Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Tokrat ne bom veliko pisal, ampak bom zgolj povzel del odločbe Fursa (april 2025), s katero je Furs obdavčil prodajo lastnega poslovnega deleža in to kljub temu, da je šlo le za eno prodajo in kljub temu, da je bila prodaja izvedena v letu 2022, ko se prodaje lastnega poslovnega deleža niso obdavčevale kot dividenda. Furs v odločbi zapiše:

»Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini – Zdoh-2AA je bila ponovno dodana 6. točka četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini, ki pravi, da se kot dividende obdavčuje tudi izplačana vrednost delnic in deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic deležev družbe. Tako je veljalo že za davčni leti 2020 in 2021. Leta 2022 pa je bila z ZDoh-2Z določba 6. točke četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini črtana. Kot je že navedeno, pa je bila s spremembo ZDoh-2AA 6. točka ponovno dodana in se kot dividende, tako kot je veljalo že za leti 2020 in 2021, ponovno (od 1.1.2023 dalje) obdavčuje izplačana vrednost lastnih deležev.

 Od 01.01.2023 se prodaja lastnega deleža svojemu podjetju obravnava kot dividenda, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi moral zavezanec za davek od izplačanega zneska v višini 2.000.000,00 EUR obračunati davek po 25% stopnji v znesku 500.000,00 EUR. Družbenik je delež svojemu podjetju prodal dne 16.12.20222, zgolj z namenom, da se je izognil plačilu davčne obveznosti.«

Samo v vednost tistim, ki se ne spomnite več. Ko je leta 2012 prišlo do zvišanja stopnje dohodnine od dohodkov iz kapitala iz 20 % na 25 % (ZUJF, Uradni list RS 40/2012) so si nekateri davčni zavezanci pred iztekom leta 2012 izplačali dividende in jih obdavčili z 20 % dohodnino, ker so vedeli, da bo od 01.01.2013 dalje izplačilo dividend obdavčeno 25 %. Nekateri inšpektorji so nato v začetku leta 2013 želeli te izplačane dividende, ki so bile izplačane decembra 2012, obdavčiti po stopnji 25 %, ki je veljala od 01.01.2013, ker so trdili, da so se davčni zavezanci s tem izognili plačilu davka. Podobno kot je predhodno zapisano glede prodaje lastnega poslovnega deleža.

Zanima me, kako se počutite ob takšnem tolmačenju davčnih predpisov? A je to res potrebno?

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Do pred kratkim sem bil prepričan, da moramo davkoplačevalci in seveda tudi Furs spoštovati sodbe oziroma sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Potem pa mi generalni direktor Fursa v svojem dopisu zapiše, da temu ni tako in da se generalni direktor Fursa očitno sam odloča, kdaj in katero sodbo oziroma sklep Vrhovnega sodišča bo Furs spoštoval in katero ne. Njegova odločitev očitno gre v smeri, da Furs ne spoštuje tistih odločitev, ki so ugodne za davčne zavezance. V zadnjem času je bilo izdanih kar nekaj sodb in sklepov Vrhovnega sodišča, ki so bile/i ugodne/i za davčne zavezance. Zato smo vsi upali, da sedaj ne bo več težav in bo Furs spoštoval te sklepe in sodbe. V tem blogu se bom omejil na dve, ta trenutek najbolj aktualni odločitvi Vrhovnega sodišča in to:

• sodbo številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, ki se nanaša na delo samostojnih podjetnikov poameznikov, o čemer sem pisal v mojem blogu številka 251 z dne 25.03.2025 https://simic-partnerji.si/2025/03/25/furs-izgubil-se-pri-samostojnih-podjetnikih-251/ in
• sklep številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev, o čemer sem pisal v mojem blogu številka 240 z dne 04.11.2024 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/

Na podlagi teh dveh odločitev sem pričakoval, da bo Furs spremenil svoj način odločanja in bo spoštoval obe odločitvi Vrhovnega sodišča. Toda to se ni zgodilo.

Prodaja lastnih poslovnih deležev

Pri prodaji lastnih poslovnih deležev, kljub temu, da je šlo za eno prodajo lastnega poslovnega deleža oziroma za en pravni posel, ki je bila izvedena v letu 2022, ko so se prodaje lastnih poslovnih deležev obdavčevale kot prodaja kapitala in ne kot prikrito izplačilo dobička oziroma dividenda, Furs kljub temu v nekaterih primerih še zmeraj odloča v nasprotju z zakonodajo in odločitvijo Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v 16. do 19. točki obrazložitve sklepa številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve). Ob tem pa je poudarilo, da to ne izključuje možnosti, da bo pravni posel nakupa lastnega poslovnega deleža del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju (27. tč. obrazložitve).

18. Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022, kjer je pojasnilo, da sama okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 (23. tč. obrazložitve). Tudi v tej sodbi pa je izpostavilo, da bi določene objektivne okoliščine lahko kazale na to, da je bil navedeni pravni posel del širšega, sicer vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki pa bi lahko pomenil zlorabo predpisov in s tem podlago za zaključek o drugačnem obdavčenju na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP‑2 (25. in 26. tč. obrazložitve).«

Čeprav je navedeni sklep Vrhovnega sodišča jasen in nedvoumen, ga Furs oziroma nekateri inšpektorji Fursa ne spoštujejo in kljub temu izdajajo odločbe, s katerimi prodajo lastnega poslovnega deleža, ki je izvedena kot en pravni posel in to v letu 2022, ko so prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile obdavčene kot dividenda, le-te obdavčujejo kot dividendo. Ob tem o davčnih zavezancev zahtevajo obrazložitve za dejanja, ki niso bila prepovedana. Kot, da bi živeli v državi, kjer pravila ne veljajo, temveč si odvisen od dobre v državnega uradnika. Zato se v tovrstnih primerih utemeljeno zastavlja vprašanje, ali v primeru tovrstnih odločb Fursa, ki jih izdajajo nekateri finančni inšpektorji, ki so pri svojem delu samostojni, ne gre za sum storitve kaznivega dejanja »nevestnega dela v službi«, in to po 258. členu veljavnega Kazenskega zakonika, ki glasi:

»Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.«

Delo samostojnih podjetnikov posameznikov

V zvezi z delom samostojnih podjetnikov posameznikov, ki na podlagi pogodbe opravljajo storitve za več naročnikov, je Furs 21.08.2024 izdal pojasnilo številka DT 061-307/2024-1, ki se nanaša na »Davčna tveganja in nepravilnosti pri pogodbenih razmerjih s samostojnimi podjetniki v zdravstvu«. Utemeljeno se lahko vprašamo zakaj se je Furs odločil samo za davčne preglede v zdravstvu, ne pa tudi v drugih dejavnosti. Tako je Furs začel dokaj veliko število davčnih pregledov pri zdravnikih in medicinskih centrih. Ves čas sem trdil, da so samostojni podjetniki pri svojem delu samostojni in neodvisni.

Na srečo smo v zvezi z delom samostojnih podjetnikov dočakali sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713, ki je potrdilo, da je postopanje Fursa napačno. V jedru sodbe je Vrhovno sodišče zapisalo:

»Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

Nadalje je Vrhovno  sodišče v 16., 18., 23., 24 in 25. točki sodbe zapisalo:

»16. Iz navedenih stališč izhaja, da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi uvodnih (splošnih) določb in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom, da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji sicer ne bi pripadala (neupravičena korist). Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). 

18. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi. 

23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno. 

24. Zakon o delovnih razmerjih namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena). 

25. Iz teh določb izhaja, da je delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene pravne posledice – ne glede obstoja delovnega razmerja v preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni zavezanec nedovoljeno izogniti.«

Poziv Fursu, da naj spoštuje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

Glede na to, da bila 29.01.2025 izdana sodba Vrhovnega sodišča številka X Ips 11/2024, sem 24.02.2025 generalnemu direktorju Fursa poslal dopis, v kateri te sodbe nisem omenjal. V dopisu sem zapisal:

»Finančna uprava Republike Slovenije (Furs) v zadnjih mesecih pospešeno opravlja davčno inšpekcijske nadzore v zasebnih medicinskih centrih in to z namenom obdavčitve dela samostojnih podjetnikov posameznikov (zdravnikov) za te zasebne medicinske centre. Tako opažam, da finančni inšpektorji v davčno inšpekcijskih nadzorih dokazujejo, da so določeni samostojni podjetniki posamezniki (zdravniki), ki so opravljali zdravstvene storitve za različne medicinske centre, te storitve opravljali v odvisnem razmerju, čeprav to ne drži. Določitev odvisnega razmerja je v pristojnosti delovno-pravne zakonodaje in tako je v definicija odvisnega razmerja podana v 213. členu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, v katerem je določeno:

(1) Ekonomsko odvisna oseba je samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev.

 (2) Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika.

