Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
V soboto, 22. marca, sta Društvo podeželskih žena Pod Gorjanci Kostanjevica na Krki v sodelovanju s kostanjeviško enoto Valvasorjeve knjižnice Krško že dvanajstič povabili na Ženske zgodbe v Gostilno Žolnir.
Številne obiskovalce je najprej nagovorila vodja kostanjeviške knjižnice Alenka Žugič Jakovina, ki se je spomnila vseh minulih marčevskih večerov, na katerih so pisali spomine na življenje, ki je bilo, skupaj z že desetinami sogovornic in enim sogovornikom. Taki dogodki so zelo dragoceni za skupnost, saj se tako zgodbe, spomini, tradicija in dobre navade prenašajo naprej. Ob tem je povabila k praznovanjem v Kostanjevici še naprej, saj društvo letos obeležuje tridesetletnico delovanja, knjižnica pa je v mestu prisotna že četrt stoletja.
Anica Žugič in Andrej Šter
Letošnji navdih – Jože Cvelbar
Navdih za temo letošnjih Ženskih zgodb so bile besede rojaka Jožeta Cvelbarja, ki mu v Kostanjevici na Krki posvečajo letošnje in polovico prihodnjega leta. Pesnika in velikega slikarskega talenta je smrt ujela na bojišču prve svetovne vojne. Pri rosnih enaindvajsetih letih je v slutnji smrti v svojo oporoko zapisal: »V sveti domači zemlji, tam je sladko sanjati večni sen, tam, kjer zemlja tudi za mrtve živi in rože tudi zanje cveto, v moji dragi, preljubi dolenjski deželici, v Kostanjevici.«
Občinstvo pri Žolnirju
Za uvod v pogovor so poskrbeli pevci iz sosednjega Šentjerneja z Ipavčevo Slovenec sem ter ljudsko Domača hiša. Predsednica društva Anica Žugič je k pogovoru povabila tri ženske različnih generacij: Ivanko Sintič, Sandro Jerele in Ano Pincolič, ki je bila del Ženskih zgodb od daleč. Drugič v dvanajstih letih so ženske v svoje zgodbe povabile moškega: Andrej Šter, dolgoletni vodja konzularnega predstavništva na ministrstvu za zunanje zadeve, je v zgodbe ljudi med domovino in tujino, dodal poglavje širših videnj te tematike.
Zgodba o odhodu v Ameriko
Sogovorniki v pogovoru, ki ga je moderatorka podkrepila z veliko podatki in dejstvi, so se najprej vrnili v preteklost, na začetek dvajsetega stoletja, ko je veliko ljudi odhajalo v Ameriko. Ivanka Sintič je že leta 2014 na koncertu Pa zapojmo eno po oštrško delila zgodbo svojega strica Janeza Pešiča. Še vedno hrani pogodbo, s katero je namenil 16.000 kron za zvon v cerkvi na Oštrcu in tako zagotovil brezplačno zvonjenje ob smrti še sedanjim generacijam njegove krvi. V Ameriko se je za stricem podal tudi njen oče, ki pa se je zaradi materine bolezni vrnil domov po dveh letih. Spomnila se je očetovega pripovedovanja o dolgem potovanju, težkem delu na železnici in novih možnostih, ki so se mu odprle, ko se je naučil angleškega jezika. Verjetno bi bila njegova življenjska pot drugačna, če bi se lahko vrnil nazaj v Ameriko, kjer je tudi že kupil zemljo, a je bila vseeno srečna na Oštrcu, kjer si je dom ustvaril z dekletom iz vasi Marijo in dočakal častitljivih 97 let.
Pevke DPŽ Pod Gorjanci
Odraščanje v Nemčiji
Sandra Jerele je povedala, da bi njeno življenjsko zgodbo lahko ves čas primerjali s sedenjem na dveh stolih. Njena starša sta odšla v Nemčijo leta 1965, v času, ko so se meje nekdanje Jugoslavije že odprle. Oče je imel namen zaslužiti za avto in se po dveh letih vrniti nazaj. Toda rok vrnitve sta starša podaljševala vse do upokojitve, tudi zato, ker sta se v Nemčiji rodili dve hčerki, ki sta jima želela omogočiti odraščanje in šolanje brez prevelikih stresov. V njihovem domu ob Bodenskem jezeru se je vedno govorilo po slovensko. Ker v bližini ni bilo slovenske šole, je mama Slavica dekleti kar sama ves čas učila našega jezika, tudi z obveznim dopisovanjem s slovenskimi bratranci, ko je njuna pisma skrbno lektorirala. Sandra je povedala, da je bila sicer doma v Nemčiji, ker so bili tam njeni starši, a je, ko so prihajali na obiske v Slovenijo, obkrožena z veliko družino, začutila, kje je pravi dom in domovina njenih staršev, kaj jima to pomeni. Danes Sandra živi v Kostanjevici, je pa še vedno močno povezana s svojimi prijatelji iz Nemčije in tudi naprej na svoja otroka prenaša ta pozitiven občutek dvoživke.
