Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Prekopčan Sandi Tršinar je že zelo mlad stopil na samostojno podjetniško pot in ustvaril v širšem prostoru eno najbolj prepoznavnih podjetij v dejavnosti, ki se je ravno ob letošnjih poletnih neurjih izkazala za nepogrešljivo – krovstvo. Ob prazniku kostanjeviške občine, v kateri tudi sam pušča močan pečat kot uspešen podjetnik, zaposlovalec in podpornik lokalnega okolja, smo ga povabili k pogovoru.
Za vami je že več kot 25-letna podjetniška pot (podjetje je bilo ustanovljeno leta 1996), lahko na kratko opišete, kako se je začela in razvijala, kateri so bili največji mejniki na njej?
Začel je pravzaprav moj brat že nekje leta 1991, 1992, nato sem dejavnost prevzel jaz, a že od začetka delava skupaj. Dejansko torej delamo že 30 let. Začeli smo ‘iz nule’, saj ima srečo tisti, kdor podeduje posel, material, orodje itd., kot bomo mi svojim otrokom, če bodo želeli nadaljevati. Počasi in postopoma smo se razvijali, smo pa res vse vlagali v firmo in si nismo privoščili nobenega luksuza, vikendov ipd. Na začetku sva bila le jaz, brat in dva pomočnika, nato smo se širili in zdaj nas je v podjetju 17 ali 18 z mano vred, med počitnicami pa imamo še nekaj fantov na počitniškem delu.
Razvoj je bil zelo zahteven, zlasti v prvih letih, konec 90. let, je veliko podjetij, za katere smo delali, propadlo ali šlo v stečaj in nismo dobili denarja za opravljeno. Dvakrat ali trikrat smo bili čisto na tleh, ampak smo se spet dvignili. Vedno pravim: ko greš s kolesom v hrib in nimaš dovolj kondicije, ne smeš gledati navzgor, kjer je cilj, ampak v tla in počasi riniti dalje, pa ti na koncu uspe. Sistem je dopuščal, da so lahko odpirali in zapirali d.o.o.-je, mi pa se tega nismo šli. Jaz imam od prvega dne isto telefonsko številko in zaenkrat nam kar gre, seveda pa to terja veliko dela.
Danes ste eno največjih in najbolj prepoznavnih krovskih podjetij v širšem prostoru Posavja in Dolenjske. Kaj vas po vašem mnenju odlikuje in razlikuje od konkurence?
Naša prednost je v tem, da nas je dovolj, zato lahko, če je treba ali nujno, delo naredimo hitro, imamo tudi kar precej mehanizacije, imamo tudi CNC-stroje za razrez lesa. Poskušali smo iti naprej, da smo lahko korak pred drugimi v tem prostoru. Predvsem pa je pomembna kvaliteta, na tem res poskušamo vztrajati, tudi če to pomeni za kakšen evro dražje storitve. Če naredimo kakšno napako – kdor dela, tudi kaj zagreši –, se potrudimo, da ja takoj popravimo, pa da imamo na voljo dovolj materiala. Na trgu je veliko materiala, recimo strešna folija ali izolacija, ki je lahko cenovno zelo ugoden, a ni enako kvaliteten kot dražji. Tudi tu je tako kot, denimo, pri avtomobilih, lahko ga kupiš poceni ali pa dražjega, a ni enako kvaliteten.
Material, s katerim se največ ukvarjate, je predvsem les. Kje ga večinoma nabavljate oz. je res, da je domač les, kljub velikim gozdnim površinam premalo izkoriščen?
Naš les je v 99 % slovenski. Hrast je iz okolice, od Krakovskega gozda do Kapel, za smrekov les pa imamo pogodbe z žago Novo mesto, Savinjsko dolino, Velenjem … Dokler je možno, res poskušamo nabavljati domač les. Zaenkrat ga je na trgu dovolj, pride pa lahko tudi obdobje, ko ga ni, denimo v času korone. Ampak mislim, da je to pomanjkanje bolj ‘umetno’ in se izkorišča za dvigovanje cen, saj les vsak dan raste in se seka.
