Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Navdušenec nad motošportom, karatejem in potovanji. Tako lahko na kratko opišemo 61-letnega Velimirja (Veljka) Jukiča iz Brežic, ki je že leta 1980 kot fotoreporter prvič poročal z dirke formule ena. Inženir multimedije po izobrazbi je tudi F1-reporter in športni urednik revije Avto fokus ter bivši svetovni podprvak v karate bojih absolutne kategorije (Kobe, Japonska, 2009), nekdaj moto dirkač, danes glavni trener Nippon kluba. V prijateljskem klepetu (kot medijska kolega se tikava) je povedal marsikaj zanimivega.
Najbolj te fascinira svet formule ena, zakaj?
Srečo imam, da sem živel v najboljših časih stare države in živim v najboljših časih nove. Lahko sem živel za stvari, ki me veselijo. Že od otroštva naprej sem imel brezmejno ljubezen, ki je bila povezana z avto-moto športom, kar niti ni nenavadno za mulca, ki je živel dva kilometra od motokros steze in deset kilometrov od spidvej steze. V sedmem razredu sem bil odličen in očetu se je zareklo, da mi bo izpolnil eno veliko željo, jaz pa sem želel iti na dirko formule ena. Omogočil mi je. Tako sem z agencijo iz Zagreba prvič sam odšel na dirko v Avstrijo in ostal navdušen za celo življenje. Čez pet let sem se vrnil na dirko F1 v Avstriji, takrat že kot mlad perspektiven fotoreporter, čeprav nisem še niti maturiral. Zelo hitro sem začel tudi pisati, postal pomočnik urednika revije Avto magazin in potem športni urednik, kasneje sem desetletje delal tudi za TV, a sem se nato raje osredotočil na delo za revijo Avto fokus. V starih časih sem že zelo veliko potoval po domovini in tujini ter spoznal čisto vse panoge motošporta. A je bila F1 moja radovednost in okno v svet, saj sem želel videti in spoznati, kako vse to deluje, kakšni so dirkalniki in vozniki. Kot fotograf in novinar sem bil v skoraj 45 letih zgodovine F1 blizu vsem velikim dirkačem, od nekdanjih velikanov Jackieja Stewarta in Nikija Laude, ki ga brezmejno spoštujem in občudujem, do današnjih že kar ikon tega športa, od Michaela Schumacherja, Lewisa Hamiltona do Maxa Verstappna. Dobro sem spoznal in tudi intervjuval Ayrtona Senno. Za nas je bil takrat nesmrten, bog na zemlji. Ubil se je na dirki v Imoli. Na tisti prvomajski dan 1994 sem bil na drugi strani dirkališča. Tri ure sploh nismo vedeli, da je v resnici mrtev, saj so skrivali to novico. Še danes se mi zdi neverjetno. Le en napačen trenutek – in vsega je konec: akcije in uspehov, ostaneta le slava in slab občutek! Spoznanje minljivosti – tudi za najboljše, če ne celo za domnevno ‘nesmrtne’!
F1 je resnično fascinantna športna panoga, ki mi omogoča, da potujem. Prepotoval sem praktično cel svet, saj sem videl vse dirke na svetu, ki so me zanimale. Obiskal in poročal sem z več kot 300 dirk F1. Monza je bila letos že moja 44. dirka od prvega F1 poročanja v Italji! Na Japonskem sem bil kar dvajsetkrat, pogosto tudi zaradi karateja, pogosto sem bil tudi v Avstraliji in Braziliji, severnoameriških in evropskih dirk pa niti ne štejem več.
Zagotovo imaš kakšno zanimivo anekdoto iz vseh teh let spremljanja kraljice motošportov …
Senna je velik človek in velikanska zgodba, denimo na eni dirki sem ga fotografiral povsem od blizu, ko se je z Ronom Dennisom ravno dogovarjal o novi večmilijonski pogodbi. Tega nisem vedel in sem veselo pritiskal …, malo je še poziral in nato dal vedeti, naj se umaknem. Ker sem želel dobiti še nekaj drugačnih fotografij, sem splezal na streho. Senna je slišal ropotanje mojega fotoaparata, in ko me je zagledal na strehi, se je najprej nasmejal, nato pa pokazal, naj že enkrat izginem. Kasneje sem se opravičil, kar je v smehu tudi sprejel. Tudi Lewisu Hamiltonu sem ’zatežil’ tik pred startom! Ni bil najbolj navdušen, saj ga je bilo strah, da mu ne bi poškodoval krila na dirkalniku, bil sem preblizu. Ali pa intervju vedno mladega in hladnega Finca Kimija Räikkönena: na vprašanja je ves čas odgovarjal samo z ’da’, ’ne’ in ’mogoče’, pri enem pa povedal vsega dva stavka.