Dobrote, ki so jih pripravile članice društva
‘Nomadsko’ življenje
Ana Pincolič, sodobna nomadka, od doma ni odšla iz ekonomskih razlogov. Vodila jo je predvsem želja po učenju in spoznavanju drugačnih svetov. Živela je že na Danskem, v Mozambiku in Omanu. Trenutno je učiteljica na mednarodni šoli na Dunaju. Povedala je, da je danes stik z domovino in Slovenci v domovini in tujini zaradi vseh sodobnih tehnologij preprostejši in drugačen in poudarila, da je spoznala, da lahko postanejo družinske vezi trdnejše, če so ljudje narazen. Je pa pritrdila misli, da se je tudi danes še kako potrebno pogovarjati o teh temah.
Petje ljudskih pesmi
Stebri slovenstva: kultura, jezik in vera
Andrej Šter je izkušnjam vseh treh sogovornic dodal komentarje, ki izhajajo iz dolgoletnega konzularnega dela. Že na začetku je primerjal precej optimistične številke o tem, koliko Slovencev naj bi živelo preko meje naše države (skoraj pol milijona), s tem, koliko se jih identificira za potencialne volivce in se potem tudi resnično udeleži volitev, ki pa niso tako velike. Povedal je, da se je s časi vitalnost Slovencev po svetu spremenila, da pa bodo večno najpomembnejši stebri slovenstva preko meje kultura, jezik in vera. Z zbranimi je delil tudi izseljenske zgodbe članov njegove družine, od svoje tete, ki je ustvarila dom v Clevelandu v prvi polovici dvajsetega stoletja, do hčerke, ki danes živi v Belgiji. Poudaril je, kako je pomembno, da mi razumemo njihova pričakovanja, ki so včasih romantična, kako prav je, da jih sprejmemo in vzdržujemo stike, ker vse to tam daleč zelo veliko pomeni. Pomembno je imeti v mislih, da ne gre samo za zgodbe preko oceana, da je včasih to enako dragoceno zgolj lučaj čez državno mejo. Čeprav se je izseljevanje dogajalo skozi celotno zgodovino, je konec druge svetovne vojne prinesel največji eksodus iz naših krajev. Omenil je poseben pomen Argentine, ki je te begunce sprejela najbolj dostojno in je zato tam slovenska zavest in pripadnost še vedno zelo močna. Iz bolj bližnje zgodovine je poudaril pomen slovenskih društev, katerih vloga se tudi spreminja in dolžnost države Slovenije, da omogoča šolanje v slovenskem jeziku. Vse ženske je pobožal z globokimi mislimi, kako dragocena je v vsem tem vloga ženske in kako tiha je bila skozi našo zgodovino izseljenstva. Slovenke v tujini so pogoste zgodbe o uspehu in v ta uspeh je bilo treba vložiti veliko več truda, hkrati pa še skrbeti za dom.
Na koncu je omenil še svoje delo v zadnjih letih. Danes potovanje ni več luksuz, temveč navada in opaža, da smo ljudje postali vse bolj razvajeni in ne ravno dobro pripravljeni na neljuba presenečenja, ki se lahko zgodijo na oddaljenih poteh. Nasmejal je z mislijo, da Slovenca lahko najdeš v prav vsaki državi in bo tudi povsod imel težave ter potreboval pomoč. Vsem je položil na srce, da je bistveno, da ko nas nekaj preseneti, ostanemo mirni in poiščemo pomoč pooblaščenih institucij. Poudaril je, da se vedno da poskrbeti in pomagati tistemu, ki je res v težavah. Nenazadnje, vsi smo državljani Evropske unije in tako lahko najdemo nekoga, na kogar se bomo lahko obrnili za pomoč prav povsod.
Voditeljica Anica Žugič je pogovor zaključila z mislijo, da se je tudi v teh časih še kako potrebno pogovarjati o domovini in domoljubju, saj bomo le tako ohranili slovenstvo in tudi našo državo, ki smo jo dobili šele pred dobrimi tridesetimi leti.
Pogovor so z izbranimi ljudskimi pesmimi dopolnile in polepšala tudi pevke društva.
Običaj na Ženskih zgodbah je, da se nadaljujejo z druženjem ob dobrotah, ki jih pripravijo članice društva. Letos jih je pri izbiri, kaj bodo pripravile, vodila prav misel na dom, na to kateri vonj iz pečice najbolj prikliče v brbončice in misli toplino doma. Nekatere so si za poseben izziv zadale pripravo srčeve pletenice, ki je bila nekoč tradicionalno darilo ob največjih življenjskih dogodkih. Marinka Juršič je s svojo razveselila Andreja Štera. Nežka Štokar, Slavi Kuhar, Marjana Kuhar, Bojana Petretič, Joži Janževec, Marinka Juršič, Geti Sintič, Vera Tomazin, Ani Olovec, Marjeta Kodrič, Anica Marinkovič in Marija Frankovič so številne obiskovalce pogostile s slastnimi in čudovitimi mojstrovinami in poskrbele, da se je večer ob petju ljudskih pesmi, ko so se pevkam pridružili tudi obiskovalci Ženskih zgodb, podaljšal že skoraj v noč.
Alenka Žugič Jakovina, foto: Janja Baznik in Alenka Žugič Jakovina
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