Navedeno pomeni, da davčni organ ne more odločati mimo teh določb, ki so primarne za ugotavljanje odvisnega ali neodvisnega razmerja. Res je, da je v tretjem odstavku 35. člena

Zakona o dohodnini določeno:

(3) Za odvisno pogodbeno razmerje se šteje:

 1. delovno razmerje in

2. vsako drugo pogodbeno razmerje, ki glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, načina opravljanja dela ali storitev, plačila za opravljeno delo ali storitev, zagotavljanja sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev in drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo,

toda te določbe pridejo v poštev šele, ko se v skladu z zakonom o delovnih razmerjih ugotovi ali gre za ekonomsko odvisnost oziroma odvisno razmerje.

Zato še enkrat poudarjam, da davčni organ ne more mimo določb zakona o delovnih razmerjih, ki je primaren zakon za ugotavljanje (ne)odvisnega razmerja. Davčni organ nima te pristojnosti. Na podlagi navedenega pričakujem, da bo davčni organ pri izvajanju davčno inšpekcijskih nadzorov, odvisno oziroma neodvisno razmerje ugotavljal po jasnih in nedvoumnih določbah 213. člena veljavnega Zakona o delovnih razmerji.

Poleg tega pa še predlagam, da Generalni finančni urad predlaga vladi, da zaradi neskladnosti določb tretjega odstavka 35. člena Zakona o dohodnini s primarnimi določbami 213. člena Zakonom o delovnih razmerjih, predloži to zadevo v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj ugotovi ali je 80 odstotkov prihodkov od istega naročnika (213. člena Zakona o delovnih razmerjih) nujna predpostavka za ugotavljanje odvisnega razmerja, saj menimo, da gre v konkretnem primeru gre za kršenje Ustave Republike Slovenije.

Na podlagi navedenega me zanima, na podlagi katerega zakona oziroma predpisa davčni organ ugotavlja obstoj odvisnega, če tega ne ugotavlja na podlagi Zakona o delovnih razmerjih in kje je zakonska podlaga za to.«

Dne 21.03.2025 sem prejel dopis/odgovor generalnega direktorja Fursa, ki mi ni odgovoril na moje zastavljena vprašanja, zaradi tega sem mu še isti dan vrnil njegov odgovor in sem ga prosil, da pri pripravi odgovora upoštevajo tudi sodbo Vrhovnega sodišča številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025.

Tako sem v začetku aprila 2005 prejel odgovor generalnega direktorja Fursa Petra Gruma, ki je v svojem odgovoru med drugim zapisal:

»Vrhovno sodišče odloča na podlagi konkretnega primera in ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba na katero se sklicujete, ne pomeni splošnega pravila, temveč je uporaba njenega stališča mogoča le v primerih s podobnimi okoliščinami in ob uporabi istih pravnih podlag, v konkretnem primeru 1. odstavka 37. člena Zakona o dohodnini.«

Na koncu svojega dopisa pa je generalni direktor Fursa še zapisal:

»Na tem mestu želimo izpostaviti, da sodna praksa (tudi V sklep številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev, o čemer sem pisal v mojem rhovnega sodišča) v Republiki Sloveniji, ne glede na morebitne težnje k drugačni ureditvi, ni pravni vir, na katerega je moč opreti izdajo upravne odločbe, oziroma povedano drugače, sodna praksa ne more biti materialna podlaga odločbi izdani v upravnem postopku. Vsekakor pa Finančna uprava RS tekoče spremlja sodno prakso in jo ustrezno upošteva pri svojem delu.«

Ker se nisem strinjal z odgovorom generalnega direktorja Fursa, sem na Vrhovno sodišče Republike Slovenije poslal dopis s prošnjo, da mi odgovorijo, ali Furs mora spoštovati sodbe Vrhovnega sodišča. Ali pa je Fursu prepuščeno, da upošteva le tiste sodbe, ki njemu ustrezajo

Zadnji dan aprila 2025 sem prejel odgovor Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v svojem odgovoru zapisalo:

»O pomenu sodne prakse, dometa precedensa, je veliko napisanega, tako v odločbah Ustavnega sodišča kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter v pravni literaturi.

 Precedenčna vloga Vrhovnega sodišča se ne izčrpa v rešitvi konkretnih primerov, ampak je vloga Vrhovnega sodišča prav v tem, da se ob manjšem številu odločitev začrta in postavi pravno zavezujoča smer odločanja v bodoči sodni in upravni praksi.

 Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije določa, da so vsi pred zakonom enaki. To načelo zavezuje organe državne oblasti, ne samo zakonodajalca in sodišča, temveč tudi izvršno vejo oblasti, da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, razen če obstajajo za razlikovanje razumni in stvarni razlogi (na primer razlogi v 5. točki odločbe ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1802/08-17 z dne 16.12.2009). Ustava Republike Slovenije v 22. členu določa vsakomur enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.«

Tekst 5. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1802/08-17 z dne 16.12.2009 glasi:

»5. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Načelo enakosti je ena od temeljnih ustavnih načel, ki pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). To načelo zavezuje organe državne oblasti – ne samo zakonodajalca, pač pa tudi izvršilno in sodno vejo oblasti – da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, različne pa različno, razen če obstajajo za razlikovanje (oziroma enačenje) razumni in stvarni razlogi. Tudi na področju uporabe prava zato velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oziroma za enako obravnavanje. Sodišča materialnopravnih določb veljavnih predpisov (tudi ratificiranih mednarodnih pogodb) ne smejo razlagati na način, ki je v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji pravico do enakosti pred zakonom večkrat uporabilo kot merilo za presojo izpodbijanih posamičnih aktov.«

Na podlagi vsega do sedaj navedenega je nesporno jasno, da Furs mora spoštovati sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, saj gre pri delu samostojnih podjetnikov posameznikov za svoje naročnike, za identične primere. Prav tako mora spoštovati tudi sklep Vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj na vse to poreče minister za finance in kako minister za finance ocenjuje tovrstno delo generalnega direktorja Fursa.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V blogu številka 238, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«, z dne 25.10.2024, sem zapisal:

»Kot je bilo opaziti, se je v Sloveniji organizirala skupina posameznikov, ki je zoper zdravnike in njihovo popoldansko delo sprožila pravo vojno in v tem razmišljanju jim očitno sledi tudi država in mediji.

Tako je Furs 21.08.2024 izdal pojasnilo številka DT 061-307/2024-1, ki se nanaša na »Davčna tveganja in nepravilnosti pri pogodbenih razmerjih s samostojnimi podjetniki v zdravstvu«. Moja prvo vprašanje je bilo, zakaj se to pojasnilo nanaša samo na samostojne podjetnike v zdravstvu in ne na splošno na vse samostojne podjetnike? Zato me ne bo nihče prepričal, da to pojasnilo ni del borbe proti zdravnikom, ki delajo več, saj so ga objavili sredi največje vojne ministrstva za zdravje in s tem vlade, zoper navedene zdravnike. To je zoper zdravnike, ki so pripravljeni delati več, ob tem nekaj zaslužiti in seveda plačati davke in prispevke.

V šestem odstavku 3. člena ZGD-1 je določeno, da je samostojni podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Status podjetnika je podrobneje urejen v 71. do 75. členu ZGD-1. V prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da je gospodarska pobuda svobodna. Torej, zakaj potem groziti le eni dejavnosti v Sloveniji.

Furs je v svojem pojasnilu med drugim zapisal:

»Finančna uprava razpolaga s podatki, iz katerih izhaja, da številni zdravniki, ki so sicer v delovnem razmerju pri različnih delodajalcih (najpogosteje javnih zavodih), opravljajo dejavnost s področja zdravstva kot samostojni podjetniki tudi pri drugih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Glede na ugotovljeno vas želimo obvestiti o nekaterih ključnih vidikih samostojnosti in neodvisnosti pri opravljanju dejavnosti. Zdravniki, ki delujejo v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika in ustanove oziroma druge samostojne pravne osebe, morajo poznati zakonska določila, ki urejajo to področje.

Opozoriti je treba, da odvisno razmerje ni zgolj razmerje, ki izpolnjuje elemente delovnega razmerja, temveč tudi vsako drugo pogodbeno razmerje, ki skladno z drugim odstavkom 35. člena zakona o dohodnini – Zdoh-2 kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo in se presoja v zvezi z naslednjimi elementi:

• glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela in storitev,
• načina opravljanja dela in storitev,
• prevzema poslovnih in finančnih tveganj,
• prevzemanja odgovornosti za opravljeno delo,
• plačilo za opravljeno delo ali storitev,
• zagotavljanje sredstev in pogojev za opravljanje dela in storitev in
• drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca.

V okviru doseganja dohodka iz dejavnosti se presojata neodvisnost in samostojnost kot elementa opravljanja podjetniške, kmetijske ali poklicne dejavnosti skladno s 46. členom ZDoh-2. Za dohodek iz dejavnosti po poglavju III.3. ZDoh-2 se skladno s 46. členom tega zakona šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti.«

Nato pa v naslednjem odstavku Furs zagrozi vsem tistim, ki bodo sklepali pogodbe z zdravniki, ki imajo status samostojnega podjetnika in navede, da na tem področju prihaja do nepravilnih opredelitev ter s tem neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti. Ne vem, kako lahko prihaja do neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti, če je status samostojnega podjetnika predviden z ZGD-1 in če je obdavčitev samostojnega podjetnika urejena v davčnih zakonih. Če postopam v skladu z veljavno zakonodajo, potem ni možno govoriti, da postopam nepravilno.

