Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Torek, 27.12.2022 Rubrika:
PANORAMA Redakcija
Miha in Suzuho nad “njunim” Piranom
JAPONSKA, SENOVO – Danes 27-letni Miha Pavlovič s Senovega je nase opozoril že v času šolanja na Strokovno izobraževalnem centru (prej ETrŠ) Brežice, ki ga je leta 2014 zaključil kot zlati maturant. Danes je dipl. nemcist in mag. japonologije, živi na Japonskem in online poučuje tuje jezike.
Japonske češnje, suši, judo, samuraji pa tudi Hirošima in Fukušima so najbrž mnogim prve asociacije, ko je govora o Japonski, katere ime pomeni izvor sonca, zaradi česar se je je tudi oprijel sinonim dežela vzhajajočega sonca. Miho sta sprva najbolj prevzela japonska kultura in jezik, čeprav si je tega, kot pripoveduje, ob študiju germanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti izbral bolj kot ne za dušo, a ga je dežela že ob njegovem prvem enomesečnem obisku tako posrkala vase, da si jo je želel ponovno doživeti: »V 2. letniku sem spoznal japonskega študenta, ki me je med enotedensko študijsko izmenjavo na naši fakulteti s še nekaj študentskimi kolegi japonščine povabil k sebi v Tokio, kar je bila izredna priložnost, ki bi si jo sami le težko privoščili, saj cene nočitve v hotelih znašajo od 200 € dalje. Japonska, ki je geografsko vulkanska država, povsem drugačna od naše stare celine, me je navdušila. Še dobro se spominjam občutkov, ko sem se z izposojenim kolesom vozil naokoli – krajino in ljudi sem doživljal, kot da se vozim skozi film …«
Šinto je številčno največja japonska religija, druga je budizem.
Drugo priložnost za obisk Japonske je Miha dobil, ko je spoznal profesorico japonskega študenta, kateremu je kot gostitelj nudil domovanje v svoji študentski sobi v Ljubljani med študijsko izmenjavo: »Njegova profesorica me je spodbudila, naj se vendar tudi sam prijavim na izmenjavo na njihovi fakulteti. Tedaj sem prvič odpotoval na enomesečni študij v Sendaju, po zaključenem dodiplomskem študiju pa še na enoletno študijsko izmenjavo na ugledno univerzo v Tsukubi blizu Tokia, s katero ima Filozofska fakulteta sklenjen dogovor o sodelovanju, nakar sem se po zaključenem podiplomskem študiju preselil na Japonsko. Vse me je vodilo v to deželo, nekako tako, kot bi se vzpenjal po stopnicah.« Med pogovorom preko Zoom aplikacije, ko so se pri nas kazalci na uri pomikali proti 11:00 dopoldan, na Japonskem pa kazali skoraj devet ur več, sem ga na tem mestu pobarala, da je v pomenku nehote prestopil nekaj stopnic ali izpustil poglavje, naslovljeno z imenom Suzuho …
Dekle, ki mu je ukradlo srce
Eden izmed japonskih vrtov
Miha je namreč po vrnitvi v Slovenijo s prve študijske izmenjave na Japonskem na fakulteti spoznal japonsko študentko med njeno enomesečno izmenjavo. Že pred tem je med raziskovanjem različnih področij japonske kulture na internetu zasledil japonsko glasbeno zasedbo, ki ga je prevzela tako s stilom kot besedili, žal pa svojega navdušenja ni mogel deliti z nobenim izmed japonskih študentov, s katerimi je prihajal v stik, saj glasbene skupine ni nihče poznal. Do, ravno nasprotno, Suzuho, ki ji je bila ta zasedba med najljubšimi. In beseda je dala besedo, razkazal ji je Ljubljano in ker je imel avto, jo je popeljal tudi po drugih slovenskih krajih in … vse do srca. »Moja starša, mama Barbara in oče Karel, ji pravita kar naša Suzi (smeh). Suzuho se je vrnila v domovino, jaz pa sem ravno tedaj dobil priložnost za enoletni študij v Tsukubi, ki je le okvirno 100 km oddaljena od mesta, kjer je Suzuho študirala. A razdalja nama ni predstavljala nobene težave, vozila sva se drug k drugemu, saj ima Japonska hiter prometni sistem, fantastične vlake, s katerimi prideš pravzaprav kamor koli želiš in, če ravno ne živiš na podeželju, svojega avtomobila niti ne rabiš. Vse nama je šlo na roko, kajti ko sem zaključil z enoletnim študijem na tamkajšnji univerzi, si je Suzuho leta 2019 priborila priložnost enoletnega študija v Sloveniji.
