Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Kot smo na kratko pisali že konec novembra, se z novim letom po več kot 38 letih dopisniškega dela za Televizijo Slovenija upokojuje Goran Rovan. V tem obdobju je bil priča osamosvojitvi Slovenije in spremembi političnega sistema, izjemnemu tehnološkemu napredku, številnim spremembam v družbi, predvsem pa velikemu razvoju in investicijam na območju Posavja. Velja za enega najbolj prepoznavnih Posavcev in pravega ambasadorja našega območja v širšem slovenskem okolju, zato je vsekakor prav, da povzamemo njegovo poklicno pot ter delček bogatih spominov in izkušenj.
Legenda posavskega novinarstva Goran Rovan je po zaključenem študiju novinarstva na takratni FSPN v Ljubljani najprej dobri dve leti in pol delal v novomeškem gradbenem podjetju Pionir, ki ga je štipendiral v času študija, kjer je bil novinar in urednik »tovarniškega« glasila Pionir, kasneje pa je delal v oddelku ekonomske propagande in bil, kot bi rekli danes, nekakšen ‘piarovec’, čeprav se takrat ta izraz seveda še ni uporabljal. »Nikoli si nisem želel delati na televiziji, ker me ta medij ni posebej privlačil,« pravi, a po drugi strani mu tudi osemurni delavnik od 6. do 14. ure v Pionirju ni ‘dišal’ in mu je fleksibilni delovni čas TV-dopisnika bolj ustrezal, zato je kljub že zagotovljeni službi na Radiu Brežice sprejel povabilo Janeza Pezlja, takratnega dopisnika TV Ljubljana za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, da prevzame dopisniško mesto za Posavje.
S svojima prvima snemalcema, žal že pokojnima Francijem Pavkovičem in Mirkom Veselom, leta 2004
Začel je konec leta 1984 in dobrega pol leta delal honorarno, uradno pa se je zaposlil 15. maja 1985, tako da je dejansko nabral več kot 38 let televizijskega dopisniškega dela. »Ko me je Pezelj vpeljeval v to službo, je rekel: Vsakih sedem let moraš zamenjati službo. Pa je naneslo, da sem jo opravljal petkrat po sedem let pa še malo več … Poleg tega niti en dan v teh letih nisem bil na bolniški,« pove, a doda, da se ob tovrstnem delu, ko imaš takšno ‘lažno svobodo’, težko odločiš, da bi šel delat v neko podjetje, kjer bi bil vezan na fiksen delovni čas. »Takšne službe nisem niti iskal niti mi je nihče ni ponudil. Morda bi v prvih letih zaradi boljše plače še šel kam drugam, ko pa smo zaposleni na RTV Slovenija postali javni uslužbenci, se mi je tudi plača precej popravila in denar ni bil več motiv za menjavo službe,« je iskren.
Ne le tehnika, spremenili so se tudi ljudje
V desetletjih njegovega dela za televizijo se je zamenjala ne le država in politična ureditev, pač pa je enormen razvoj doživela tudi tehnologija in z njo način televizijskega dela. »Začel sem s filmom, v Ljubljano smo pošiljali filmski trak, tekste pa sem pošiljal s pomočjo telefona, saj tudi teleksa nisem imel. Šele kasneje sem začel sam brati tekste, imel magnetofon s trakom na kolutih, ki smo ga posneli in poslali posebej poleg filma. V prvih letih smo imeli v okviru regionalnih oddaj tudi oddajo Posavski obzornik, ki sem jo moral vsakih nekaj tednov tudi voditi,« se spominja televizijskih začetkov. »Kasneje so prišle kasete U-matic, pa Beta, nato DV kamere in kasete. Zdaj se snema že na kartice …« povzame ta takrat seveda nesluten razvoj, da ne govorimo seveda o mobilnih telefonih in računalnikih, ki jih v začetnih letih njegovega dela seveda še ni bilo. Kljub temu pa je način dela po njegovih besedah še vedno podoben tistemu pred skoraj štirimi desetletji: »Off, izjava, off … Saj so bili poskusi, da bi delali malo drugače, v enem obdobju so želeli, da posnemamo takratni Kanal A, ko so nekateri prispevke delali, kot da gredo v živo … Za nekatere dogodke to še gre, za druge pa seveda ne. Meni to nikakor ni šlo. Če pokažeš sliko Brežiškega morja, ne rabim poleg še povedati, da je to Brežiško morje, na televiziji veliko pove že slika,« razmišlja o televizijskem delu, pri katerem je, zaradi slike, seveda bistveno, da greš na teren oz. ne moreš poročati ‘na daljavo’.
