Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
44-letni Matej Renko je odraščal in ostal z družino na manjši hribovski kmetiji v vasi Leskovec v Podborštu v KS Šentjanž v sevniški občini. Ukvarja se z vzrejo govejih pitancev in s kravami dojiljami. Meni, da kmetijstvo potrebuje dolgoročno podporo, pošteno plačilo in spoštovanje dela, ki ga opravlja kmečki človek, če želimo obdržati kulturno krajino obdelano in poseljeno. To bi lahko bila spodbuda mladim, da postanejo prevzemniki kmetij.
Kako bi opisali svoje življenje na manjši hribovski kmetiji; katere so prednosti, kaj pogrešate, s katerimi izzivi se srečujete?
Težko govorimo o kakšni prednosti, saj se na hribovskih kmetijah soočamo s strmimi površinami, na katerih je delo zahtevnejše kot na ravnini. Če želimo te površine obdelati, to zahteva več časa in več pridnih rok. Strojna mehanizacija za obdelovanje je predraga, saj kmetija ne prinaša takega zaslužka, da bi ta sledil potrebam posodabljanja. Naši hlevi so povprečno stari 50 let in že ne izpolnjujejo več pogojev reje, ki jih napovedujejo v prihodnjih letih. Gradnja novih hlevov je, žal, zelo draga. Že sama dokumentacija in vsi stroški, povezani z gradnjo, so previsoki, saj se smatra, da je kmetija podobna gospodarski družbi, ki prinaša velike zaslužke, kar pa seveda ne drži. Kmetje se danes odločamo za gradnjo nezahtevnih objektov, saj je postopek za pričetek gradnje hitrejši in cenejši, vendar je tudi že za to vrsto objektov treba v zadnjih letih v nekaterih občinah plačati komunalni prispevek, tako da je skupni strošek nekje dva tisoč evrov. Moram še omeniti, da so nezahtevni objekti relativno majhni in večkrat ne ustrezajo potrebam kmetij, tako da lahko znaša strošek gradnje hleva samo s pridobitvijo projektne dokumentacije in s komunalnim prispevkom več kot 40 tisoč evrov. Težave kmetij nastanejo tudi, ko zemljišče nima statusa stavbnega zemljišča, saj za vpis spremembe namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče potrebujemo več let.
Seveda so tudi prednosti, predvsem je to življenje v naravi, čist zrak, mir … V naši vasi živi na petih kmetijah 36 vaščank in vaščanov, med katerimi je 14 otrok do 20. leta starosti. Med sabo se odlično razumemo, vedno si pomagamo, ne glede na uro. Včasih se zgodi, da smo takoj vsi skupaj in rešujemo porod, ko sredi noči krava teli telička. Naši starši so v preteklosti opravili tudi veliko prostovoljnih delovnih ur in vložili tudi veliko lastnih finančnih sredstev, da so se uredile cestne povezave ter ostala javna infrastruktura. Da imamo danes urejeno vodooskrbo, šolske prevoze, zimsko pluženje in še marsikaj, sta nam nudili finančno podporo tudi KS Šentjanž in Občina Sevnica.
V vasi, kjer smo vaščani aktivni tudi v društvih naše krajevne skupnosti, se veselimo vsake nove pridobitve. V lanskem letu smo na mojo pobudo s pomočjo participativnega proračuna Občine Sevnica postavili orientacijsko točko, ki nudi prekrasne razglede z naše najlepše hribovske vasi v Sloveniji, razglašene leta 2005. Pri tem projektu nam je bil v veliko pomoč sevniški fotograf, kartograf, dober poznavalec okolja Ljubo Motore, ki je vsebinsko oblikoval točko.
Kakšno prihodnost vidite za svojo kmetijo; si želite, da bi vaši otroci nadaljevali družinsko tradicijo, jih spodbujate k temu?
Na naši kmetiji živimo tri generacije. Z ženo Hedviko imava štiri sinove, Jureta, Davida, Dejana in Domna. Del naše družine je tudi moja mama Antonija. Otroci imajo veselje do kmetijske mehanizacije, do dela na kmetiji in glasbe. Seveda si vsak gospodar želi, da bi se njihove družinske kmetije ohranile, a otrok k temu posebej ne spodbujam, spoznavajo pa način dela in življenja na kmetiji. Delovne navade bodo mojim štirim sinovom v življenju v podporo, tudi pri morebitnem spreminjanju življenja na kmetiji, vendar bodo morali biti pri tem potrpežljivi, ker ne gre nič čez noč. Naša kmetija je vitalna, posodobljena, strme površine so pokošene, trudimo se ohranjati našo podeželsko krajino, a tudi tradicijo starih običajev in navad, ker brez njih slovenski narod kmalu ne bo imel svoje identitete.