Več kot 70 % Japonske je gorate, masivi so vulkanskega izvora, nemirna tla so stalnica, pravi Miha
Takoj po začetku leta 2020, ko je pri nas izbruhnila epidemija covid-19, so sicer njeni profesorji v strahu, da bi se ji kaj pripetilo, želeli, da se vrne domov, a nekako sva jih le prepričala, da sva v stanovanju dovolj izolirana, da predavanja potekajo online in si pridobila še nekaj mesecev do poletja tega leta, ko se je vrnila domov,« je povedal. Nekaj mesecev pred tem sta ljubezen tudi »zacementirala«. Namreč, ko sta se dve leti pred tem spoznala, ju je eden prvih skupnih izletov v mesecu marcu vodil v Piran, na isti dan v letu 2020 pa sta se v tem obmorskem mestecu, ki je Suzuho zelo prirasel k srcu, tudi zaročila. A do njunega ponovnega snidenja sta pretekli še dve leti, med katerima sta negovala čustva kot češnjev cvet (sakura – simbol za upanje), ki je močno zakoreninjen v japonski kulturi, na daljavo, z vsakodnevnimi pogovori in očesnimi stiki preko računalniških ekranov …
Slovenec, ki je z japonščino premagal Japonce
Miha se je sicer, vsaj za določen čas, želel vrniti na Japonsko s Suzuho, a so Japonci takoj povzeli zelo stroge ukrepe za omejevanje okužb in prepovedali vstop tujcem na ozemlje države, pripoveduje: »Njihovi ukrepi so bili drastični, čeprav so imeli od 10- do 100-krat manj okužb, kot smo jih beležili v Sloveniji, odvisno od vala v posameznem obdobju. Maske so bile zanje še najbolj mil ukrep, saj so jih bili že pred tem vajeni nositi. Kultura in njihov odnos do okužb je namreč drugačen, saj si ljudje že ob najblažjem nahodu ali slabem počutju na površinah, kjer prihajajo v stik z drugimi ljudmi, že iz olike te takoj nadenejo. In četudi se je zdravstvena slika že pred tem izboljšala, so za turiste ponovno odpri meje šele pred dobrim mesecem dni.« Epidemija pa ni bila edini razlog, da je Miha ostal okvirno 9.400 km zračne linije oddaljen od svoje ljubezni. Potem ko je leta 2018 uspešno diplomiral iz nemščine in japonologije, se je namreč vpisal še na podiplomski magistrski študij japonščine, ki ga je želel zaključiti. In ga tudi je. Letos poleti, več kot uspešno, in sicer z magistrskim delom Izgradnja in longitudinalna analiza korpusa usvajanja japonščine kot tujega jezika na osnovni, srednji in višji ravni, za kar je prejel najvišjo oceno.
Primer arhitekture iz obdobja Azuči–Momojama (1568–1600)
Miha, če ga že ne bi ravno podrezali, se ne kiti s svojim znanjem ne uspehi. Oboje mu služi za lastno zadovoljstvo in razširjanje obzorij. Pa vendar je ravno z navedeno analitično raziskavo japonskega jezika premagal japonske študente na stopnji magistrskega in doktorskega študija njihovega maternega jezika. Na pobudo njegove mentorice s fakultete je namreč predstavil projekt, ki ga je analitično gradil štiri leta, na jezikoslovni konferenci za jezikovne tehnologije, na kateri raziskovalci predstavijo svoje raziskave: »Če povzamem na kratko, gre za zbirko prek 200 tekstov, spisov študentov japonščine na naši univerzi, ki sem jih skozi štiri leta sistematično zbiral, vnašal v računalnik, s programom Excel procesiral ter jih statistično analiziral, da sem prišel do zaključka, katere napake (kategoriziral je prek 1700 slovničnih napak, op. p.) študentje japonščine najpogosteje delajo oz. kaj nam, Slovencem, dela pri učenju tega jezika največ preglavic. Raziskava služi tako študentom kot profesorjem za izboljšanje učnega procesa, pa tudi raziskovalcem na področju osvajanja jezikov in korpusnega jezikoslovja.« Navedena raziskava je v tolikšni meri navdušila japonske raziskovalce na simpoziju, da so jo ti izglasovali za najboljšo, s čimer je Miha po razpoložljivih podatkih postal prvi tuji državljan na tem uglednem simpoziju, ki je z raziskovalnim delom iz japonščine premagal vrstnike iz Japonske.
