Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Z odraščanjem se spreminjajo naše potrebe in želje po samostojnosti, vključenosti v družbo, delo in življenje na sploh. To velja tudi za osebe, ki živijo s takšnimi ali drugačnimi ovirami, saj si tudi one želijo, da bi bile čim bolj samostojne, dejavne in vključene v različna področja življenja, enako si zanje želijo tudi njihovi starši oz. skrbniki ter strokovne službe, ki sodelujejo z njimi. Na podlagi tega zavedanja so se v okviru pilotnega projekta v enotedenskem samostojnem bivanju s podporo v hiši na Vidmu preizkusili štirje fantje s statusom invalida, učenci OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.
Učenci, ki so vključeni v posebni program na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško, se imajo možnost izobraževati do 26. leta, potem »izpadejo« iz sistema, ki jim je nudil tako izobraževanje kot socialno vključenost. »Njihovo izobraževanje je razdeljeno na stopnje in predvsem na zadnjih dveh stopnjah, 5. in 6., je poudarek na tem, da čim bolj utrjujejo in nadgrajujejo že pridobljena znanja ter da jih čim bolj uporabljajo v dejanskih življenjskih situacijah,« pravi ravnateljica krške šole dr. Barbara Smolej Fritz, zato že nekaj let sodelujejo z različnimi ustanovami v našem okolju, kamor hodijo njihovi učenci na prakso – ne v smislu enkratnega obiska, ampak se tedensko ali v sklopih vključujejo v njihovo delo.
Sami so si pripravljali hrano …
Tovrstno sodelovanje imajo vzpostavljeno z Valvasorjevo knjižnico in Kulturnim domom Krško, vrtcem v OŠ Adama Bohoriča Brestanica, po novem pa še s Centrom za socialno delo Posavje in Pekarno Kruhek. »Naša osnovna usmeritev je takšna, da morajo na eni strani učenci dobiti nove izkušnje in se uriti v različnih veščinah, na drugi strani pa želimo, da tudi te ustanove nekaj pridobijo oz. da naši učenci aktivno prispevajo k njihovi dobrobiti,« še dodaja. S tem želijo vzpostaviti delovna okolja, v katera se bodo njihovi učenci po končanem šolanju morda vključili: »Dejansko želimo v družbi ustvariti prepričanje, da tudi osebe s posebnimi potrebami lahko aktivno prispevajo in opravijo del dela, ki bi ga sicer moral opraviti nekdo drug.«
… in poskrbeli tudi za veseljo vzdušje v hiši.
Vsakdanjik, kot ga imamo ljudje brez ovir
Iz želje po nadgradnji oz. koraku k njihovi čim večji samostojnosti tudi po tem, ko bodo zaključili šolanje, je nastal projekt Bivanje s podporo, ki je rezultat sodelovanja štirih mladostnikov, njihovih staršev, OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško, Centra za socialno delo Posavje in Varstveno delovnega centra Zagorje. Kot pravi Sonja Žugič, koordinatorka invalidskega varstva na Centru za socialno delo Posavje, je država v zadnjih letih sprejela na področju oseb z ovirami dva pomembna zakona, ki sta med drugim namenjena tudi temu, da bi se osebe z različnimi ovirami lahko čim bolj samostojno in polnovredno vključevale v družbo. »Osebe s priznanim statusom invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov lahko po tem zakonu uveljavijo pravico do storitev socialnega vključevanja, s katerimi si pridobijo podporo, ki mu omogoči čim bolj samostojno življenje in vključevanje v življenje. Konkretno to pomeni, da imajo fantje v okviru samostojnega bivanja s strani podpornih oseb podporo pri opravilih, ki jih sami povsem ne zmorejo, kot na primer razpolaganje z denarjem, spremstvo na aktivnost, kuhanje …,« je pojasnila. Takšno podporo so v okviru projekta koristili trije fantje, medtem ko ima en fant zagotovljeno podporo osebne asistence, do katere pravico uveljavlja po Zakonu o osebni asistenci. »Poskusili smo njihov vsakdanjik čim bolj približati življenju, ki ga živimo ljudje brez ovir – da zjutraj vstaneš, greš v službo, nato pripraviš kosilo, se ukvarjaš s prostočasnimi aktivnostmi itd. Prve izkušnje so pozitivne in so se res dobro znašli,« poudarja koordinatorka.