Vsi primeri, ki jih imam v mislih, ko pri zdravnikih zagovarjam status samostojnega podjetnika, gre za primere, ko zdravnik dela za več naročnikov. Ne poznam primera, da bi zdravnik samostojni podjetnik, ki je redno zaposlen v neki zdravstveni ustanovi (javni ali zasebni) popoldne delal za samo enega naročnika. Če bi zdravnik delal za samo enega naročnika je za naročnika prav gotovo ugodneje, da zdravnika redno zaposli, kot da dela za njega kot samostojni podjetnik.«

Tako se je Furs konec leta 2024 in v začetku letošnjega leta zagnal v davčne preglede zasebnih medicinskih centrov, ki so imeli sklenjene pogodbe z zdravniki, ki so imeli status samostojnega podjetnika. Začetih je bilo kar nekaj davčnih pregledov, sledila so množična zasliševanja zdravstvenega osebja, ki so imeli status samostojnega podjetnika in so delali za navedene medicinske centre. V tej zagnanosti izvajanja davčnih pregledov zasebnih medicinskih centrov, se ne morem znebiti občutka, da gre za naročene davčne preglede, saj se na ta način država najlažje vrši pritiske na zasebne medicinske centre. Očitno ni pomembno, da pacienti pridejo hitro na vrsto in so deležni ustreznega zdravljenja, temveč je pomembno, kdo je močnejši v tej vojni. Zato država svojo moč kaže v obliki davčnih pregledov in nasilnem določanju odvisnega razmerja, čeprav je določbe o odvisnem in neodvisnem razmerju razumeti kot pravico delavca oziroma izvajalca storitev. Če on želi, jo lahko izkoristi. Furs sem opozarjal na moje stališče, da je edino ministrstvo za delo pristojno za ugotavljanje odvisnega ali neodvisnega razmerja in da gre za predhodno vprašanje. Furs mi je gladko odgovoril, da nimam prav.

Sedaj smo tudi v zvezi z delom samostojnih podjetnikov dočakali sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, ki je potrdilo, da je postopanje Fursa napačno. V jedru sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

Tako je sodišče v 16., 18., 23., 24 in 25. točki sodbe zapisalo:

»16. Iz navedenih stališč izhaja, da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi uvodnih (splošnih) določb in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom, da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji sicer ne bi pripadala (neupravičena korist). Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).

 18. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.

23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.

24. Zakon o delovnih razmerjih namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena).

25. Iz teh določb izhaja, da je delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene pravne posledice – ne glede obstoja delovnega razmerja v preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni zavezanec nedovoljeno izogniti.«

Na podlagi predstavljene sodbe lahko zaključimo, da ni nič narobe, če zdravniki, kot samostojni podjetniki, sklenejo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zasebnimi medicinskimi centri. Status samostojnega podjetnika je urejen v zakonu o gospodarskih družbah in pomeni samostojno opravljanje dejavnosti na trgu. Zaradi tega menim, da je nastopil čas, da Furs vsem tistim, pri katerih je izdal sklepe o uvedbi davčnega pregleda, sedaj izda sklepe o ustavitvi postopka, se vsem udeleženim opraviči za nepravilno postopanje ter jim povrne vse stroške, ki so jih imeli zaradi neupravičeno uvedenih davčnih pregledov.

Za konec še moje razmišljanje o tem, da Furs ne sme biti organ, katerega se lahko uporabi ali celo zlorabi za doseganje določenih političnih točk, kot je to danes zatiranje zasebnega zdravstva in kaznovanje pridnih zdravnikov, ki želijo delati več.

Ob vsem tem pa ne morem mimo navedbe ministrice za zdravje, ki je objavljena na https://www.rtvslo.si/zdravje/beovic-moramo-opozoriti-na-verjetne-posledice-zakona-prevolnik-rupel-podrocje-mora-biti-urejeno/740419, ki kaže na namen države na področju zasebnega zdravstva.

»Opozorila o odhodih zdravnikov zaradi uveljavitve predloga novele na ministrstvu jemljejo resno, je ob robu seje DZ-ja medijem povedala ministrica za zdravje. A ob tem vztraja, da mora biti področje urejeno zakonito, ker “se dogajajo napotitve iz javnega v zasebni sektor, kar vemo vsi že dolga leta”.«

Ministrico za zdravje bi vprašal, kako bi ona postopala, če bi bila zdravnica v javni bolnišnici in bi zelo bolnega pacienta naročila na pregled ali poseg čez tri leta. Ta bi jo v joku prosil, če lahko pride prej na vrsto, oziroma naj mu pove, kje bi prišel prej na vrsto, saj ima samo eno življenje, ker ima družino, za katero skrbi in da želi še živeti. Ali bi mu hladno odgovorila, vidimo se čez tri leta, ali pa bi mu povedala, da v tem in tem zasebnem medicinskem centru lahko pride na vrsto v enem tednu. Kaj bi izbrali vi, če bi bili ta pacient?

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Kmalu bodo minila tri leta od kar nam sedanja vlada obljublja davčno reformo. Vse, kar se je zgodilo v tem času, je bila ukinitev za davkoplačevalce dobre davčne reforme prejšnje vlade, nenehne obljube o davčni reformi in napovedana visoka obdavčitev stanovanjskih nepremičnih in stavbnih zemljišč.

Zaradi te pasivnosti na področju davkov, zaradi vedno več fizičnih in pravnih oseb, ki zapuščajo Slovenijo oziroma zaradi primerov, ko pravne osebe sedeže svojih uprav selijo v druge države, sem pripravil predlog možne davčne reforme. Gre za spremembe, ki bi po mojem mnenju pozitivno vplivale na gospodarsko klimo, lahko bi prispevala k dodatni rasti BDP in ob svoji stalnosti bi povrnile zaupanje tujih vlagatelje v stabilno davčno in poslovno okolje v Sloveniji. Moje predloge prestavljam v nadaljevanju.

Dohodnina

Pri dohodnini predlagam naslednje spremembe:

• splošna dohodninska davčna olajšava naj znaša 8.000,00 EUR, namesto sedanje 5.000,00 EUR,
• dohodninska olajšava za zavezance do dopolnjenega 29. leta naj znaša 2.000,00 EUR, namesto sedanjih 1.367,60 EUR,
• dohodninska olajšava za zavezance po dopolnjenem 70. letu naj znaša 2.000,00 EUR, namesto sedanjih 1.578,00 EUR,
• najnižja stopnja dohodnine naj se iz sedanjih 16 % zniža na 10 %,
• najvišja stopnja dohodnine naj se iz sedanjih 50 % zniža na 40 %,
• uvede naj se šesti dohodninski razred za davčno osnovo nad 1.000.000,00 EUR in to z davčno stopnjo 10 %,
• dohodninska lestvica naj izgleda tako:

če znaša neto letna davčna osnova v evrih        nad                            do	znaša dohodnina v evrih
10.000,00	10 %
10.000,00                30,000,00	1.000,00   +   20 %  nad      10.000,00
30.000,00                50.000,00	5.000,00   +   30 % nad       30.000,00
50.000,00                80.000,00	11.000,00   +   35 %  nad      50.000,00
80.000,00           1.000.000,00	21.500,00   +   40 %  nad      80.000,00
1.000.000,00	421.500,00   +   10 %  nad 1.000.000,00

• dohodki iz naslova najemnin naj bodo obdavčeni s stopnjo 15 %,
• dohodki iz naslova kapitalskih dobičkov, obresti, dividende in izvedenih finančnih inštrumentov naj se obdavčijo s stopnjo 20 %,
• udeležba zaposlenih pri dobičku družbe naj se obdavči s stopnjo 25 %, brez kakršnih koli drugih pogojev, omejitev ali shem,
• časovna omejitev za neobdavčene kapitalske dobičke (nepremičnine, deleži, delnice in tudi izvedeni finančni inštrumenti) naj se iz sedanjih 15 oziroma 20 let (pri izvedenih finančnih inštrumentih) zniža na 10 let in to brez stopničastega zmanjševanja obdavčitev vsakih 5 let,
• pri normiranih s.p., ki so obvezno zavarovani na podlagi samozaposlitve najmanj šest mesecev, naj bo meja za normirani s.p. 100.000,00 EUR prihodkov, normirani odhodki naj znašajo 60 % za vseh 100.000,00 EUR in stopnja obdavčitve naj bo 20 %, pri vseh ostalih normiranih s.p. pa naj bo meja na 50.000,00 EUR, normirani odhodki naj znašajo 60 % za vseh 50.000,00 EUR in stopnja obdavčitve 20 %.