Morda deloma tudi na račun tega je Miha konec julija letos dobil izredni vizum, s katerim so ga japonski organi spustili v tedaj še zaprto državo, glavni razlog pa je bila poroka s Suzuho. Da sta zbrala vsa zahtevana potrdila, sta porabila kar tri mesece, in se drug drugemu zaobljubila v preteklem mesecu, v katerem je Miha dopolnil 27 let. Poroka je bila skromna, udeležila se jo je le njena družina, nam je zaupal, saj ta na Japonskem cenovno najmanj desetkrat presega opravljen poročni obred pri nas. Si bosta pa zato malce bolj razkošno slavje za družino in prijatelje privoščila čez slaba dva meseca, ko načrtujeta obisk njegovih najbližjih na Senovem. Miha ima za bivanje na Japonskem trenutno odobren vizum za obdobje treh let, ki ga bo mogoče podaljšati.
Dežela v dobrem in slabem …
S Suzuho, po rodu iz Osake, živita v njenem stanovanju blizu Kobeja, kjer diplomantka z medijskega področja, kombiniranega s sociologijo in informatiko, dela v enem izmed tamkajšnjih podjetij na področju stikov z javnostmi in promocije, medtem ko Miha na daljavo poučuje ljudi iz vseh vetrov in dežel, izobraževanja izvaja tudi za slovenska podjetja, tuje jezike, predvsem nemščino, angleščino, japonščino, tu in tam pa se prijavijo tudi interesenti za znanje slovenščine. Sicer je Kobe sedmo največje japonsko mesto, znano po Kobe govedini, ki velja za najboljšo govedino na svetu, pridobljeno iz selektivne vzreje goveda, a so meseni in mlečni izdelki povprečnemu prebivalcu domala nedosegljivi: »Največji problem je, da je to izredno velika država, katere pretežni del ozemlja predstavljajo strmi hribi in gore, veliko jih je vulkanskega izvora, kar onemogoča živinorejo, zato večina mesenih in mlečnih izdelkov prihaja iz uvoza, temu primerna pa je tudi cena. Če ponazorim: pri nas za kolut sira z Gorenjske odštejemo okvirno 20 €, na Japonskem pa lahko tudi petkrat več. Sicer pa sem osebno navdušen nad japonsko kulinariko, ki je zelo okusna in raznovrstna, razen že omenjenih živil so povečini cenovno zelo ugodna oziroma je hrana cenejša kot v Sloveniji, saj se je mogoče po restavracijah že obilno najesti za 6 €. Navedena cena je še toliko bolj ugodna, če upoštevamo, da je japonski standard okvirno primerljiv z nemškim.«
Japonci so zelo redoljuben in čist narod, a tako kot pri vseh stvareh, se tudi tu pojavljajo izjeme, pravi: »Čistoča in red se nanaša predvsem na delovna mesta, doma pa se tako kot pri nas tudi pri njih radi sprostijo. Redoljubni so v smislu točnosti, saj se že za nekaj minutno zamudo vlaka opravičujejo po zvočnikih, zelo imajo urejene prodajalne, povsem drugačno podobo pa nudijo odvržene smeti ob cestah, parkih in sprehajalnih poteh, saj te niso opremljene s smetnjaki, prav tako gospodinjstva niso opremljena z zunanjimi zbirnimi posodami za odpadke. Zato moraš vse do urnika odvoza odpadke hraniti za štirimi stenami doma, kar pa je zaradi razpadajočih ostankov jedi vse prej kot prijetno, še sploh, če si imel za obed ribje jedi, ki so sicer na Japonskem priljubljena, priročna in pogosto prisotna jed. Japonci kot narod niso tako odprti kot Slovenci, vendar so kljub temu družabni, zvedavi, skupna nam je želja po preizkušanju neznanega, vendar z zadržkom. V medosebnih odnosih niso tako sproščeni kot mi, ki ne glede na razliko v letih hitro preidemo na »ti«, strogo bariero imajo na delovnih mestih, kjer velja hierarhija tako glede na leta kot položaj. Lahko rečem, da imajo vsa področja ukalupljena s pravili. Vse poteka gladko in učinkovito kot mehanizem, zobniki, a če se mednje kaj zatakne, lahko hitro nastane panika, na kaos pa niso tako navajeni kot mi.«