Kot novoizvoljeni predsednik OE KGZS Brežice in član sveta KGZS boste aktivno vključeni v zastopanje interesov kmetov; katera bodo ključna področja vašega delovanja, bodo to skupna kmetijska politika (SKP), subvencije ali okoljski izzivi?
Vse tri teme so pomembne. Glede na to, da smo na sredini programskega obdobja SKP 2023-2027 in je za ta čas strateški načrt opredelil tako kmetijsko politiko kot tudi subvencije, na tem področju trenutno ne bo mogoče kaj veliko spremeniti, seveda pa se bodo že začela pripravljati izhodišča za prihodnje obdobje. Zavzemal se bom za večjo samooskrbnost, da bo v prihodnjem obdobju več sredstev za območja z omejenimi dejavniki za kmetovanje, kar je bilo v tem obdobju zapostavljeno oziroma so kriteriji premalo vrednotili težje pogoje na nekoliko višjih nadmorskih višinah. Okoljski izzivi so ravno tako pomembna tema. Varovanje okolja je izjemnega pomena, kmetje in kmetijska stroka se tega zavedamo, vendar se v zadnjem času soočamo z različnimi pritiski, ki vse bolj omejujejo kmetijstvo. Tukaj je vloga naše kmetijske zbornice na lokalni in državni ravni ob podpori kmetijskih svetovalcev, da zaščitimo interese kmetov, kmetovanja in pridelave hrane, zelo pomembna.
Kot novoizvoljeni predsednik območne enote KGZS Brežice in član upravnega odbora KGZS se veselim dela skupaj z ostalimi članicami in člani; verjamem, da bomo delali z roko v roki v dobrobit kmečkega človeka in ohranjanja vitalnega podeželja. Ostajam še naprej tudi aktiven član Govedorejskega društva Sevnica in predsednik nadzornega odbora Kmečke zadruge Sevnica, kjer si bom z ostalimi v odboru prizadeval za boljše poslovanje zadruge ter uspešno sodelovanje s kmeti v Posavju.
Ena od prioritet novega evropskega komisarja za kmetijstvo je ’generacijska pomladitev’ podeželja, a sredstva za ta namen ostajajo neporabljena.
Generacijska pomladitev kmetijstva je dejansko problem celotne Evrope. Najmanjši je v Avstriji, kjer imajo največ mladih gospodarjev na kmetijah, najslabše je na Portugalskem, pri nas je malenkost bolje, a vseeno zaskrbljujoče – imamo le 3,5 odstotkov lastnikov kmetij, mlajših od 35 let. Odvisnost od vremenskih vplivov, velika tržna nihanja, celodnevni in včasih še nočni delavnik, omejene možnosti koriščenja dopusta, pravica do odklopa za kmetovalca ne obstaja, so le nekateri vzroki, zaradi česar se mladi težje odločajo za kmetijstvo in prevzem kmetij. Seveda je tu pomembna tudi sama ekonomika. Mladi na kmetijah ne vidijo socialne in ekonomske varnosti. Na mnogih kmetijah je pogosto eden od družine zaposlen, da so ostali družinski člani zavarovani po njem in imajo neko varnost, kajti naša majhna struktura kmetij večinoma ne nudi takega dohodka, ki bi zagotavljal plačano delovno mesto. Na kmetijah so tudi vsakodnevne obveznosti, ki jih moramo kmetje opraviti; mladi, ki so cele dni v službi, tega ne zmorejo in ne želijo početi. Koncentracija bolje plačanih delovnih mest je v večjih mestih, največ pa v Ljubljani. In tako mladi odhajajo s podeželja v mesta. Takšno stanje je tudi posledica ideoloških anomalij in odnosa do kmetijstva v preteklem sistemu, ko je bil kmet obravnavan kot nekaj slabega. Zakaj ni zavedanja pri prebivalstvu, da kmet prideluje hrano za ljudi? Če ga ne bo, se lahko hitro zgodi, da bodo trgovske police prazne oziroma bomo popolnoma odvisni od uvoza. Trenutna politika tako v Sloveniji kot tudi deloma v Evropski uniji premalo upošteva vsebinska opozorila kmetov, da ne gremo v pravo smer. Ko je že prepozno, pa se na hitro ustvarijo neki finančni ukrepi z nudenjem subvencij za reševanje določene problematike. Za izboljšanje stanja bi bile najbolj učinkovit vzvod poštene cene kmetijskih pridelkov in s tem primeren dohodek kmetov. Mlajša generacija zna bolje računati in bistveno manj čustveno gleda na kmetovanje, kot gledamo mi ali pa kot so na to gledali naši starši. Država lahko z davčno, socialno, okoljsko in še kakšno drugo politiko ustvari podporno okolje, ki bo prispevalo k temu, da se bodo mladi lažje odločali za kmetovanje. Digitalizacija omogoča jasen pregled nad stanjem na kmetijah v vsakem trenutku, a ker ni ustrezne dolgoročne strateške strategije političnih odločevalcev in načrtovalcev, je marsikatera priložnost zamujena.