Gledamo na to, da imamo ves čas neko zalogo lesa in da pridemo na gradbišče pripravljeni. Zdaj, denimo, že pripravljamo les za gradnjo novega severnega mostu v Kostanjevici na Krki naslednje leto.
Že dobro desetletje, od leta 2012, imate sedež podjetja v kostanjeviški obrtni coni, ki pa nekako ne zaživi, kot je bilo zamišljeno, kje vidite razloge za to?
To je bolj vprašanje za druge, občino … Tega raje ne bom komentiral. Po mojem manjka nekaj fleksibilnosti, ljudem je treba ponuditi zemljišče pod normalnimi pogoji, saj se potem itak plačuje nazaj preko prispevkov. Nekaj bo treba ukreniti v zvezi s tem.
V Kostanjevici se veliko govori o turizmu in kulturi, a brez gospodarstva seveda ne gre. Kje vi vidite možnosti za večji razvoj na tem področju?
Priložnosti vidim v malem in srednjem obrtništvu in podjetništvu, saj je prostora še dovolj. Samo s turizmom ne bo šlo, saj vidimo, da gostinstva skoraj nimamo več. Ne moremo se iti turizem, če nimamo ponudbe. Kamor koli po Sloveniji ali po svetu prideš, moraš plačati vsaj parkirnino, pri nas pa je vse zastonj in ob vikendih vse polno, za njimi pa ostanejo le smeti. Nekaj bi bilo treba od obiskovalcev, tudi na parkirišču za avtodome, pobrati, zdaj pa so tukaj po cel mesec, pa pri nas ne pustijo skoraj nič.
Pogrešate več podjetnosti in podjetniških idej na tem področju?
Zagotovo. Morali bi pri tem tudi kaj pomagati, ampak težko je nekoga prisiliti, naj nekaj ima, če ljudi ni volja. Manjka gostinska ponudba, ne morejo se ljudje, ki pridejo k nam z avtodom, vozit jesti v Šentjernej ali Krško …
Sodelovali ste in še boste pri obnovi lesenih mostov (čez Studeno, južni in severni, tercialski), kako pomembno je za vas, da ste del takšnih projektov v domači občini?
Lahko bi te mostove delali tudi drugi. Mi sodelujemo s podjetjem Rafael in če oni dobijo posel na razpisu, ga skupaj izpeljemo. Sami se ne moremo javiti na razpis, ker nimamo dovolj referenc, pa tudi ne bi šli v to, ker je zraven še veliko gradbenih del, česar ne delamo. Mi je pa v interesu, da so ti leseni mostovi kvalitetno narejeni in da bodo nekaj časa stali.
Izhajate s Prekope, ki je na skrajni meji med Posavjem in Dolenjsko. Kako ocenjujete kvaliteto življenja v teh krajih, ki so nekako razpeti med tema dvema regijama?
Ti kraji so zelo lepi in zanimivi, v njih imamo vse, od polj in hribov, od Krke za kopanje in Gorjancev za kolesarjenje, kolesarske steze, galerijo, jamo … Imamo res kvalitetno življenje. Sosednja občina Šentjernej je bolj industrijsko razvita, ogromno so naredili in k njim se je priselilo precej ljudi, vidi se, da obrtna cona nekaj pomeni. V Kostanjevici ne more biti tako velika, nekaj pa bi lahko bilo. Vsaka zaposlitev pomeni toliko in toliko davka, živijo lahko trgovci, gostinci in drugi. Če nihče nič ne dela, pa ni ničesar …
Pogrešate morda več sodelovanja med posavskimi in dolenjskimi občinami? Včasih se zdi, da je ta meja kar ostra …
Glede sodelovanja bi bolj točno lahko povedali na občini, ampak mislim, da kostanjeviška in šentjernejska občina kar sodelujeta, vem, da je župan kar v stiku z njimi. Tudi mi kar precej delamo v Šentjerneju in nas ta meja nič ne omejuje. To je kot meja s Hrvaško – če ljudje živijo skupaj, jih meja ne more razdvajati, tako kot je brez veze doma delati ograje med sosedi.