Naloge so si razdelili
V projekt so vključeni štirje fantje v prvi polovici 20. let. Izbrali so tiste, za katere so skupaj s starši ocenili, da so motivirani in zmožni za relativno samostojno bivanje oz. bivanje z minimalno podporo. 24-letni Maj Režman iz Sel pri Dobovi je povedal, da so vstajali med šesto in pol sedmo uro, se uredili in pojedli zajtrk, nato so odšli vsak v svojo službo (on v Valvasorjevo knjižnico), po deseti uri so se vrnili v skupno bivališče, si malo odpočili in zatem skuhali kosilo. Po popoldanskem počitku so šli v trgovino nabavit hrano za naslednji dan, zvečer pa še na kakšen sladoled in sprehod po mestu. Naloge so si razdelili, Maj je bil denimo zadolžen za jutranje bujenje in skrbel za hišno blagajno. Pri tem sta jima kot podporni osebi pomagali Ana in Jerneja, sicer pa so bili od večera do jutra v hiši sami. Na vprašanje, ali bi si tudi kasneje želel živeti v takšni skupnosti, je odgovoril pritrdilno: »Ja, to bi šlo, če bi si med sabo pomagali.« Za dobro vzdušje v hiši je bil zadolžen prav tako 24-letni Tomaž Zupančič s Senovega, med drugim tudi z igranjem na harmoniko, ki se ga je naučil pri Toniju Sotošku. »Imamo se lepo, pomagamo drug drugemu, sami pripravljamo obroke,« je dejal ljubitelj glasbe, ki rad sodeluje tudi pri urejanju okolice hiše. V službo hodi v brestaniški vrtec, kjer pomaga pri varstvu otrok in igri z njimi, sicer pa se tudi njemu takšno življenje zdi sprejemljiva možnost v prihodnosti. Zadovoljstvo z bivanjem v družbi prijateljev je izrazil tudi 24-letni Miha Pavkovič z Arta, ki je bil zadolžen zlasti za pospravljanje in čiščenje, v službo pa hodi na CSD Posavje, kjer pomaga pri pisarniških opravilih. Najmlajši med četverico je bil 22-letni Jan Šlogar z Loga pri Sevnici, ki ima edini med njimi osebno asistentko. V službo hodi delat v Pekarno Kruhek, kjer pomaga pri peki, pakiranju itd., za pripravo hrane pa je bil zadolžen tudi v hiši. Tudi njemu se ideja o skupnem bivanju v takšni skupnosti ne zdi nemogoča.
Preizkus tudi za starše
Čeprav fantje niso bili prvič ‘iztrgani’ iz domačega okolja, saj se v okviru šolanja vsako udeležujejo šole samostojnega življenja, je to zanje prva preizkušnja malo bolj samostojnega bivanja. Poleg zanje je bil to velik ‘preizkusni kamen’ tudi za njihove starše, ki so jih prvič za dlje časa izpustili izpod svojega okrilja, kar v primeru otrok s posebnimi potrebami ni najlažje. »Zdaj dobivamo osnovo, da vemo, na kaj moramo biti naslednjič, ko bomo nadaljevali s tem projektom – in vsekakor bomo nadaljevali –, pozorni,« pravi Sonja Žugič. Pri tem bo treba najti tudi dovolj podpornih oseb, kar je lahko praktično kdorkoli (upokojenci, študentje …), ki opravi ustrezno usposabljanje, da se ozavesti o svoji vlogi. Barbara Smolej Fritz dodaja, da kljub zakonski podlagi za samostojno bivanje oseb z ovirami ni razvitih praks oz. še največ na tem dela VDC Zasavje, kjer so tudi sodelovali pri pripravi zakonodaje, zato so se povezali z njimi. »Mislim, da so nam dali kar velika krila, da tudi v našem okolju glede tega naredimo korak naprej,« je poudarila, medtem ko je Tomaž že zaigral na harmoniko, Jan in Miha pa sta ob tem zabrenkala na kitari.
P. P.
Članek je bil objavljen v zadnji številki posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
