Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Petek, 12.05.2023 Rubrika:
NOVICE RedakcijaMedicinska sestra iz Zdravstvenega doma Krško Romana Miklič je v začetku leta prejela srebrni znak – najvišje priznanje Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Novo mesto, ki pokriva tudi področje Posavja. Gre za eno najbolj prepoznavnih zdravstvenih delavk na našem območju, zato smo jo pred dnevom medicinskih sester povabili k pogovoru.
Vaša mama je bila legendarna podboška ‘babca’ Mihaela Dornik. Najbrž vas je odraščanje spodbudilo, da ste se odločili za izobraževanje v zdravstveni smeri …
Moja mami je bila zelo razumevajoča in topla ženska. Nikoli ni nosila svoje službe domov, danes vem, da jo je morala … Hodila je peš, s kolesom, z motorjem in kasneje z avtomobilom, a je bila zaradi let najbrž utrujena. Vedno nam je podajala sporočilo, da morajo biti vrata vedno odprta za vsakogar, ki potrka in nekaj rabi. Večinoma so se v tistem času nanjo obračale ženske z različnimi težavami, predvsem ‘ženskimi’ boleznimi. Bila je resnično ‘babca s srcem’, rada je imela otroke. Razumljivo, tudi jaz sem želela postati babica in se leta 1981, ko sem končala osnovno šolo, vpisati v babiško šolo, ki so jo ravno takrat ukinili. Tako nisem postala babica, ampak sem postala medicinska sestra, šolala pa sem se tudi še ob delu in diplomirala iz zdravstvene nege.
Že vso poklicno kariero delate v ZD Krško in veljate za eno pionirk na področju podpore pri ohranjanju duševnega zdravja in psihiatričnih patronažnih obiskov. Kaj vas je usmerilo ravno na to področje?
Septembra leta 1985 sem se zaposlila v ZD Krško oz. v zdravstveni postaji Kostanjevica, kjer je delal moj prvi šef, zdravnik nevropsihiater dr. Ivo Nemeth, ki me je navdušil za nevropsihiatrijo. Dvakrat na teden je delal v ambulanti v Krškem, in ker ni imel stalne sestre, je nekoč rekel: ‘Romana, bi vi delali z mano?’ Ob njem sem spoznala tudi delo v klubu zdravljenih alkoholikov, ki ga zdaj že več kot 20 let ni v naši hiši oz. je letos spet zaživelo individualno svetovanje. Spremljala sem seminarje in razmišljala, kaj bi lahko kot sestra naredila na področju duševnega zdravja. Takrat sem delala s psihiatrinjo dr. Bojano Bah in nisva delali vsak dan v tednu. Rekla je: ‘Romana, a bi šli vi v torek, ko sem jaz v DSO, obiskat te in te paciente, saj jih že dolgo ni bilo na kontrolo?’. Tako so nastali psihiatrični patronažni obiski.
Sodelujete tudi z drugimi ustanovami, omenili ste že CSD, pa z Ozaro, Sožitjem … Kakšno je ‘podporno okolje’ za osebe s težavami v duševnem zdravju?
Podporno okolje je zelo pomembno za zdravljenje. Uspešnost zdravljenja je odvisna ravno od podpore in razumevanja okolice, ne samo družine, sosedov in ožje lokalne skupnosti, ampak tudi delovnega okolja. Veliko dela imamo še na področju edukacije lokalne skupnosti. Danes je še vedno tabu povedati, da imaš duševne težave. ‘Malo sem depresiven’ je največ, kar lahko rečejo. Zelo rada prisluhnem ljudem s težavami v duševnem zdravju, razumem njihovo doživljanje sebe in okolice. Tukaj čutim, da sem imela pravilen pristop in komunikacijo ter si s tem pridobila zaupanje.
Omenili ste, da so duševne bolezni v naši družbi še vedno v precejšnji meri tabu, marsikdo se jih sramuje in jih skriva … Pa se je po vašem mnenju na tem področju v zadnjih letih, desetletjih kaj spremenilo na bolje?
