“Prvič sem bila na počitnicah sama z mamo. Bil je avgust leta 1975, stara sem bila še ne tri leta. Bili smo v Makarski, bivale smo v hotelu. Ta dan sva šli po kosilu, bilo je v zgodnjih popoldanskih urah, na plažo, kjer sem se ob lesenem čolnu na peskovniku zabavala s hčerko mamine prijateljice, bili sta z nami na dopustu,” mi je v piranski Fiesi, obarvani v jesenske barve, pripovedovala danes 52-letna Tanja Jelačić iz Pirana. Sama se ne spominja ničesar, še sreča, pomislim. Bila je premajhna. Zgodbo so ji povedali starši. Oče je žal pokojni, mamin spomin pa bledi, tako kot fotografija, ki je bila posneta prav tistega dne, ko so jo ugrabili. 

Bila je živahen in zaupljiv otrok, pripoveduje še vedno ves čas nasmejana Tanja. “Nisem se bala ljudi in verjetno se tudi dvojice, ki me je odpeljala, nisem bala. Menda je bilo v njunem avtu veliko igrač, predpostavljam, da so me na ta način zvabili, da odidem z njima,” je povedala. Pirančanka se prav tako ne spominja večurne vožnje, ki je bila potrebna, da sta se tedaj še v skupni državi Jugoslaviji z Makarske odpeljala na slovensko-avstrijsko mejo, kjer se je njuna pot v večernem času na srečo končala. “Ko me mama naenkrat na plaži ni našla, je stekel pravi halo. Vsi, ki so bili tedaj blizu, so me iskali, tako na plaži, v hotelu, preiskali so vsak kotiček, pogledovali proti vodi …” je opisala. Moralo je biti zares grozljivo, ko je njena mama gledala policijske  potapljače, ki so prečesavali morje ob obali. Tanja namreč ni znala plavati in scenarij bi bil lahko še bolj črn … 

“Neizmerno sem hvaležna slovenskim policistom in carinikom, ki so me rešili. Verjetno  jim je bilo precej nenavadno, ko se je na mejo pripeljal starejši par, ki je imel poleg tako majhnega otroka. Pomagalo pa je tudi, da sem imela ob sebi medvedka, od katerega se nikoli nisem ločila. Ko so v Makarski policisti posumili, da bi lahko šlo za ugrabitev, so namreč takoj obvestili vse mejne prehode v tedanji skupni Jugoslaviji, kjer notranjih meja med državami ni bilo. In seveda, ker ni bilo interneta, so lahko posredovali le moj opis. Dodali pa so, da imam verjetno ob sebi plišastega medvedka. Mislim, da me je to rešilo,” opiše Tanja, ki leta zatem ni prav dobro razumela, zakaj mama ne odvrne pogleda od nje. Tudi ko je bila že starejša, dokler ni izvedela, zakaj. Lahko si predstavljamo, da je njeno mamo dogodek travmatiziral in močno zaznamoval. Tudi zato o tem noče več govoriti.  

“Ko sem kdaj po televiziji spremljala primere ugrabitev otrok v tujini, sem se vedno zamislila. Kdove, kaj bi se lahko zgodilo z mano, kdove, kje bi končala …” pove. Zanimivo v tej zgodbi pa je tudi to, kar je sledilo. Zakonca, ki sta bila že tedaj stara, sta menda na meji razlagala, da sta deklico hotela le peljati na izlet in da bi jo seveda vrnila nazaj. Menda sta policiji, primer je morala obravnavati hrvaška policija, kjer se je kaznivo dejanje zgodilo, ponujala neko odškodnino. “Mama ni hotela vedeti ničesar, ničesar ni hotela vzeti. Mami so dali podpisati neko izjavo, da jih ne bo tožila. Ni želela imeti nobenega opravka s temi ljudmi, ki naj bi bili menda iz Celovca in tam imeli neko čokoladnico,” še pove Pirančanka, ki so ji še nekaj let po tistem vsak božič pošiljali voščilnice in čokoladice, ki jih je bila kot deklica celo zelo vesela. A kaj, ko ni vedela, kdo so ti “dobrotniki”. 

Danes živi v Piranu, že več kot trideset let dela v kot medicinska sestra v bolnišnici. Ima že odraslega sina Črta, s katerim rada potujeta po svetu. Tudi sama ga je bolj pazila, ko je bil majhen, ni potrebno dodajati, zakaj. Ko človek doživi nekaj podobnega, se zave, da se težke in slabe stvari ne dogajajo samo tam daleč stran …