Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
23-letna inženirka radiološke tehnologije Lea Volčanšek s Stojanskega Vrha si bo letošnje leto še posebej zapomnila tudi po tem, da je bila pozno poleti približno en mesec na misijonu 8000 kilometrov stran od doma – na Madagaskarju. Misijonska izkušnja ji je prinesla neizmerno veliko, pravi, da je bila to ena njenih najboljših odločitev do zdaj.
Pri Pedru Opeki je bilo posebno doživetje
Odločitev za to, da se odpravi na omenjeni četrti največji otok na svetu v Indijskem oceanu, za Leo Volčanšek ni bila težka, »ker sem takšna oseba, da se rada učim in grem po svetu, tako da se mi zdi, da je bila težja za moja starša, čeprav sta se že malo navadila, ker sem bila že predlani na študijski izmenjavi na Finskem«. Razlog, da bi rada postala prostovoljka na misijonu, je tudi ta, da je v sorodu z misijonarjem v pokoju Borisom Zakrajškom, ki je včasih deloval v Braziliji. Med tistimi študenti Teološke fakultete – je študentka magistrskega študija religije in etike –, ki so se med poletjem udeležili projekta Katoliške mladine POTA, ki omogoča misijonsko izkušnjo mladim po svetu (mladi do 30. leta starosti imajo možnost preživeti del poletja na različnih koncih sveta, v različnih skupnostih ali pri slovenskih misijonarjih. Tam lahko opravljajo različna dela, od organiziranja oratorijev, oznanjanja po domovih, pomoči v bolnici do raznovrstnih tehničnih področij, kot so pomoč pri vzdrževanju misijona, popravljanje cerkva, mizarstvo, gradbeništvo …), je bila tudi Lea kot članica tehnično-medicinske odprave na Madagaskar k slovenskemu misijonarju Janezu Krmelju.
Ves čas misijona je bila obdana z malgaškimi otroki.
Po obveznem cepljenju proti hepatitisu A in za eno od oblik trebušne viroze ter obnovitvi cepljenja proti otroški paralizi in po vseh pripravah se je sedemčlanska odprava »Madagaskar 2« 14. avgusta zbrala na Katoliški mladini, kjer so spakirali vso prtljago, nato so na Zavodu sv. Stanislava imeli mašo in prejeli romarski blagoslov, od tam pa odšli na brniško letališče, od koder so preko Istanbula in Mavricija odleteli proti glavnemu mestu Madagaskarja Antananarivo. 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, so bili tako večji del dneva na letalu. Po prihodu v prestolnico Madagaskarja so se najprej odpravili do vsem znanega misijonarja Pedra Opeke, ustanovitelja humanitarnega združenja Akamasoa (kar pomeni ’dobri prijatelj’). Kot je razložila Lea, so imeli to srečo, da je bilo ravno takrat tam prvo sveto obhajilo, kar je bilo posebno doživetje, saj je maša, ki pri Opeki traja po navadi tri ure, potekala na neke vrste stadionu, zakrament je prejelo kar 300 prvoobhajancev, toliko jih po Leinih besedah verjetno ni niti v enem letu v celotni novomeški škofiji … Opeka je imel pridigo v malgaščini, francoščini, španščini, italijanščini in slovenščini. »Na koncu je cel stadion v slovenščini izrekel besede ’najlepša hvala’, kar je bil za nas res neverjeten občutek,« je povedala in dodala, da si bo bivanje pri Opeki zapomnila tudi po tem, da so še z dvema članicama odprave dvakrat jedle kosilo z njim in se pogovarjale.
Lea je bila del medicinske ekipe ter je pomagala v bolnišnici in porodnišnici.
