V ponedeljek okoli poldneva smo se pripeljali v Spominski center v Potočare. Le redki ga obiščejo sredi peklensko vročega dneva, kot je bil ta. Mi pa smo se tam srečali z Almaso Salihović. Bila je še otrok, ko je vojska pod vodstvom generala Ratka Mladića srebreniške može in dečke odpeljala v neznano. Njen brat je bil star komaj 18 let, skupaj z več 8000 drugimi je umrl v eni od eksekucij v gozdovih okoli Srebrenice. Odpeljala nas je na njegov grob, zraven so pokopane kosti njenih treh stricev. Posmrtne ostanke Almasinih svojcev so našli v enem od množičnih grobišč, v sekundarni grobnici pri Zvorniku. “Ko se sprašujete o tem, kako so umrli, vedno upate, da je bila hitra smrt. Da niso trpeli,” pripoveduje. Na komemoraciji prihodnji teden bodo pokopali na novo odkrite ostanke sedmih ubitih. To pomeni, da bo sedem družin po treh desetletjih imelo prostor, na katerem bodo molili za svoje najbližje, se jih spominjali. Prostor dostojnega pokopa. “Da njihove duše”, pojasnjuje Almasa, “najdejo mir točno tu, kjer se je vse začelo in končalo.”

 O grozotah, ki se se zgodile, smo se pred nekdanjo bazo Združenih narodov čez cesto od Spominskega centra pogovarjali s Suljem Čakanovićem. Je eden od civilistov, ki se mu je julija 1995 skozi gozdove uspelo prebiti na varno območje.“Med prebojem od Srebrenice do osvobojenega ozemlja v Tuzli smo preživljali pekel. Bili smo v težkem psihičnem in fizičnem stanju,”  se spominja in dodaja, da o grozotah, ki so jih doživeli med potjo, raje ne govori. Na tisoče moških, med njimi tudi njegovi sorodniki in znanci, te poti ni preživelo. Ker je srbska vojska vedela, da se je od 12 do 15 tisoč moških odpravilo peš skozi gozdove, so gozdne poti ves čas nadzirali. Oni pa so bili oslabeli, lačni in brez orožja lahke tarče za Srbe. Danes Čakanović po svetu pripoveduje predvsem o tem, kaj se je dogajalo pred letom 1995, kaj je pripeljalo do genocida.“Prebivalstvo s tega območja je trpelo, stradalo in umiralo že več let pred tem. Srebrenica ni samo julij 1995, pač pa se je genocid začel že leta 1992. Če ima lahko genocid “krono”, so bili dogodki 1995 krona genocida. Grozote pa so se dogajale vse od leta 1992,” pripoveduje za 24UR Fokus.

In kako je v Srebrenici danes? V mestu, v katerem je nekoč živelo tudi 10 tisoč ljudi, jih je ostalo le še tisoč. Mladi odhajajo, ker ni perspektive, razlaga nekdanji novinar Marinko Sekulić. Na naše vprašanje, kakšno je življenje tukaj, je odgovoril: “Grdo in žalostno.” Sam se je v Srebrenico vrnil po vojni, upal je, da bo ranjeno mesto zaživelo, a je iz leta v leto slabše. Kot da nekaterim to umiranje na obroke ustreza. “Mi, ki živimo tukaj”, pravi Sekulić, “smo kolateralne žrtve vojne.” Teh je po vsej Bosni in Hercegovini nešteto, dodaja režiser, avtor nagrajenega filma o srebreniških grozotah Belvedere, Ahmed Imamović. Ko se je začela vojna, je bil star 21 let. “Vsi mi nosimo posledice”, priznava in opozarja, da se tudi danes nihče v državi ne ukvarja s problemom posttravmatskega sindroma, za katerim trpijo mnogi. Ima ga tudi nekdanji pripadnik mirovnih sil Združenih narodov Unprofor. Nizozemec Rob Zomer se je v Srebrenico preselil pred 13. leti. Nad mestom je kupil zemljo in tam zgradil hišo. Vsako leto ga obiščejo nekdanji kolegi, ki so, tako kot on, ob začetku srbskega obstreljevanja predstavljali edino pravo upanje za Srebrenico. A tudi sami klonili. Misija ZN-a v varovanem območju Srebrenice se je tako končala tragično, svet pa se je šele v naslednjih dneh začel zavedati strašnih dogodkov v mestu. Danes se jih Zomer spominja: “Kot da gledam slab film. Kot da nisem bil tam.” Da se Srebrenica ni zgodila, je z nekaterih strani slišati tudi 30 let po evidentiranem genocidu. “V zadnjih desetih letih se znova pojavlja zanikanje genocida, a skozi instutucije Republike Srbske. In to je najhujše, da obstaja akademska javnost, ki aktivno sodeluje pri zanikanju zločina”, opozarja predavatelj na sarajevski univerzi Hikmet Karčič, ki raziskuje in preučuje genocid. Svari pred nevarnostmi zanikanja: “Ker zanikanje genocida ima cilj, da se povsem izbriše kakršnokoli odgovornost zanj v preteklosti. In ne le to, tudi da se napove uničevanje v prihodnosti, prihodnji genocidi.”  Pa je sprava ob etičnih napetostih mogoča? Smo se iz tragedije sploh kaj naučili?