Ogromno se je spremenilo, vidi se, da vsaka služba na tem področju dela, tako preventivne dejavnosti, psihiatrične ambulante, center za duševno zdravje odraslih kot centri za krepitev zdravja … Ne smemo pozabiti na zakon o duševnem zdravju, na podlagi katerega je začelo delovati kar nekaj novih strokovnih profilov. Na CSD
so zaposlili koordinatorja obravnave v skupnosti, ki ima nalogo povezovanja pred odpustom iz bolnišnice nazaj v lokalno okolje. Za nekoga, ki bo odpuščen, se nekaj tednov pred odpustom navežejo stiki z oddelkom in naredi načrt, kakšni bodo življenje in aktivnosti doma. Tu so še zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja, kar sem tudi sama. Zagotovo si lahko štejem v plus, da sem pomagala kar nekaj osebam, ki so bile po zdravljenju na psihiatriji odpuščene v socialnovarstvene ustanove, jaz pa sem presodila, da bi s podporo v lokalni skupnosti še živele doma. Te osebe zdaj živijo v domačem okolju, seveda s potrebno podporo CSD, nadzorovane obravnave v skupnosti, osebnega asistenta itd.
Ste tudi pionirka pri delu oz. preventivni vzgoji v vrtcih in šolah, kakšen pomen dajete zdravstveni vzgoji pri otrocih in mladostnikih?
Potrebo po zdravstveni vzgoji na našem področju je zaznala kolegica Jožica Šerbec in bila pionirka, kasneje je zdravstveno vzgojo izvajala Vlasta Curhalek, večino časa se je delalo z odraslimi. Ko sem diplomirala in nisem več delala pri dr. Bahovi, sem se vprašala, kaj lahko jaz naredim na področju zdravstvene vzgoje pri otrocih in mladostnikih. Vstop v vrtce in šole je bilo zame popolnoma novo področje dela, ki je mešanica veselega, dobrega, vedoželjnega, iskrenega … Ustanove so me lepo sprejele oz. so zaznale potrebo po tem in s svojim delom sem vnesla sistematično in kontinuirano zdravstveno vzgojo. Na začetku šolskega leta povprašam po potrebah in predstavim vsebine, ki sem jih pripravila sama, nanašajo pa se na pravilno higieno rok, kihanje in kašljanje, brisanje nosu ipd. Velikokrat sem imela občutek: ‘Romana, pa kaj to delaš, kdo te sploh posluša, saj to vsi znajo …’ Na žalost mi je covid obdobje dalo potrdilo, da sem na povsem pravi poti. V nadaljevanju pa je za zdravje zelo pomembna zdrava prehrana, npr. priprava zdravega zajtrka. Tukaj se je zgodil ogromen premik. Vzgojiteljice mi povedo, koliko tega zajtrka so v začetku nesle nazaj, danes pa otroci pridejo po repete. Gre za zajtrk iz ovsenih kosmičev, ajdove kaše, jogurta in sadja, se pravi nekaj zdravih ogljikovih hidratov in nekaj sladkega oz. vitaminskega. Pogosto rečem, da takšen zajtrk jedo bratje Prevc in Luka Dončić in otroci si želijo imeti zdrav zgled. Imamo tudi temo Pika Nogavička čuva svoja ledvička, ki povezuje gibanje, pomen pitja vode in pravilnega oblačenja, pa temo Moj prijatelj se je poškodoval, ki se nanaša na prvo pomoč. Pri teh vsebinah gre poleg zdravstveno-vzgojnega osveščanja tudi za zmanjševanje strahu pred ustanovo, ambulanto, naj bo to v primeru nesreče ali bolezni. Tako se je pokazala potreba po obiskih otrok iz vrtca pri zobozdravnici Mateji Zidarič in obisk reševalne postaje. Ves čas pa si želim povezovanja s starši, starimi starši z namenom približanja presejalnih programov SVIT, ZORA in DORA.
Ali teh vsebin po vašem mnenju manjka v rednih učnih načrtih?
Ja, zelo malo jih je. Kot zdravstvena oseba pridem kot gost in dobim neko težo, zato lahko vsebino razložim čisto drugače kot pedagog. Nisem vsak dan z njimi in je to zanje bolj zanimivo. Dodala bi še, da sem se pri vseh teh dejavnostih dotikala tudi ranljivih skupin. Vse vsebine za vrtičkarje smo denimo izvedli tudi v romskem vrtcu. Vrtec Krško je imel v predkoronskem času tudi cicibanove urice za otroke tujcev, ki so se septembra vpisali v vrtec, tudi tam sem sodelovala. To se mi zdi zelo pomembno, saj mi stiki z ranljivo populacijo oplemenitijo delo.