Kako sploh poteka tvoje delo na dirki?
Dogodke na dirki si razdeliš po dnevih, v petek potekata dva treninga, v soboto še en in kvalifikacije, v nedeljo pa je dirka. Na enem od treningov sem po navadi v boksih, na ostalih dveh pa na določenem delu steze, saj ima vsako dirkališče dva, tri specifične ovinke. Cilj je, da imaš čim več raznovrstnega foto materiala. Običajno v času treningov prehodim tudi kakih pet ali več kilometrov. Dirka je vedno nekaj posebnega. Najprej je parada voznikov, ko jih edinkrat lahko ujameš brez opreme. Kadar sem na štartni razvrstitvi, odvisno od stopnje prepustnice, imam najprej kakšnih 20 minut, da med dirkalniki in dirkači na startu posnamem priprave za dirko, osebnosti, napetost, nato odhitim na prvi ovinek, da ujamem start, nadalje grem še na kak drug ovinek, če je čas, fotografiram tudi bokse. Ko pridejo v cilj, je najbolje ujeti prihod v bokse in čustva, govorico telesa, obraza: zmagoslavje, jezo, razočaranje. Nekateri dirkači so naučeni nekih novih prijemov komuniciranja in točno vedo, kako se morajo obnašati pred kamerami, tako da pri marsikomu obnašanje ni pristno, a nekateri takrat pokažejo dušo. Najljubše mi je, ko se lahko gibam v bližini garaž, ko se vozniki pripravljajo na dirko. Veliko je fotogeničnih, osebnih trenutkov, saj iz obnašanja tik pred startom dirke lahko razbereš marsikaj.
Marsikateri navdušenec potoži, da F1 ni več to, kar je bila včasih: spremenjena pravila, drug zvok dirkalnikov, bolj dolgočasne dirke … Kakšno je tvoje mnenje o tem?
F1 bo vedno špica vsega – športa, tehnike, biznisa, človeških zmogljivosti, organizacije, komunikacije … V tem športu je toliko denarja, da kupujejo samo najboljše ljudi. V zadnjem obdobju se odvija popoln spopad treh svetovnih velikanov – Ferrarija, Mercedesa in Red Bulla. To je totalna vojna na vseh področjih! Če ni tekmovalnosti med ekipami, je pa tekmovanje med voznikoma istega moštva. Velikokrat se zgodi, da se najhitrejši odpelje, denimo prej Hamilton, zdaj pa že trikratni zaporedni svetovni prvak Verstappen, in pusti vse za sabo, a v ozadju se vseeno odvijajo zanimivi in napeti boji, ki prav tako navdušujejo. V F1 nastopa 20 najboljših voznikov na svetu od sto tisoč dirkačev sveta v vseh razredih avto dirk, nihče v F1 ni slab.
Kako se je spremenilo fotoreporterstvo iz analognih v digitalne čase?
Za praktičnost fotoreporterskega dela se je foto tehnologija digitalizirala precej pozno, digitalizacija se je začela pred 20 leti. Najbolje je bilo v času, ko je Delo imelo svoj laboratorij za vse edicije, tudi Avto magazin, kasneje smo sodelovali z različnimi laboratoriji. Celo ko sem sodeloval pri Reutersu, smo fotografije na terenu v mini temnici razvijali kar ‘na roke’. Digitalna tehnologija je vse pohitrila, poenostavila delo v vseh medijih. V starih časih smo imeli reporterji, ki smo delali za revije, s sabo dva fotoaparata, enega za barvne in drugega za črno-bele filme ter ustrezne strani in zgodbe v reviji. Danes je to nepomembno, vse je barvno, črno-belo je samo, kadar je poudarek na grafiki. Digitalna fotografija danes je v primerjavi s filmom vsaj desetkrat cenejša in zagotovo tisočkrat hitrejša. Vrhunska oprema je bila zelo draga, filmi in obdelava so bili prav tako dragi, pa še čas si rabil za obdelavo. Fotografija je danes veliko bolj demokratična, če se tako izrazim: dostopna je vsakemu – na vsakem telefonu je vrhunski fotoaparat. Tudi dobri in danes neverjetno zmogljivi fotoaparati in objektivi so zdaj bolj dostopni vsem.
