V intervjuju za italijanski časnik Corriere della Sera je predsednik italijanske Nacionalne alpske in speleološke reševalne službe Maurizio Dellantonio povedal, da je med 21. junijem in 23. julijem v italijanskih gorah umrlo 83 ljudi, pet pa jih je bilo pogrešanih, kar je ena najvišjih številk v zadnjih letih, s približno 20-odstotnim povečanjem reševalnih akcij.

Dellantonio je pojasnil, da je eden od vzrokov povečan turistični promet v gorskih središčih, ki se je v poletni sezoni začel prej kot običajno, verjetno zaradi hudega vročinskega vala med koncem junija in začetkom julija: “Medtem ko je bilo v dolini skoraj nemogoče dihati, je bilo tukaj zgoraj čudovito. Lani ni bilo tako.”

V zadnjih dneh se je veliko govorilo o prenatrpanosti v nekaterih najbolj znanih italijanskih gorskih območjih, zlasti v Dolomitih. Prejšnji teden so se na družbenih omrežjih pojavile fotografije in videoposnetki, ki prikazujejo stotine ljudi, ki stojijo v vrsti na soncu, da bi se z gondolo povzpeli na Secedo, goro v Val Gardeni na Južnem Tirolskem. 

Fotografije so prinesle nov vpogled v razpravo o tako imenovanem prekomernem turizmu v gorskih območjih, pojavu, pri katerem prekomerna prisotnost turistov spravlja prebivalce v težave in lahko povzroči okoljsko škodo.

Zaradi povečane prisotnosti ljudi v gorah, morda neizkušenih in tistih, ki iščejo malo hladnega zraka, se nevarnosti, s katerimi se srečujejo pohodniki, pogosto podcenjujejo. Dellantonio je povedal, da je bilo približno 60 odstotkov tistih, ki so v zadnjem mesecu umrli v gorah, pohodnikov: “Zdrsnejo, se poškodujejo. Pomembno vlogo igra tudi bolezen: nekateri so bolni, a se vseeno odpravijo ven. Preostalih 40 odstotkov so planinci, kolesarji in padalci. Mnogi ne poznajo svojih meja.”

Za gorsko reševanje se lahko zaračuna pristojbina, odvisno od težavnosti intervencije in stanja osebe, ki jo zahteva, s pravili, ki se razlikujejo glede na regijo. Na splošno je reševanje brezplačno, če je oseba po reševanju premeščena na urgenco ali se odloči za hospitalizacijo. 

Če pa se reševanje šteje za neupravičeno ali ni poškodbe, se običajno zaračunajo minutne tarife, ki lahko presegajo 100 evrov, ali pa se zahteva pavšalna cena. Nekatere regije uporabljajo sistem vozovnic tudi za najhujše poškodbe. Dellantonio pa pravi, da približno polovica rešenih noče plačati, “tudi če ste jim dejansko rešili življenje”.