Regijsko identiteto oblikuje več stvari, tudi mediji. Kako v naši regiji vidite pomen časopisa, kot je Posavski obzornik?
Vsekakor pozitivno. Vsakdo že ve, da se vse seli na internet, vendar papir vzameš v roko, ko imaš čas, in ga v miru prelistaš. Tudi ko sem med ljudmi, se marsikdaj pomenimo o kakšni stvari, ki je objavljena v tem časopisu. Ne nazadnje je to zelo dober način, da izveš, kaj se dogaja v bližnji okolici.
V domačem okolju ste znani kot donator oz. sponzor številnim društvom in organizacijam. Zakaj se vam zdi pomembno, da podpirate njihovo delovanje, kaj vam to pomeni?
To je tako: ko enkrat daš, večkrat daš … Posebej rad podprem tista društva, kjer so poleg mladi, bodisi v športu bodisi v kulturi, da imajo neko motivacijo za delo. Fantje danes nimajo več vojske in se vsaj v športu lahko naučijo neke discipline. Pomembno se mi zdi, da nekaj živi in se dogaja. Včasih se zgodi tudi, da ti nekdo potem nikoli nič ne vrne in te to malo razjezi, ampak čez mesec ali dva jim spet dam … Poskušam dati vsem po nekem pravičnem ključu.
Sicer ste tudi sami aktivni v društvih, kajne?
Bil sem član že več društev, a sem zaradi poslovnih obveznosti ponekod odnehal. Še vedno sem aktiven pri gasilcih in lovcih, saj mi je lovstvo kar v veselje in hobi, rad imam naravo.
Pred že kar nekaj leti ste dobili občinsko priznanje Kostanjeviški zlatnik, sicer pa se gospodarstveniki/podjetniki redko znajdete med nagrajenci …
Pravzaprav jih niti ni tako veliko, da bi jih nagrajevali … Lahko bi sicer dali priznanje tudi kakšnemu manjšemu obrtniku ali podjetniku, ki se trudi. To je spet bolj vprašanje za tiste, ki o tem odločajo.
V letošnjem poletnem času imate najbrž polne roke dela zaradi odpravljanja posledic neurij in toče. Uspevate slediti povpraševanju?
Največja težava je, da se take stvari vedno zgodijo pred dopusti. Že prvi dan (v četrtek, 13. 7., op. a.) zvečer so se začeli klici, v naslednjih dneh je bilo po 200, 300 klicev dnevno. Ustavili smo vsa dela, ki niso bila nujna, nekateri so to razumeli, drugi niso. Imamo ogromno objektov v Krškem in okolici in odkrito povem, da smo šli najprej pomagat tistim, ki smo jim mi delali strehe, kolikor se je le dalo. Dobro je, ker imamo nekaj zalog stare opeke, ker se marsikatere ne dobi več, ostalo pa smo naročili iz Avstrije in Nemčije, kar je trajalo približno deset dni, zato smo nekatere objekte le začasno pokrili. V Krškem smo imeli 14 dni na terenu tri ekipe s tremi avtodvigali in še dodatnimi košarami, saj se je videlo, da smo skoraj ‘okupirali’ Krško. Naredili smo, kar se je dalo, nismo pa mogli vsega, saj ima vsak samo dve roki, poleg tega je tudi zelo nevarno delo. Včasih je lažje pokriti celo streho kot po celi strehi iskati in menjati poškodovano opeko, ki se še mimogrede lomi … Veliko škode se bo odkrilo šele pozimi, saj se mikro poškodbe zdaj še ne vidijo.
Kako pa je s kadrom?