Kakšna prihodnost se obeta poseljenosti podeželja, če ne bo mladih prevzemnikov kmetij; kdo bo ohranjal krajino in podeželske skupnosti?
Vsi trendi kažejo na zmanjševanje števila kmetij pri nas. Marsikje ni interesa za nakup kmetijskih površin niti za najem manjših površin, tako da se kmetovanju ne obetajo dobri časi. Kmetija je ’tovarna na prostem’ in marsikdaj je treba delo opraviti ob praznikih, zgodaj zjutraj, ponoči … Če slovenski kmetje ne bodo skrbeli za podeželsko krajino in jo ohranjali, tega ne bo delal nihče drug. Trenutno se zaraščajo travnate površine na strmih pobočjih, a počasi se bo to spuščalo v dolino. Kmetovanje otežuje tudi to, da so naše kmetijske površine večinoma majhne in razdrobljene, celotno posest v enem kosu ima le ena osmina kmetij v Sloveniji. Kar nekaj večjih hribovskih kmetij ima v najemu njivske površine v dolini, da si lažje pridelujejo krmo in žita za svoje živali.
Varovanje in ohranjanje okolja pridobiva vse večji pomen, kmetijstvo pa zaradi uporabe pesticidov, intenzivne živinoreje in emisij toplogrednih plinov velja za enega največjih onesnaževalcev.
Kmetijstvo ni velik onesnaževalec okolja. Ocena negativnih vplivov kmetijstva na okolje je močno precenjena in negativno predstavljena javnosti s strani okoljevarstvenih organizacij in drugih vplivnih lobijev. V kmetijstvu se ogljikov dioksid koristno uporabi, saj ga rastline uporabijo za rast – in če ga je več, celo bolje rastejo. Kmetijstvo je varuh okolja, vsaj v obliki, ki je pretežno razširjena v Sloveniji. Če odštejemo nekaj večjih živinorejskih farm, imamo pri nas večino živali na manjših kmetijah. To potrjuje podatek, da povprečna slovenska kmetija redi sedem glav velike živine. Da je pri nas živinoreja zgledna, potrjuje tudi dejstvo, da smo v EU med državami, ki imajo najmanjšo porabo veterinarskih zdravil. Kar pa se tiče sredstev za varstvo rastlin, je Slovenija po porabi prav tako daleč pod povprečjem EU. Pri nas je registriranih pol manj sredstev kot v sosednjih državah, poraba le-teh se je v zadnjih dveh desetletjih prepolovila. Slovenski kmetje živila pridelujemo in predelujemo v skladu z veljavnimi predpisi. Z uživanjem hrane iz naše bližine varujemo okolje.
Kako je s prehransko varnostjo?
Nakup hrane, ki izvira iz naše bližine, ima številne prednosti: v Sloveniji pridelano hrano poznamo, kar pomeni, da lahko spoznamo in preverimo način njene pridelave ali prireje in njenega pridelovalca. Zaradi kratke poti ’od njive do mize’ oziroma ’od vil do vilic’ vsebuje več hranilnih snovi, vitaminov. Pridelkov ni treba dodatno obdelovati s kemičnimi sredstvi za ohranjanje svežosti ali preprečevanje gnitja. Hrana, ki izvira iz okolja, v katerem živimo, povzroča tudi manj alergij. Vse navedeno priča v prid nakupu in uživanju hrane iz naše bližine, to je hrane z domačega vrta, babičine njive ali sosedovega hleva. In če razmišljamo tudi državotvorno: s kupovanjem v Sloveniji pridelane hrane prispevamo k ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest v Sloveniji, ohranjamo kupno moč kmečkega prebivalstva. Veliko prednost ima tudi samooskrba, saj je doma pridelana hrana precej kakovostnejša in okusnejša kot uvožena. Pri tem pogrešam podporo politike, ki bi razumela vse težave, ki jih imamo kmetje. Nerazumno mi je, da so naše kmetije toliko pod drobnogledom nadzornih organov in državnih inštitucij, kot bi počeli nekaj slabega. Na slovenskih kmetijah pridelujemo zelo kakovostno hrano in tega se politika ne zaveda. Raje podpiše globalne sporazume, kot je sedaj sporazum Mercosur z državami Južne Amerike. Ta bo sprostil uvoz hrane v Slovenijo, in Evropo, ter s tem močno ogrozil slovenske in evropske kmete. Žrtev tega sporazuma bomo kmetje in temu se, kot kaže, ne bomo izognili in zato je treba napeti vse sile, da se ta negativni vpliv omili, kar pomeni, da je treba na ravni EU in tudi Slovenije zagotoviti denarna sredstva, da se bo pokril izpad dohodka zaradi nižjih cen kmetijskih pridelkov iz Južne Amerike. Nekaj, kar bo slabo za potrošnike, pa lahko omili le dosleden nadzor nad hrano, ki bo pripeljana v Evropo. Na vstopu bo nadzor mogoč, kaj pa pri pridelavi? Brazilija, Argentina, Urugvaj in tako naprej so daleč.