Fotografija je moja druga velikanska ljubezen celo življenje. Posvetil sem se reportažni fotografiji, ker mi omogoča kombinacijo potovanj, novinarskega, uredniškega dela, se pravi mobilnost. Ko me kdo vpraša, kje imam pisarno, je odgovor enostaven: tam, kjer je en kvadratni meter mize – da lahko dam nanjo prenosnik, priključim opremo in pošiljam fotografije (smeh). Včasih je v Avstraliji, drugič na Japonskem ali v Ljubljani, v kotu telovadnice na Čatežu ali morda nekje na Okinawi.
Posavje ima kar močno tradicijo v motošportih – spidvej v Krškem, motokros v Brežicah (Prilipe), zdaj še dirkališče Raceland v Vrbini. Kako ocenjuješ stanje v teh športih?
Veseli me, da imamo na Racelandu center kartinga, ki je na vrhunski ravni, tako da imamo v Posavju praktično tri motošporte. Osnova razvoja je, da je začetek vstopa v te športe poceni. Spidvej je bil včasih s pomočjo klubov tudi poceni, danes pa se morajo vsi dirkači finančno znajti sami, pomoč klubov je vedno (pre)majhna. Škoda, da ni preživel Promotor klub oz. projekt v letih 1993 do 1995, v okviru katerega smo takrat na cerkljanskem letališču organizirali dve mednarodni avtomobilski dirki, ki sta bili temelj za prihod motošporta v te konce. Cilj je bil sodobno dirkališče. Če bi ta projekt obstal, bi se mogoče dalo skozi stalni razvoj narediti kaj več.
Nekoč smo imeli spidvejiste Jožeta Žiberta, Kreša Omerzela, Gerharda Lekšeta, Izaka Šanteja, motokrosista Marjana Avblja …, danes kvečjemu še Matica Ivačiča v spidveju, zakaj je tako malo dobrih v teh športih?
To je ’stara’, legendarna generacija, ki je že kar malo pozabljena. Včasih je bil spidvej množičen šport, danes pa je postal elitističen. Ta hip se bori za preživetje. Okolja, ki vodijo klube, so ostala brez vizije za vzgojo mladih talentov in njihovega razvoja, kar je rak rana celotnega slovenskega spidveja. Ostalo je samo nekaj profesionalcev, kot je v Posavju Ivačič. Na srečo doživljamo preporod s spidvej ligo 250-kubičnih motorjev, v kateri nastopa tudi Sven Cerjak. Vse zasluge gredo njegovemu očetu Vladu Cerjaku, ki je okoli sebe zbral ekipo v Krškem, pritegnil podporo AMD Krško in tudi še širše. Velikanov, kot sta bila Krešo in Geri, pa verjetno še nekaj časa ne bo.
Veliko spremljaš Svena pa tudi Alexa Novaka v motokrosu. Meniš, da bosta postala šampiona, se že lahko tako reče?
Oba sta briljantna mladeniča, za katera upam, da bosta prišla tudi do evropske in mogoče celo svetovne veljave. Vsi ljubitelji in poznavalci verjamemo vanju! Paziti pa je treba, da niso pričakovanja prevelika. Glavno da ne bo hujših poškodb, važen je postopen razvoj, dajmo jima čas. Razvoj v vseh dirkaških športih je odvisen od treh dejavnikov: poslovnega okolja, družinskega in sponzorskega vložka okolja. Želim jima, da bosta zdržala vse pritiske, ki pridejo na poti do vrha. Talenta imata nedvomno dovolj, tudi okolje je pravo, gre za družinska projekta, kjer namenijo ves denar, veselje in prosti čas. Kot dolgoleten ljubitelj dirk in vseživljenjski reporter verjamem, da je v obeh fantih prihodnost in bosta vsak na svojem področju prebrodila vse čeri, ki jima bodo prišle naproti.
Kako kot poznavalec avto-moto področja ocenjuješ prometno urejenost naših krajev?
Cestna infrastruktura je napredovala, obenem pa je napredoval tudi promet, zaradi česar so naše ceste preobremenjene. Okolje imamo sicer zgledno urejeno, kolesarske povezave so dobre. Lahko na splošno rečem, da imamo soliden nivo, za nek večji razvoj pa bi bilo treba narediti velikanski korak na tem področju.
Ko opazuješ svet in potem nazaj tvoj dom, Posavje, kakšne razlike lahko najdeš?
