Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Pred dobrim desetletjem porušena markantna stavba nasproti brežiškega vodovodnega stolpa se je ponašala s pestro zgodovino in rabo. Leta 1913 je začela služiti potrebam scela nemške osnovne mešane štirirazredne šole (Deutsche Volksschule), oddvojene od dotedanje skupne nemške in nemško-slovenske ljudske šole. K izgradnji modernega šolskega poslopja s telovadnico je odločilno pripomoglo nemško šolsko društvo Schulverein. Skladno s svojim poslanstvom je nameravalo na ta način zavarovati prevladujoči nemški značaj Brežic in zlasti pospešiti ponemčevanje otrok iz slovenskega zaledja mesta.
Na prepihu zgodovine
Silovit brežiški potres leta 1917 solidno grajenemu poslopju ni povzročil večje škode. Po letu 1921 je poslopje ukinjene nemške šole služilo novoustanovljeni meščanski šoli, ki je predstavljala vrsto strokovne šole z obrtno-kmetijskim značajem. Šolsko telovadnico so namesto članov nemške telovadne organizacije Turnverein začeli souporabljati brežiški telovadci pod okriljem Sokola. Med okupacijo v letih 1941–1945 je v stavbi delovala Glavna šola (Hauptschule) kot nemška ustreznica predvojne meščanske šole. Pouk je bil v vojnih letih pogosto, a vselej le za kratek čas prekinjen zaradi nastanitve nemških vojaških enot v šoli. V prvih letih po 2. svetovni vojni je pod njeno streho deloval dijaški internat. Leta 1950 je v stavbi zaživela trgovska šola, ki je v naslednjih desetletjih ničkolikokrat spremenila svoje ime in poslanstvo. Zaradi izjemne prostorske stiske se je leta 1963 v poslopje trgovske šole vselila brežiška osnovna šola. Hram učenosti na križišču Ulice 21. maja (današnja Bizeljska cesta) in Ulice stare pravde je leta 1971 zopet začel služiti potrebam srednješolskega poklicnega izobraževanja.
Zadnji trening podmladka brežiškega Sokola v telovadnici stare trgovske šole, januar 2007. Hrani Posavski obzornik.
Šolsko poslopje je iz leta v leto manj ustrezalo pogojem za sodobno izobraževanje. Ekonomska in trgovska šola Brežice se je leta 1998 preselila v nov šolski kompleks ob mestni obvoznici. V uporabi Telovadnega društva Sokol Brežice je ostala šolska telovadnica s prizidkom, medtem ko je preostanek stavbe ostal neizkoriščen in začel naglo propadati. Poslopje nekdanje šole s pripadajočim zemljiščem je Občina Brežice prodala lokalnemu podjetniku z za sedaj neuresničeno vizijo izgradnje poslovno-komercialnega objekta. V začetku leta 2007 je gradbeni inšpektor brežiškim Sokolom prepovedal uporabo šolske telovadnice. Rušitev poslopja stare trgovske šole je bila po dveletnem premoru dokončana leta 2012. Brežice so s tem izgubile edinstven pomnik stoletja mestne zgodovine, ki je tiho pričeval o silovitosti nemško-slovenskih narodnostnih bojev, razgibani zgodovini brežiškega šolstva, prizadevnemu delovanju Sokolov, nekdanjemu obrtnemu značaju mesta in utripu trgovske metropole Posavja.
»Majavi vogel nemškega štirikotnika«
V prispevku z zgornjim naslovom dr. Stane Granda pojasni, da je v drugi polovici 19. stoletja »veljalo, da sloni štajersko nemštvo na stebrih štirikotnika, ki jih predstavljajo mesta Maribor, Ptuj, Celje in Brežice«. Avtor zapiše pronicljive misli o domnevni nemškosti Brežic: »O povsem nemških Brežicah vsekakor ne moremo govoriti. Dejansko imamo opraviti z majavim nemškim oglom, ki je stal, ko so že štajerski Nemci dvignili roke od njega. ‘Nemške’ Brežice niso nemške zaradi nemške narodnosti njihovih prebivalcev, najuglednejši rodbini del Cott in Faleschini imata romanska priimka, tudi Attemsi po izvoru niso bili Nemci, ampak zaradi razmer na Štajerskem, razlikovanja med vasjo in mestom ter seveda notranjih razmer sil med meščani, kjer se je bilo treba ravnati po najvplivnejših in najuglednejših. Vsak je rad nekaj več, kot je v resnici.« Nemštvo v Brežicah je bilo predvsem socialno-politično pogojeno, saj je bilo »več kot Nemcev slovenskih oportunistov, to je ljudi, ki se vedno ravnajo v skladu s pričakovanji trenutne oblasti«. O slednjih ugledni zgodovinar zatrdi, da so ti Slovencem bolj škodili kot vsi pripadniki neslovenskih narodov med nami.
