Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Eden od letošnjih brežiških občinskih oktobrskih nagrajencev je tudi Silvo Klemenčič, 84-letni brežiški rojak, ki živi v ljubljanskih Murglah, kjer je bil 14 let predsednik KS, a se vedno znova zelo rad vrača na domačijo svojih staršev v bližini nogometnega stadiona. Med njegova dela, ki so plod raziskovanja in proučevanja ter poznavanja zgodovine, sodita postavitvi dveh spominskih plošč v Brežicah, je načrtovalec in organizator vzpostavljene Poti suverenosti na Orlici ter idejni vodja in organizator letnih srečanj veteranov Posavskega študentskega kluba.
Kakšne spomine imate na življenje v Brežicah?
V Brežice, kjer sem končal nižjo in višjo gimnazijo, smo se nekaj let po vojni iz Maribora, kjer smo živeli, preselili na materino domačijo na glavni brežiški cesti, včasih je bila to Kolodvorska, danes pa Cesta bratov Milavcev. Spomnim se, da je ravno ob našem prihodu potekala delovna akcija, cesto smo prostovoljno z metlami odpraševali, da se je na kamnito podlago kasneje položil asfalt. Leta 1958 sem maturiral in nato odšel na študij ekonomije v Ljubljano. V dveh paralelkah nas je bilo takrat 40 maturantov, od tega nas je danes živih še 20. Po študiju sem se zaposlil v gradbenem podjetju Slovenija ceste, kasneje znanem kot SCT, kjer sem delal kot računovodja in finančnik. Nato smo skupaj še s tremi, dvema pravnikoma in komercialistom, ustanovili novo podjetje Inženiring RICK d.o.o. (po začetnicah Rojs, Ivanetič, Colja, Klemenčič). Kasneje sem sam prevzel celotno podjetje in zdaj ga že kar nekaj časa vodi moja hči. Naj omenim, da je bila v SCT kot novinarka zaposlena tudi nedavno preminula Anita Ogulin, ki je tudi sama šla v poslovne vode in našemu novonastalemu podjetju pomagala, da smo nekaj časa uživali gostoljubje v njenih poslovnih prostorih.
Sicer pa moram reči, da imam na Brežice zelo lepe spomine. Blizu domačije je nogometni stadion, tako da sem takoj po prihodu sem začel z nogometom, ker sem ga treniral tudi že v Mariboru. Takrat v Brežicah nogomet še ni bil prav organiziran, bilo je vse bolj skromno. Treniral nas je Božo Kerin, ki je bil zobotehnik. Spomnim se, da smo dobili drese od Razlaga in ta napis smo imeli prelepljen z zelenimi trakovi. Srajce, ne majice, so bile platnene, tako da so nas čisto ožulile. Imel sem tudi že kopačke, ki sem si jih ’zrihtal’, a mi jih je vzel takratni upravitelj stadiona, ki je bil oče od znanega brežiškega planinca, tudi že pokojnega Ivana Vebleta. Spomnim se, da smo igrali tudi tekme, med drugim v Krškem in na Senovem, tudi kot razred smo bili dobri, saj smo pogosto premagovali višje razrede. Takrat je na brežiški gimnaziji telovadbo učil Branko Elsner iz znane slovenske nogometne družine. Spominov je še kar nekaj. Zbirali smo se in se družili na vogalu nekdanjega Nemškega doma, kjer je bila včasih izložba s kino sporedi. Hodili smo na konjske dirke v Krško in se tihotapili na vlaku. V prosvetnem domu, zdaj Domu kulture, smo imeli poleg gledaliških predstav – najgloblji vtis so name naredili gledališki umetniki iz Celjskega gledališča, kot na primer Sandi Krošl, Volodja Peer in drugi, ki so me očarali z razločno, jasno izgovorjavo besedil, kar sem pri mnogih pogrešal – tudi plesne vaje, spomnim se, da so plese organizirali tudi v opekarni. Kot študentje smo bili organizirani v Posavski študentski klub, v katerem sem se zelo aktiviral. V bivšem domu JLA smo organizirali akademski ples, na katerega smo osebno vabili visoko izobražene meščane, prav tako brucovanja, ki so bila tudi v Krškem. V Brežicah smo leta 1986, v času zaposlitve v SCT, kjer smo imeli kulturno-umetniško društvo SCT, v katerem sem vodil literarno sekcijo, kulturniki iz SCT organizirali 8. kulturno srečanje gradbenih delavcev Slovenije. Tedaj smo namreč imeli v Brežicah TOZD, kar je še zdaj v Krški vasi INO Brežice. Kot domačin sem ves teden namenil organizaciji te velike prireditve in izdelal zbornik za to prireditev, na kateri so se predstavili nastopajoči kulturniki iz pisane plejade gradbenih podjetij. V gradu so na primer nastopili pevci in je bila na ogled razstava likovnikov, v prosvetnem domu se je predstavila dramska sekcija, zaključna prireditev pa je bila v Čateških toplicah. Lahko rečem, da smo takrat mesto kar malo razgibali.