Izobrazba je pogojena s socialnim statusom
Kot mi Miha pripoveduje v nadaljevanju, predstavlja Slovenija s svojimi socialističnimi koreninami v primerjavo s kapitalistično Japonsko raj za mlade, še sploh za tiste, ki niso iz situiranih družin: »Medtem ko pri nas lahko domala vsak, če le želi in ima voljo, pride do fakultetne, najmanj pa do srednješolske ali poklicne izobrazbe, je situacija na Japonskem nekoliko bolj komplicirana. Vse univerzitetne in večina srednjih šol temeljijo na plačevanju šolnin, ogromen del osebnega napredka posameznika pa je odvisen od tega, katere izobraževalne ustanove je obiskoval. Seveda se tu in tam pojavi kakšna izjema, a realno so tistim, ki se rodijo v premožnih družinah, na široko odprta vrata izobraževanja na dragih zasebnih univerzah, po zaključku katerih lahko takoj preidejo v zaposlitev, imajo možnost napredovanja in zasedanja visokih položajev.« Kot je še k temu dodal, dežela ni najbolj prijazna starostnikom, težkim invalidom in osebam z dolgotrajnim zdravljenjem. Čakalne vrste v zdravstvu, ki sicer nudi izredno kvalitetne storitve, Japonci skoraj ne poznajo. Vrata do mnogih specialistov so jim odprta brez napotnic osebnih zdravnikov, vplačila osebnega zdravstvenega zavarovanja v višini 30 % praviloma zadostujejo za osnovne preglede, kritje stroškov nezahtevnih posegov ali krajših obolenj, medtem pa kritje stroškov daljših hospitalizacij lahko predstavlja veliko breme za posameznika. Stopnja brezposelnosti je zelo nizka.
V pričakovanju novega leta …
Miha in Suzuho pred leti na silvestrovanju v Ljubljani
Tik pred zaključkom popotovanja po deželi vzhajajočega sonca, ki mi ga je s slikovitimi opisi omogočil Miha, ga slabe tri tedne pred iztekom leta povprašam tudi o tamkajšnjih novoletnih običajih. Kot pove, so te v veliki meri prevzeli od Zahoda, predvsem v potrošniškem pomenu. Za razliko od Američanov, ki za božič po domovih pripravljajo pojedino s puranom, Japonci na ta dan v velikem številu obiskujejo prehranske lokale, kot denimo verigo restavracij KFC, v katerih si nabavijo paniranega piščanca kot nadomestek puranu, saj teh ne redijo, v škatlici Jabuko dobijo med drugim tudi božično tortico. Božič preživijo zunaj, medtem ko je silvestrski večer namenjen praznovanju v krogu družine. V novo leto – 1. januar je najpomembnejši japonski nacionalni praznik – vstopijo temeljito očiščeni, saj pred tem opravijo generalna čiščenja svojih domovanj pa tudi delovnih mest. Z novoletnimi okraski okrasijo zunanje in notranje prostore hiš, a ne krasijo jelke. Med ene najbolj tradicionalnih novoletnih dekoracij sodi figura iz testa kagamimochi. Ta na prvi hip, sestavljena iz malo večjega okroglega belega riževega peciva, na katerega položijo še manjše okroglo pecivo, vrh pa predstavlja grenka pomaranča, asociira na miniaturnega sneženega moža. Za konec drugega tedna v novem letu Japonci kagamimochi zlomijo, nato pa ga skuhajo in pojedo.
Bojana Mavsar
(pogovor z Miho Pavlovičem je bil objavljen v 22. decembra izdanem časopisu Posavski obzornik)
#povezujemoposavje
Miha in Suzuho nad “njunim” Piranom
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
