Avtor tega prispevka je ePosavje.com. Vabljeni k branju ePosavje.com »

Tri leta po spremembi vodstva v Mestni občini Krško se številni projekti zaključujejo. Hkrati pa se krepijo razprave o prihodnji usmeritvi razvoja. V ospredje stopajo vprašanja: smo danes kot mestna občina bolj ambiciozni ali previdni? Se velike zgodbe res le nadaljujejo – ali jih nadgrajujemo?



O tem, kako se obdobje 2022–2025 umešča v širšo razvojno sliko občine, smo se pogovarjali z dolgoletnim županom Miranom Stankom, ki je s svojimi mandati tlakoval pot številnim zdajšnjim investicijam. Tokrat ne kot politik, temveč kot analitik.

Gospod Stanko, tri leta po koncu vašega mandata – Kako danes, z nekajletno distanco, gledate na razvoj v občini? Vas je kaj presenetilo – morda v pozitivnem ali v drugačni smeri, kot ste pričakovali?

Ko gledam nazaj, se mi zdi, da se kot občina veliko ukvarjamo sami s sabo. Presenetilo me je predvsem dvoje. Prvič, prišlo je do precejšnjega, tako prostovoljnega kot prisilnega, »čiščenja« kadrov v občinski upravi. S tem izgubljamo stik s preteklostjo, saj so mnogi od teh ljudi imeli dragoceno znanje, poznanstva in razumevanje postopkov – nekakšen know-how, ki je z njimi odšel. Presenetljivo je, koliko ljudi se je odločilo zapustiti občinsko upravo – najverjetneje zaradi zamenjave vodstva. Večinoma so to bili strokovni, nepolitični kadri, ki jim očitno nova klima ni več ustrezala.

Ko opazujem od zunaj, vidim, da večino vodilnih mest danes zasedajo ljudje, ki niso občani naše občine. Posledično slabše poznajo našo lokalno skupnost in gotovo je v njih manj lokalpatriotizma kot pri naših občanih.

Po drugi strani pa me je pozitivno presenetilo, da so številni projekti, zasnovani že v času mojega mandata, vendarle tekli naprej, se nekateri celo dokončali, drugi pa so še v teku. To je dobrodošlo in kaže, da so bili ti temelji dovolj trdni, da preživijo menjavo politične garniture.

Vaš mandat se je končal s pridobitvijo statusa mestne občine. Kako danes ocenjujete vpliv statusa mestne občine – je usmeril občino k ambicioznejšim projektom, ali ostaja predvsem simbolni mejnik?

Pridobitev statusa mestne občine je le en dogodek v nizu, ena etapa v celotni zgodbi razvoja. Desetletja smo si prizadevali za ta status, zbirali dokumentacijo in argumente, od geografskih do ekonomskih. Da nam je uspelo, so se morale “pokriti zvezde”: imeli smo prodornega poslanca, ki je odpiral vrata, hkrati pa smo se z občinske uprave trudili pravilno predstaviti argumente.

Sam status ni bil cilj sam po sebi. Krško ima že dolgo ambicijo postati regijsko središče, kar je smiselno. Vedno smo si prizadevali tudi za sodelovanje s sosednjima večjima občinama, Sevnico in Brežicami, v korist celotnega Posavja. Posavje je bilo pogosto spregledano, kot da ne obstaja. Cilj je bil zgraditi prepoznavnost in iz tega naslova pridobiti koristi, postati funkcionalna enota z vsemi potrebnimi elementi, vključno s policijsko upravo.

Status mestne občine bi moral biti temelj za nadaljnjo gradnjo, za razvijanje bonitet in pridobivanje novih institucij. Tu pa menim, da se je s prekinitvijo kontinuitete v kadrih ta zagon nekoliko izgubil. Nimam občutka, da bi Mestna občina Krško te pridobitve znala v polni meri uporabiti za nadaljnjo gradnjo zgodbe, tako posavske kot krške.