A se nista spremenila le tehnologija in nekateri pristopi k novinarskemu delu, pač pa tudi odnos do ekipe nacionalne TV. »Včasih je bil, ko je nekam prišla televizija, to praznik, z leti pa, ko se je pojavilo več TV-postaj, smo postali manj pomembni. Sicer mene to nič ne moti … Pa tudi ljudje so se spremenili, seveda je bil tudi sistem drugačen. Nekoč so nas z veseljem sprejeli v podjetjih, danes pa te marsikje sploh ne spustijo noter … Po eni strani je lažje, ker lahko do informacij prideš tudi preko interneta, po drugi pa, ravno na področju gospodarstva, je težje, ker se podjetja bolj zapirajo, saj se nihče ne izpostavlja preveč rad, saj medijska pozornost privablja prošnje za sponzorstvo, inšpektorje ipd., tako da jih po svoje razumem,« še strne svoje ugotovitve.
Preživel zadnji spust, ugrabitev, aretacijo …
Na vprašanje, kateri dogodki v tem obdobju so se mu najbolj vtisnili v spomin, poleg t. i. zadnjega spusta po Savi, katerega udeleženec je bil in ga je po spletu naključij k sreči preživel, odgovori: »Osamosvojitvena vojna, zadnji spust po Savi, ugrabitev v Kališovcu, zajetje na meji s Hrvaško … Pa verjetno bi lahko našel še kakšnega.« Do domačinov, ki so ju skupaj z dolgoletnim snemalcem Jožetom Grajžlom zajeli v Kališovcu, ne goji zamer, saj je bil z nekaterimi med njimi še dolgo prijatelj. »Saj to ni bilo osebno, ljudje so bili pač razjarjeni, ker jih ni nihče nič obvestil o tem, da namerava nekdo pri njih zgraditi odlagališče jedrskih odpadkov, potem pa kar pride televizija v njihovo vas. Še danes se včasih oglasim pri teh ljudeh, kadar grem z motorjem mimo.« Rdeča nit, ki se vleče skozi njegovo dolgoletno poročanje iz Posavja, je seveda predvsem jedrska elektrarna, pa tudi gradnja hidroelektrarn, tovarna celuloze z vsemi vzponi in padci (»Ko je bila na višku, niso vedeli, kaj bi z denarjem in so želeli zgraditi celo golf igrišče v Kostanjevici na Krki,« pripomni ob tem.), pa kostanjeviški Prforcenhaus, kjer je bil »kuhan in pečen«, Fašjenk v Dobovi, nekdanji pustni karneval v Sevnici, razvoj in pridobitve v turizmu itd. »Ena od tem, ki sem jo propagiral in me tega ni sram priznati, je tudi cviček, saj se mi zdi, da smo lahko ponosni nanj. Res je, da je zdaj malo v zatonu, a z novo ekipo in novimi prijemi je možno to zgodbo nadaljevati,« še doda Rovan.