Našega dela noče več opravljati veliko ljudi, ne le Slovenija, cela Evropa ima to težavo. Mi imamo vse fante iz domačega okolja, nimamo tujcev, ki jih je prav tako čedalje manj. Bomo videli, kako bo, če ne bo kadra, bomo pač zmanjšali obseg dela in ne bomo silili z glavo v zid. Na zavodu ni primernega kadra, v šolo za tesarja ali krovca že dolgo ni nobenega vpisa. Če tega kadra ne bo, bo cena dela zagotovo zelo narasla, medtem ko bo računalničarjem, ki jih je toliko, da hodijo eden po drugem, najbrž padla. Če boš hotel narediti ali zamenjati streho, boš pač moral plačati toliko, kolikor se bo komu zahotelo.
Ravno to sem želel vprašati: kmalu se znova začenja šolsko leto, nekateri že vedo, kam jih bo peljala poklicna pot, drugi (se) še iščejo. Katera znanja bodo po vašem mnenju v prihodnje iskana?
V prihodnosti bodo najbolj cenjeni poklici, ki zahtevajo ročna dela in spretnosti, poklicna izobrazba. Šolski sistem bo treba spremeniti in vanj vključiti več prakse, da bodo dijaki dobili konkretno znanje. Po gradbiščih vidim fante, ki so denimo prišli iz Bosne, pa so naredili dveletni ali triletni program gradbene šole, pa so danes delovodje na gradbiščih in imajo veliko znanja. Danes pa ni tesarjev, zidarjev, mizarjev, kovinarjev … Ko te stroke več ne bo, bo vsakemu, ki bo te stvari znal delati, cena narasla, saj ga bo iskalo pet delodajalcev. Včasih se je te poklice podcenjevalo, govorili so: kaj boš mešal malto, kaj boš po strehi hodil, to je za druge, ti se raje uči in boš delal kaj drugega. Večkrat pravim, da ni treba otroka siliti, naj hodi v šolo, večina bi jih lahko dobro delala s poklicno šolo, določen delež pa naj bo inženirjev, doktorjev ipd. Prav je, da se učiš, tudi na streho gre lahko inženir. Delati bo treba, ampak ne vem, kdo bo pokrival strehe, če krovcev ne bo več? Težava je po mojem tudi v tem, da se ljudi plačuje glede na izobrazbo, moralo pa bi se po znanju, spretnosti, sposobnosti in učinku.
Na začetku ste omenili otroke (sina in hčerko), ki sta se oba usmerila v gradbeništvo, kajne?
Tako je, hčerka je naredila srednjo gradbeno šolo in zdaj študira gradbeništvo, sin pa je tudi na gradbeni tehnični šoli. Zaenkrat sta oba vključena v delo podjetja in pomagata med počitnicami. Če bosta imela voljo, bosta prevzela podjetje, imata pa tudi druge možnosti. Dobiti službo jima ne bo problem, če bosta pridna, saj je po tem kadru veliko povpraševanja tudi drugje.
Kot podjetnik najbrž nimate zelo veliko prostega časa, ampak kako ga preživljate, ko ga imate?
Če bodo doma to prebrali, bodo rekli, da ni res (smeh). Če želiš biti uspešen podjetnik, moraš veliko delati. Včasih kdo reče, da si požrešen, ampak ne gre za to. Moraš pripraviti stvari, če imaš zaposlene ljudi, jim moraš vsak dan zagotoviti delo. Dopoldne delamo po gradbiščih, ker ljudje pridejo domov iz služb ob treh, štirih popoldne, pa se takrat začnejo še ogledi na terenu. Tako sem velikokrat cele dni v službi. Ampak poskušamo urediti tako, da smo ob sobotah prosti, razen ko delamo interventno, za nedeljo pa res gledam, da sem lahko z družino. Imamo tudi vinograd, tako da je naš prosti čas tudi delo v vinogradu, imamo tudi nekaj gozda, kjer je prav tako dela. Sicer pa rad tudi kolesarim in hodim, če je le čas, pa grem tudi ‘na jago’. Življenje na Prekopi mi zelo odgovarja, zelo se razumemo med sabo in smo povezani.
Peter Pavlovič
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