Imate morda kakšno anekdoto ali opažanje s teh gostovanj v šolah in vrtcih?
Ne vem, kaj bi izpostavila, nisem o tem razmišljala … Otroci se zelo bojijo za svoje starše. Ko rečem, da kajenje in alkohol nista zdrava, so zelo zaskrbljeni in bi radi to spremenili. Vrtičkarji me prepoznavajo, ko se recimo srečamo v zdravstvenem domu in se pozdravimo. Pravi mamica: ‘A ti poznaš to gospo? Ja, poznam to teto, to je Romana, ki pride k nam v vrtec.’ Sem prepoznavna in najbrž asociiram na umivanje rok in te stvari, zato mislim, da me imajo starši kar dovolj (smeh).
Opravljali ste tudi vlogo zastopnice pacientovih pravic na področju duševnega zdravja. S kakšnimi težavami, pritožbami so se ljudje najpogosteje obračali na vas?
Zastopnik varuje pravice, interese in koristi na oddelkih pod posebnim nadzorom psihiatričnih bolnišnic ter varovanem oddelku socialnovarstvenih zavodov in domov za starejše ter v nadzorovani obravnavi. Večinoma sem se srečevala z osebami, ki jim je sodišče določilo obvezno zdravljenje. Oseba je ob sprejemu informirana o pravici do zastopnika s strani sprejemnega psihiatra. Vsak dobi tudi zloženko, na kateri so zabeležene telefonske številke zastopnikov, ki delujejo v ustanovi. Osebo mora zastopnik obiskati v 24 urah po prejemu klica, takrat dobimo pooblastilo za naloge, ki jih oseba pričakuje od nas. Zelo pomembno je, da smo iskreni, ne dajemo lažnih obljub, ves čas delujemo spoštljivo ter upoštevamo duševno in telesno celovitost osebe. V ustanovo prihajamo od zunaj, nismo zaposleni na teh oddelkih, to nam daje možnost zaupanja. Zelo pomembna naloga zastopnika je pravica vpogleda v evidenco o omejevanju gibanja oz. fiksacije s pasovi, ki jih dovoljuje zakon. Najpogostejše želje osebe so želja po gibanju, sprehodih, potreba po telefonu, pregled elektronske pošte, želja po spremembi terapije, pa seveda vprašanje, kdaj grem domov … Pritožbe so bile tudi čez zaposlene in pošteno je bilo informacijo deliti z nadrejenimi.
Delate v okviru Zdravstveno-vzgojnega centra ZD Krško, ki se bo letos preselil v nove prostore. Kaj bodo s tem pridobili zaposleni in kaj pacienti-uporabniki?
Novi večji prostori, predvsem pa dejstvo, da bo imel vsak zaposleni svoj prostor, v katerem bo lahko izvajal individualno svetovanje, meritve … To bo pripomoglo k lažjemu načrtovanju pri naročanju, večji zasebnosti in seveda h kvalitetnejšemu izkoriščanju pacientovega časa. Upam, da bodo pacienti – uporabniki prepoznali storitve kot dobre za ohranjanje oz. povrnitev zdravja. Storitev je v paketu osnovnega zdravstvenega zavarovanja in upajmo, da se jih bodo z veseljem udeleževali, tako delavnic kot tudi individualnih srečanj. Za svoje zdravje smo v veliki meri odgovorni sami.
Že dolgo ste v poklicu medicinske sestre, kako se je skozi desetletja spremenilo vaše delo, odnos medicinska sestra-zdravnik?
Minilo je več kot deset let, odkar ne delam več v timu z zdravnikom. Moje izkušnje in spomini na tisti čas so lepi. Rada se spominjam pogovorov z zdravniki o posamezni diagnozi, posameznem stanju, kaj to pomeni, kakšno bo zdravljenje, kaj sledi … Moje delo je strokovno samostojno. Vedno se po nasvete lahko obrnem na pediatre, če je treba, strokovno nam stoji ob strani tudi NIJZ. Odnos sestra-zdravnik danes bi težko ocenila, saj v zadnjem obdobju nisem na takšnem delovnem mestu, da bi ga lahko sodila. So pa bile medicinske sestre včasih bolj cenjene, ne samo s strani zdravnikov, temveč tudi pacientov. Bilo je vzajemno spoštovanje. Zdravnik je bil avtoriteta, sestra suverena pri svojem delu in vse skupaj je dajalo pacientu varnost in seveda spoštovanje. Imela sem srečo, da sem delala z generacijo zdravnikov ‘stare šole’ in je bila komunikacija obojestransko enakovredna.