Ustavili so se tudi pri Stanetu Kerinu
Po štirih dneh je sledila pot v vas Ampitafa, ki jo je ustanovil misijonar Janez Krmelj in kjer so prebili največ časa, pri čemer so se vmes ustavili tudi pri Stanetu Kerinu, misijonarju iz Posavja, spoznali pa so še enega misijonarja Janeza Mesca. Lea je bila del medicinske ekipe ter je tako pomagala v bolnišnici in porodnišnici, poleg je bila pri šestih porodih in pri oskrbi novorojenčkov, večino časa je delala v bolnišnici, kjer je izvajala teste za malarijo in IV-terapijo, delila zdravila, otrokom dajala paracetamol ipd. Ker tam laboratorijev nimajo, tako da krvi niti ne jemljejo, so igle in brizgalke uporabljali predvsem za to, da so namešali zdravila. Tehnična ekipa, v kateri so bili predvsem fantje, je v tem času opravila največ mizarskih del, med ostalim so izdelali tudi dva bogkova kota. Kar nekaj časa so delali tudi na podružnici Vatanato, ki je od Ampitafe oddaljena par ur vožnje z avtom po ’divjih’ cestah, večkrat so tudi obstali v luknjah in blatu, pri čemer je bilo še posebej zanimivo, da je bil za volanom nekdo, ki na eno oko nič ne vidi, na drugo pa tudi bolj slabo, a je kljub temu vozil kot pravi mojster. Lea je še zaupala, da so bili tamkajšnji otroci pa tudi odrasli ob pogledu na prišleke bele polti najprej bolj rezervirani, a so se kaj kmalu sprostili in bili nato neprestano v bližini članov odprave, jim tudi pomagali pri opravilih, z njimi so se veliko igrali, jih imeli v naročju, prepevali …
Slovenska odprava s posavskim rojakom misijonarjem Stanetom Kerinom
Največ so sicer jedli riž in banane, misijonarji so tudi poskrbeli, da so imeli hrane dovolj in jedli tudi še kakšno bolj ’zahodno’. V vsem tem času je deževalo samo dvakrat, enkrat je bil sicer pravi naliv, tako da so bile ceste nekaj časa skorajda neprevozne. Tam so imeli zimo, vreme in temperature pa so bile podobne kot pri nas zgodaj spomladi, ko imamo po navadi na sebi tako dolge kot kratke rokave. Na Madagaskarju se sicer najbolj pridelujejo vanilija, poper, klinčki in kava, ogromno je riževih polj.
Hvaležna za vse, kar je doživela
Nastalo je tudi nekaj spominskih fotografij s Pedrom Opeko (Lea stoji ob njem).
»Da sem se odločila za odhod v misijone, je ena najboljših odločitev do zdaj. To, kar mi je dal Madagaskar, je zelo težko opisati, če sam ne izkusiš. Omogočil mi je, da sem predvsem spoznala sebe, se odpovedala svojim potrebam, da bi lahko služila ljudem v stiski, da sem postala veliko boljša oseba, ter mi je tudi pomagal poglobiti vero v Boga. Na nekatere stvari zdaj gledam in o njih razmišljam drugače ter se še bolj zavedam, da je družina ena najpomembnejših stvari v življenju. Denar je le sredstvo, ki ti omogoča živeti, ni pa tvoj vladar življenja,« po letošnji nepozabni izkušnji poudarja Lea, ki je tudi neizmerno hvaležna za vse misijonarje, ki jih je lahko spoznala, in njihovo ekipo, kajti vsi so bili močan zgled vere. »Ne mine dan, da se ne bi spomnila na kakšno osebo, otroka ali dogodek, ki se mi je pripetil v času misijona, enostavno to postane tvoj vsakdan, ki ti da moči za delo doma. Njihovi skromnost, preprostost, veselje in hvaležnost mi še vedno odmevajo v srcu.«
Maše pri misijonarju Opeki so posebno doživetje.
Kot je še priznala Lea, ki ima zelo rada otroke in delo z njimi, jo je afriška izkušnja tudi naučila, da bi rada še pogosteje dala na stran telefon, kar ji zaradi preobilice dela in obveznosti še ne uspeva najbolj. Ne izključuje možnosti, da bi to madagaskarsko zgodbo še kdaj ponovila, še prej pa jo v sklopu podiplomskega študija že zelo kmalu čaka odhod na štirimesečno izmenjavo na Irskem, po tem pa bo začela že s pripravništvom na Onkološkem inštitutu, kjer trenutno dela kot študentka. Njihovo misijonsko izkušnjo sta Lea, ki tudi poučuje verouk v župniji Cerklje ob Krki, ter še en član misijonske odprave Gal Povsod, ki sicer prihaja iz Črne na Koroškem, predstavila tudi že v Cerkljah in Podbočju.
Lea in Gal med predstavitvijo misijonske izkušnje v veroučni učilnici v Cerkljah konec oktobra
Rok Retelj, foto: osebni arhiv in R. R.
Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika v letu 2024.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