Aktualni župan pogosto omenja mehanizem CTN (Celostne teritorialne naložbe) in uspešnost pri pridobivanju sredstev. To je zagotovo ena od prednosti statusa mestne občine, saj ima ta mehanizem svoja pravila delitve sredstev med 12 mestnih občin. Župani se morajo dogovoriti o razdelitvi in tu je potrebna spretnost. Vendar pa naloge, ki izvirajo iz položaja mestne občine, presegajo zgolj CTN. Pogrešam jasno strategijo, seznam ciljev, ki jih želimo doseči in jih s statusom lažje uresničimo. Mesto mora funkcionirati kot mesto – urediti je treba mestni promet, ki je trenutno preredek, da bi zaživel, združiti razdrobljenost Krškega na treh bregovih in dvigovati kakovost življenja nad raven okoliških občin, ne pa se le primerjati z njimi. Biti moramo inovativni in dajati zgled.

Občina je v zadnjih letih nadaljevala kar nekaj projektov, ki so bili zasnovani v vašem času. Vas veseli, da so jih zaključili ali pripeljali do gradbenih dovoljenj? So vas s kakšno odločitvijo pri tem tudi presenetili?

Veseli me, da so projekti, ki smo jih pripravljali, zaključeni. Dokument o strategiji razvoja občine do leta 2040, ki smo ga pripravili, je vseboval razmisleke o tem, kaj je treba narediti za dvig na višji nivo, tako v prostorskem smislu kot posledično v vseh drugih pogledih. Zadeve, ki se danes gradijo ali dokončujejo, kot je bazen, so bile tam začrtane kot zaključek predhodnih mandatov. Pomembno je te stvari pospraviti, hkrati pa načrtovati naprej, morda kaj več. Manjka pa občutek nadaljevanja te vizije.

Če danes obiščete novo knjižnico, prenovljen CKŽ ali se sprehodite skozi mestno jedro – kako ta prostor doživljate kot občan, ne več kot župan?

Zadeve, ki so pomenile sanacijo obstoječega stanja in dvig na nov nivo, smo upravljali. Danes je sprehod po starem Krškem prijeten. A zavedati se moramo, da vse stvari propadajo. Treba je nenehno vlagati nove impulze, da ohranjamo stanje. Tudi staro Krško je po prenovi z asfaltom oživelo, a če zaspimo, lahko v 20 do 25 letih spet postane slabo vzdrževano. Upam, da bo to, kar je bilo narejeno, primerno vzdrževano in dopolnjevano z novimi vsebinami, bodisi s prireditvami ali obnovo fasad.

Krško ima kot energetsko središče Slovenije poseben položaj, ki ga je skozi leta gradilo z različnimi projekti in partnerstvi. Ali menite, da se ta položaj danes dovolj strateško izkorišča? Se v lokalni skupnosti dovolj zavedamo dolgoročnega pomena te vloge?



Položaj energetskega središča ni samoumeven. Je plod dolgoletnih prizadevanj, lobiranja, pogovorov in tkanja odnosov. Govorimo o “know-howu”, ki nam je prinesel na primer nadomestilo za omejeno rabo prostora (NORP). To ni prišlo samo od sebe. Že v mojem mandatu so bili pritiski za ukinitev NORP-a. Če zaspimo, lahko te pravice izgubimo, kot se je zgodilo Šoštanju, ki svojega položaja ni znalo izkoristiti.

Nenehno je treba graditi na tem položaju. Nuklearna elektrarna Krško (NEK) je objekt, brez katerega Slovenija ne more. Zgodbe o sončnih in vetrnih elektrarnah ter uvozu so kratkoročne. Reke so bolj ali manj izkoriščene. Brez NEK-a ali podobnega zmogljivega vira bomo v energetskem pomanjkanju.

Nova jedrska elektrarna (JEK2) je po mojem mnenju nujna. To, da Krško relativno mirno sprejema nove jedrske objekte, kot je odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO), je dobrina, ki se je ostali državljani ne zavedajo. Ne vprašajo se, kaj to pomeni za lokalno prebivalstvo in kaj je bilo treba narediti, da je to sprejemljivo. Vodstvo NEK-a in občine mora znati graditi zaupanje med prebivalci ter jasno predstaviti koristi, ki jih projekt prinaša – ob zavedanju, da negativna percepcija okolja s strani tujcev vpliva tudi na vrednost nepremičnin.