Dr. Granda opozarja, da moramo biti previdni glede pojma »Nemci«, saj ne pomeni pravih Nemcev, ampak največkrat tiste Slovence, ki so na prvo mesto postavljali nemško kulturo in jezik. Nemščina je bila najprej predvsem poslovni jezik Brežičanov, a je kasneje postala tudi znamenje družbenega ugleda oz. vzpona. V Brežicah je prevladoval meščanski živelj, ki si je prizadeval razlikovati od slovenske agrarne okolice, v prvi vrsti z izbiro nemščine za jezik vsakdana. Brežiški meščani ali vsaj večina njih, sodi dr. Granda, so preprosto želeli biti enaki meščanom ostalih spodnještajerskih mest, ki so brez izjeme delovala kot utrdbe in žarišča nemštva. Toda v tem prizadevanju so v »mestu na brežcu« ostali na pol poti. Glede na pričevanja Brežičanov, rojenih v začetku prejšnjega stoletja, brežiški nemškutarji niso znali dobro ne nemško ne slovensko. Iz zapisanega je jasno, da je ustrezneje kot o nemških govoriti o nemškutarskih Brežicah.
Schulverein – občudovan, oblaten in posneman
Po marčni revoluciji (1848/49), imenovani tudi pomlad narodov, in postopni preobrazbi narodnih gibanj v množičen pojav je bilo vse manj mogoče brezkonfliktno narodno sožitje predmarčne dobe. Tega v svojih spominih opisuje dr. Josip Vošnjak (1834–1911), slovenski politik, zdravnik in pisatelj iz Šoštanja: »Učni jezik je bil nemški, a s kmetskimi otroci, ki so govorili le slovensko, je učitelj tudi slovensko govoril. Mi iz trga smo večinoma že od doma znali nemško. V naši hiši smo med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848, in nam je jezik bil le sredstvo, da se sporazumemo med seboj in z drugimi.« Vošnjak je bil priča temu, kako je v zadnjih desetletjih obstoja stare Avstrije osnovna šola postala eno najpomembnejših prizorišč merjenja moči med zagrizenima nasprotnikoma: nemškim taborom in slovenskim narodnim gibanjem. V neenakem boju za »nacionalno posestno stanje« je imel prvi v Schulvereinu mogočnega zaveznika.
Schulverein ali uradno Deutscher Schulverein (Nemško šolsko društvo) je bila zasebna šolska organizacija v Avstro-Ogrski, ustanovljena leta 1880 na Dunaju. Društvo naj bi zagotovilo šolanje nemškim otrokom v njihovem jeziku tam, kjer tega niso omogočale javne šole. Kmalu je namesto upravičene skrbi za ohranjanje nemštva na prvo mesto stopila politika ponemčevanja, utemeljena na šovinizmu in velikonemški ideji. Iz teh razlogov je Schulverein svoje delovanje postopoma osredotočil na nemške jezikovne meje in nemške jezikovne otoke. Do konca 1. svetovne vojne je društvo s sredstvi, zbranimi s članarinami, donacijami in prodajo propagandnih tiskovin, na Spodnjem Štajerskem sofinanciralo izgradnjo 26 osnovnih šol, pod pogojem, da bo pouk na novi šoli zgolj v nemškem jeziku, in zgradilo 17 lastnih šol. Poleg tega je več kot 100 štajerskim šolam namenjalo stalno finančno podporo in vzdrževalo mrežo otroških vrtcev. Iz društvene blagajne se je delila radodarna podpora šoloobveznim otrokom iz socialno ogroženih družin, katerih narodnost še zdaleč ni bila izključno nemška. Slovenski narodnjaki so po njegovem zgledu leta 1885 ustanovili narodnoobrambno šolsko organizacijo Društvo sv. Cirila in Metoda, ki se je posluževala enakih metod vzpostavljanja oz. podpiranja slovenskega šolstva na narodno ogroženih območjih. Po razpadu dvojne monarhije je bil Schulverein v jugoslovanski državi razpuščen, njegovo premoženje pa podržavljeno.