V (post)koronskem času smo večkrat slišali ali prebrali o nespoštovanju medicinskih sester, da pacienti svoje stiske pogosto izražajo z verbalnimi pa tudi fizičnimi napadi, imate kaj izkušenj s tem?
Ja, kolegico je udaril gospod, ki je pripeljal ženo na odvzem brisa. Ta incident smo dokumentirali, prijavili policiji itn. Verbalni napadi so bili vsakodnevni in po večkrat na dan, nekako si se moral zaščititi, da si lahko delal, saj si delal le po navodilih. Ljudje so vso jezo in bes usmerili na sestro, ki je jemala brise. To je bilo izredno naporno in se ob tem opravičujem za nerodnosti … Ob strani smo si stale same izvajalke brisov, se pravi izvajalke zdravstvene vzgoje in referenčne sestre, saj je bilo to ekipno delo in dokazale smo, da zmoremo. Mogoče bi ravno me bile na drugem področju bolj koristne, morda bi lahko šle v šole, vrtce … Kakorkoli, tako je bilo in recimo, da je bilo tako najbolje.
Kako pa je po koroni, so se te stvari kaj umirile?
Čas epidemije bo ostal z nami še nekaj časa. Stvari se bodo počasi vrnile v stare tirnice, strah, nemoč pa bosta izginjala. Jaz delam z učitelji in vzgojitelji, to so topli, razgledani ljudje in odnose z njimi imam dobre. Če pa bi vprašali, kakšno je delo v ambulantah, moramo reči, da je na sestrah velik pritisk – telefoni, ogromno administracije, trkanje na vrata … in zagotovo kolegice čutijo neko nemoč. Dan medicinski sester je lahko povod za razmislek o našem delu.
Veliko se govori o preobremenjenosti zdravstvenega osebja in pomanjkanju kadra v zdravstvu. Zakaj, menite, se mladi ne odločajo več toliko za te poklice?
Starši so mlade naučili, da so vrednota materialne dobrine, se pravi, da dobiš plačo, ki ti omogoča počitek, izlete, dopust, dobro stanovanje ali hišo ipd. Vrednota je dobra ocena, ne pa biti prijazen, empatičen … Ker so na primarni ravni zdravstva plače v zdravstveni negi zelo slabe, to nezanimanje izhaja iz tega. Ko so razpisi, gredo raje delat drugam, npr. v trgovino, v tovarno za tekoči trak. Z zdravstvenim poklicem je tako, da ga nosiš domov, čeprav o njem ne govoriš, o njem razmišljaš, ne moreš zakleniti pisarne in reči, da si končal, to je 24-urni poklic.
V začetku leta ste za delo na področju zdravstvene vzgoje in oskrbe duševnih bolnikov prejeli srebrni znak oz. najvišje priznanje novomeškega društva medicinskih sester, kakšen pomen pripisujete temu priznanju?
Nikoli si nisem dovolila upati, da bom kdaj dobila tako veliko odlikovanje. Še toliko več mi pomeni, ker so me prepoznale najožje sodelavke. Vodja ZVC Helena Žulič je to predlagala ostalim kolegicam ter so spisale in poslale predlog v Novo mesto, tam pa so se odločili, da ga sprejmejo. Lahko ti veliko pomeni, če ti kdo na cesti reče, da si prijazen ali da dobro delaš, povsem drugače pa je, če pride to iz kolektiva. Nisem vedela za to in sem bila zelo presenečena, to je dober občutek.
Kako najraje preživljate prosti čas in kaj vas izven službenega časa najbolj osrečuje?
Če bom rekla, da so vse dejavnosti, ki jih imam ob službi, moji hobiji, bo morda zgledalo, da delam to z levo roko. Moje življenje se je spremenilo s prihodom na svet mojega prvega vnuka, ki se mu je v lanskem letu pridružila še sestrica. Uživam v igri z njima, branju pravljic in se veselim vsakega trenutka, ko smo skupaj.
Peter Pavlovič
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