Pripravljenost sprejeti tak objekt je naš glavni pogajalski argument za doseganje ugodnosti, vključno s statusom mestne občine. Razmišljal sem, da bomo mestno občino dobili najkasneje ob umeščanju JEK2. Zdaj jo imamo in lahko na tem gradimo. Ne gre le za denar, ampak tudi za druge stvari.

Strategija do leta 2040 je temeljila na predpostavki, da bo JEK2 zgrajen. Zato bi se morali na posledice začeti pripravljati že danes. Menim, da trenutno ni dovolj aktivnosti v tej smeri. Odločen rez s preteklostjo leta 2022 je prekinil kontinuiteto kadrov in znanja, zato je treba začenjati znova, kar zahteva ogromno dela.

Veliko razmislekov o prihodnosti Krškega je povezanih z načrtovano gradnjo JEK2. Toda kaj, če tega projekta vendarle ne bo? Ali se dovolj resno ukvarjamo tudi z alternativnimi scenariji? Smo pripravljeni na razvoj brez druge jedrske elektrarne?



Zapiramo TEŠ6, NEK bo šel iz obratovanja leta 2043. Izgubili bomo skoraj 1 GW električne energije. Te energije ne bomo dobili od sosedov, saj vsi stremijo k rasti BDP-ja, ki zahteva energijo. Vodni viri so omejeni, sončne elektrarne pa ne morejo nositi celotnega sistema in ponoči ne delujejo. Brez močnega energetskega objekta, primerljivega z NEK, ne vidim prihodnosti. Gradnja traja 10 do 15 let, zato bi morali imeti JEK2 že danes umeščen v prostor.

Če JEK2 ne bo, mislim, da Krško ne bo na veliki škodi, morda celo v boljšem položaju kot Šaleška dolina, ki je odvisna od TEŠ-a za ogrevanje in nima alternativ. Mi imamo kotlarne. Nadomestilo za omejeno rabo prostora naj bi po dogovoru iz mojega mandata ostalo nespremenjeno do leta 2043, nato pa bi se zmanjšalo na 600.000 EUR letno do leta 2100, tudi ob ugasnjeni elektrarni. A na dogovore se ni mogoče zanesti, vedno so potrebna nova pogajanja.

Projekt bazena v Krškem je bil v zadnjih letih deležen precejšnje pozornosti – tako kot infrastrukturni projekt kot tudi kot simbol investicijske samozavesti občine. Kako vi gledate na njegovo zasnovo in razvoj skozi čas? 



Sam postopek izgradnje bazena je zahteval ogromno časa v fazi usklajevanja glede lokacije in velikosti. Interesi so bili različni, plavalci so želeli 50-metrski bazen. Sam sem bolj previden in sem dal narediti študije o stroških delovanja takšnega objekta. Na koncu smo prišli do 25-metrskega bazena z dodatnimi funkcijami, kar je predstavljalo optimalno rešitev, ki si jo občina lahko privošči. Skrbi me dolgoročno breme za proračun, saj tak objekt zahteva stalno financiranje. Izkušnje drugih občin, kot je naša pobratena občina Obrigheim, ki je zaprla svoj bazen zaradi previsokih stroškov in premajhnega interesa, so opozorilo.

Odločili smo se za lokacijo v športnem parku. Po zamenjavi oblasti so se ponovno pojavile želje po širitvah, ki so bile prej že izločene. Projekt se je začel spreminjati, dodajati, kar je povečalo predračunsko vrednost. Mi smo šli do maksimalno 8 milijonov, danes smo že pri 14 milijonih. Bojim se, da bo končna cena blizu 20 milijonov, kar je za našo občino preveč. Ne gre le za gradnjo, ampak za dolgoročno vzdrževanje in stroške osebja. To bo bremenilo proračun in zmanjšalo sredstva za druge investicije.

Menim, da je bil župan v tem primeru morda preveč popustljiv do določenih interesnih skupin, kar je vodilo v povečanje obsega in stroškov. Sicer pa projekt absolutno podpiram, predvsem kot bazen za javno uporabo, ne le za nekaj klubov. Namenjen mora biti vsem občanom.