Odločno nasprotovanje prizadevanju Schulvereina za potujčenje slovenskih šolarjev prežema dopis »iz južnega Štajerja«, objavljen 31. avgusta 1882 v mariborskem Slovenskem gospodarju: »Kakor je trtna uš vinogradom, to je hujskovalni prusko-nemški ‘Schulverein’ slovenskemu ljudskemu šolstvu. Znano je, kako ovo društvo naše šolstvo čedalje bolj izpodjeda. ‘Schulverein’ je volk v ovčji preobleki, politična zvijača, s katero upajo naši sovražniki polagoma svoj cilj doseči. Ta cilj je: ponemčenje naših ljudskih šol. Vsi drugačni izgovori so puhli in prazni.« Rdeče črte so bile zarisane že v začetku, prav tako je bil napovedan prenos težišča narodnostnega boja na šolsko področje: »’Schulvereina’ ne bomo mogli popolnoma zatreti in tudi treba ni! Nemci imajo postavno pravico staviti in podpirati nemške šole, a to le za – nemško deco. Ali pa na ta ali oni način zvabljajo slovenske otroke v svoje šole, da bi jih ponemčevali, tedaj segajo v naše postavne pravice in kalijo narodni mir.«
Dramilo rojakom
Marburger Zeitung z dne 26. maja 1910 je podal pregled razmerja moči med slovenstvom in nemštvom na Spodnjem Štajerskem, v katerega je zajeta širša okolica Celja in kraji vzdolž Save. Iz poročila o razmerah v Brežicah veje občutek ogroženosti, porojen ob uspehih slovenskega narodnega gibanja. To je nemško prevlado v mestu izzvalo z ustanovitvijo čitalnice, podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, Sokolskega društva ter slovenske posojilnice in hranilnice, svoje dosežke pa okronalo z izgradnjo impozantne stavbe Narodnega doma. Avtor članka je v tej luči pravilno ocenil odločilno vlogo gospodarske premoči brežiških Nemcev nad tamkajšnjimi Slovenci. Ob tem je velik pomen pripisal načrtom za izgradnjo namenskega poslopja nemške šole: »Nemška osnovna šola je nastanjena v isti stavbi kot slovenska in ne odgovarja več najosnovnejšim zahtevam. Mesto, ki sedaj obsega tudi lastni čisto nemški šolski okoliš in po navedbah šteje 723 Nemcev in 391 Slovencev, si želi že leta zgraditi novo stavbo za nemško šolo. Potrebna sredstva so deloma – prispeval je tudi Schulverein – zbrana. Društvo, ki že tako podpira [nemški] otroški vrtec, podpira tudi prizadevanja za nemško šolo.«
Novo poslopje nemške šole je bilo slavnostno odprto v soboto, 18. oktobra 1913. Tako kot ob odprtju železnega mosta čez Savo in Krko sedem let poprej je bil dogodek zastavljen kot manifestacija moči in množičnosti nemštva v najjužnejšem delu Štajerske. Odziv slovenskega tabora je bil – pričakovano – silovit in pospremljen z jedkimi sodbami. Poročilo iz brežiškega okraja, ki ga je pet dni zatem objavil Slovenski gospodar, se je navezovalo na nedavne občinske volitve, na katerih so zmago vknjižili brežiški Nemci in domači nemškutarji. Iz njega izvemo, da je znaten del učencev brežiške nemške šole prihajal iz širšega mestnega zaledja pa tudi o uspehih, ki jih je ta šola žela pri ponemčevanju slovenskih otrok: »Brežice v slovenskih rokah? Vendar enkrat? Da! Kako? Čujte: za župana je zdaj izvoljen Žnideršič, za podžupana bivši član slovenskega visokošolskega društva ‘Triglav’ in dosedanji župan Faleschini, svetovalci pa so: dr. Janež, Cehnar in Druškovič. Res je sicer, da so to sedaj sami Nemci, a kakšni, to povedo njih imena! Ali so morebiti ta slovenska imena zapeljala tudi letos nekatere nespametne starše iz breške, dobovske in zdolske ter celo iz kranjskih župnij, da so, kakor slišimo, zopet tiščali z deco v nemško šolo? Zaslepljenci! Vsiljujete se Nemcem, ki se celo branijo naših kmečkih otrok v svoji šoli. Ko je bilo v soboto blagoslovljenje nove nemške šole, je pri sledeči slovesnosti, kakor se Nemci hvalijo, neprestano čivkala šolska mladina: ‘Nemški deček (deklica) sem in bodem!’ Če se vaši otroci nauče sramovati se svojega materinega jezika, se bodo sramovali tudi matere in očeta!«
Opisani dogodki so resda iz drugih časov, a ni težko prepoznati trajne veljavnosti tega dramila.
Dr. Dejan Pacek, Knjižnica Brežice
Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