… ni pa dočakal zaključka projekta stoletja
Posavje se je v tem času, ugotavlja, kar precej spremenilo oz. razvilo, ne nazadnje se je znatno povečalo število in spremenila struktura prebivalstva. »Da ne govorim o številnih naložbah. Včasih je Krško malo izstopalo, ker je imelo jedrsko rento, zdaj pa se mi zdi, da nas tudi Brežice in Sevnica s pomočjo izkoriščanja evropskih sredstev kar dohitevata,« meni. Pri tem seveda naletimo še na eno temo, ki jo je neomajno spremljal in zagovarjal – samostojna regija oz. pokrajina Posavje, ki pa je še vedno ni. »Spominjam se, da je bil v začetku mojega dela v Krškem posvet SZDL, kjer je bil ustanovljen projektni svet za Krško polje, na katerem so govorili o projektu stoletja – gradnji hidroelektrarn, ob tem pa bi se urejale tudi ceste, poplavna varnost, turistične ureditve oz. vse, kar se je potem, vsaj deloma, tudi uresničilo, zaključka projekta pa, očitno, v službi nisem dočakal,« razmišlja in nadaljuje: »Da bom dočakal pa še drugi blok nuklearke, je pa sploh utopija. Če bom doživel le začetek gradnje, bom zelo zadovoljen.«
Najdlje ga je kot snemalec na terenu spremljal že omenjeni Grajžl, pred tem s filmsko kamero Mirko Vesel in Franci Pavkovič, kasneje nekaj časa celo njegov nečak Tomi Naglič, zatem sta se nekaj časa izmenjevala novomeška snemalca Jože Hartman in Sebastjan Ajdišek, zadnje čase pa je bil njegov snemalec predvsem Miloš Šantek, ki prihaja s Kozjanskega. Tudi s posavskimi novinarskimi kolegi je vedno dobro sodeloval. »Res je, da se zjutraj ne dobivamo na kavi, ker imamo nekateri prostore v Krškem, drugi v Brežicah ali Sevnici, kot denimo v Prekmurju ali na Goriškem, ko je treba, se pa pokličemo in obvestimo o kakšnem zanimivem dogodku ali temi,« pove. Goran je, poleg televizije, sodeloval tudi z nekaterimi drugimi mediji, tudi z našim časopisom, Sava Glasom, spletno stranjo Posavje.si in Radiem Krka, revijo Vaš Mesečnik, sodeloval je tudi pri prvi posavski televiziji – Krški kanal 10.
Dogodke, ki jih je televizijsko pokrival, pa tudi druge, je pogosto tudi fotografiral, saj je fotografija njegova strast še iz otroških let, ki pa jo je vmes za nekaj časa opustil oz. je fotografiral le v družinskem krogu in motokros dirke, kjer je tekmoval njegov sin Nik (ki je, mimogrede, danes poklicni fotograf). »Dejansko sem se s fotografijo na polno začel ukvarjati z digitalizacijo oz. leta 2004, ko sem kupil svoj prvi digitalni fotoaparat. Sčasoma je to preraslo že skoraj v ‘obsedenost’, saj praktično ne grem več nikamor brez fotoaparata in je nastalo že več kot milijon in pol fotografij. Nekatere sem tudi razstavil na več samostojnih in klubskih razstavah, saj sem član Društva ljubiteljev fotografije Krško. Vse imam shranjene in jih dokaj redno urejam. Morda bom kdaj naredil nek portal, kjer bi jih objavljal in bi bile dostopne tudi drugim,« mimogrede razkrije že en načrt za prihodnost.