Ko pogledate aktualne proračunske dokumente in razvojne usmeritve občine – kako bi ocenili današnji način upravljanja? 



Občutek je, da se bolj odzivamo. Kontinuiteta kadrov prinaša nadaljevanje začetih zgodb. Če pa se kadri menjajo in se jim morda ubije volja do iniciative, potem ljudje čakajo. Krško bi moralo z zastavo mestne občine mahati in dajati takt celotnemu Posavju. A da bi bili vodilni, ni dovolj le reči, da smo mestna občina. Treba je dokazati, da smo boljši, inovativnejši.

Ko smo uvedli mestni avtobus, so nas čez nekaj let kopirale Brežice. Ko smo uvedli mestna kolesa, so se čez nekaj let pojavila tudi tam. Če te sosedje kopirajo, pomeni, da priznajo, da si boljši. Če to vodilno vlogo igraš dlje časa, te priznajo kot avtoriteto. Težko bi rekel, da trenutno vodimo razvojne smernice v Posavju ali da polno izkoriščamo potencial mestne občine. Izvajajo se stari projekti, morda nastane kakšen nov. A hvaliti se z gradbenimi dovoljenji ni dosežek, to je le etapa. Hvaliti se je treba z rezanjem trakov.

V zadnjih letih je bilo v občinskem svetu zaznati več političnih in kadrovskih sprememb. Kako po vašem mnenju takšna dinamika vpliva na stabilnost odločanja in uresničevanje skupne vizije občine?



Absolutno se kažejo razpoke. Začele so se že prvi dan. Podobno kot na državnem nivoju – če eno skupino svetnikov popolnoma izločiš, ne moreš pričakovati, da bodo tiho. Vsak svetnik predstavlja tisoč ljudi. Če izločiš skupino svetnikov, izločiš toliko tisoč ljudi. V volilni kampanji so krožili jasni signali, da bo sodelovanje z vsemi političnimi akterji možno – razen s SLS-om. Tak pristop je zaznamoval tudi poznejšo sestavo sveta.. SLS je bila druga najmočnejša skupina, pa so se ostali združili, da jo popolnoma odrežejo – brez predstavnika v organih, brez besede.

Leto dni je SLS sedela v “oslovski klopi”. Potem so se začele razprtije znotraj ostalih skupin, razpadla je Svoboda, in na koncu smo dobili situacijo 15:15 v občinskem svetu, kjer odloča romski svetnik. To ni zdravo. Tudi občinska uprava se je razsula. Svetniki SLS imajo dolgoletne izkušnje in njihovi predlogi niso bili neumni. V mojem mandatu sem se trudil poslušati vse, tudi opozicijo, in ohranjati ravnotežje. Nismo imeli afer, nismo se kregali in smo sprejeli marsikatero težko odločitev. Zdaj se preštevajo glasovi, kar ni dobro, ker se ukvarjamo sami s sabo.

Veliko vlogo ima župan – ali je povezovalen ali ne. Lažje je, če zbereš 20 do 25 svetnikov in preostanek povoziš. A danes je situacija drugačna. Očitno tudi drugi niso zadovoljni. Podobne težave, kot smo jih opazovali v Kostanjevici, imamo zdaj mi. Ne gre za razpustitev sveta, ampak za nezmožnost najti skupni jezik. Ker pri ključnih odločitvah soglasja ni, so razpoke v delovanju občine vse bolj očitne. Včasih se zdi, da napredek zahteva premoč, ne soglasje – in to ni dobra osnova za dolgoročen razvoj.

Omenili ste romskega svetnika. Kako pa ste se sami v času vašega mandata soočali z romsko problematiko in kakšen pristop ste zagovarjali?



Pripisovali so mi, da sem proti Romom. Moje iskreno mnenje je bilo in ostaja: če nekoga v družini le “cartaš”, mu ni treba nič delati in vse dobi, bo iz njega problematičen otrok. Rome je treba najprej šolati, da bodo pismeni, da dobijo izobrazbo. Tako bodo spoznali, da je življenje lahko drugačno, ne le v barakah in krajah. Sčasoma bodo njihove potrebe postale drugačne. Delo krepi. Primer Romov iz Prekmurja, ki so šli delat v Avstrijo, kaže, da ko ljudje delajo in vidijo drug način življenja, se začnejo spreminjati.