Vse ostale zadeve v zakonu o dohodnini naj se ravno tako preverijo in po potrebi dopolnijo oziroma spremenijo.  Prav gotov je spremembe potrebna določba o pokrivanju izgube, ki je sedaj omejena na pet let. Menim, da je to omejitev potrebno ukinit, saj izguba ni ugodnost, temveč ovira v poslovanju, ki je posledica različnih razlogov, na kateri davčni zavezanec praviloma ne more vplivati

Obdavčitev pravnih oseb

 Pri obdavčitvi pravnih oseb predlagam, da se stopnja obdavčitve iz sedanjih 22 % zniža na 15 %, kar je tudi bil končni cilj zadnje velike davčne reforme iz leta 2006. Takrat smo uzakonili postopno znižanje obdavčitve pravnih oseb iz takratnih 25 % na 15 %. Tako se je davčna stopnja postopoma zniževala do 17 %, nato se je najprej zvišala na 19 % in nato na 22 %, kar naj bi veljalo do vključno leta 2028.

Vse ostale zadeve v zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb naj se ravno tako preverijo in po potrebi dopolnijo oziroma spremenijo. Prav gotov je spremembe potrebna določba o pokrivanju izgube, ki je sedaj omejena na pet let. Menim, da je to omejitev potrebno ukinit, saj izguba ni ugodnost, temveč ovira v poslovanju, ki je posledica različnih razlogov, na kateri davčni zavezanec praviloma ne more vplivati

Obdavčitev unovčenja virtualnih valut

Zaradi kompleksnosti ugotavljanja ustvarjenih dobičkov pri nakupu in prodaji virtualnih valut predlagam, da se uporabijo določbe leta 2022 pripravljenega predloga Zakona o debirokratizaciji obdavčitve unovčenja virtualnih valut (ZDUOVV), katerega smo takrat pripravili v Strateškem svetu za debirokratizacijo. Zakon je imel samo 19. členov. Predlagana je bilo, da se davek plačuje od vrednosti unovčenih virtualnih valut, ki je dosežena v davčnem letu. Za unovčenje se je štel priliv na transakcijski račun imetnika virtualne valute. Predvidena je bila 5 % stopnja davka od unovčenega zneska. Za unovčenja do 10.000,00 EUR je bila predvidena oprostitev. V primeru izgube pri unovčenju virtualnih valut bi davčni zavezanec lahko dokazoval izgubo z vložitvijo napovedi.

Ta zakon je prejšnja vlada posredovala državnemu zboru v sprejem, vendar je zmanjkalo časa, sedanja vlada pa je zaključila postopek sprejemanja tega zakona  https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb31OxrJ0SGGMRapLNJjSmUVBHximhr09oVZT4dvdyzoUHFDKgbf6oeK4q0eb1mM90cSGr0CNhYGLgBC5Gx_AQk62Prr-E0xdgxQ5GG8vfJ2hjkphA5_j45zyc508AdHqeAOW1KN6vem1huxyoZDcmmTTucqxLpbp-raOOwzAYXAheM-MqGh1_KaXoFWSfJHRNmmbPHTt5mvYCc9LReA!!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C1257A70003EE6A1C1258870003BF056&db=kon_zak&mandat=IX

 Obdavčitev premoženja

Predlagam, da se premoženje (premično in nepremično) obdavči po stopnji 0,2 %, s tem, da se določi znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve. Predlagam znesek 200.000,00 EUR, ki pa se po opravljenih izračunih lahko zviša na 250.000,00 ali 300.000,00 EUR. Ta davek bi bil prihodek občin.

Z uvedbo zakona o obdavčitvi premoženja bi prenehali veljati predpisi o obdavčitvi nepremičnin z NUSZ, zakon obdavčitev plovil in zakon o davku od premoženja.

 Socialni prispevki

Predlagam, da se pri socialnih prispevkih ne posega v obstoječe stopnje, saj bi to lahko pomenilo zmanjšanje pravic ali pa prenos manjkajočih sredstev iz ostalih vrst davkov. Smiselno bi bilo uvesti omejitev obračunavanja socialnih prispevkov (socialna kapica) tudi za zaposlene. Ta meja naj se določi v višini  najvišje možne zavarovalne osnove, ki pri samozaposlenih trenutno znaša 8.382,22 EUR, kar si lahko ogledate na  https://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/prispevki_za_socialno_varnost/osnove_za_placilo_ter_zneski_prispevkov_za_socialno_varnost/

 Davek na dodano vrednost

Ker se bodo, zaradi predhodno predlaganih znižanj davčnih stopenj, znižali davčni prihodki v državni proračun, predlagam zvišanje stopnje DDV in to splošne stopnje iz sedanjih 22 % na 24 ali 25 % in znižane stopnje 9,5 % na 10,0 %. Ocenjujem, da glede na predlagana znižanja obdavčitve fizičnih osebe, predlagano zvišanje stopnje DDV ne bo imelo negativne posledice na njihove dohodke.

Davčni postopek

Potrebno je posodobiti zakon o davčnem postopku in davčnim zavezancem dodeliti več pravic. Prav tako je potrebno razmisliti ali v zakon o davčnem postopku vnesti določbe o odgovornosti finančnih uradnikov, ki davčnim zavezancem izdajajo nezakonite odločbe o odmeri davka.

Zakon o finančni upravi

V zakonu o finančni upravi je potrebno uvesti odgovornost finančnih uradnikov za nespoštovanje sodb sodišč, kot tudi odgovornost za izdajo nezakonitih odločb. Prav tako je potrebno omejiti mandate direktorjev finančnih uradov na štiri leta, z možnostjo ponovnega imenovanja. Tovrstno ureditev je že sprejela prejšnja vlada, sedanja vlada pa jo je odpravila, kar pomeni, da direktorji finančnih uradov nimajo več mandata.

Glede na reorganizacije pri poslovanju finančne uprave, ko se uvajajo posebni oddelki za specializirana področja dela po posameznih finančnih uradih, gre za tako imenovane  kompetenčne centre. Z uvedbo teh kompetenčnih centrov finančni uradi izgubljajo svoj pomen, saj v svojih sestavi nimajo več vseh funkcij dela, kot so jih imeli prej in s tem v bistvu postajajo izpostave Generalnega finančnega urad.

 Davek na finančne storitve

V zakonu o davku na finančne storitve je potrebno odpraviti večkratno obdavčenje storitve zavarovalnih posrednikov in zastopnikov.

Davčni zakoni

Potrebno je pripraviti nove oziroma prečiščene in preštevilčene tekste davčnih zakonov, saj so vse spremembe v zadnjih letih povzročile nepreglednost pri teh davčnih zakonih.

Predlagam, da se v obdavčitev dediščin in daril ne posega.

Delo upokojencev

Predlagam, da se upokojencem, ki so izpolnili pogoje za upokojitev in želijo delati še naprej, omogoči prejemanje celotne pokojnine, ne pa le sedanjih 40 % (prva tri leta po izpolnitvi pogojev za upokojitev). Prav tako jim je potrebno omogočiti, da so še naprej lahko direktorji v pravnih osebah in da zaradi tega ne izgubijo pokojnine.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Pred nekaj dnevi smo na Linkedinu zasledili zapis samohvale generalnega direktorja Fursa na temo prodaje lastnih poslovnih deležev. Tako je zapisal:

»Zadnje čase sem malo zanemaril Linkedin, tole pa je tema, ki jo moram izpostaviti – odkupi lastnih deležev. 👇

 Za kaj gre? Predstavljajte si, da ima vaša družba dobiček, ki pa si ga nočete izplačati, ker bi od tega plačali 25% davka. Zato se kot družbenik raje dogovorite z družbo (ki jo lastniško in upravljavsko obvladujete), da z denarjem, ki bi si ga sicer izplačali kot dobiček, družba od vas odkupi del lastniškega deleža? Znanstvena fantastika? Družba je lahko lastnik sama sebe? Ja, ZGD to omogoča.

 Z vidika davkov to pomeni, da plačate dohodnino od kapitalskega dobička, kjer stopnja po 15 letih lastništva znaša 0%. Med 0% in 25% je pa kar velika razlika, kajne?

 Vendar to, da je posel formalno z vidika ZGD-ja speljan pravilno, ne pomeni, da se tak posel tudi za davčne namene obravnava tako, če v resnici tak posel nima ekonomske vsebine oz. je umeten konstrukt, kot se je v sklepu X Ips 4/2024 izrazilo Vrhovno sodišče.

 Zakaj zdaj pišem o tem?⁉️

 Ker smo pred nekaj dnevi dobili sodbo Upravnega sodišča, ki je v ponovljenem postopku glede na napotila Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 4/2024 (FURS je na Vrhovno sodišče uspešno vložil revizijo zoper sodbo upravnega sodišča) dopolnilo postopek, zavrnilo tožbo zavezanca in odločilo, da je bil glavni namen transakcij odkupa lastnih deležev in njihovega umika davčni prihranek in da gre zato za davčno zlorabo. 💪

 Sodišče je ugotovilo, da sta družbenika d.o.o.-ja v treh zaporednih letih s to družbo sklenila tri pravne posle odkupa lastnih deležev, s katerimi je družba pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa sta v zameno prejela kupnino iz preteklih nerazporejenih dobičkov družbe. Družbenika sta nato lastne poslovne deleže v naslednjem letu umaknila, s tem pa ponovno dosegla enak delež v družbi, kot je bil pred izvedenim odkupom lastnih deležev.