Na kak način ohranjate povezanost s svojim rodnim krajem?
Vsekakor me veže dediščina, ki mi jo je zapustila mati oz. starši – mimogrede, mamin oče, se pravi moj stari oče, je bil mestni policaj, kar je tudi navedeno v knjigi Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov dr. Ivanke Počkar –, moji prijatelji iz mladosti, ki jih je še nekaj, pa tudi lepote teh krajev. Zdaj ko smo malo bolj mobilni, šele odkrivamo, kako neverjetno lepi so ti kraji, za katere smo včasih samo slišali. Pokojni zdravnik Slavko Sušin mi je svoj čas na primer razkazal njegovo Pavlovo vas in Pišece, že večkrat sem se tudi udeležil pohoda, njemu v spomin. Vsako leto organiziram tudi srečanje maturantov oziroma nekaj nas je še, natančneje devet, ki gojimo obletnice mature. Na domačiji, kamor sem vedno rad prihajal, sem se dobesedno prerodil, saj se ves ta čas ukvarjam z rodno zemljo, skrbim za rastline, kosim itd. Ta povezanost z naravo je tista, ki me je vedno gnala, da sem nekaj počel, seveda pa je za človeka in njegovo kondicijo, dobro počutje tudi koristno, da vedno nekaj ’miga’.
Zakaj ste se odločili, da v Brežicah postavite spominski plošči slovenskemu domoljubu dr. Radoslavu Razlagu – Jakobu ter prvemu slovenskemu časnikarju in pesniku Valentinu Vodniku?
V Brežicah je bil včasih Nogometni klub Razlag, na območju stadiona, kjer je bilo včasih pokopališče, sem našel tudi Razlagov nagrobnik, saj je tu tudi pokopan, obstaja tudi Razlagova ulica, a temu pisatelju, pesniku, politiku in deželnemu glavarju Kranjske, v katerem je tlela tudi ideja o zedinjeni Sloveniji, ni bilo posvečeno še nobeno spominsko obeležje. Kontaktiral sem direktorico Posavskega muzeja Brežice in smo se dogovorili, da bo spominska plošča nameščena na mestni hiša, financirala pa jo je KS Brežice. Glede Vodnika pa sem najprej ugotovil, da je bil v Brežicah tudi en klub, v katerem so bili zbrani njegovi častilci, kasneje pa sem v Slovanski knjižnici v Ljubljani skozi preučevanje številnega gradiva prišel do spoznanja, da je bil Vodnik leta 1781 tudi v frančiškanskem samostanu v Brežicah, kjer je v delu stavbe zdaj gimnazija, zato je bilo seveda edino prav, da se je njegova spominska plošča znašla ob gimnazijskem vhodu, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bil tam samostan.
Bili ste pobudnik in načrtovalec 14 km dolge krožne poti po hribovju Orlice, poimenovane Pot suverenosti. Kakšno je ozadje tega?
Ta pot je nastala na podlagi mojih stikov s Pišecami, ko sem hodil po Sušinovi poti ter bil navdušen nad čudovitimi orliškimi griči in gostoljubjem domačinov. Ker sem tudi predsednik ljubljanskega Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma, sem na ta pohod večkrat pripeljal tudi svoje gorniške kolege, ki se radi spominjajo teh druženj. Začel sem razmišljati, da bi se lahko vzpostavila še ena pot, ki pelje mimo Pleteršnikove domačije v Pišecah in spomenika slovenskemu tolarju na Velikem vrhu, oba sta namreč simbola naše suverenosti, zato sem zasnoval traso krožne poti in jo poimenoval Pot suverenosti. Oblikoval sem tudi zaščitni znak, v katerem se odpira slovar, zadaj pa je tolar. Otvoritev poti je bila ob dnevu suverenosti oktobra leta 2019. Na letošnji dan suverenosti, 25. oktobra, bo v sodelovanju s TD Pišece organiziran pohod po Poti suverenosti, na katerega so vaši bralci prijazno vabljeni.
V letu 2023 ste izdali zbornik z naslovom Trajno naj cvetijo, ki predstavlja 45-letno delovanje veteranov Posavskega študentskega kluba. Za kakšno organizacijo gre pravzaprav?
