zanju.
Bojana Mavsar
Pogovor je bil objavljen v 1. februarja izdanem časopisu Posavski obzornik)
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