 V okviru davčnega izogibanja je Upravno sodišče presojalo, ali obstojijo razumni poslovni razlogi za omenjene transakcije ali pa so davčni razlogi glavni namen izvedenih transakcij. Zavezanec je zatrjeval, da so omenjeni pravni posli del postopne likvidacije družbe, česar pa po stališču sodišča ni uspel dokazati. Ekonomski učinek, ki je nastal po izvedbi opisanih pravnih poslov, je tako izplačilo dohodka družbe družbenikoma, katero sta formalno izvedla na način prodaje poslovnega deleža, ter tako dosegla neobdavčeno izplačilo omenjenega dohodka. Zaradi umika poslovnega deleža sta družbenika družbe ohranila svoj poslovni delež v bistveno podobnem delu kot pred izvedbo omenjenih transakcij. Njun položaj do družbe se torej ni spremenil.

 Zavezanec in družbenika so se s tako skrbno oblikovano umetno shemo skušali izogniti plačilu davka v višini 901.963,05 evra.«

Ob tem pa ni zapisal, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve).«

 Zakaj generalni direktor Fursa izpostavlja primer, v katerem je davčni zavezanec opravil tri prodaje lastnega poslovnega deleža, ne navede pa, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 navedlo, da pri eni sami prodaji ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja.

Zakaj je potem generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, ki sedaj davčnim zavezancem, ki so opravili samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža in to v letu 2022, ko te prodaje sploh niso bile obdavčene, izdajo zapisnike, dodatne zapisnike ali odločbe in jim odmerjajo davek? Zakaj generalni direktor Fursa ne spoštuje odločitve Vrhovnega sodišč Republike Slovenije. Preberite še moja bloga številka 204 in 245.

Če grem naprej. Zakaj je generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, da maltretirajo zasebne medicinske centre in njihove pogodbene sodelavce (zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje), ki za te medicinske centre opravljajo storitve kot samostojni podjetniki ali preko svojih pravnih oseb?

O tem sem pisal v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«.

Konec januarja, točneje 29.01.2025, je Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v svoji sodbi opravilna številka X Ips 11/2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/ 2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713 v jedru sodbe zapisalo:

»Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).

Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

V 14. točki navedene sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Vrhovno sodišče je v zvezi z uporabo navedene določbe že poudarilo, da davčni zavezanci niso dolžni poslov voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države, in tudi, da je treba mejo med dopustno davčno optimizacijo in nedovoljenim davčnim izogibanjem ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh okoliščin posameznega primera. Razložilo je, da sklenitev posameznega dopustnega pravnega posla, ki ga je zakonodajalec uredil za uresničitev določenih predvidenih pravnih in ekonomskih posledic, pri čemer te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) tudi nastanejo, sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe predpisov in nedovoljenega davčnega izogibanja. Zato mora presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženemu v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. Sklenitev le enega pravnega posla tako ne more šteti za takšen umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Obdavčenje tudi v tem primeru nastopi ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi ekonomskih dogodkov, ki izhajajo iz tega pravnega posla. Če pa želi zakonodajalec z obdavčitvijo določenega pravnega posla pridobiti davčne prihodke ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje fizičnih in pravnih oseb, mora biti takšna obdavčitev tega pravnega posla izrecno vnaprej določena z zakonom, skladnim z načelom jasnosti in pomenske določnosti (147. člen Ustave).«

Ob tem ne gre prezreti 18. točko sodbe, v kateri je vrhovno sodišče zapisalo:

»Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.«

Vse to sem trdil v davčnih postopkih, ko je Furs inšpiciral zasebne medicinske centre, toda finančni inšpektorji so imeli navodila in vprašanja Generalnega finančnega urada, s katerimi so vršili pritisk na zasebne medicinske centre in njihove pogodbene izvajalce. Še več, zasledil sem primer, ko so nadrejeni vršili tudi pritisk na finančno inšpektorico, ko je želela odločiti tako kot je pravilno. Takšna ravnanja nadrejenih v finančni upravi so nedovoljena in lahko pomenijo tudi storitev kaznivega dejanja. Težko je v nekaj stavkih opisati, kako se je težko boriti proti takšni samovoljni, sploh, ko vidiš, da se finančni inšpektorji zavedajo, da morajo postopati nepravilno. To se ne sme dogajati in zaradi tega bo pristojno ministrstvo za finance moralo ugotoviti, kdo je odgovoren za to početje na Fursu.

Za konec pa ne smemo spregledati še 23. in 31. točko navedene sodbe vrhovnega sodišča, v katerima je vrhovno sodišče zapisalo:

»23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.«

Zakaj potem Furs inšpicira, oziroma maltretira zasebne medicinske centre in njihove pogodbene partnerje. Za to početje Furs ni imel nobene zakonske podlage, kajti če bi jo imel, potem vrhovno sodišče ne bi odločilo tako, kot je. To sem trdil tudi v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače« https://simic-partnerji.si/2024/10/25/zakaj-zdravnike-obdavciti-drugace-238/, to je tri mesece pred odločitvijo vrhovnega sodišča. Moje stališče sem utemeljeval z veljavno zakonodajo in seveda z »zdravo kmečko pametjo«.

Kljub mojim opozorilom je Furs na teren poslal finančne inšpektorje, da so inšpicirali prodaje lastnih poslovnih deležev in to kljub sklepu vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686 iz katerega izhaja, da enkratna prodaja lastnega poslovnega deleža ne more biti predmet obdavčitve.

Prav tako je Furs »poslal na teren« določeno število finančnih inšpektorjev, da inšpicirajo delo samostojnih podjetnikov posameznikov za zasebne medicinske centre, čeprav sem trdil, da tudi za to nima zakonske podlage, kar je sedaj s svojo sodbo potrdilo vrhovno sodišče.

V nadaljevanju vam navajam še nekaj primerov, v katerih je Furs izgubil proti davčnim zavezancem. Kar je zanimivo je dejstvo, da je tudi v teh primerih šlo za identično vodstvo Fursa kot je sedaj.

Do sedaj je bilo davčnim zavezancem vrnjenih že na desetine milijonov evrov davkov in zamudnih obresti. Lahko bi rekel, da je ta številka verjetno že presegla tudi sto milijonov evrov. In kdo bo odgovarjal? Očitno nihče, pa bi moral.

Imamo tudi primer, ko je uradnica v finančnem uradu postopala zakonito in v skladu s sodbo vrhovnega sodišča davčnemu zavezancu izdala zakonito odločbo, finančna inšpektorica, ki pa se želi maščevati določenemu davčnemu zavezancu, ne želi spoštovati te sodbe vrhovnega sodišča in pravnomočne odločbe istega finančnega urada. Še več, sedaj išče načine, kako bi finančni urad, ki je izdal zakonito odločbo, z izrednim pravnim sredstvom odpravil lastno pravnomočno odločbo. Še več, zaradi izdane zakonite odločbe naj bi bila zamenjana vodja sektorja. Sploh si ne predstavljam, kam to vodi in kaj razmišlja direktor tega finančnega urada.

V nadaljevanju objavljam dvanajst primerov iz obdobja od 08.11.2012 do 21.12.2020, v katerih je Furs izgubil davčne postopke uvedene zoper davčne zavezance, in to:

1. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
2. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
3. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
4. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
5. Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
6. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
7. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
9. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
10. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
11. Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).

 Zaradi vsega navedenega vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje veljavne predpise, sodbe vrhovnega sodišča in se kaj nauči iz teh izgubljenih primerov. Maščevalnost ni prava rešitev. Še posebej pa vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje določbe 6. člena (načelo sorazmernosti) veljavnega zakona o davčnem postopku, ki glasi:

»(1) Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

 (2) Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Današnji oblačen in občasno deževni dan je kot naročen za pisarniško delo. Tako sem tudi danes začel zelo zgodaj z delom in tako kot vsak dan malo čez sedmo uro sem prejel seznam objav, v katerih je navedeno moje ime. Tako sem zasledil zapis »Petkove centrifuge« na Valu 202, Radia Slovenija, v katerem je bilo omenjeno moje ime. Petkova centrifuga je imela, tako izhaja iz zapisa objave, naslov »Ker ne morem molčati«. Tako je voditelj g. Luka Hvalc, to izhaja iz zapisa, saj ne poslušam Radia Slovenija in praviloma ne gledam TV Slovenija, čeprav naročnino redno plačujem, saj je to zakonska obveza, med drugim povedal:

»A z Vučićem je vedno dobro shajala tudi Janševa vlada, SDS. Med svojim zadnjim mandatom v času pandemije koronavirusa je za direktorja slovenske finančne uprave imenovala Ivana Simiča, ta je bil med drugim leta 2013 tudi že direktor srbske davčne uprave. Trenutno pa predvsem biznisira in nasprotuje morebitnemu nepremičninskemu davku v Sloveniji.«

Ne vem zakaj me je vključil v svojo zgodbo, saj mene v Srbijo ni povabil Aleksandar Vučić, temveč takratni finančni minister Republike Srbije Mlađan Dinkić, ki je v takratni vladi, katere predsednik je bil Ivica Dačić in ne Aleksandar Vučić, opravljal funkcijo finančnega ministra in to približno eno leto.