Praznina, ki jo bo težko zapolniti …
Ko zaključuje svojo novinarsko kariero, z zadovoljstvo in ponosom ugotavlja, da si je 99 % tem, ki jih je pokrival in obdeloval, izbiral sam. »Če je prišel k nam na obisk recimo minister in ni ničesar konkretnega obljubil oz. se je prišel le pokazat, njegove izjave nisem niti uporabil, ker sem vedno dal poudarek našim ljudem,« ponazori. »Očitali so mi, da se nočem kazati na televiziji in delati raportov, a se mi je vedno zdelo škoda sekund v že tako kratkih prispevkih, ko pa smo vedno imeli kaj za pokazati,« pojasnjuje še ta vidik svojega dopisniškega dela. »Ne rečem, ko se zgodi kaj izrednega v NEK, poplave ali kaj podobnega, takrat se postaviš pred kamero in poročaš, tudi v živo, drugače pa ne vidim potrebe za to.«
Dopisniška mreža RTV se mu zdi zelo dragocena in velika prednost pred konkurenčnimi komercialnimi televizijskimi postajami. »Seveda tudi oni hodijo po terenu, ampak ti tukaj živiš, poznaš ljudi in kraje. Če se zdaj nekaj zgodi, jaz vem, koga poklicati, nekdo drug bo težje prišel do informacij. Sem tudi takšen,« pravi Rovan, »da nekaterih informacij, ki niso za objavo, ne bom zlorabil. Saj nismo mi inšpektorji, ki bi morali nekoga zasliševati, vsak se lahko sam odloči, ali gre z nečim v javnost ali ne gre, pa če gre za osebne ali pa poslovne stvari.« Zaveda se, da z njegovim odhodom v pokoj na področju Posavja nastaja televizijska praznina, ki jo bo zasavska ekipa na čelu s Sašo Kisovec težko zapolnila, ne nazadnje gre tudi za prometno slabo povezani regiji, ki ju sicer družijo nekatere teme, npr. HE na (srednji) Savi. »Mislim, da je to odvisno tudi od politike. Če bo prišlo do regionalizacije in bo Posavje samostojna pokrajina, bo zagotovo imela svojega dopisnika na nacionalni televiziji. Prepuščam pa to drugim …« pove z neprikrito zaskrbljenostjo nad prihodnostjo svojega delovnega mesta, ki je pravzaprav ukinjeno kot tehnološki višek …
Fotografiral bo in potoval
Kaj bo Goran Rovan počel v penzionu? Zagotovo bo vsaj malo pogrešal dogodke, ki jih je dolga leta spremljal v službeni vlogi in morda bo na kakšnega še vedno prišel zaradi fotografiranja. »Že pred leti sem si zadal nalogo, da za vseh šest posavskih občin izdam fotomonografijo. Za Krško mi jo je že uspelo narediti, tudi za Kostanjevico imam že vse pripravljeno, samo ni še izšla,« izda še del svojih načrtov. Morda se bo, še doda, malce več sprehajal s psom, kar mu doslej ni najbolj uspevalo, njegov velik hobi pa je še avtodomarstvo, kjer je letos postal celo predsednik Caravaning Cluba Slovenije, naše edine avtodomarske organizacije. »Seveda si želim tudi čim več potovati. Za drugo leto imam v načrtu obiskati skandinavske države, morda tudi Turčijo, če bodo razmere dopuščale, mika me Maroko, Francija … ‘Obdelati’ želim še bližnje države, kot sta Avstrija in Madžarska, še enkrat bom šel v Črno goro, ker bi rad naredil še en potopis od tam, ob tem pa bi obiskal še Kosovo in Albanijo. Z ženo Damjano veliko potujeva tudi po vsej Sloveniji in bližnjih krajih Hrvaške in Italije. Ne hodiva samo po turistično znanih, ampak tudi po manjših krajih in področjih, kot so Haloze, Goričko ipd., kjer so ljudje turistov še zares veseli,« še pove novopečeni upokojenec, ki mu po vseh načrtih sodeč očitno ne bo niti malo dolgčas. Končno pa bo imel tudi čas, da obišče vsaj koga izmed številnih prijateljev in znancev, ki jih je spoznal v 38 letih televizijskega dela. »Morda bom zdaj lažje odšel na Bizeljsko ali v Kostanjevico na Krki h komu na špricer in se še malo zadržal, saj prej ni bilo časa za kaj takega, ker se je vedno mudilo,« zaključi najin obsežen pogovor.
Peter Pavlovič, foto: osebni arhiv G. R.
Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