Zdi se, da se odnos potrošnikov do lokalno pridelane hrane izboljšuje; kaj bi bilo še treba storiti za večjo podporo domačim kmetom?
Slovenski potrošniki se počasi zavedajo, da je lokalna pridelana hrana zdrava. Če bomo kupovali slovenske izdelke, bomo delali uslugo sebi in kmetu. Takšna zavest potrošnikov bo dvigovala samoskrbnost v državi, a za večjo podporo kmetom, je treba začeti na začetku – z osveščanjem in poučevanjem otrok v vrtcih in osnovnih šolah. Poznamo že kar nekaj dobrih praks in te bi bilo treba okrepiti ter zagotoviti sredstva, da bi šole in javni zavodi lahko kupovali več hrane pri kmetih iz bližnje okolice. Dobro bi bilo tudi, da se velika podjetja, ki imajo svoje kuhinjske obrate, obračajo na lokalne pridelovalce hrane.
Kakšen je pomen trajnostnega kmetovanja in krožnega gospodarstva?
Slovensko kmetijstvo je v veliki meri trajnostno, saj je vnos hranil in krme od drugod majhen. Velike živinorejske farme, obsežni monokulturni posevki na poljih ali velike plantaže trajnih nasadov so pri nas v manjšini. Seveda so nekatera bolj intenzivna kmetijska območja, kot so na primer Ptujsko polje, Mirnopeška kotlina ali Spodnjesavinjska dolina, v Posavju pa je teh površin zanemarljivo malo. Drugače pa je po definiciji je krožno gospodarstvo tisto, kjer proizvodnja in potrošnja temeljita na ponovni uporabi, popravilu, prenovi in recikliranju obstoječih materialov in izdelkov in kmetija je osnova krožnega gospodarstva, saj gre, na primer, gnoj na kmetijske površine, pridelke zaužijejo živali in nastali gnoj gre spet nazaj v zemljo in tako je krog sklenjen. Kmetje znamo še marsikaj sami narediti, obnoviti …
Kako ocenjujete sodelovanje z lokalno skupnostjo, ki med drugim nudi štipendije mladim prevzemnikom kmetije, in državnimi institucijami, kot je ministrstvo za kmetijstvo?
Posavske občine vsako leto objavijo razpise za naložbe v kmetijska gospodarstva, ki vključujejo ukrepe za posodabljanje kmetij z nakupom nove kmetijske mehanizacije, opreme za hleve in gospodarska poslopja ter urejanje kmetijskih zemljišč in pašnikov. Razpisna sredstva so med drugim namenjena komasaciji kmetijskih zemljišč, nakupu opreme za izvajanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, sofinanciranju preparatov za zorenje gnojevke ter podpori lokalnim društvom, ki delujejo na področju kmetijstva, čebelarstva, gozdarstva in razvoja podeželja. Tu bi dodal, da je nujno, da se ob obstoječih sredstvih za kmetijstvo le-ta povečajo za posodobitve hlevov in hlevske opreme. Po eni strani zaradi dotrajanosti, a po drugi zaradi zagotavljanja boljšega počutja živali. To je tako v interesu rejcev, ki vemo, da dobri pogoji omogočajo boljšo rejo in prirejo, družba pa pričakuje, da bosta mleko in meso prirejena na živalim prijazen način. Posebej bi izpostavil, da občinski razpisi omogočajo pridobitev finančnih sredstev tudi manjšim kmetijam. To je izjemno pomembno, kajti večina kmetij v Sloveniji ne dosega pogojev za prijavo na državne niti na evropske razpise. Za evropski razpis moram kmet v povprečju plačati za izpolnitev in vložitev vloge s strani kmetijske svetovalne službe tisoč evrov, kar je za ’majhnega kmeta’ veliko.