Kaznovanje je le celjenje posledic. Graditi je treba na otrocih: vrtec, šola, obveznosti. Z župani smo predlagali spremembe zakonov, ki bi Rome stimulirali k šolanju in spreminjanju navad. Socialni sistem pogosto ne nagrajuje dela, temveč pasivnost – kar lahko vodi v situacije, kjer je več otrok povezano predvsem z višjimi transferji, ne pa z dejansko kakovostjo življenja. Treba jim je omogočiti, da dobijo denar z delom. A ko sem to predlagal naši poslanki, je rekla, da tega ne bodo podprli, češ da hočejo dobro Romom. Zakaj ne? Ker mnogi živijo od tega, da Romi obstajajo – nevladne organizacije, projekti. Oni morajo najti svoje mesto in funkcionalno nalogo v družbi. To je tek na dolge proge.

Denar, ki ga je občina dobila za Rome (prvotno od Janševe vlade), ni bil namenjen Romom samim, ampak za sanacijo škode, ki jo povzročajo, in za njihovo socializacijo. Mi smo želeli, da država spremeni zakone, ne da nam da denar, s katerim naj mi rešujemo problem brez orodij. Zdaj pa se ta denar že obrača v smer, da ga bodo dobivali Romi neposredno, kar ni bil prvotni namen.



V javnosti je mogoče zaslediti kritiko, da je bilo v času vaše garniture preko investicij v kanalizacijska omrežja in drugo infrastrukturo prekomerno financirano podjetje Kostak, medtem ko naj bi bile družbene dejavnosti, kot so kultura, šport in sociala, pri tem zapostavljene. Kako odgovarjate na takšne očitke?

To ne drži. Kostak je v tem času zrasel v vseslovensko podjetje. Ljudje vidijo komunalo in mislijo, da Kostak raste iz tega. A komunala (smeti, voda) predstavlja morda 8 do 10 % dejavnosti Kostaka, pri čemer se ta delež stalno zmanjšuje. Največji trgi so ravnanje z odpadki iz cele Slovenije in širše, sekundarne surovine ter gradbeništvo. Kostak gradi stanovanja v Ljubljani, sanira deponije po Balkanu in postaja eden pomembnih akterjev na nacionalni ravni.

Trditev, da občina Krško financira razvoj Kostaka, izvira iz nepoznavanja dejanskega obsega in narave delovanja podjetja. Kostak morda danes več dela za Mestno občino Ljubljana kot za Krško. Opažam pa, da gradbišča v naši občini vse pogosteje vodijo podjetja od drugod – kar odpira vprašanje o vlogi domačega gospodarstva v lokalnih naložbah.

Napadi na Kostak v medijih so pogosto posledica interesov konkurence na trgu odpadkov. Moja ideja je bila izločiti Komunalo Krško iz holdinga Kostak in jo oblikovati kot samostojno podjetje v večinski lasti občine – predvsem zato, da se politika ne bi vmešavala v gospodarsko družbo. A za tak model ni bilo dovolj politične podpore.

Kako ocenjujete trenutno finančno stanje občine in proračunske smernice zadnjih let? Se vam zdi, da občina uspešno usklajuje investicije z vzdržnostjo javnih financ, posebej v luči inflacije in naraščajočih stroškov storitev? Ste morda opazili kakšne proračunske poteze, ki bi jih vi zastavili drugače?



Tudi v mojem času smo včasih proračun zapirali zavedajoč se, da nekatere postavke morda ne bodo realizirane. Verjetno se tudi zdaj tako dela. Zadolžitev okoli 10,5 milijona še ni pretirana in je vzdržna za našo občino. Razmerje med investicijami in tekočimi stroški je še vedno korektno, približno pol-pol. Drugo vprašanje pa je realizacija. V proračunu sta ena ali dve večji investiciji, ostalo so bile razpršene postavke za vzdrževanje, kar je nujno zaradi razvejanosti občine. Vprašanje pa je, koliko je v tem razvoja.