Gre za neformalno organizacijo, ki pripadnost svojim koreninam goji skozi to dolgo obdobje. V njej smo zbrani vsi tisti, ki smo bili včasih v Posavskem študentskem klubu, ki je združeval študente iz Brežic in Krškega. Predvsem gre pri tem za veselje do naše rodne grude, zato se enkrat na leto srečamo po navadi na kakšni turistični kmetiji v brežiški občini. Vsako leto poskrbim za zanimiva vabila, ki humorno vsebujejo utrinke in fotografije iz aktualnega družbenega življenja. Ob 45-letnici sem izdelal knjižico – zbornik z naslovom 45 let veteranov Posavskega študentskega kluba (v latinščini Societas Veteranorum Posaviensium). Imamo tudi svoj prapor. Gre za zgodbo, ki je posebna in vsekakor vredna pozornosti, zato bi bilo po mojem mnenju kar primerno, da bi se zanjo kdaj našel tudi kakšen kotiček v Posavskem muzeju.
Že nekaj časa uživate v tretjem življenjskem obdobju. Je po vašem mnenju v naši državi dobro poskrbljeno za starejše, upokojence?
Stvari niso ravno idealne, a je bilo kar nekaj že storjenega. Zame je ključna stvar, da starejši človek ne sme ostati sam. Če je človek sam, osamljen, je to zanj korak k odhodu. Kritično pri tem je, kako tega človeka socializirati, mu pomagati, priti naproti, da se izvije iz te osamljenosti. Pohvalno, da za to skrbijo nekateri prostovoljci, a jih je seveda premalo, poleg tega je med starejšimi tudi veliko takih, ki niso včlanjeni v nobeno društvo oz. ne vedo, kakšne aktivnosti so jim na voljo, dosti pa je tudi takih, ki nimajo prave volje do življenja in samo še čakajo na konec. Zato je osamljenost res velik problem, a prave rešitve za to je težko najti. Zdi se mi, da se da veliko narediti s spodbujanjem k druženju in medsosedski pomoči.
Kako sicer preživljate ’jesen življenja’?
Čudovito je, da sem še vedno v pogonu in aktiven na več področjih. Na eni strani imam svoje gornike, na drugi pa je ravno ta povezanost z domačim krajem tista, ki me ’drži pokonci’. Tu v Brežicah ali Pišecah ali še kje drugje srečujem bodisi ljudi, s katerimi se poznam, čeprav jih ni več veliko, bodisi mi prinaša nova poznanstva, in to me kar osveži. Imam tudi željo, da bi se v Brežicah ustanovil gorniški klub, ki sledi idejam predvojnih skalašev, ti so orali ledino na mnogih področjih, od alpinizma, alpskega smučanja do sankanja.
Ko se vedno znova vračate v Brežice, kaj vas najbolj razveseli in mogoče tudi razžalosti?
Vedno me razveseli kak nov dosežek, investicija, kot na primer zdajšnja obnova Doma kulture Brežice, prav je, da se razvijajo tudi drugi kraji po občini in mislim, da se to tudi dogaja. Motijo pa me grafiti, ki jih je tudi po Brežicah že kar nekaj, in to resnično kazi okolico, to je zame le onečaščenje zidu in okolice ter škoda na nepremičninah. Večni problem so tudi zapuščene stavbe, zato bi se bilo treba na vsak način pogovarjati z lastniki ter iskati neke rešitve in ukrepe, kako vsaj malo izboljšati neprijetne poglede. Menim, da urediti neko fasado tudi ni tak denar, da se tega ne bi dalo narediti.
Kako ste sprejeli novico, da ste med prejemniki občinske oktobrske nagrade?
Bil sem zelo ganjen in mi je postalo toplo pri srcu, ko sem izvedel za to. S te se prepoznava neko delo in pri sebi vidiš, da nekaj, kar počneš, ni bilo zaman in okolje sprejema to kot pozitivno. Karkoli sem počel, je bilo z dobro voljo. Pomembno se mi zdi, da v Brežice ne hodimo samo uživat, ampak da pustimo tudi določene sledove, še posebej če smo avtentični Brežičani. Prav je, da se pokaže, da so te osebe bile v tem prostoru in so pomembne. Veliko med njimi je bilo pravih domoljubov in tega nam danes manjka, tudi v šolah bi moralo biti več poudarka na tem, domoljubje kar izginja iz naših repertoarjev.
Kakšno vlogo ima za vas naš časopis Posavski obzornik? Ga redno prebirate?
Zelo sem vesel, ko ga vsak drugi četrtek dobivam v Ljubljano in celega prelistam, saj mi je zelo dobra in enkratna informacija. Všeč so mi kratke novice, ker so čitljive, veliko povedo tudi že sami naslovi. Pokrivate vse posavske občine in vidim, da vam to zelo uspeva, tako da vam želim, da boste tako uspešni tudi še naprej.
Rok Retelj
Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 24. oktobra 2024.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