Pravilen komentar voditelja Luke Hvalca, če je že omenjal mene in mojo funkcijo v Srbiji, bi moral biti:

»Ivan Simič je bil v času od januarja 2006 do julija 2008 generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije. V tem času je davčna uprava uvedla veliko poenostavitev med katerim je bila največja uvedba informativnega izračuna dohodnine. To pomeni, da več kot enemu milijonu dohodninskih davčnih zavezancev ni bilo potrebno vlagati dohodninskih napovedi. Poleg tega je bila v tistem času ukinjena obveznost plačevanja upravne takse v davčnih postopkih, uvedena je bila virtualna davčna asistentka, ki je odgovarjala na vprašanja davčnih zavezancev, spremenjen je bil odnos zaposlenih v finančni upravi do davkoplačevalcev, da so lahko davkoplačevalci poslovali v miru in brez strahu, da bi jih kdo nezakonito obdavčil. Znižali so se davki in poenostavili so se davčni postopki.

 Po odhodu iz davčne uprave se je vrnil v svoje davčno svetovalno podjetje, katerega je ustanovil junija 1989 in se je ukvarjal z davčnim svetovanje. Julija 2012 je prejel poziv takratnega finančnega ministra Republike Srbije g. Mlađana Dinkića, ki je iskal svetovalca za področje davkov. Slišal je, da je Ivan Simič na tem področju naredil največ pri modernizaciji davčne uprave. Zaradi tega ga je poklical v Beograd in po razgovoru je Ivan Simič postal njegov svetovalec. Ker pa odgovorni v Davčni upravi Republike Srbije niso upali uvesti sprememb, ki jih je predlagal Ivan Simič, je Ivan Simič 01.02.2013 postal v.d. direktorja njihove davčne uprave. V enajstih mesecih, kolikor je vodil njihovo davčno upravo s 6.500 zaposlenimi, so vsem zaposlenim zamenjali računalnike in postavili sodoben računski center, kar je bila osnova za uvedbo sprememb. Tako je bila uresničena ideja Ivana Simiča, da se uvede en obrazec za vse vse dohodke fizičnih oseb in en vplačni račun za vse davke in prispevke od izplačanih dohodkov. Vse to se je prej opravljalo ročno, od 01.01.2014 pa le elektronsko. Prav tako je pospešeno elektronsko poslovanje na podorčju DDV in spremenil se je odnos davčne uprave do davkoplačevalcev. Za svoje enajstmesečno delo in vodenje Davčne uprave Republike Srbije je konec decembra 2013 prejel naziv reformator leta v srbski državni upravi na področju “rukovodilac regulatornog tela“, kar lahko preberete na spletni strani RTV Srbija: https://rtv.rs/sr_lat/drustvo/radulovic-i-simic-reformatori-godine_448706.html in si lahko ogledate na https://www.youtube.com/watch?v=wJaqHBLpZGY

 Naslednji dan po prejemu nagrade je Ivan Simič odstopil s funkcije v.d. direktorja Davčne uprave Republike Srbije in se je vrnil v Slovenijo, kjer je nadaljeval z delom, v svojem davčno svetovalnem podjetju do 01.06.2021, ko je, na poziv takratnega finančnega ministra g. Andreja Širclja, ponovno postal direktor Finančne uprave Republike Slovenije in jo je vodil do 09.06.2022. Odstopno izjavo je podal tistega dne, ko je bila imenovana sedanja vlada.

 Dvakrat je vodil tudi IOTA – Evropsko združenje davčnih uprav in to od junija 2007 do julija 2008 in junija 2013 do decembra 2013.«

Mnogi me sprašujejo zakaj nisem, v skladu z Zakonom o medijih, zahteval objavo popravka. Moj odgovor je, da je zahtevati objavo popravka izguba časa in poniževanje samega sebe. Praviloma mediji ne želijo objaviti popravek ali pa zavlačujejo z objavo popravka. Potem jih moraš tožiti in celotna zadeva se samo zavleče. RTV Slovenija mi je že zavrnil objavo popravka in zato ne vidim razloga, da bi zahteval objavo popravka, sploh pa ne ob današnji dosegljivosti informacij na družbenih omrežjih. Več kot 15 let sem doživljaj medijske linče in bral neresnice, ki so jih o meni objavljali mediji, vlagal se zahteve za objave popravkov in le malo so jih objavili, vlagal sem tožbe, podpisoval sporazume s toženimi, izgubil sem mesece ali leta na dokazovanju, da mediji lažejo in danes še zmeraj najdete posameznike, ki bodo o meni trdili tisto, kar so jim posredovali mediji, čeprav to ni res in čeprav me ne poznajo. Ljudje so pač takšni. Zato je najbolje takoj reagirati na spletu.

Še zaključek:

“Nepremičninskemu davku ne nasprotujem, saj ga že imamo in to dva. Nasprotujem pa temu, da se z nepremičniskim davkom obdavčujejo le izbrani posamezniki, da je ta davek prihodek državnega proračuna in ne občinskega, da se potem pobrani davek preko zvišane splošne dohodninske olajšave razdeli dohodninskim davčnim zavezancem in da še naprej ostane obdavčitev z NUSZ.”

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Po enodnevni razpravi, pripombah mnogih na družabnih omrežjih in prespani noči sem pripravil popravljen predlog, ki zajema le obdavčitev nepremičnin. Kot vemo je vlada predstavila izhodišča za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč. Tako je vlada predvidela:

• da se bodo obdavčevale le stanovanjske nepremičnine po stopnji 1,45 %, s katerim naj bi pobrali 600 milijonov evrov, ki bo vplačan v državni proračun in bo nato namenjen za zvišanje neto plač zaposlenih,
• da bo odpravljen davek od premoženja (leta 2023 je bilo plačanega 9.587.346,00 EUR),
• da se bo še naprej plačeval NUSZ (v letu 2023 je bilo plačanega 272.240.321,00 EUR), ki pripada občinam.

Sam sem zaradi nestrinjanja s tem, da se obdavčijo le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča, kar je za mene nepošteno do lastnikov teh nepremičnin, pripravil predlog za obdavčitev tudi drugega premoženja. V tem času sem prejel veliko upravičenih pripomb, ki jih moram upoštevati. V svojem današnjem predlogu sem tako ohranil obdavčitev nepremičnin, izločil pa se obdavčitev ostalega premoženja. Tako bi bile predmet obdavčitve:

• stanovanjske in poslovne nepremičnine (stavbe oziroma deli stavb) in stavbna zemljišča,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Vodna plovila so še naprej predmet obdavčitve po Zakonu o davku na vodna plovila (ZDVP).

Izhodišča za obdavčitev nepremičnin pa so naslednja:

• zamenja se obstoječa obdavčitev stanovanjskih in poslovnih nepremičnin ter stavbnih zemljišč, ki so obdavčene z NUSZ in davkom od premoženja, z novim davkom na nepremičnine,
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je še zmeraj 200.000,00 EUR, ki pa se po izvedbi konkretnih izračunov lahko korigira,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR ali drugi določeni znesek, se obdavči po stopnji 0,2 % (ne več 0,3 %), kar je sedemkrat manj kot predlaga vlada,
• pri poslovnih nepremičninah se lahko uporabi drugačna stopnja, na primer 0,3 %, kar prepuščam strokovnjakom, ki bodo opravili izračune,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehata veljati do sedanji obdavčitvi nepremičnega premoženja z NUSZ in davkom od premoženja,
• pobrani davek je prihodek občinskih proračunov in ne državnega proračuna.

Vsem, ki ste sodelovali v razpravi in ste podali svoje predloge, se zahvaljujem za vse podane pripombe oziroma predloge in vas prosim, da analizirate moj sedanji, to je popravljeni predlog in podate vaše mnenje. Hvala vam.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V zadnjem mesecu se je v Sloveniji razvila velika razprava o davku od premoženja oziroma o davku na nepremičnine, saj je vlada predstavila izhodišča za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč. Tako je vlada predvidela:

• da se bodo obdavčevale le stanovanjske nepremičnine po stopnji 1,45 %, s katerim naj bi pobrali 600 milijonov evrov, ki bo vplačan v državni proračun in bo nato namenjen za zvišanje neto plač zaposlenih,
• da bo odpravljen davek od premoženja (leta 2023 je bilo plačanega le 9.587.346,00 EUR),
• da se bo še naprej plačeval NUSZ (v letu 2023 je bilo plačanega 272.240.321,00 EUR), ki pripada občinam.

Sam sem zaradi nestrinjanja s tem, da se obdavčijo le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča, kar je za mene nepošteno do lastnikov teh nepremičnin, pripravil predlog za obdavčitev tudi drugega premoženja. Če država želi obdavčiti premoženje posameznikov, potem je edino pravilno, da obdavči vse premoženje in ne le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča. Tako po moje mora biti predmet obdavčitve celotno premoženje posameznikov, in to:

• vse nepremične,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Naštel sem le nekatere oblike premoženja in dopuščam možnost, da v današnjih digitalnih časih obstajajo še kakšne druge oblike premoženja. Moja izhodišča za obdavčitev premoženja so naslednja:

• uvede se obdavčitev premoženja (vsega prej naštetega),
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je, da je to 200.000,00 EUR, kar se lahko tudi zviša,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR ali drugi določeni znesek, se obdavči po stopnji 0,3 %, kar je petkrat manj kot predlaga vlada,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehajo veljati vse do sedanje obdavčitve premoženja, kot so NUSZ, davek od premoženja, davek na plovila in drugi oblike obdavčitve premoženja,
• pobrani davek je prihodek občinskih proračunov in ne državnega proračuna.