Sam sem bil na primer zagovornik obnove ali novogradnje šole za otroke s posebnimi potrebami in umestitve v staro mestno jedro, da se tja vrne življenje. A ko so se ostale občine (Brežice, Sevnica) začele odvračati od projekta regijske šole, se je moje mišljenje nekoliko spremenilo. Gre za približno 60 naših otrok. Poleg tega se šola spreminja v zavod za rehabilitacijo mladine s težjimi stanji, teh otrok pa je vse več. Obstoječi objekt je neprimeren. Investicija pa narašča – od 8 milijonov, ko sem se držal za glavo, na 14,5 milijona v proračunu, končna cena pa bo verjetno bližje 20 milijonom. Brez pomoči države in drugih občin je to projekt, ki ga nima smisla začenjati.

Občinska usmeritev se zdi preveč vezana na kratkoročno všečnost projektov, premalo pa na dolgoročno vzdržnost in strateško umestitev v širši razvojni načrt. Potrebna je dolgoročna strategija. Če se bo gradil JEK2 – in verjamem, da se bo – bo to prineslo velik razvojni preskok, podoben tistemu ob gradnji prve nuklearke: 4000 novih prebivalcev, 1000 novih stanovanj, kulturni dom, banka. Pričakujem vsaj 5000 novih ljudi z družinami, 20.000 zaposlenih med gradnjo. To pomeni razcvet storitev, potrebo po stanovanjih, infrastrukturi. Občina bi morala o tem razmišljati danes: obnavljati infrastrukturo (kanalizacija, vodovodi), pripraviti OPN za nova naselja, načrtovati nove šole, vrtce. Te stvari je treba načrtovati in postopoma uresničevati.

Za konec vas kot nekdanjega župana in poznavalca lokalnih razmer prosimo za pogled naprej: katere vidite kot ključne izzive, s katerimi se bo Krško soočalo v prihodnjih letih? Katere poteze bi po vašem mnenju morala današnja ali prihodnja občinska oblast sprejeti, da bi občina v celoti izkoristila svoj gospodarski, infrastrukturni in razvojni potencial – ob tem pa ohranila kakovost življenja za svoje občane?



Ogromno je treba narediti pri pripravah na JEK2, predvsem prostorske plane in razmislek, kam se bo Krško širilo. Leskovec je že del Krškega, čeprav se Leskovčani morda ne strinjajo. Ko bo prvi objekt zgrajen na drugi strani ceste proti avtocesti, bo to del mesta Krško. Treba je stopiti iznad teh delitev in razmišljati o mestu kot celoti, kaj bo potrebovalo v naslednjih 15 letih, in to začeti razvijati že danes. Potrebna je dolgoročna vizija. Na primer, širitev vpadnice proti avtocesti v štiripasovnico – o tem smo se pogovarjali, treba je rezervirati prostor. Poglejte, koliko let se že vleče gradnja ceste proti Zdolam. V mojem mandatu smo začeli odkupovati parcele – čeprav gre za državno cesto –, da bi projekt pospešili.

Potrebno je imeti vodilo, strategijo in iz nje izbirati projekte kot koščke mozaika, da gradimo smiselno zgodbo s podobo za leto 2040. Takrat pa bomo potrebovali strategijo do leta 2060. Razmišljati je treba o prostoru, družbenih dejavnostih, športnih objektih, šolah, vrtcih. Rezervirati prostor in investirati, ko je čas.

Knjiga strategije, ki smo jo pripravili, je morda končala v zaprašenem kotu, ker jo je pripravila prejšnja oblast. A vsaka oblast nekaj pusti za seboj. Treba je to uporabiti, dodati svoje in graditi naprej. Če bomo vedno vse rušili, tako kadrovsko kot gradbeno, in začenjali iz nič na podlagi revanšizma, to ne bo dobro. Razvojne zgodbe ne pišemo vsaka štiri leta znova. Svet se ni začel leta 2022 in se ne bo znova začel leta 2026.

Edina zamera sedanji oblasti je radikalen presek s preteklostjo in dosežki, kot da bi vse začeli iz nule. To ni pametno. Tudi opozicija ima lahko dobre predloge. Sodelovanje župana in poslancev lahko prinese veliko.

Snemanje video

Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...

Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.

Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.