Bogastvo države se sodi predvsem po urejenosti infrastrukture in lahko rečem, da je Slovenija, kar se tega tiče, med precej bogatimi državami. Ko primerjam ZDA ali denimo Japonsko in njihovo raven šole, lahko zatrdim, da so naše šole med petimi najboljšimi na svetu glede urejenosti in standarda, čeprav bi pričakoval drugače. V teh desetletjih bi lahko ostal na katerem koli koncu sveta, pa sem se vedno odločil priti nazaj domov. Kakovost življenja v našem okolju je še vedno najboljša, pa še doma si, med svojimi. Pa tudi za potovanja na F1 ali moto dirke imamo v Sloveniji odličen geografski položaj.
Zdaj pa še h karateju. Pionir je bil Stane Iskra, pa potem ti za njim. Kako se spominjaš teh začetkov in kakšno je zanimanje danes?
Karate je postal moderen šport, zato so v Dom letalcev v Brežicah leta 1975 povabili Nikico Putnika, takrat najboljšega inštruktorja iz Zagreba. Slednji je hodil najprej učit pilote, potem še vse ostale iz vojaške sfere, a ker ni bilo pravega odziva, so k vadbi karateja, v sodelovanju s civilno sfero, povabili tudi ostalo javnost in takrat sem tudi jaz lahko prišel zraven. Temelje karateja sem pridobil pri Putniku, kasneje je vskočil Vaso Vesić. Na pobudo mojega učitelja telovadbe Rudija Iskre sem v srednji tehnični šoli v Krškem vzporedno začel trenirati karate tudi pri njegovem bratu Stanetu. Slednji me je povabil tudi na priprave v Poreč, kjer sem kot njegov pomočnik že takrat učil kate, Stane pa tehniko in borbe, kar mi je še danes v veliko čast (poleg Iskre je njegov velik vzornik tudi Polde Rovan, op. p.). K razvoju moje karate kariere in tekmovalnih nazorov je veliko prispeval tudi Ljubo Božović, ki je kasneje prevzel krški klub. Iskra me je poslal naprej v Ljubljano: tam sem sedem let treniral pri legendi slovenskega in evropskega karateja Takashiju Tokuhisi, a sem se skozi desetletja zelo veliko izpopolnjeval tudi na različnih trenerskih seminarjih doma in tujini, tudi na Japonskem.
Ponosen sem, da sem v tistem času svoje novinarske in športnopedagoške izkušnje z enega področja prenesel tudi na vzgojo mladih. V prejšnjem klubu sem bil 30 let tako rekoč deklica za vse, od tekmovalca do trenerja, organizatorja, mentorja. Skozi vse to delo sem vzpodbudil in razvil cel kup trendov: odprtost, sodelovanje s hrvaškimi, ljubljanskimi in mariborskimi klubi, z nastopi na evropski ravni pa tudi s stiki, izpopolnjevanjem, celo izmenjavo z Japonsko. To teče že 25 let, kot prvi pa sem začel precej uspešno tekmovati tudi na veteranskih tekmovanjih. To je le en dokaz, da je karate vseživljenjski šport. Življenje je čudež narave, karate kot metoda vadbe in življenjska pot je le delček tega. A navadno bitje se z vadbo, vztrajnostjo, srčnostjo, ljubeznijo in osebnim razvojem lahko tako prelevi v uspešnega športnika, mojstra, celo prosvetljenca. Danes je moje življenjsko poslanstvo, da skozi karate vadbo pomagam mladim ter ustvarim novo mlado ekipo perspektivnih športnikov in mladih mojstrov, kot nekoč Stane, ter jim odprem vrata v svet, tudi do Japonske. V Krškem na pobudo športne zveze, šol in Mestne občine poteka zelo veliko promocije za šport na začetku šolskega leta, nekaj podobnega imamo tudi v Športni zvezi Brežice, a ni tako dobro zasnovano. Izvedba in stik z mladimi sta odlična, a je problem v učinkovitosti. Otroci imajo neprimerno manj interesa za šport kot nekoč, vidijo se negativne posledice mobilne telefonije, prav tako je interes za borilne veščine v upadu. V naši mladosti smo imeli teorijo splošnega ljudskega odpora in oboroženega naroda, kjer se je spodbujalo ukvarjanje z borilnimi veščinami, danes je drugače. Ponosen sem na vse klube v Posavju, ki odlično delujejo vsak na svojem področju. Vsi imamo šolane trenerje z veliko srčnosti in smo sami bivši športniki. Stane, ki je prvi karate klub v Sloveniji ustanovil leta 1967 prav v Krškem, je vedno zadovoljen, ko mu poročam o tem. Konkurenca je kar močna, a tako drug drugega spodbujamo k boljšemu delu in razvoju.