Po predstavitvi tega predloga sem prejel nekaj pohval za moj predlog, še več pa je bilo kritik. V glavnem mi kritiki očitajo, da uvajam novi davek, kar ni res, ker ta davek že imamo. Več kot očitno je, da kritiki mojega predloga ne vedo, da že sedaj plačujemo dva davka zaradi lastništva nepremičnin, in to:

• NUSZ – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki se plačuje od stanovanjskih in poslovnih stavb, katerega ugotavljanje in odmera sta določena v občinskih odlokih in
• davek od premoženja, ki je bil urejen v Zakonu o davkih občanov (Uradni listi SRS, številka 36/88) in se plačuje za stavbe, dele stavbe, stanovanja, garaže in za prostore za počitek in rekreacijo.

Najhuje od vsega je dejstvo, da kritiki mojega predloga nenehno poudarjajo, da želim obdavčiti denar v bankah, deleže v gospodarskih družbah, naložbe v plemenite kovine in podobno. Ne zanima jih, da je moja stopnja obdavčitve, ki zanaša 0,3 %, petkrat nižja od tiste, ki jo predlaga vlada v svojem izhodišču obdavčitve premoženja in da jaz predlagam, da se obdavči vso premoženje, saj ne vidim logike v tem, da se obdavči le določeno premoženje. Nekdo se pač odloči za naložbo v nepremičnine, drugi pa v vrednostne papirje ali plemenite kovine. Ne vidim utemeljenega razloga, zakaj bi bil prvi obdavčen, drugi pa ne. V moje primeru je pobrani davek prihodek občin, v vladinem predlogu pa je davek prihodek državnega proračuna, ki se nato deli vsem zaposlenim. Občine potem sredstva, ki jih prejmejo iz naslova tega davka porabijo za urejanje občinske infrastrukture in za druge potrebe občine. Zaradi tega ta davek imenujem »naš davek«, saj se porabi v naših občinah.

Imam občutek, da kritiki mojega predloga gledajo le sebe in da mogoče niso lastniki nepremičnin, saj mi ni jasno zakaj se ne strinjajo s petkrat nižjo obdavčitvijo in s tem, da davek prejmejo občine, ki ga nato porabijo za urejanje občinske infrastrukture, ne pa državni proračun, nato pa se razdeli le zaposlenim. Zato se sprašujem:

• če se že sedaj obdavčuje lastništvo oziroma posest nepremičnin, zakaj nihče tega ne kritizira,
• zakaj so obdavčene samo nepremičnine in ne tudi druge oblike naložb, saj ni nobenega utemeljenega razloga, da se obdavčujejo naložbe v nepremičnine, ki so lahko dosti manjše od naložb v ostalo prej našteto premoženje.

Tudi nepremičnine, ki so sedaj predmet obdavčitve, so bile kupljene iz že obdavčenega denarja. Podobno velja tudi za nakup ostalih oblik premoženja ali depozite v bankah. Tudi v teh primerih gre za že obdavčen denar. S tem, da v mojem primeru ta davek, ki je petkrat nižji, gre v občinski proračun, po vladinem predlogu pa gre davek v državni proračun, nato pa se razdeli zaposlenim. Ob tem pa poudarjam, da ta razdelitev denarja zaposlenim ne pomeni razbremenitev plač, temveč le povečanje neto plače, saj sta to dve različni zadevi.

V Sloveniji imamo davek od premoženja že od leta 1988, ko je bil sprejet Zakon o davkih občanov, ki je bil objavljen v Uradnem listu SRS številka 36/88. Osnovne značilnosti davka od premoženja predstavljam v nadaljevanju.

Davek od premoženja

Davek od premoženja se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.  Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika.

V primeru solastništva stavbe se vrednost stanovanjske površine deli v sorazmerju s solastniškimi deleži.

Davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, se ne plačuje:

• od kmetijskih gospodarskih poslopij;
• od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti;
• od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva;
• od stavb, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;
• od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati.

Davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, so začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let. Za prvega lastnika se šteje tudi tisti, ki je tako stavbo podedoval, vendar le v obsegu pravic, ki jih je imel prvi lastnik. Oprostitev se prizna tudi za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oziroma stanovanja in garaže, če se je zaradi popravila ali obnove vrednosti stanovanjske hiše oziroma stanovanja ali garaže povečala za več kot 50 %. Ta doba se računa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji dovoljenja za uporabo stavbe oziroma od pričetka uporabe stavbe, če se stavba prične uporabljati pred izdajo dovoljenja. Če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba za izpolnitev teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Če obstaja dvom, ali so izpolnjeni osnovni pogoji za bivanje, odloči o tem davčni organ na podlagi podatkov za stanovanjske zadeve pristojnega občinskega upravnega organa in krajevne skupnosti. Začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Oprostitev davka po tem členu se ne more priznati za prostore za počitek oziroma rekreacijo, pa tudi ne za poslovne prostore, četudi so sestavni del stanovanjske stavbe.

Zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, s katerimi je v letu pred letom, za katero se odmerja davek, stalno prebival v lastni stanovanjski hiši ali stanovanju, se odmerjeni davek zniža za 10 % za četrtega in vsakega nadaljnjega družinskega člana. Za družinske člane se štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Zavezanec uveljavlja olajšavo s posebno vlogo, ki jo mora predložiti davčnemu organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava ne prizna.

Davčna obveznost za davek od premoženja nastane takrat, ko je sklenjena pogodba o prodaji. Če je zavezanec stavbo oziroma prostor za počitek oziroma rekreacijo pridobil z gradnjo, nastane davčna obveznost z izdajo dovoljenja za uporabo. Če zavezanec prične stavbo ali prostor za počitek oziroma rekreacijo uporabljati pred izdajo dovoljenja, nastane davčna obveznost s pričetkom uporabe teh prostorov. Nastanek, sprememba ali prenehanje davčne obveznosti se pri odmeri davka upošteva od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je obveznost nastala oziroma prenehala ali je prišlo do spremembe.

Kot lahko vidimo, je ta ureditev bila dokaj enostavna in velja že od leta 1988 in zato me preseneča, da vlada pred pripravo izhodišč za obdavčitev premoženja, ni uporabila dobrih rešitev iz te določb.

Zakon o davku na nepremičnine

Leta 2013 je bil sprejet Zakon o davku na nepremičnine – ZDavNepr, ki je bi objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013. V veljavo je stopil 01.01.2014. Takrat so prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, kar je posledično pomenilo, da se v letu 2014 ni izvajala odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), davek od premoženja, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest ter davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

Z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, z izjemo davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

NUSZ – Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča

V skladu z določilom 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Uradni list SRS, številka 18/84 z vsemi spremembami in dopolnitvami) se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Uradni list RS, številka 102/04-UPB, s spremembami in dopolnitvami)občinski svet predpiše in ustrezno razdela z občinskim odlokom za NUSZ nadaljnje pogoje in merila. NUSZ se plačuje od zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča na območju občine. NUSZ plača neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Če uporabnik ni znan, je zavezanec za plačilo lastnik ali upravljalec. Višina NUSZ se določi z upoštevanjem metode točkovanja, določene z občinskim odlokom.

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin je bil sprejet leta 2006 https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-01-2126/ to je v času vlade Janeza Janše. To je bil prvi korak, k ureditvi nepremičnin, kar je bi predpogoj za pripravo in uvedbo Zakona o davku na nepremičnine, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013 in je v veljavo stopil 01.01.2014.

Navedbe predstavnikov vlade so neresnične

Zato ne držijo navedbe predstavnikov vlade, da na tem področju v zadnjih tridesetih letih ni bilo narejeno ničesar. Bilo je narejeno veliko. Ta vlada ima vse te informacije in zaradi tega ni potrebe po sprenevedanju, sploh ob dejstvu, da je bil Zakon o davku na nepremičnine sprejet v času, ko je vlado vodila Alenka Bratušek, ki je danes članica aktualne vlade.

Neznanje med državljani

Kot lahko ugotovite, so bile te zadeve uvedene že pred štiridesetimi leti in zaradi tega me preseneča tolikšno nepoznavanje teh zadev, ki se odražajo tudi v zapisih na družabnih omrežjih. Težko dojamem, da je med ljudmi toliko neznanja in to tudi pri tistih, ki že vsa leta plačujejo NUSZ in mogoče tudi davek od premoženja. Ne morem verjeti, da ne vedo, kaj plačujejo.

Sedaj, ko vlada želi uvesti visoko obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč s stopnjo 1,45 %, mnogi napadajo moj predlog petkrat nižje davčne stopnje in z bolj pošteno obdavčitvijo celotnega premoženja. Zakaj bi davek plačevali samo tisti, ki se odločijo za investicijo v stanovanja oziroma nepremične, ne pa tisti, ki investirajo v druge oblike premoženja?

Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da po vladinem predlogu pride do dvojne obdavčitve stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč, saj se bo poleg davka, ki ga predlaga vlada po stopnji 1,45 %, še naprej plačevalo Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Za lažje razumevanje, koliko davka od premoženja, ki je občinski prihodek, se pobere v Sloveniji v primerjavi z ostalimi davčnimi viri, sem pripravil naslednjo tabelo, ki predstavlja znesek pobranih davkov in socialnih prispevkov v letu 2023:

DAVEK – LETO 2023	ZNESEK V EUR
Socialni prispevki	9.873.203.653,00
Davek na dodano vrednost	5.146.943.158,00
Dohodnina	3.217.173.835,00
Davek od dohodkov pravnih oseb	1.392.638.008,00
Trošarine	1.659.089.973,00
S K U P A J :	21.282.048.627,00
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča	272.240.321,00
Davek od premoženja	9.587.346,00
Pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest – leta 2022	2.082.973,00
Davek na vodna plovila	779.397,00
S K U P A J :	284.690.037,00
VSE SKUPAJ:	21.566.738,661,00

Kot je razvidno iz tabele, vsi davki od premoženja predstavljajo zgolj 1,32 % od vseh davčnih prihodkov.

Ob zaključku tega zapisa še enkrat poudarjam, da po mojem predlogu bo pobrani davek predstavljal prihodek občin in nikakor ne prihodek državnega proračuna. Zaradi tega vsem tistim, ki v moje predlogu vidijo, da davek predstavlja prihodek državnega proračuna predlagam, da pozorno berejo moje zapise.

Davčna zakonodaja mora biti poštena do vseh davkoplačevalcev in ne sme dajati prednost določenim oblikam premoženja, ali določenim vrstam dohodkov oziroma prihodkov. Davkoplačevalci pa pri spremembah davčne zakonodaje ne smejo gledati le lastni interes, temveč morajo zagovarjati davčno zakonodajo, ki je enaka do vseh.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Spremljam davčne preglede finančnih inšpektorjev, ki po navodilih z Generalnega finančnega urada opravljajo davčne preglede prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, čeprav v letu 2022 prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile predmet obdavčitve kot dividenda, temveč kot kapitalski dobiček. Osebno menim, da gre za zlorabo finančne uprave kot državnega organa in za ustrahovanje davčnih zavezancev. Naloga finančne uprave je nadzor poslovanja davčnih zavezancev in seveda odmera davka v primerih, ko davčni zavezanci kršijo davčne predpise. V primeru prodaje lastnih poslovnih deležev v letu 2022 davčni zavezanci niso kršili davčne predpise, ker v letu 2022 prodaja lastnih poslovnih deležev ni bila obdavčena kot prikrito izplačilo dobička, saj je bila črtana določba, ki je to določala. To pomeni, da z izvajanjem davčnih pregledov prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bili izvedeni v letu 2022 in z obdavčitvijo teh prodaj kot, da gre za izplačilo dividend, davčne predpise krši finančna uprava. Žal, to lahko finančna uprava počne predvsem s pozicije moči in pa zaradi dejstva, ker se davčni zavezanci uklonijo temu nasilnemu dejanju. Nikakor mi ni jasno, kako se na finančni upravi ne najde oseba, ki bi razumela sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka 1/2024 z dne 18.09.2024, ki je v šestnajsti točki obrazložitve zapisalo:

16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

O tem sem že pisal v blogu številka 240 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/ in blogu 241 https://simic-partnerji.si/2024/11/20/je-obdavcitev-prodaje-lastnih-poslovnih-delezev-iz-leta-2022-nezakonita-241/

Torej, če je šlo za samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža, to pomeni za en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil, ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja. Tako pravi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, finančna uprava pa tega ne upošteva. Zato finančni inšpektorji od davčnih zavezancev zahtevajo, da jim le-ti pojasnijo zakaj so se odločili za prodajo lastnega poslovnega deleža v letu 2022. Pojasnjevati morajo zakaj so storili tisto, kar ni bilo prepovedano in kar ni bilo predmet obdavčitve. Zato se lahko upravičeno  sprašujemo, kdaj bo konec te samovolje. Žal je tovrstnih primerov še več.

Tako na primer ponovni davčni pregled, ko drugostopni organ vrne zadevo Fursu v ponovno odločanje, izvaja isti finančni inšpektor, kot ga je izvajal prvotni davčni pregled in to kljub temu, da je v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. To pomeni, če je zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovno odločanje, mora ta ponovni postopek voditi drugi finančni inšpektor. Žal temu ni tako.

V naslednjih dveh primeri vam bom poskušal prikazati, kako nenavadno je početje finančne uprave in finančnih inšpektorjev, ko danes opravljajo davčne preglede prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bili prodani v letu 2022, ko niso bili predmet obdavčitve kot prikrito izplačilo dobička, temveč kot kapitalski dobiček.

PRIMER 1

V vaši ulici je hitrost vožnje z avtomobili omejena na 50 km na uro in vi ste zmeraj vozili 50 km na uro. Po enem letu se odgovorni odločijo in v vaši ulici hitrost omejijo na 40 km na uro. Sedaj pride k vam policist in od vas zahteva, da mu obrazložite zakaj ste lani vozili 50 km na uro. Vi mu poveste, da je lani bila omejitev 50 km na uro, on vam odgovori, da ste s tem zlorabili takratni predpis in da je vaša vožnja, ko ste lani vozili 50 km na uro, neke vrste navidezni pravni posel. Zato vas letos kaznuje zaradi lanske prehitre vožnje, ki pa je lani bila v okviru omejitve.

PRIMER 2

Jaz, Ivan Simič, sem prejšnja leta vozil službeni osebni avtomobil, ki je kot gorivo uporabljal dizel. Zaradi tega mi je delodajalec pri obračunu plače obračunal boniteto in vsak mesec sem plačal ustrezen davek ter socialne prispevke. Nato sem se konec leta 2023 odločil, da kupimo električni osebni avtomobil, saj se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne obračunava in ne plačuje boniteta, vstopni DDV se lahko poračuna in še se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

To pomeni, da smo, po logiki finančne uprave, ki jo le-ta letos uporablja pri davčnih pregledih prodaj lastnih poslovnih deležev, izkoristili oziroma zlorabili davčne predpise, ki so določali, da se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne plačuje boniteta, da se lahko poračuna vstopni DDV in da se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

Torej, sedaj bi se lahko davčni organ odločil, da bo prišel v davčno kontrolo in bo trdil, da smo se za nakup električnega osebnega avtomobila odločili izključno zaradi davčnih ugodnosti, da smo zlorabili davčne predpise in zaradi tega moramo podati obrazložitev, zakaj smo se odločili za nakup električnega osebnega avtomobila.

Na podlagi vsega navedenega se upravičeno lahko vprašamo, zakaj imamo zakone.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Vlada Republike Slovenije je s predbožično predstavitvijo izhodišč za obdavčitev premoženja dodobra razburila slovensko javnost in s tem uspešno preusmerila praznično pozornost državljanov od aktualnih političnih tem. Sedaj smo že sredi januarja in mnogi so se lotili analize izhodišč vlade ter ob tem ugotavljajo, da naj ne bi imela podlago v konkretnih izračunih, da so izhodišča nelogična, da so slaba, da bodo najbolj prizadela tiste z nižjimi dohodki in še bi lahko naštevali.

Sedaj vsi nestrpno pričakujejo kakšne bodo pripombe, katere naj bi vlada sprejemala do konca tega meseca. Dejstvo je, da bo vlada sprejemala pripombe na izhodišča za obdavčitev premoženja, ki so po mojem mnenju neustavna, saj so v predstavljenih izhodiščih za obdavčitev premoženja zajeti predlogi, za katere je ustavno sodišče v preteklosti že ugotovilo, da niso v skladu z ustavo. Nenavadno je, da vlada predstavi izhodišča za obdavčitev premoženja, predlaga pa le obdavčitev stanovanjski nepremičnin in stavbnih zemljišč, ne pa tudi ostalega premoženja.

Če že država želi obdavčiti premoženje posameznikov, potem je edino pravilno, da obdavči vse premoženje in ne le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča. Potem mora biti predmet obdavčitve celotno premoženje posameznikov, to pomeni:

• vse nepremične,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Naštel sem le nekatere oblike premoženja in dopuščam možnost, da v današnjih digitalnih časih obstajajo še kakšne druge oblike premoženja. Moja izhodišča za obdavčitev premoženja so naslednja:

• uvede se obdavčitev premoženja (vsega prej naštetega),
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je, da je to 200.000,00 EUR,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR se obdavči po stopnji 0,3 %,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehajo veljati vse do sedanje obdavčitve kot so NUSZ, davek na premoženje, davek na plovila in drugi oblike obdavčitve premoženja,
• pobrani davek je prihodek občin, saj država ima dovolj davčnih virov.

Mogoče je preveč enostavno, toda enostavna obdavčitev je boljša.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.