S štipendijami za mlade in z naložbami v kmetijska gospodarstva se omogoča ohranjanje kmetij, spodbuja lokalno preskrbo s hrano in zmanjšuje opuščanja obdelave kmetijskih zemljišč. Prizadevanja posavskih občin, ki s podeljevanjem občinskih štipendij spodbujajo redne dijake in študente kmetijske, živilske in gozdarske stroke, da postanejo bodoči prevzemniki kmetij, pozdravljam. Z dobro zastavljenimi programi podpore in sodelovanjem med lokalno skupnostjo ter državnimi in evropskimi institucijami lahko prispevamo k dolgoročnemu razvoju kmetijstva ter ohranjanju življenja na podeželju.
Ali bo napovedan nov nepremičninski davek vplival tudi na obstoj in razvoj kmetij; kakšne spremembe bi si želeli pri obdavčitvi kmetijskih zemljišč?
Zelo žalostno, da se moramo pogovarjati tudi o tej problematiki, zelo nesprejemljivo do slovenske zemlje in slovenskega kmeta. Vsaka kmetija ima veliko gospodarskih poslopij, ki so potrebna za delovanje kmetij. Vsaka obdavčitev le-teh, po mojem mnenju, ni dopustna. Kmeta se obremenjuje na vseh področjih in če bodo davki previsoki, bodo kmetje podirali svoja poslopja, ki niso tako nujno potrebna. Mogoče bi to politično energijo usmerili v to, kako zaščititi slovensko zemljo pred nakupom tujcev, ki neusmiljeno kupujejo našo zemljo ter pridelke vozijo v svoje matične države.
Lanskega maja ste skupaj z vaščani Leskovca v Podborštu organizirali predstavitev gorske kmetijske mehanizacije, kakšni so bili odzivi in kakšen vpliv je imel dogodek na spodbujanje uporabe sodobne tehnologije pri obdelovanju kmetijskih površin?
V lanskem letu smo s to prireditvijo v celoti zadostili našim pričakovanjem, vseh obiskovalcev ter razstavljavcev. Seveda brez podpore Občine Sevnica, Kmečke zadruge Sevnica ter Krajevne skupnosti Šentjanž, KGZS Novo mesto in Govedorejskega društva Sevnica ne bi šlo. Zahvala za vso pomoč pri organizaciji gre tudi Martinu Mavsarju iz Kmetijskega gozdarskega zavoda Novo mesto, ki je tudi povezoval in vodil samo prireditev. Prikaz obdelovanje strmih površin s kmetijsko tehniko, ki omogoča varno, učinkovito ter hitro obdelavo, je vzbudila zanimanje kmetov, ki se s takšnimi površinami soočajo ponekod še z ročnimi orodji. Če bomo v bodoče želeli obdelovati strme površine, bodo potrebni razpisi, ki bodo omogočali nakup takšne mehanizacije tudi srednje velikim in manjšim kmetijam. Prireditev, na kateri se je predstavilo 12 razstavljavcev, 70 traktoristov je pripeljalo svoje traktorje na blagoslov, obiskalo pa nas je nekje tisoč obiskovalcev, nameravamo letos ponoviti ter narediti strokovne prikaze, ki bodo koristili uporabnikom v praksi, zato že sedaj vabljeni 24. maja na Leskovec v Podborštu pri Šentjanžu.
Prosti čas, kolikor vam ga ostane, namenjate delovanju v različnih društvih, prepevate pa v pevski skupini Šentjanški jurjevalci, kaj vam to pomeni?
Sodelovanje s pevskimi prijatelji mi pomeni v prvi vrsti razvedrilo v dobri družbi, obenem pa tudi odgovornost do tradicije naših prednikov, saj z ljudskim petjem ohranjamo slovensko ljudsko pesem. Naš pevski vodja Metod Pečar nas večkrat spodbudi z besedami, da naj bomo ponosni na svoje poslanstvo, ki ga opravljamo v družbi. Žal je v takšnih sestavih zanemarljivo število mladih in tudi sami koncerti niso ravno najbolje obiskani, a mi se trudimo in vztrajamo, ker verjamemo v svoje poslanstvo.
Smilja Radi
Pogovor je v krajši obliki objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 23. januarja 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