Kakšne vrednote lahko prenašajo borilne veščine, v tvojem primeru karate, otrokom in najstnikom?
Karate je borilna veščina, kjer se najprej učimo obrambe, a tudi bojevanja. Njegova vrednota je, da poudarja redno in vztrajno vadbo, z izkušnjami in razvojem pa ne znaš le bojevitega obnašanja, pač pa se znaš tudi umiriti, skoncentrirati, vztrajati. V moji Yuki karate šoli sem prilagodil vse stare modrosti borilne veščine in pedagogike v paket iger, tako da mladim prvih šest mesecev karate približam skozi samoobrambne, borilne igrice, preden se začnemo ukvarjati z malo bolj resnimi ‘samurajskimi’ tehnikami. Imamo par primerov v Posavju, ko smo otroke z določenimi osebnimi težavami uspeli usmeriti v šport, a tudi tu je bil v karateju pionir Stane. Yuki karate šola deluje v petih krajevnih skupnostih, najboljši pa se dodatno srečujemo na dodatnih treningih na Čatežu, kjer imamo podporo KS in odlične pogoje. Hvala predsedniku Alojzu Škrablu in celotni KS za nastanek majhnega karate centra.
Je v borilnih veščinah pomembna duhovna razsežnost?
Japonska miselnost je zelo enostavna: bodi tiho in vadi. Če ne veš, kaj bi, pojdi v naravo in ti bo povedala, samo poslušati jo moraš – pa tudi sebe. Duhovnost je Japoncem vgrajena že od otroštva. Imamo dve dimenziji – zen, ki je praznina uma: iz uma odženeš vse odvečne misli. Za praktični zen je značilno, da se znaš umiriti, se ne jeziš brez potrebe, razmišljaš, kako boš svoje sporočilo prenesel v okolje, med sobivajoče itd. Zen na japonski način je, da to, kar počneš, počni dobro in skoncentrirano. Vse duhovnosti so si podobne, samo tehnika in zunanja oblika sta drugačna. Zen je, če ga prav uporabljaš, zelo praktično usmerjen, enostaven. Sodobna psihologija govori o ‘fokusu’, osredotočenosti, kar je precej podobno. Na Japonskem so tovrstno duhovnost vedno sistematično razvijali tudi skozi borilne veščine.
Pogosto si izvajal prikaze moči uma in telesa. Kje so ti te sposobnosti v življenju prišle prav?
Bil sem član odprave ‘Camel Trophy 1998’ – 2000-kilometrskega avanturističnega potovanja po Amazoniji, dirkal sem z motorji – in imel nekaj hudih padcev, vozil sem prek 500 testnih avtomobilov in 200 motorjev, včasih sem naredil tudi prek 100 tisoč kilometrov letno zaradi vseh potovanj, 30 let sem se ‘tepel’ na različnih boriščih …, pri vsem tem sem imel srečo, da nisem utrpel nekih hujših življenjskih posledic. Dragoceno mi je, da vse te pridobljene sposobnosti v življenju lahko prenašam preko dela v novinarstvu in medijih ciljni publiki, a tudi preko treningov z mladimi po krajevnih skupnostih, ne nazadnje pa sem nekajkrat pokazal, kaj se da z močjo volje, vztrajnosti in telesa vse narediti – lomiti opeke ali celo pustiti, da me ’povozi’ avto. A takšnih ekshibicij ne priporočam nobenemu, če ni prej vložil vsaj deset let treninga v to. Na potovanjih po svetu pa so mi ta spretnost in športne izkušnje nekajkrat še kako prišle prav.
Večkrat si skozi leta sodeloval tudi z našim časopisom in dolgoletnim odgovornim urednikom Silvestrom Mavsarjem. Kako ti doživljaš Posavski obzornik?
Silvo Mavsar je po eni strani nenavaden, a izreden človek. Fasciniran sem, da mu je skupaj z vsemi vami uspel koncept dragocenega medija, kot je Posavski obzornik, ki lokalno komuniciranje dvigne na višjo raven, tako v obliki časopisa kot spletne strani. Ponosen sem, da sem tu pa tam prispeval tudi kak svoj delček. Silvo, pisec knjig, je tudi moj vzor! Prav on mi je prvi predlagal, da se v zrelih letih posvetim pisanju knjig. Imam kar nekaj zgodb, tem in področij. Po nasvet o ideji, izvedbi, strukturi, naraciji, sporočilu in še kaj bom k Silvu moral priti malo bolj pogosto.
Rok Retelj
Pogovor z Veljkom Jukičem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 12. oktobra 2023.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
